Odločila sem se, da bom pisala o temi, ki me muči že kar nekaj časa. V mislih imam socialna omrežja, če sem bolj specifična, tisto najbolj popularno – Facebook. Sama sicer prav rada »komentiram« in »lajkam«, Facebook mi omogoča ohranjanje stikov z oddaljenimi prijatelji ter vzpostavljanje vezi z osebami, na katere bi drugače že zdavnaj pozabila. Pa vendar me tokrat zanima temna plat virtualnega življenja.

Priznati moram, da sem prav vesela, da pripadam tisti generaciji, ki ji v srednješolskih letih ni bilo potrebno skrbeti še za virtualni ugled. Poleg vseh tegob in negotovosti najstniškega življenja, še virtualna identiteta. Pogorela bi na celi črti. Antropologi so imeli s konceptom identitete nemalo težav, kar so navadno poskusili rešiti s konceptom prostora, še eden iz množice izmuzljivih pojmov. Sedaj smo priča virtualnim identitetam, v virtualnem prostoru. Ne samo identiteta, celo virtualni ugled. Noro! Zdi se mi, da smo vse bolj obremenjeni s svojimi Facebook-profili, kot da ni že realnost dobršen zalogaj. Okolici je treba nenehno sporočati kje smo, kam gremo, kaj smo prebrali, katere filme smo pogledali, o čemu razmišljamo. Pogrešam čase, ko si te stvari povedal prijateljem ob kavi, brez bojazni, da povedanega ne bo nihče komentiral.

Komu se dejansko dokazujemo? Bežnim znancem, sodelavcem, širšemu krogu prijateljev? Tistim ta pravim tako ali tako pokažemo slike iz morja, povemo za dober film ali povabimo na dober koncert. Skrbi me za mlajše generacije, saj vidim, da »virtualni jaz« razumejo preveč resno. Namesto, da bi uživali v kinu ali na zabavi, je to potrebno sporočiti in pokazati še virtualni mreži »prijateljev«. Na trenutke se mi zdi, da ni pomembno kaj delaš ali da pri temu uživaš, le da to vidijo še vsi ostali. Morda pa virtualna skupnost le potrjuje tisto staro, neizpodbitno ugotovitev; človek obstaja le v relaciji do drugega človeka, brez družbe na preživimo. Moja razmišljanja so tako brezpredmetna. Hja, tudi za telefon so govorili, da bo ogrozil človeški kontakt. Antični modreci so se bali, da bo pisanje zmanjšalo sposobnosti pomnjenja. To se seveda ni zgodilo in sem tudi jaz tista, ki je Facebook vzela veliko preresno.

Pričujoči, morda celo luciden zapis, je skrajno subjektiven, kritičen ter brez verodostojnih argumentov. Tako kot se za svetovni splet spodobi.

Karmen Gosenca

Viri: Neskončni eksistencialni pogovori z dobrimi prijatelji, ob dobri kavi.

Image