Tekmovanje Popri in zasledovanje ‘mladega podjetnika’

Teja Vrankar

Besedilo je nastalo na podlagi terenskega dela v Novem mestu v študijskem letu 2019-2020, v okviru predmeta Antropologija prostora. Tema raziskovanja so bili prostori mladih. S kolegico Tino sva se usmerili v raziskovanje podjetništva med mladimi. Govorili sva s podjetnico V., ki nama je predstavila svojo aktivnost pri tekmovanju Popri, s katerim izbirajo najboljšo podjetniško idejo med mladimi. Sogovornik J. pa je projektni vodja v Podjetniškem inkubatorju Podbreznik, ki je del Razvojnega centra Novo mesto. 

Sogovornica V., podjetnica, je povedala o mladih: 

‘Full bolj ste individualisti, kakor smo mi bili. Imate neke zelo izdelane kriterije, tudi ko iščete službe, vam ni vseeno, kje boste delali. Jaz se spomnim, v moji generaciji, moji sošolci, jih je 80 % želelo it v Krko, ker je bila to varna zaposlitev z dobro plačo, z dopustom, in to je to. Krka je bila tako, mokre sanje moje generacije, res. Zdaj imajo pa full težave dobiti mlade, ker pač njihove vrednote niso več enake.’ (V. 2019)

‘Popri imajo tri skupine, eno so osnovnošolci, drugi so srednješolci, tretji pa so mladi do 29 let,’ je povedal sogovornik J.  Organizator tekmovanja je Primorski Tehnološki Park. Soorganizatorji so posamezne občine in Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije, kar pomeni, da tekmovanje podpira tudi država in je zato v njenem interesu. Drugi partnerji so še Tehnološki park Ljubljana, Saša inkubator in Razvojni center Novo mesto

‘Kot Razvojni center opažamo oziroma imamo tudi malo širši pogled, gospodarski. /…/ Naš namen, v osnovi, razvojnega centra, je spodbujanje malega podjetništva, tudi za velike firme, z nekimi inovacijami, si neki dobavitelj, podpiraš.’ (J. 2019) 

‘Težava podjetij, kot je Krka, je v tem, da nimajo pritoka sveže delovne sile. Rabiš mlade, rabiš ta nek sveži mindset; če ga nimaš, zastariš’ (V. 2019). 

Sogovornica V. je ocenjevalka v ocenjevalni komisiji: 

‘Pri mladih je zmagala čisto nora ideja, ki ne bo nikoli ugledala luč sveta, ampak je bila ekipa tako dobra, da te je to prepričalo. Ideja je bila, da bi na kravo neko vrečko namontirali in njihove pline, ki jih producira, uporabili, da bi ogrevali kmetije.’ (V. 2019)

Na uradni spletni strani tekmovanja si lahko preberemo: 

‘Že več kot 10 let je POPRI tisti, ki mladim omogoča razvoj inovativnosti, ustvarjalnosti in podjetnosti.’ 

Opis tekmovanja govori o vrednotah. Na vprašanje, kdaj se začne vzgajati inovativni ‘mindset’, J. odgovarja: 

‘Mi gremo zelo nizko, zadnjič smo imeli delavnico za osnovnošolce, moj sin je bil, šest let je star, pa smo ga naučili. Na koncu je že pičal.’ (J. 2019) 

Od kod podjetniški vpliv? 

‘Sigurno Amerika, dežela sanj, kjer je vse mogoče. Kjer ni nič hudega, če ti je trikrat spodletelo, pa si imel osebni bankrot, četrič … Tako no, je res dežela priložnosti. Pri nas je to bavbav. Če te odpustijo, je bavbav, je konec sveta, če ti propade podjetje, je konec sveta, si odpisan v očeh javnosti.’ (V. 2019)

Nove generacije vzpostavljajo nove prostore in prostori vzgajajo nove prišleke. Smo zahtevni, ker so pričakovanja večja in ker je njihova izpolnitev dosegljiva. Okolje nam vzbuja želje in tudi prepričanje, da si lahko želje (z vztrajnim trudom) izpolnimo. Predpostavka je, da imamo lahko vse in da bomo srečni, če bomo uspešni na vseh področjih svojega življenja. Kaj je ‘vse’? Mnenje sogovornice V. je, da služba ni dovolj: ‘Moraš biti prijateljica, moraš biti partnerka, moraš biti uspešna, pač, vse to rabiš, da si zadovoljna’ (V. 2019). Kljub teku za individualnimi cilji skupnost ostaja vrednota in orodje za doseganje ciljev: 

‘Ker vedno je tako, da več glav več ve in tudi, ko ti z nekom kavo spiješ, pa se čisto tako, neformalno pogovoriš o kakšni stvari, ti lahko nekdo super idejo da. To je vedno tako. Eden ne bo nikoli tako uspešen, kot je lahko dobra ekipa.’ (V. 2019) 

Ideja uspešnosti ni individualna, lahko da ima vsak od nas po svoje prikrojeno, pa vendar je to skupno polje, ki se napaja iz primerov dobre prakse, ta pa je tista, ki jo prizna množica.

Kakšno kavo pa piješ ti? Sodobni načini priprave in uživanja kave

Značke

,

Maruša Jug

Svet kot kava 

Pitje kave je zadnji korak v verigi, ki nas povezuje s kmetovalci iz tropskih dežel, ki kavo proizvajajo. Skozi kavo smo intimno povezani z globalnim ekonomskim sistemom, ki se je razvijal skozi tisočletje. Kava je surovina, ki jo dobavljajo nekatere izmed najbolj revnih držav na svetu. Za večino izmed nas ostajajo globalni problemi kavne industrije daleč od naše zavesti. Namesto tega je kava preprosto del našega življenja (Tucker 2017: 1).

Kava je v petih stoletjih prehodila dolgo pot okoli sveta. Postala je del vsakdanjega življenja in jutranji ritual v mnogih krajih današnjega sveta, tudi v Sloveniji. Danes nam je kava samoumevna, največkrat ne razmišljamo veliko o njej, od kod prihaja, kdo jo proizvaja in kakšno je ozadje trgovine z njo. Kupimo ali naročimo jo lahko za nizko ceno v vsaki trgovini in gostinskem obratu. Izbiramo lahko tudi med različnimi vrstami, okusi in dodatki. Nekoč pa ni bilo tako: kava je bila težko dostopna in spoštovana dobrina, ki si je niso mogli privoščiti vsi. Mnogi so se po kavo in druge potrebščine odpravljali v sosednji Italijo in Avstrijo. Kava je postala sredstvo tihotapljenja in vir dobička prav zaradi svoje nedostopnosti. To se je v veliki meri spremenilo z osamosvojitvijo in novim sistemom, ki pogojuje tudi način trgovanja. Kava je tako postala vir energije, poživilo in hkrati nuja za dolge delovnike, neprespane noči in utrujene delavce. Tako je kapitalizem prispeval k ustvarjanju globalne zasvojenosti, k temu pa je pripomogel tudi izum kave za s sabo oziroma t. i. coffee to go, ki je preselil kavo z domače mize ali kavarne na pot v službo.

Priprava kave se je skozi zgodovino spreminjala, vendar so se ohranili osnovni načini vse do danes. Pravo »arabsko« kavo, ki jo še vedno pripravljajo na Arabskem polotoku, kuhajo v loncih s pokrovom. Ko se usedlina usede, jo prelijejo v drugo posodo in ponovno kuhajo, vse dokler ne dobijo močnega napitka. Postrežejo jo v majhnih skodelicah brez usedline. »Turško« kavo, ki je močno prisotna tudi pri nas, pa pripravljajo v posebnih kavnikih, džezvah ali ibrikih, ki jih postavijo na ogenj, dokler voda ne zavre. Nato dodajo eno polno žlico zmlete kave na tri skodelice vode. Ko voda s kavo ponovno zavre, jo hitro umaknejo z ognja in nato postopek ponovijo večkrat. Kavo z usedlino natočijo v skodelice in servisirajo skupaj s sladkornimi kockami in vodo (Jezernik 2012: 27−34).

