Projekt Skopje 2014 je ime za katerim stoji obsežna mestna prenova, ki se je začela leta 2010 in zaobjema postavitev več kot 20 bronastih in marmornih spomenikov pomembnih osebnosti ter nove stavbe v neoklasicističnem slogu (od narodnega gledališča do muzejev, slavoloka zmage ipd.) (Graan 2013: 161). Dogajanje je zanimivo iz več vidikov: skozi zgodovinski kontekst razmeroma poznega oblikovanja makedonske nacionalne zavesti in skozi političen kontekst ter reakcije ljudi, ki pri sprejemanju projekta niti niso imeli prav veliko besede. Obdobje po osamosvojitvi je bilo v Makedoniji povezano z napetostjo, ki se kaže v jezikovni izoliranosti etničnih skupnosti (predvsem med Albanci in Makedonci), šolah, okolju ter označevanju le-tega z različnimi nacionalnimi, političnimi in verskimi simboli (Kravanja 2005: 156). Izolacija etničnih skupnosti je podkrepljena s političnimi strankami, ki že od osamosvojitve (leta 1991) dalje krožijo okoli etničnih simbolov, namesto socialnih in ekonomskih pogojev življenja ljudi, kar pa le še poglablja ekonomsko krizo v državi (tudi projekt Skopje 2014 naj bi obremenil državo za 200 milijonov evrov) (Risteski 2003: 167).
Razglednica, ki smeši Skopje 2014, kjer je spomenik Aleksandra Velikega spremenil mesto v puščavo. Napis pove: »Skopje 2015: Uspelo nam je!« (Graan 2013: 174).
Skozi 100 let razburkane zgodovine se je na območju današnje Makedonije spremenilo več družbenih sistemov. Od Osmanskega fevdalnega sistema, Bolgarske in Srbske monarhije, ki ni priznavala Makedoncev, socializma, ki je kaznoval vse, ki se niso strinjali z idejo Jugoslovanske federacije ter današnje makedonske demokracije – modela, ki skuša državo povezati v Evro-atlantski sistem (Trpeski 2009: 97). Od druge polovice 19. stoletja je sledila realizacija velikih nacionalnih idej, od Velike Albanije, Bolgarije, Grčije, Romunije do Velike Srbije, ki so pomembno vplivale na transformacijo Makedonije, ki je predstavljala obljubljeno deželo za vsako od držav: »Če bi bila Makedonija dvakrat večja kot je, še vedno ne bi bila dovolj velika, da bi zadostila konfliktne zahteve sosednjih držav. (Jezernik 2002: 1)« Konec 80. let prejšnjega stoletja so nacionalna in etnična gibanja v državah Jugovzhodne Evrope dosegla vrhunec, nekatera med njimi so rezultirala v oblikovanju manjših držav, nekatera ne (Risteski 2003: 162). Ob nastajanju novih nacionalnih držav sta se zgodovina in tradicija (pa tudi religija) velikokrat predstavljali kot edini vrednoti skozi programe nacionalne unifikacije, ki etnične heterogenosti prebivalstva velikokrat niso vzeli v obzir.
Četrtega februarja 2010 je vlada VMRO-DPMNE na tiskovni konferenci s promocijskim videom javnosti predstavila velikost projekta Skopje 2014 (glej Youtube.com). Video je bil kasneje razširjen po medijih tako doma kot po svetu, s tem pa je Skopje 2014 postala kampanja in organizacijska struktura različnih dogodkov, ki oblikujejo novo znamko mesta (Graan 2013: 167). Arhitektura projekta skuša zabrisati socialistično podobo preteklega Skopja, s tem pa si želi mesto izpostaviti in predstaviti na internacionalni ravni oz. na globalnem tržišču kot moderno evropsko mesto, vredno nacionalnega ponosa (Graan 2012: 162, za fotografije glej Balkaninsight.com). Cilj projekta je torej ustvarjanje infrastrukture za mednarodne investicije, zaradi tega pa se je potrebno ukvarjati s podobo funkcionalnega, konkurenčnega in prepoznavnega mesta, ki lahko konkurira evropskim metropolam. Uporaba starejših slogov je večplastna, saj v sebi skriva tako arhitekturne kot tudi politične intence. Tako arhitektura projekta poudarja naracijo makedonske identitete, ki izhaja iz dediščine starodavne Makedonije, saj spomeniki tega projekta ne slavijo tudi albanskih in muslimanskih zgodovinskih oseb (Graan 2013: 170).
Projekt je že na samem začetku vnesel polarizacijo med ljudi. Tisti, ki ga zagovarjajo, poudarjajo pomembnost prvih večjih gradenj po potresu leta 1963 (ki je uničil caa. 80% mesta) in njegovo usmerjenost v Evropo; ti, ki so proti, pa v novem Skopju vidijo posmeh za celotno državo. V tem procesu se je oblikovala skupina kritikov, ki obsega tako študente kot tudi strokovnjake, arhitekte in nevladne organizacije. Kritiki poudarjajo, da projekt Skopje 2014 ustvarja kičasti ponaredek, ki strmi k slavljenju predvsem makedonske identitete, s čimer lahko pride do napetosti pri že tako nestabilnih odnosih z Grčijo (predvsem osrednji spomenik Aleksandru Velikemu), Bolgarijo, Srbijo in v zadnjem času predvsem s kosovskimi Albanci, s katerimi so prišli tudi v oborožen spopad leta 2001 (Graan 2013, Trpeski 2009, Risteski 2003). Gre predvsem za aktiviste, arhitekte, strokovnjake, študente, ki tovrstni projekt imenujejo »privatni urbanizem« (glej blog) in pa same prebivalce mesta (tako Albance kot Makedonce) ter njihove izkušnje glede življenja v mestu hitro spreminjajoče se podobe. Tudi tuji novinarji in poročevalci so do projekta kritični zaradi pretiranega nacionalizma, frustracije z zgodovino, ignorance do prebivalcev in ustvarjanje podobe zabaviščnega parka. Projekt Skopje 2014 torej na neki način sodi v kontekst razmeroma poznega oblikovanja nacionalne zavesti (v primerjavi z zahodnoevropskimi in balkanskimi državami) saj jo oblikuje in utemeljuje »za nazaj« z nadzorovanjem preteklosti, ki jo legitimira v sedanjosti. Vprašanje pa je, kako projekt vpliva na odnose med etničnima skupinama makedonskih Albancev in Makedoncev, med katerima že dalj časa prihaja do napetosti in trenj ter kako te spremembe sprejemajo ljudje, ki ne živijo v Skopju.
Spremembe, tranzicija in privatizacija; elementi, ki so značilni za post-socialistično Makedonijo so v zadnjih 5 letih dobili nove razsežnosti v obliki novogradenj. Veliko je bilo investicij v javne zgradbe, ki so bile skoraj vedno problematične zaradi lokacije, financiranja ali namena. Gradnjam, ki so sprožile spore in konflikte so po navadi sledile peticije javnosti oz. ljudi. Študenti arhitekture, ki so kmalu po dogodkih, ki so se začeli dogajati od leta 2009, postali aktivisti, kritizirajo napoved vlade glede obsežnih gradenj in preoblikovanja prostorov v centru mesta brez predhodnega posvetovanja, debate, analize ali zaključkov. Projekt se je torej začel izvajati brez participacije ljudi, spoštovanja do arhitekture, javnega prostora in zgodovine, predvsem pa omenjajo tudi estetske in okoljske dvome. Jeza na Fakulteti za arhitekturo Univerze Sv. Cirila in Metoda v Skopju se je razširila na študente, spletne forume, Facebook, javna srečanja, proteste (npr. First Architectural Uprising). Izoblikovala se je skupina First Archi Brigade s svojim manifestom (glej blog). Naredili so akcijo za preprečitev gradnje cerkve z državnim denarjem na območju v mestu, kjer se je sprehajalo in družilo veliko ljudi in kjer so se po navadi odvijale prireditve. A na dan protesta marca 2009 je na trgu že čakala skupina ljudi, ki je gradnjo te cerkve podpirala z argumentom, da ima vsaka evropska prestolnica v centru cerkev. S to reakcijo se je dobilo veliko medijske pozornosti, ki je vplivala na to, da se je tudi v medijih opozorilo na polarizacijo med ljudmi. Nekateri ta protest omenjajo kot prvi civilni protest po osamosvojitvi. Hkrati pa so s provokacijo po gradnji mošeje in različnih verskih templjev dosegli to, da je trg ostal ne zazidan. Ti protesti so torej načeli pomembne dialoge med ljudmi in vlado, javnim in zasebnim. V kontekstu razvoja je namreč postalo bolj pomembno, da se produkt, v tem primeru spomeniki in zgradbe, ki imajo očitne nacionalistične implikacije, prodajajo oz. privabljajo ljudi in investicije. Avtentičnost s tem postane socialna in politična zadeva, ki ima očitne ekonomske implikacije (Kockel 2002: 192). Vprašanje pa ni avtentičnost identitete ampak do katere mere ima neka lokalna skupnost oz. prebivalci mesta kontrolo nad njo, saj avtentičnost ni stvar prave ali neprave zavesti ljudi ampak »zgodovinska legitimacija zahteve po identiteti« (Kockel 2002: 193).