Turška kava

Skozi modernizacijo vsakdanjega življenja se je spreminjal tudi način pitja kave. Razvili so veliko pripomočkov, ki olajšajo način priprave kave, skrajšajo čas kuhe in poenostavijo postopek. Razvili so različne aparate za espressofiltrirano kavofrench pressmoka kava oziroma kafetiera, hladno varjena kavaaeropress in druge. Obstaja več načinov priprave kave. Eden izmed načinov kuhanja kave je njeno varjenje pod specifičnimi parametri in z uporabo posebne opreme za njeno pripravo. Razlikujejo se glede na temperaturo vode med kuhanjem, glede na pritisk, velikost zmlete kave in čas ekstrakcije. V opremo za kuhanje kave sodijo na primer aparat za espressoavtomatski aparat za kavofrench press in preproste džezve. Poznamo pa tudi metode priprave kave na podlagi tlaka – najbolj znan način espressa, kjer pripravimo kavo s potiskom vroče vode skozi mleto kavo. To navadno uporabljajo različne lokali, saj je kava hitro pripravljena in je tudi osnova za kave z dodatki, kot so kapučinokava z mlekom in druge. Zelo dobro uveljavljen način pa je tudi gravitacijska metoda varjenja oziroma drip coffee, kjer gre za odcejanje kave, ki se zaradi dolžine postopka navadno uporablja le doma. Mleto kavo se nasuje v posodico s filtrom, kamor kaplja ogreta voda, ki se zmeša s kavo in nato odcedi skozi filter na dno. Podobni metodi priprave kave sta tudi namakanje, kjer se uporabljafrench press oziroma francoska stiskalnica, in pa hladna metoda, kjer se fino zmleto kavo namaka dolgo časa v hladni vodi. Poleg različnih metod priprave kave pa se je med zagretimi privrženci uveljavilo tudi praženje in mletje kave, saj naj bi imela sveže zmleta kava močnejšo aromo in boljši okus. Za najboljši rezultat je potrebno sprotno mletje kave, saj zmleta kava ob stiku z zrakom oksidira in aroma izhlapi. Vsak način priprave kave pa predpisuje smernice za velikost mletja kavnih zrn. Fino zmleta kava je potrebna za espresso in turško kavo, medtem ko drugi načini priporočajo delno zmleto ali pa grobo zmleto kavo.Coffee-brewing-methods.com

»French press« način priprave kave (avtorica Maruša Jug, 03.09.2019, osebni arhiv)
»Moka Pot« ali bialetti kafetiera
»Cold brew« aparat za pripravo kave v kavarni Čokl (avtorica Maruša Jug, 04.09.2019, osebni arhiv

Čeprav je kava danes dostopna vsem po zelo nizkih cenah, pa so kavni nadomestki še vedno v uporabi in zelo cenjeni. K njim se navadno zatečejo ljudje, ki prave kave zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov ne uživajo. Danes je veliko kavnih nadomestkov na osnovi žit, kot so ječmenova, ovsena in pirina kava (Kvas 2008). Pojavile pa so se tudi alternative kavi, kot so mate čaj, ki poleg kofeina vsebuje tudi antioksidante, kava iz kakavovih oluščenih zrn, matcha čaj, ki je veliko močnejši kot zeleni čaj. Regratov čaj pa je najbližja alternativa kavi po okusu. Zelo popularna alternativa kavi pa sta tudi črni in zeleni čaj ter sok brusnic (Marko 2015).

Tudi kava za s sabo je dobila pomembno mesto v družbi. Zaradi hitrega načina življenja je potrebovala skodelica kave novo obliko. Dobila jo je sprva v plastičnem lončku s pokrovčkom, nato pa so se začela vprašanja o njenem ekološkem vidiku. Danes je razširjena uporaba papirnatih lončkov in embalaže za večkratno uporabo. Kava za s sabo je praksa marsikaterega študenta in zaposlenega, ki nima časa ali možnosti sesti na kavo. Velikokrat so na fakultetah in v podjetjih na voljo le avtomati za kavo, kjer se lahko kava vzame za s sabo.

Kava za sabo iz Kavarne SEM (avtorica Maruša Jug, 03.09.2019, osebni arhiv)

V slovenskem prostoru lahko govorimo o dveh navadah, kjer ima kava ključno vlogo, in sicer je prva običajno pitje jutranje kave, ki je namenjena prebujanju. Druga navada pa je povezana z druženjem ali na delovnem mestu, v kavarni ali pa doma. Kava ohranja svoj močan družbeni pomen, saj stavek »greva na kavo« tudi danes pomeni željo po pogovoru, izmenjavi informacij in druženju, kljub novim kapitalističnim težnjam, ki slavijo produktivnost. V Ljubljani v veliki meri ohranjamo kavo kot pomembno pijačo, ki združuje, četudi je zlasti pri mladih moč opaziti, da kavo nemalokrat razumejo kot poživilo za večjo učinkovitost in osredotočenost na delo.

Stranska terasa Kavarne SEM v torek ob 12h (avtorica Maruša Jug, 03.09.2019, osebni arhiv)

Literatura:

Jezernik, Božidar

2012        Kava: Čarobni napoj. Ljubljana: Modrijan.

Tucker, Catherine M.

2017        Coffee Culture: Local Experiences, Global Connections. London: Taylor & Francis Ltd.

Aplikacija SNACK SAVIOR za manj odpadnega sadja in zelenjave v gospodinjstvih

Lea Anclin in Tina Žagar

Študentke in študentje smo se v študijskem letu 2019-2020 pri seminarju iz epistemologije vsakdanjega življenja posvetili dvema temama pod naslovom Premiki za prihodnost ter Nevidno življenje odpadkov. Že zaradi najinega življenjskega sloga, ki teži k čim manjši proizvodnji odpadkov in k njihovemu sortiranju, sva se odločili za slednjo. Že pred začetkom dela po skupinah sva se spraševali, kako v izdelavo takšne aplikacije oz. v iskanje rešitve za zmanjševanje odpadkov sadja in zelenjave zares vključiti etnologe in antropologe, na koncu pa se je izkazalo, da je etnološki pristop k iskanju takšnih rešitev še kako pomemben. Prvi korak našega dela je predstavljalo delo po skupinah sestavljenih iz kolegic ter kolegov našega oddelka, drugi korak pa je bilo sodelovanje s študenti in študentkami oblikovanja z Visoke šole (FH) Joanneum iz Gradca, pri čemer je bila naša vloga predstaviti ugotovitve iz predhodnega raziskovalnega dela ter skupaj z njimi razviti inovativno idejo. V pričujoči objavi bova tako poskušali strniti vtise tako o raziskavi kot o interdisciplinarnem sodelovanju.

V začetku smo v naši skupini sodelovale štiri študentke in veliko smo razmišljale o tem, kaj bi raziskovale v zvezi z odpadki. Odločile smo se, da se osredotočimo na sadje in zelenjavo, saj gre za najhitreje pokvarljive izdelke. Nismo se mogle izogniti dejstvu, da smo se zaradi epidemije bolezni COVID-19 znašle v izrednih razmerah, zato smo se morale raziskave lotiti drugače, kot bi se je sicer. Glavni vprašanji, ki smo si jih zastavile, sta bili, kaj se dogaja z odvečno hrano, predvsem hitro pokvarljivim sadjem in zelenjavo, in kako so se pri nas zaradi novega koronavirusa spremenile nakupovalne navade. Razmišljale smo v dveh smereh, in sicer da so si ljudje zaradi izrednih razmer delali zaloge hrane, kar bi lahko pripeljalo do kopičenja pokvarljive hrane in s tem do povečane količine živilskih odpadkov, na drugi strani pa smo razmišljale, da so morda ljudje ravnali bolj ekonomično in zato bioloških odpadkov skoraj niso ustvarjali, saj so skušali hrano porabiti v celoti. Spraševale smo se tudi, če in kako bo epidemija vplivala na nakupovalne navade v prihodnosti. 

Terensko raziskovanje, kot smo ga vajene, v času epidemije ni bilo izvedljivo, zato smo se morale znajti drugače. Pogovore z ljudmi smo tako opravljale na daljavo, z uporabo aplikacije Zoom. Govorile smo z devetimi mladimi sogovorniki in sogovornicami, živečimi v Ljubljani in starimi med 19 in 29 leti. Teme, ki smo jih zajele z vprašanji, so se dotikale nakupovalnih navad pred epidemijo in med njo; embalaže; lokacije in načina nakupovanja sadja in zelenjave, morebitnih alternativnih načinov oskrbe itd. 

Pri vseh se je zdelo, da imajo že dodobra utečene nakupovalne navade, ki se jim niso zdele problematične in zato niso videli potrebe po večjih spremembah (so ekološko ozaveščeni, poskušajo kupovati sadje in zelenjavo brez embalaže itd.). Prav tako epidemija ni prinesla večjih sprememb pri nakupovanju. Vsi sogovorniki in sogovornice so menili, da so med epidemijo, ko so bili doma, hrano v večini porabili in tako bili manj potratni. Zanimivo se nama je zdelo, da jih večina ni uporabljala opcij za alternativno dobavo hrane (neposrednega kupovanja od kmetov, dostave hrane na dom itd.). 

Ob analizi odgovorov se je tako zdelo, da nismo naletele na nobeno težavo, ki bi narekovala katerokoli konkretno rešitev. Glede na statistiko in naše lastne opazke o odpadni hrani smo se spraševale o točnosti informacij, ki smo jih prejele, ter o idealizaciji svojih domačih navad med našimi sogovorniki in sogovornicami. Naše ugotovitve bi morda bile precej drugačne, če bi lahko neposredno spremljale dejanske navade in ravnanja posameznikov ter posameznic, se z njimi odpravile v trgovino, beležile njihovo porabo hrane, spremljale njihove biološke odpadke ipd. Res je tudi, da se je naša raziskava osredotočala na mlade odrasle in razloge za takšne ugotovitve lahko iščeva morda že v samem šolskem sistemu, ki je bolj poudarjal izobraževanje o problematiki odpadkov ter nasploh onesnaževanje.

Drugi del našega dela je potekal na mednarodni delavnici z naslovom »Zelena in zabavna mesta prihodnosti« (Green and Fun Cities of the Future), ki smo jo izvedli med 4. in 7. majem v okviru interdisciplinarnega sodelovanja s študentkami in študenti oblikovanja z Visoke šole (FH) Joanneum iz Gradca. Našo skupino je na delavnici sestavljalo devet študentk in študentov, od tega smo bile štiri študentke etnologije in kulturne antropologije ter pet študentov in študentk oblikovanja, sodelovali pa smo na daljavo, s pomočjo aplikacij Zoom in Figma. 

Sam teden se je začel s predavanjem Ivane Drakulić, v katerem nam je predstavila koncept poigritve (angl. gamification), ki je nato predstavljal pomemben del našega potnejšega projektnega dela. 

Naši novi razširjeni skupini smo predstavile svoje dosedanje raziskovalno delo in izsledke, nato pa smo začeli skupaj razmišljati o tem, kako bi lahko zmanjšali količino odpadne hrane. Tudi pri tem smo se osredotočili na sadje in zelenjavo, slovenske študentke pa smo pri tem izhajale iz predhodno opravljenih pogovorov, informacij iz prebrane literature ter osebnih opažanj oziroma izkušenj.

Skupaj smo se odločili za zasnovo aplikacije, katere namen je povezovanje oseb iz gospodinjstev, ki imajo odvečno hrano, s tistimi, ki bi si je želeli ali jo potrebovali. Ugotovili smo, da na trgu obstaja že kar nekaj aplikacij s sorodnimi rešitvami, vendar nobena izmed njih ni bila prilagojena slovenskim in avstrijskim potrošnikom. Zdelo se nam je pomembno, da bi aplikacijo, ki je v osnovi angleška, prevedli tudi v slovenščino in nemščino, saj bi bila tako lahko na voljo širšemu krogu ljudi. Tako je nastala zamisel aplikacije Snack Savior. Pri naslovu smo se odločili, da imena ne bomo prevajali in ga pustimo vsesplošnega. Osredotočili smo se na naslednje točke: kdo lahko podari hrano; kdo lahko prevzame hrano; kako poskrbeti za varnost oseb in seveda na samo poigritev. V mislih smo imeli tudi, da mora biti aplikacija preprosta za uporabo, saj bo ustvarjena na načelu za ljudi od ljudi. 

Ob razvijanju svojih zamisli smo naleteli na veliko ovir. Največja je bila, kako motivirati ljudi. Prav pri tem je odigrala pomembno vlogo tudi poigritev. Z opravljenimi predajami hrane, razdelitvijo hrane med prijatelji in redno uporabo aplikacije bi ljudje zbirali “karma točke”, kot smo jih poimenovali, ki bi med drugim pripomogle tudi k razvijanju hudomušnega lika. Zamisel se nam je zdela dobra, vseeno pa smo poskrbeli za to, da smo stopili v stik z nekaterimi posamezniki in posameznicami ter jih povprašali o njihovem mnenju glede uporabnosti morebitne aplikacije: ali bi takšno aplikacijo sploh  uporabljali; ali bi bili pripravljeni podariti hrano oziroma ali bi jo želeli sprejeti in tako dalje.

Pri samem delu v skupini smo bile študentke etnologije in kulturne antropologije tiste, ki smo si prizadevale razvijati rešitev za ljudi in njihove potrebe. Občasno smo dobile občutek, da študentke in študentje iz Avstrije tega niso dobro razumeli, ampak so iskali predvsem rešitve, ki so se zdele zabavne, zanimive in privlačne zgolj njim. Študentke etnologije in kulturne antropologije smo jih morale zato pri delu večkrat ustavljati in opozarjati. 

Ta izkušnja nama je pokazala, da se bova kot bodoči etnologinji oziroma kulturni antropologinji morali še večkrat boriti, da naju bodo slišali, prav tako pa se bolje zavedava, kako zelo pomembno je sodelovanje, morda celo nujno, na področjih, kjer razvijamo nove rešitve, ki naj bi ljudem omogočale boljše in lažje življenje. Pri tem se pogosto poudarja interdisciplinarno sodelovanje – in prav je tako. 

ALI SVA ODPRTA ALI ZAPRTA? 

Značke

, ,

René Dopler

Gejevska partnerska razmerja v Sloveniji

Znanstveniki, ki se ukvarjajo s preučevanjem partnerskih zvez, pravijo, da je za uspešnost in dolgotrajnost odnosa potrebna obojestranska podpora in vzajemno razumevanje. Švab in Kuhar menita, da “partnerska razmerja postajajo vedno bolj definirana od znotraj, torej s samo partnersko zvezo” (Švab in Kuhar 2004: 42). Dodata, da partnerske zveze postajajo refleksivne zaradi ponavljajočih se vrednot, saj: “Partnerja sama določata, ali bosta v zvezi, pod kakšnimi pogoji ter kako dolgo. Obenem pa družbeni dejavniki, družbena pravila, norme in vrednote na oblikovanje partnerske zveze ne vplivajo več tako pomembno kot so nekoč. Posledica tega je, da partnerske zveze postajajo refleksivne /…/ Gre za vsakodnevno prevpraševanje razmerja, zaupanje, zavezanost, intimnost.” (2004: 42)

Gejevska partnerska razmerja so najboljši primer, s katerim lahko opišemo definicijo čistega razmerja, meni Giddens (2000: 189). Koncept čistega razmerja se lažje uveljavi v gejevskih partnerskih zvezah kot v heteroseksualnih zvezah, saj so v slednjih številni akterji, ki ovirajo spremembo zveze. To so na primer družbena neenakost žensk, borba moških za dominacijo in obstanek na vrhu družbenega položaja, dihotonomno strukturirani družbeni spoli (ženskost, moškost), ki ohranjajo zastarele in nazadnjaške patriarhalne modele partnerstva (Deenen, Gijs in Van Nearssen 1994: 426). Omenjeni dejavniki so veliko manj prisotni v gejevskih zvezah, ki v ospredje postavljajo refleksijo, izbiro in poudarjanje samo-inovativnosti ter delovanja, saj so

Moški (homoseksualni) pari zelo raznoliki. Različnim družbeno-socialnim in zgodovinskim pogojem se pridružujejo konstrukti erotičnosti, spola in intimnih razmerij, ki ustvarjajo bogate konstelacije moških (homoseksualnih) parov.” (McVinney 1988: 8)

Moški se pri prakticiranju seksualnosti, za razliko od žensk, poslužujejo bolj inovativnih pristopov in so po nekaterih raziskavah tudi manj naklonjeni zaprtim partnerskim zvezam (Adam 2006: 16). Zaprte in odprte partnerske zveze so običajno prikazane kot epistomologije (LaSala 2004), kjer kot dominantna kategorija prevladuje zaprta partnerska zveza in nasprotuje načelom odprte partnerske zveze (Ahmed 2004: 9). LaSala meni, da “moški za razliko od žensk bolj verjetno kognitivno ločijo ljubezen od spolnosti” (LaSala 2004). Green in Mitchell v svoji razpravi opišeta, da se v gejevskem razmerju poveča verjetnost doživetja izvenpartnerske seksualne izkušnje vsaj enega člana razmerja, torej da bi željo po primarnem seksualnem odnosu iskal izven svoje partnerske zveze (Green in Mitchell 2002: 556–558). Johnson in Keren menita, da se izvenpartnerska spolna izkušnja v gejevskih partnerskih zvezah povečuje zaradi normativnega sprejemanja priložnostnega in anonimnega spolnega odnosa ter odprtih partnerskih zvez znotraj gejevske kulture, kar predstavlja dramatičen odmik od heteronormativnih norm in vrednot (Jonshon in Keren 1996: 238–239). 