Spomeniki, pomembne zgradbe, imena ulic so torej specifičen tekst nacionalne naracije in prostor, kjer se srečata vladajoča ideologija in praksa vsakodnevnega življenja (Rihtman-Avguštin 2000: 52). Nacionalni spomeniki predstavljajo vrednote časa, prepletene s čustvenim nabojem, ki delujejo kot temelj percepcije ljudi – nova podoba naroda pa velja kot podoba iz katere se lahko učimo, se zanjo borimo in jo občudujemo (Jezernik 2004: 6). Elita je tista, ki ima v rokah moč spomina in moč pozabe (Jezernik 2004: 17), javni spomeniki pa služijo kot orodje za prikaz nacionalne zgodovine kot jasne, tekoče zgodbe, s tem pa se izkorišča preteklost, t.i. dediščino za doseganje ciljev in zgodb vladajočega.
Manca F.
Graan, Andrew
2013 ‘Counterfeiting the nation? Skopje 2014 and the Politics of Nation Branding
in Macedonia. Cultural anthropology 28 (1): 161–179.
Jezernik, Božidar
2002 ‘Macedonians: Conspicuous by their absence’. EthnoAntropoZoom 2: 1-20.
2004 ‘Moč spomina, premoč pozabe: Zgodovina ljubljanskih ‘nacionalnih
spomenikov’. Zgodovina za vse (1): 5-18.
Kockel, Ullrich
2002 ‘Authenticating heritage.’ V: Regional culture and economic development:
Explorations in European ethnology. Bristol: Ashgate. Str.: 164-194.
Kravanja, Boštjan
2005 ‘Macedonian crosses.’ V: Post-Jugoslav Lifeworlds: Beteween tradition and
modernity. Zmago Šmitek in Aneta Svetieva, ur. Ljubljana: Znanstvena
založba Filozofske fakultete. Str.: 143-162.
Rihtman-Avguštin, Dunja
2000 Ulice moga grada: Antropologija domaćeg terena. Beograd: Biblioteka XX vek.
Risteski, Ljupčo
2003 ‘Is Macedonian knot becoming a »Dog’s knot«?’ V: MESS: Medoterranean
Ethnological Summer School, volume 5. Rajko Muršič in Irena Weber, ur.
Ljubljana: Znanstvena založba filozofske fakultete. Str.: 151-178.
Trpeski, Davorin
2009 ‘Monuments from the post-socialist period: Examples from the city-hero in
Maceodnia.’ EthnoAnthropoZoom 6: 97-111.
»Macedonia timeless Capital Skopje 2014.« Youtube.com:
http://www.youtube.co /watch?v=iybmt-iLysU, 4.2.2010.
Blog študentov arhitekture in urbanizma, Skopje:
http://pab.blog.mk/
»Skopje 2014: The new face of Macedonia, updated.« Balkaninsight:
http://www.balkaninsight.com/en/gallery/skopje-2014, 11.5.2012, 10.00 (Siniša Jakov Marušič).