Zaprta gejevska partnerska zveza

Nekaterim gejem zaprta partnerska zveza ne predstavlja zgolj moralnih pričakovanj in predanosti drug drugemu, temveč tudi ideal, zlati standard in dosežek, s katerim primerjajo vse ostale partnerske zveze in odnose (Johnson in Keren 1996: 240). Večina gejev verjame, da zaprta partnerska zveza opredeljuje in zagotavlja kvaliteten in trden odnos (Worth, Reid in McMillan 2002: 247), ki je neločljivo povezan z zaupanjem in intimnostjo (LaSala 2004). Menijo, da jim zaprta zveza opredeljuje in zavaruje zvezo (Worth, Reid in McMillan 2002: 248). Zaprto zvezo neločljivo povezujejo z intimnostjo in predanostjo, saj jim to bolj ustreza, ker so hitro nagnjeni k ljubosumju (LaSala 2004). Kmet poudarja, da so zaprte partnerske zveze v petdesetih letih prepoznavali kot pomembno vrednoto. Z razvojem družbe ter s tem tudi s spolno revolucijo in individualizmom je vrednota monogamije postala pojem, o katerem sta se morala posameznika v zvezi dogovoriti (Kmet 2008: 271). 

Odprta gejevska partnerska zveza

Odprte partnerske zveze po Giddensu (2000: 167) temeljijo na medsebojni (egalitarni) etiki, zaradi česar imajo pare v takšni obliki partnerske zveze za inovativne in posebne. Kot sem že omenil, se to najbolj vidi v gejevskih zvezah, kjer se v zadnjem času in v toku modernih paradigem znotraj gejevske skupnosti tovrstna oblika razmerja že pričakuje oziroma postaja standard za nekatere posameznike. 

Mnogim posameznikom se ob tem zastavlja vprašanje, ali je odprta partnerska zveza sploh zveza. Shernoff meni, da odprta partnerska zveza pri obeh posameznikih izzove osnovno predpostavko ljubezni in predanosti (Shernoff 2006: 412). Sogovornik je za mojo raziskavo gejevskih parov v Sloveniji povedal, da se ni pripravljen popolnoma predati zaprti zvezi, saj ima željo po spolni izkušnji še z nekom zunaj partnerske zveze. Dodal je, da je partnerju že na samem začetku zveze povedal, da želi odprto zvezo ter si ne predstavlja biti spolno zavezan zgolj enemu partnerju:

“Če bi moral živeti v zaprti zvezi, ne bi bil v zvezi. Nisem oseba, ki bi mu rekel v oči, da sem mu zvest, in potem grem za prvi ovinek in se kresnem z enim /…/; če bi moral biti v zaprti zvezi, sploh ne bi bil v zvezi. Če bi silil v zaprto zvezo od samega začetka, ziher ne bi bila več v zvezi. Jaz sem mu že prvi dan rekel, da mi nihče ne bo govoril, kaj moram in kaj smem.” (Sogovornik 14 2019: 48)

Primerjava zaprte in odprte gejevske partnerske zveze

Če primerjamo zaprto in odprto partnersko zvezo gejev na podlagi dejavnikov, kot so na primer iskrenost, spoštovanje, kvaliteta in zadovoljstvo v gejevski partnerski zvezi, redko zsledimo neskladja v primerjavi s heteroseksualnimi partnerskimi zvezami (Razmiez in Brown 2010: 208). Bell (1975) je primerjal odprte in zaprte partnerske zveze na podlagi dihotomij, s katerimi je skušal pojasniti individualne razlike in zadovoljstvo posameznika v odprti oziroma zaprti gejevski partnerski zvezi. Ugotovil je, da posamezniki, ki so v zaprti zvezi, poročajo o višji stopnji samosprejemanja in izpolnjevanja zunanjih in notranjih zadovoljstev. Pari, ki so v odprti partnerski zvezi, pa so bili bolj depresivni in napeti v odnosu od tistih v zaprti zvezi (1975). Blasband in Peplau (1985) v primerjavi z Bellom (1975) nista odkrila razlik med odprtimi in zaprtimi pari na ravni zadovoljstva, kvalitete in navezanosti v razmerju. Obenem pa Blasband in Peplau (1985), McWhirter in Mattison (1984) ter Kurdek in Schmitt (1985–1986) ugotavljajo, da odprta partnerska zveza ne vpliva na zadovoljstvo in trajanje partnerske zveze.

Harry je leta 1982 zapisal, da se trajanje zaprte zveze v gejevskem svetu zaradi sprejemljivosti in pričakovanosti, da je par v odprti zvezi, zmanjšuje (Harry 1979: 68). O tem piše tudi Adams, ki pove: “Trajanje razmerja je bilo ugotovljeno, da je negativno povezano s statusom zaprte partnerske zveze” (Adam 2006: 13). Adamsovo tezo so potrdili tudi trije moji sogovorniki. Skupno vsem trem sogovornikom je bilo, da je po njihovem mnenju uspeh zaprte partnerske zveze omejen na slabih pet let trajanja partnerskega razmerja.

“/…/ pokaži en par, ki je bil v zvezi več kot pet let. Prej kot slej pride do skokov čez plot in varanja.” (Sogovornik 14 2019: 48)

Na drugi strani pa so se nekateri gejevski pari v splošnem “privadili” in asimilirali v heteroseksualne institucije in prakse, kot so poroke, posvojitve otrok ipd. Tudi njihovi spolnostni dogovori se vedno bolj organizirajo okoli heteroseksualnih norm, ki poudarjajo pomen zaprtega partnerskega razmerja (Green 2006: 171). Literatura in številni raziskovalci pričajo o razraščanju zaprtih gejevskih zvez, medtem ko naj bi bile odprte gejevske zveze manj depresivne za posameznike, ki so že imeli izkušnjo zaprte partnerske zveze. Tukaj prihaja do dihotomij in zanimivo bi bilo ugotavljati, zakaj je na eni strani več zaprtih zvez, čeprav naj bi bilo zadovoljstvo z njimi manjše. Za pare, ki se niso dogovorili, da imajo lahko spolne odnose z drugimi, nezvestoba tako pomeni kršenje pravil, o katerih se je par dogovoril in so dovoljene zunaj primarnega odnosa (Shernoff 2006: 415).

Če se par v razmerju bori za obstoj, ga odločitev za odprto spolnost ne bo rešila. Ta samo pospeš njegov propad in zastre prave razloge za nerešljive težave. Da bi poskusili zagotoviti čustveno zvestobo partnerstva, se nekateri pari odločijo, da so enkratni spolni odnosi z drugimi partnerji dovoljeni, večkratni pa ne. Drugi pari se strinjajo, da so večkratni spolni odnosi z drugimi partnerji dovoljeni. Slednji pari niso le spolno neizključujoči, temveč “poliamorni“, kar pomeni, da ljubijo več oseb hkrati. Pomemben vidik ohranjanja kakršne koli partnerske zveze, še posebej odprte, so odkrita komunikacija med partnerjema, vzajemno zaupanje ter jasni dogovori glede prakticiranja spolnosti izven partnerske zveze.

Literatura

Adam, B. D., 2006, Relationship Innovation in Male Couples. Sexualities 9: 5–26.

Bell, Alan P., 1975, Research in Homosexuality: Back to the Drawing Board. Archives of Sexual Behavior 4(4): 421–431.

Deenen, A. A., L. Gijs in A. X. Van Naerssen, 1994, Intimacy and Sexuality in Gay Male Couples. Archives of Sexual Behavior 23(4): 421–431.

Giddens, A., 2000, Preobrazba intimnosti: spolnost, ljubezen in erotika v sodobnih družbah. Ljubljana: Založba /*cf.

Green, A. I., 2006, Until Death Do Us Part? The Impact of Differential Access to Marriage on a Sample of Urban Men. Sociological Perspectives 49: 163–189.

Johnson, T. W. in M. S. Keren, 1996, Creating and Maintaining Boundaries in Male Couples. V: Lesbians and Gays in Couples and Families: A Handbook for Therapists, V J. Laird & R.J. Green, ur.. Malden; Chichester: Wiley, str. 231–250.

Kmet, S., 2008, Čustvo ljubosumja v luči emocionalne in seksualne          (ne)zvestobe. Socialna pedagogika 3: 265–292.                     

Kuhar, R. in A. Švab, 2004,Vsakdanje življenje gejev in lezbijk. Preliminarna analiza. Ljubljana: Mirovni inštitut.

LaSala, M. C., 2004, Monogamy of the Heart: Extradyadic Sex and Gay Male Couples. Journal of Gay & Lesbian Social Services 17: 1–24.

McVinney, L. D., 1998, Social work practice with gay couples. V:                                               Foundations of Social Work Practice with Lesbian and Gay Persons. G. P. Mallon, ur. New York: The Harrington Park Press.

Ramirez, O. M. in J. Brown, 2010, Attachment Style, Rules Regarding Sex, and Couple Satisfaction: A Study of Gay Male Couples. Australian and New Zealand Journal of Family Therapy 31(2): 202–213.

Shernoff, M., 2006, Negotiated Non-monogamy and Male Couples. Family Process 45(4): 407–418.

Worth, H. A. Reid in K. McMillan, 2002, Somewhere Over the Rainbow: Love, Trust and Monogamy in Gay Relationships. Journal of Sociology 38(3): 237–253.       

Med vami smo tudi študentske družine

Špela Kodrič

Besedi študentka in družina navadno nista tisti besedi, ki bi si ju predstavljali skupaj. Morda smo vsi na začetku svoje študijske poti sanjali o tem, da mirno dokončamo študij, vmes potujemo in raziskujemo svet, obiskujemo koncerte, prireditve, da skratka uživamo študentsko življenje. Ne rečem, tudi sama sem imela take predstave, a o tem več kasneje. Včasih nimamo vpliva na to, na katero pot nas bo vodilo življenje. Imamo pa moč, da izberemo, kako bomo po dani poti hodili.

Študentska družina nima posebne (uradne) definicije, prav tako pa so slabo obravnavane na ekonomskem in socialnem področju. S tem merim predvsem na to, da študentske družine uvrščajo pod t. i. mlade družine, ki pa nimajo priznanih kakšnih posebnih pravic in pomoči po preteku enega leta od rojstva otroka. Drugače pa je na področju univerze in študentskih domov ter prehrane. Študentske družine imajo možnost bivanja v Ljubljani v Študentskem domu Rožna dolina, kjer imajo zanje urejene apartmaje. Otroci, ki skupaj s starši bivajo v Študentskem domu Rožna dolina, se lahko vpišejo v enoto Viških vrtcev, ki se nahaja v Bloku 12 prej omenjenega študentskega doma. Družine, ki ne bivajo v Študentskem domu Rožna dolina, pa si lahko varstvo v vrtcih zagotovijo v javnih ali zasebnih vrtcih po Sloveniji. Plačilo je odvisno od materialnega cenzusa staršev. Starši lahko uveljavljajo pravico do znižanega plačila vrtca oziroma oprostitve plačila vrtca (Zakon o uveljavitvi pravic iz javnih sredstev). Mami študentki med drugim pripada tudi 10 bonov več na mesec pri subvencionirani prehrani. 

Sama menim, da bi to morala biti posebna oblika družine, saj je način življenja poseben in drugačen od drugih oblik družine, ki jih poznamo. Med študentske družine se uvrščajo vse tiste, kjer ima vsaj ena oseba status (rednega) študenta ali študentke. Študentske matere se na socialnem področju obravnavajo kot brezposelne osebe in jim tako pripada prihodek v trajanju 365 dni od rojstva, imenovan starševski dodatek, otroku pa pripada otroški dodatek glede na dohodke in imetje staršev. Tisti izmed staršev, navadno je to mama, ki prejema starševski dodatek, pa si lahko pri izbranem študentskem servisu uredi, da študentski servis v letu, ko prejema starševski dodatek, ne odvaja 15,5 % prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Če pogledamo nekaj statističnih raziskav, ki se nanašajo na povprečno starost matere ob rojstvu prvega otroka, ki je v letu 2018 znašala 29,4 leta, leta 2019 pa se je dvignila na 29,6 leta, lahko sklepamo, da se glede na povprečno starost študentk in študentov, ki je bila v Sloveniji leta 2018 24 let, študentke v času študija za materinstvo ne odločajo pogosto. Uradne statistike števila študentskih staršev v Sloveniji ni in tudi sama se s tem ne bi želela ukvarjati v tem zapisu, a se mi vseeno zdi vredno omeniti raziskavo, ki so jo opravili v sklopu mednarodnega projekta Evroštudent VI 2016–2018. Ugotovili so, da sodi Slovenija po številu študentskih staršev med tiste države, ki imajo najnižji delež takšnih staršev v Evropi, saj je le 6 % študentske populacije v Sloveniji staršev (2018: 33).

Tu se mi zdi vredno omeniti, da ni vse samo v številkah. Situacije moramo opazovati individualno in vpeto v posameznikovo ter posamezničino okolje in družbo. V mislih imam predvsem to, da v Sloveniji nimamo starostne omejitve pri vpisu na študij in imamo kar močno razvit izredni študij oziroma izobraževanje na visokošolskih zavodih. Menim, da se na to vrsto študija vpiše kar nekaj posameznikov, ki želijo svojo izobrazbo nadgraditi ali zamenjati poklicno usmeritev. To pa so tudi posameznice in posamezniki, ki so starejši od povprečne starosti študentov v Sloveniji in imajo navadno že lastne prihodke oziroma redno zaposlitev ter velikokrat tudi družino, zato je število študentskih družin, kjer ima vsaj eden izmed staršev status rednega študenta in nima zaposlitve, verjetno veliko manjše.

Kljub majhni številki študentskih družin pa te v Sloveniji niso odmaknjene povsem na rob. Univerze in fakultete se s tem srečujejo in imajo v statutih in pravilnikih navedene pravice študentskih staršev – tako mater kot tudi očetov. Dolžnosti študentskih staršev se seveda ne razlikujejo od dolžnosti, ki jih imajo drugi študentje. Po Sloveniji najdemo tudi klube, v katerih se združujejo študentje starši in organizirajo srečevanja za starše, tabore in animacije za celotne družine, prireditve, namenjene otrokom in drugo. V Ljubljani deluje Klub študentskih družin Slovenije, v Mariboru pa Klub študentskih in dijaških družin Maribor

Ker sem tudi sama študentska mama in je moja družina »prava« študentska družina, saj je tudi moj partner študent, bom skozi lastno izkušnjo, ki je le ena izmed mnogih, predstavila obravnavo študentskih družin ter možnosti, ki so nam dane. Vse napisano bo zadevalo razmere, v katerih živijo študentski starši na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.


Slika 1: Dojenček in študijski zapiski. Foto: Špela Kodrič; objava na omrežju Instagram z dne 3. februar 2020.

Ko sem končala dodiplomski študij etnologije in kulturne antropologije, sem želela študij nadaljevati tudi na drugi stopnji iste smeri. V študiju sem res našla samo sebe in si za cilj postavila, da nekoč delam v muzeju, ki se nahaja blizu mojega kraja bivanja, ampak najbolj pa sem si želela uživati študentsko življenje. Med študijem sem ves čas opravljala tudi študentska dela na različnih področjih; nekaj je bilo takih, pri katerih sem pridobivala in nadgrajevala strokovno znanje, nekaj pa le za lasten zaslužek.

A brezskrbno nadaljevanje študentskih dni je, le dan pred začetkom novega študijskega leta, prekinila novica o nosečnosti. Da se mi je situacija zdela še toliko bolj nora, je bilo tu še dejstvo, da sva s partnerjem oba študenta, torej oba brez redne službe, brez prihodkov. Kmalu sva začela z zbiranjem informacij, predvsem naju je zanimalo, kako bova lahko nadaljevala študij. Pravne informacije, ki zadevajo študentske družine, sem našla predvsem na blogu Študentska mama, kjer nekdanje in sedanje mame študentke objavljajo različne vsebine, ki (bodočim) študentskim staršem pomagajo in svetujejo iz lastnih izkušenj. Na blogu so tako na enem mestu zbrane informacije v zvezi s študijem, socialno-ekonomsko varnostjo, pa tudi osebne izpovedi o nosečnosti med študijem, porodu, nadaljevanju študija in drugo.

Skratka, študij sem začela in nadaljevala brez problemov, pri čemer mi je pomenilo največ to, da so profesorji novico o moji nosečnosti sprejeli pozitivno in mi nudilo podporo pri študiju. Tako načeloma ni bilo problema pri opravičenih izostankih od vaj, seminarjev in predavanj. Večje neodobravanje sem doživela pri vrstnikih, češ da je moja naloga posvečanje študiju in ne v tem, da imam sedaj otroka; ali pa komentarji v smislu, če ne poznam kontracepcije. Da, poznam jo, sem jo uporabljala, a sem očitno »žrtev« skoraj zanesljive kontracepcije. A nekaj slabih odzivov nas ne sme povoziti, saj, kakor pravijo, nikoli ni pravi čas za otroka.

Sama pri sebi sem opazila, da sem začela študij dojemati drugače. Več časa sem posvetila kvalitetnemu študiju, sproti prebirala članke in oddajala naloge. Čas sem si še bolje organizirala in ga dobro izkoristila. To se je poznalo tudi pri ocenah in znanju, ki sem ga pridobila. Za še bolj kvalitetno nadaljevanje študija sem se odločila izseliti iz študentskega doma v Ljubljani in si s partnerjem uredito dom na Mirni na Dolenjskem. V tem obdobju sem tudi končala s študentskim delom, tako da sem lahko prosti čas namenila predvsem študiju.

Predavanja na oddelku sem obiskovala do sredine maja, ko so kolegice in kolegi odšli na terenske vaje. Ker se vaj zaradi bližajočega se roka poroda nisem udeležila, sem morala pri profesorici in predstojniku urediti dovoljenje oziroma prošnjo za izostanek. Prav tako je prošnjo oddal tudi partner, saj sva bila oba študenta 1. letnika 2. stopnje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Namesto terenskih vaj v tujini sva se dogovorila, da terensko delo opraviva v Sloveniji. To pa je bila tudi edina situacija med študijskim letom, ko sva se s partnerjem srečala z »birokracijo«. Čas, ki mi je pred porodom še ostal, sem izkoristila za opravljanje prakse v Deželi kozolcev Šentrupert.

Ponosna starša sva postala junija 2019, na začetku izpitnega obdobja. Partner je v tem času opravil vse izpite za tekoči letnik, sama pa sem se opravljanja izpitov lotila v jesenskem izpitnem roku in v drugem, tj. letošnjem študijskem letu.

Slika 2: Otrok in oče se igrata v peskovniku, medtem ko mama piše seminarsko nalogo. Foto: Špela Kodrič, 1. 7. 2020.

Čeprav sem si svoje študentsko življenje predstavljala drugače, vidim da je mogoče ob majhnem otroku uspešno študirati. Študentje starši imajo tudi podporo na univerzi oziroma fakultetah. Sama tako v tem študijskem letu koristim možnost dodatnega leta iz upravičenih razlogov, ki po Zakonu o visokem šolstvu (IV. odstavek 70. člen) pripada vsem študentkam in študentom, ki so v času študija postali starši. Študentka oziroma študent, ki v času študija postane starš, pa lahko zaprosi tudi za poseben status, status študenta starša. Menim, da je na področju univerzitetnega šolstva dobro poskrbljeno za študentke in študente starše, saj jim nudijo, kar pač lahko (možni izostanki pri predavanjih, vajah, seminarjih itn., možnost manjkajočih kreditnih točk za napredovanje v višji letnik in drugo). 

Možnosti in priložnosti za uspešen študij ob starševstvu torej so. Če povzamem doslej zapisano, menim da v sodobni družbi manjkajo ustrezne definicije oblike družine, tudi študentske družine, in njihova ustrezna obravnava, tako v družbi kot tudi na pravno-socialnem področju. Starost ženske ob rojstvu prvega otroka se je resda dvignila zaradi načina življenja in tudi pritiskov družbe, a še vedno rojevajo tudi ženske, ki se še izobražujejo ter jih družba nemalokrat stigmatizira. Morda ne bi bilo napačno, da bi v zakone, ki se navezujejo na družinsko in socialno pravo, dodali nekaj vrstic s posebno obravnavo študentskih družin in tako še bolje poskrbeli za ekonomsko in socialno varnost otrok in staršev tudi po obdobju enega leta.  

Danes s ponosno dvignjeno glavo in hčerko v naročju uspešno končujem prvi letnik drugostopenjskega študija etnologije in kulturne antropologije. Odprla so se mi nova raziskovalna vprašanja in teme, ki jih je moč raziskovati v sklopu znanstvenega področja. Iz te izkušnje skušam potegniti čim več, ker vem, da mi daje neprecenljiva znanja o sebi, o življenju ter pomenu izobraževanja. Tega znanja pa ne bi imela, če ne bi postala MAMA.

Koronavirus in njegov vpliv na potek globalizacije: prihodnost športa

Lučka Savinek

Tema pričujočega zapisa je povezava med koronavirusom, športom in globalizacijo. Osebno sem velika ljubiteljica športa, zato sem se mu v času karantene posvetila več kot sicer. V prvem semestru sem poslušala izbrana poglavja iz zgodovine športa v okviru predmeta Šport in humanistika, zato sem pri temi za esej izhajala prav iz tega. Prav tako sem pri opravljanju prakse, v času epidemije Covid-19, na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU dokumentirala članke, ki so se nanašali predvsem na rekreativni šport, pa tudi na profesionalni šport in na omejitve gibanja, zato imam kar nekaj informacij tudi od tam. Pisala bom torej o tem, kako je epidemija Covid-19 zaznamovala šport in športne aktivnosti.

O tem, kaj je globalizacija, obstaja več različnih opredelitev. Kot smo lahko slišali na predavanjih o antropologiji globalizacije pri prof. Jezerniku (v okviru tega predmeta je tudi nastalo to besedilo),

Globalizacija

pojav globalizacije lahko razumemo zelo različno. Prva razlaga je ta, da se je pojavila z razvojem človeške civilizacije; druga pravi, da se je pojavila vzporedno s širjenjem kapitalizma, ki se je razvil skupaj z nacionalno državo v 16. stoletju. S tretjo razlago umeščamo pojav globalizacije v čas modernizacije (pozni novi vek oziroma 19. in 20. stoletje). S četrto jo postavljamo v 70. oziroma 80. leta 20. stoletja, ko je globalizacija veljala za nov pojav, povezan z neoliberalizmom, zadnja razlaga pa pojav globalizacije postavlja v 90. leta 20. stoletja, po padcu Berlinskega zidu. Olimpijske igre, ki bi jih morali izvesti v letošnjem letu v Tokiu, so organizatorji zaradi pandemije koronavirusa prestavili na naslednje leto, in sicer bodo potekale od 23. 7. do 8. 8. 2021 v Tokiu: »Prvič v zgodovini olimpijskih iger se je zgodilo, da so bile prestavljene zaradi širjenja COVID-19«, so zapisali na uradni strani olimpijskih iger. V začetku marca so bile s sprejetjem Odredbe o prepovedi zbiranja na javnih prireditvah v javnih prostorih zaprtega tipa v Republiki Sloveniji pri nas odpovedane oziroma prestavljene vse športne prireditve, Naj jih naštejem: prestavljen je bil Mali kraški maraton v Sežani (del poti poteka tudi čez Italijo), 7. Istrski maraton (Ankaran), Maraton Treh src v Radencih (letos bi bil že 40. zapored), odpovedani sta bili prireditvi Pohod ob žici in Tek trojk, ki so ju od leta 1957 doslej organizirali prav vsako leto v spomin na osvoboditev Ljubljane leta 1945; negotova je organizacija Ljubljanskega maratona, ki sicer poteka konec oktobra, vendar je zaradi ukrepov, ki nam jih je naložila vlada, vse skupaj zelo nejasno in majavo. Odpovedane so bile nogometne tekme, ne samo pri nas, ampak tudi drugod po Evropi in svetu. Odpovedani so bili treningi različnih športnih disciplin.

Vir: Mali kraški maraton, dostop 3. 7. 2020

Šport nas povezuje tako na globalni kot na nacionalni ravni. Športniki na globalni ravni zastopajo svoje države, zato je toliko bolj žalostno, da so športne prireditve odpovedane oziroma prestavljene. Del globalizacije je tudi šport. Opredelitvam globalizacije je skupno to, da gre za interakcijo in internacionalizacijo na različnih področjih – kulturnem, političnem, ekonomskem in tudi športnem. Olimpijske igre na primer na vsake štiri leta privabijo na tisoče navijačev in obiskovalcev. Z obiskom ljudi na eni strani raste turizem države gostiteljice. Ljudje potujejo v druge države in spoznavajo njihove kulture, spoznavajo nove ljudi in navijajo za svoje izbrance. S takšnimi interakcijami prihaja do prenosa dobrin, blaga, navad in še česa. Vendar pa je zdaj to preprečil novi koronavirus. Tako pravi Richard Fontain: »Zaprte meje, prepovedana potovanja, ohromljene dobavne verige in izvozne omejitve so spodbudile mnoge, da se vprašajo, ali je globalizacija postala žrtev koronavirusa«. »Globalizacija je resničnost, ne izbira«, pa je zapisal Richard Haas v članku za spletno stran Foreign Policy.

Hkrati pa lahko tak dogodek, kot so olimpijske igre, vpliva tudi negativno tako na gospodarstvo države kot na vsakdanje življenje domačinov. Tak primer je bil Rio de Janeiro v Braziliji leta 2016, kjer »lokalne in nacionalne oblasti niso uspele zagotovit trajnostne infrastrukture, zmanjšati onesnaževanja okolja. Zaznati je bilo negativno ekonomsko rast in veliko brezposelnost med in tudi po olimpijskih igrah«. Brazilija je tako dobila slab sloves doma kot tudi v tujini, saj je infrastruktura po končanih olimpijskih igrah začela propadat in propada še danes: na sliki spodaj je olimpijski stadion eno leto po olimpijskih igrah.

Propadajoča infrastruktura v Riu.

Športniki, ki so trenirali v tujih klubih, so se bili primorani vrniti nazaj domov, njihova profesionalna pot je za nekaj časa ostala negotova. Naj samo pomislimo še na sponzorje društev in klubov: finančna sredstva, ki so jih sponzorji namenjali klubom/društvom, so se zmanjšala oziroma jih prav zaradi pomanjkanja športnih prireditev in športne dejavnosti nasploh primanjkuje. Kot je bilo zapisano v članku na RTV SLO, organizatorji športnih prireditev celo spodbujajo, naj kupujemo slovensko, da naj torej kupujemo športno opremo in rekvizite v Sloveniji, saj samo z nošenjem sponzorskih majic, ki jih dobimo na raznih tekih in drugih podobnih prireditvah, sponzorji ne bodo imeli dovolj denarja za podporo športu.

Športniki, ki v tem času niso mogli trenirati kot bi sicer, so bili pod zelo velikim pritiskom; za nekatere je bil to tudi trenutek, ko se se odločili končati svojo profesionalno pot, čeprav bi jo sicer malo pozneje.

Če potegnemo črto, lahko vidimo, da je koronavirus zelo močno vplival na vsa področja, ki jih zajema globalizacija. Kriza je nastala povsod, pa ne samo ekonomska kriza, tudi socialna.

Kruhomanija

Vanessa Benak-Cvijanović, Sara Krajnc, Sara Omovšek in Sara Šifrar Krajnik

Sveže pečeni kruh. Fotografija: Sara Šifrar Krajnik, 27. 4. 2020.

V sklopu seminarja iz Epistemologije vsakdanjega življenja smo med 4. in 7. majem 2020 izvedli mednarodno delavnico z naslovom ‘Zelena in zabavna mesta prihodnosti’, na kateri smo sodelovali študentje podiplomskega študija etnologije in kulturne antropologije Univerze v Ljubljani ter študentje Fachhochschule Joanneum z Univerze uporabnih znanosti iz Gradca. V sklopu mednarodne delavnice, ki je bila namenjena razvijanju aplikativnih idej v smeri razumevanja, preoblikovanja in ustvarjanja mest prihodnosti, smo s skupnim sodelovanjem z uporabo spletnih komunikacijskih aplikacij in platform (Zoom, Skype, Whatsupp) razmišljali o ravnanju z odpadki in o mobilnosti.

Sodelujoče slovenske in avstrijske študentke ter študenti četrte skupine mednarodne delavnice ‘Zelena in zabavna mesta prihodnosti’.

Eno izmed skupin smo sestavljale štiri študentke. Ukvarjale smo se s temo živilskih odpadkov, natančneje s kruhom oziroma z odpadki pekovskih izdelkov. Interes za raziskavo na področju prehranskih odpadkov izhaja predvsem zaradi zavedanja te problematike. Tako na družbenih omrežjih (Facebook/Instagram) kot tudi v domačem okolju smo opazile, da je kmalu po omejitvi javnega življenja Slovenijo zajela mrzlica peke domačega kruha oz. »kruhomanija«, kot smo jo poimenovale same.

Sprva nas je zanimalo, koliko je dejanskih prehranskih odpadkov, da bi imele neko predstavo o tem, kakšna je resnična situacija. Podatek, da približno tretjine svetovne hrane (pribl. 1,3 milijarde ton) ne zaužijemo, prikazuje jasno sliko, da so prehranski odpadki pereč globalni problem ter »predstavlja izzive na področjih varnosti hrane, gospodarstva ter okoljske trajnosti«.

Za primer, kakšna je situacija v Sloveniji, se lahko ozremo na spodnji grafični prikaz, ki prikazuje, koliko odpadne hrane proizvede prebivalec Slovenije na leto. Leta 2015 je bilo proizvedene odpadne hrane 151.000 ton, od tega je bilo še uporabne hrane 55.000 ton. Na prebivalca je to približno 27 kg hrane, ki načeloma ne bi smela pristati v smeteh (Žitnik in Vidic 2016: 12). 

Zaradi teh podatkov smo se odločile, da v raziskavi ugotovimo, koliko živil ljudje kupujejo, kako nakupujejo, kaj naredijo s starimi živili in tako dalje. Poleg literature na temo odpadkov, živilskih odpadkov in kruha oziroma pekovskih izdelkov smo pregledale tudi spletne strani, ki so se vsebinsko nanašale na odpadke v Sloveniji, ter zakone, povezane z živili, ki trenutno veljajo v Sloveniji. 

Terensko raziskovanje je bilo v času epidemije težje izvedljivo, zato smo se sprva odločile za spletno anketo, ki nam bi podala bolj specifičen vpogled v nakupovanje živilskih izdelkov in ravnanje z njimi. Anketa je bila odprta od 23. aprila do 3. maja 2020 in je obsegala 14 vprašanj, namenjena pa je bila potrošnikom in potrošnicam v Sloveniji. Zanimalo nas je, kako v času epidemije COVID-19 in spremljajočih ukrepov s karanteno ljudje ravnajo z živilskimi odpadki, predvsem pa s pekovskimi izdelki, pred in v času karantene. Poleg ankete nam je uspelo opraviti tudi šestnajst pogovorov, ki so potekali večinoma na daljavo in sicer s pomočjo avdiovizualnih povezav. Ob tem smo se o ravnanju z odpadki in praksah nakupovanja hrane pogovarjale tudi z domačimi, v lastnih gospodinjstvih. Respondenti in respondentke so bili predvsem potrošniki in potrošnice, tako iz urbanega okolja kot tudi s podeželja. Zaradi širšega vpogleda v situacijo sta pri dveh pogovorih sodelovala sogovornika, ki sta bila ali sta trenutno zaposlena v trgovini z živilskimi izdelki ter v gostinstvu in nam omogočili malo bolj globok vpogled v politike ravnanja z odvečno hrano, ki se ne odvijajo v gospodinjstvih.

Trgovka in študent – oba zaposlena v dveh večjih trgovinah – sta zanikala kakršnokoli metanje odpadkov stran v teh trgovinah. Študent je hkrati opozoril, da če on ni pridobil podatkov glede odpadkov, še ne pomeni, da se to ne počne, vendar da on ne dela v tej trgovini tako dolgo, da bi imel konkretne informacije. Trgovka je dejala, da kar zadeva pekovske izdelke, ki dnevno ostanejo, jih nekaj podarijo nevladni organizaciji, ki jih še isti dan razdeli naprej. Izdelke z rokom uporabe do naslednjega dne pa znižajo za 50 % in prodajo naslednji dan. Študent je še dodal, da pekovske izdelke pečejo v omejenem obsegu in s peko nehajo nekaj ur pred zaprtjem trgovine. Imajo napotek, da dnevno ne smejo speči več pekovskih izdelkov, kot so jih spekli prejšne leto ob enakem času. Ker pa je bilo zaradi epidemije COVID 19 večje povpraševanje po njih, jim jih je v času raziskave ostajalo zelo malo. Kar jim je ostalo, so dali v prodajo naslednji dan po polovični ceni. Ostale izdelke, ki so bili pred rokom uporabe, so pustili na istem mestu prodaje, vendar so jim ceno znižali za 25 ali 50 %. Če jih niso prodali, so jih odpeljali nazaj v centralno skladišče oziroma  logistični center.

Ker so nas podatki malenkost presenetili, smo se vprašale, kako pa imamo v Sloveniji urejeno zakonodajo glede živilskih odpadkov. Z letom 2018 smo v Sloveniji dobili zakon, ki zaradi preprečevanja izgub velikih količin hrane na novo ureja njeno doniranje. Zakon določa, da so donatorji pravne in fizične osebe, ki se ukvarjajo s pridelavo, predelavo, distribucijo ali prodajo hrane v verigi preskrbe s hrano, v svojem poslovnem procesu pa hrano darujejo posrednikom, ki jo nato razdelijo v humanitarne namene. Donatorji in posredniki so tudi odgovorni za varnost hrane, nadzor nad njo in za izpolnjevanje splošnih pogojev o higieni hrane v skladu z veljavnimi uredbami EU. Določeno je tudi sofinanciranje tehnične opreme posrednikom pri razdeljevanju donirane hrane. Donatorji so tudi oproščeni plačila davka na dodano vrednost donirane hrane.

Prepoznavamo, da je omenjena stimulacija glede oproščanja davkov velik korak v pravo smer, pa vendar zagovarjamo stališče, da bi – po zgledu na primer Francije – Slovenija morala urediti zakonodajo na tak način, da bi bili živilski odpadki prepovedani. Poleg zakonodaje smo preverile tudi že obstoječe dobre prakse na področju preprečevanja odpadne hrane v Sloveniji. Med njimi smo prepoznale organizacije in pobude Robin Food, Lions klub, SIBAHE (Slovenska banka hrane) ter Rifuzl. 

Če povzamemo glavne ugotovitve glede na odgovore sodelujočih v raziskavi, so se ljudje v času epidemije in strogih omejitev v trgovino odpravljali bolj redko (zgolj enkrat tedensko namesto dvakrat ali celo štirikrat na teden) ter so tudi bolj skrbno nakupovali, na primer z vnaprej pripravljenimi nakupovalnimi seznami in z dnevnimi jedilniki. Veliko jih je tudi povedalo, da so začeli nakupovati zgolj v eni trgovini. Razlogi za nove nakupovalne navade so bili povezani predvsem s strahom pred okužbo in s strahom pred sankcijami vlade RS zaradi neupoštevanja ukrepov, kot tudi zgolj zaradi upoštevanja ukrepov za zajezitev virusa.  

Naša zamisel bodočega ravnanja in z njo tudi rešitev je vsekakor želela slediti ljudem, njihovim željam, problemom in potrebam. Vprašanje, ključno za iskanje morebitnega predloga rešitve, se je glasilo: Ali bi želeli hrano, ki jo ne porabite, podariti? Velika večina respondentk in respondentov, 95 ljudi, bi donirala hrano, vendar ne vedo komu oziroma kam bi se obrnili za donacijo. 25 jih je odgovorilo z ne in 25, da so že aktivni z doniranjem. 57 jih je odgovorilo z »drugo«, pri čemer so najpogosteje napisali, da nimajo ostankov, ker jih zamrznejo, ali pa če jih imajo, jih uporabijo za hranjenje živali oziroma živine.

Vprašale smo jih tudi, če bi si želeli imeti knjižico z recepti/priporočili, kaj narediti z odvečnimi pekovskimi izdelki. 117 ljudi bi knjižico z veseljem imelo, 72 pravi, da ne, pod drugo pa so napisali, da nekaj podobnega že imajo.

12. vprašanje, Kruhomanija, spletna anketa (april in maj 2020).

Seveda se zavedamo, da podatkov, ki smo jih pridobile, ne moremo jemati kot povsem pravilnih, saj na spletne ankete veliko posameznikov odgovarja površno. Obenem pa nismo zajele dovolj širokega kroga ljudi, da bi pridobile pogled v želje, težave in potrebe najširšega kroga ljudi v zvezi z ravnanjem z živilskimi odpadki na nacionalni ravni. A vendarle so nam informacije iz pričujoče ankete pomagale pri razvijanju zamisli, saj smo se v osrčju preučevane tematike želele osredotočiti na ključno problematiko, čezmerno odmetavanje živilskih odpadkov. Na podlagi izsledkov ankete smo skušale ugotoviti razloge za takšno početje in nato zasnovati naravi in družbi prijazno rešitev z aplikacijo, ki bo upoštevala razkrite vidike. 

SAVE FOOD, THINK LOCAL – Aplikacija za ravnanje z odpadki

Slikovni prikaz zamišljene aplikacije.

Končna zamisel je bila mobilna aplikacija, ki smo jo oblikovali skupaj s študentkami in študenti s FH Joanneum. Zamislili smo si aplikacijo, ki bi ljudem omogočila bolj zavestno, odgovorno in varčno ravnanje s hrano. Z uporabo spletnega orodja Zoom smo pričeli z razpravami in s sprotnim preučevanjem izbrane raziskovalne tematike – varčnega ravnanja z živilskimi odpadki. 

Ugotovili smo, da na trgu obstaja že kar nekaj aplikacij s sorodnimi rešitvami, vendar ni nobena od njih prilagojena slovenskim oziroma avstrijskim potrošnikom. Aplikacija bi v okolju, kjer bi se posameznik nahajal, v nekem obsegu pokazala lokalne trgovine, in organizacije, kamor lahko daruješ hrano ali jo tam dobiš, hkrati pa bi si uporabniki in uporabnice aplikacije lahko izmenjevali hrano tudi med seboj. Poleg tega bi aplikacija prav tako beležila porabo živilskih odpadkov v kilogramih ter opozarjala na skorajšnji pretečeni rok uporabe kupljenega kruha. Pri tem bi predlagala več možnih rešitev, kaj s tem kruhom storiti, med njimi tudi recepte za porabo starega kruha. 

Za vsako aktivnost izmenjave bi uporabnik prejel točke. Za poigritev (angl. gamification) smo dodali funkcijo pretvorbe teh točk v resnično unovčljiva znižanja artiklov v t. i. trgovinah brez odpadkov (»zero-waste«) ter v starinarnicah oz. trgovinah z rabljeno robo (»second-hand«) in pri različnih lokalnih pridelovalcih, v lokalnih pekarnah ter trgovinah, s čimer bi uporabniki podprli prizadevanje za trajnostno okolje kot tudi manjša lokalna podjetja namesto večjih multinacionalnih korporacij. 

Ta komponenta je posledica zavedanja, da nikakor ne smemo zanemariti širše družbeno-politične slike sodobnega potrošništva. Potrošniške prakse v interpretacijah vsakdanjega življenja postajajo osrednje točke, ki spremljajo spreminjanje življenjskega sloga in nove družbene identitete. To so pomembne razprave, ko preučujemo vidike razmetavanja s hrano, a na tej točki je pomembno, da smo se vsi v ekipi strinjali, da do neke mere potrošniki vendarle sami lahko narekujemo te sloge in potrebe, na katere se bodo odzivale korporacije in nakupovalne verige, saj je v njihovem primarnem interesu vendarle kaj prodati in zaslužiti. Medtem ko smo študentke Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo k skupnemu projektu prispevale raziskavo obstoječih praks, so študentke in študenti FH Joanneum poskrbeli za celostno grafično podobo aplikacije in sam videz celotne predstavitve.

Čeprav srečanja in delavnice z avstrijskimi študenti in študentkami nismo mogli izvesti v živo, je bila njena izvedba na daljavo vseeno simpatična izkušnja in jo imamo v spominu kot posebno doživetje. Spoznale smo, kako ključna je lahko interdisciplinarnost, ki smo jo izkusile v tej delavnici. Menimo, da je takšno projektno delo tista praksa, ki bi jo morali študenti izvajati tudi v bodoče, saj nam ne prinese le pozitivne izkušnje, temveč tudi spodbudo, da se ozremo v prihodnost stroke in preverimo, kaj vsega antropologija še lahko ponudi, komu in za koga deluje ter kje vse jo potrebujemo. Menimo, da ima naša aplikacija velik potencial za svojo praktično realizacijo, saj bi lahko zadostila potrošniškim potrebam širšega družbenega povpraševanja in s tem tudi konkurirala na trgu.

Onesnaženost zraka kot ključni okoljski problem Sarajeva

Značke

, ,

Primož Robnik

Sarajevo v smogu. Fotografija: Nedim Sladić, Facebook stran Eko akcije.

Spodnji zapis je predelana različica dela poročila, ki sva ga s študijsko kolegico Anamarijo Verdel oddala pri predmetu Etnologija Balkana. Empirični del raziskave temelji na terenskem delu, ki sva ga izvedla v Sarajevu med 13. in 18. majem 2019. Pogovarjala sva se z obiskovalci parka Hastahana, našim neformalnim vodičem, predstavnicama organizacije Crvena in predstavnikom organizacije Eko akcija. Anamarija Verdel je pripravila teoretski del poročila, jaz pa sem se ukvarjal z analizo in predstavitvijo podatkov, ki sva jih pridobila med terenskim delom.

V organizaciji Eko akcija se od leta 2013 ukvarjajo s problematiko onesnaženosti zraka v Sarajevu. Pozimi leta 2013 so zaznali občutno poslabšanje kvalitete zraka. Zavod za javno zdravstvo Federacije Bosne in Hercegovine, ki izvaja meritve onesnaženosti zraka, je izdal uradno navodilo, naj si prebivalci, ko se gibljejo zunaj  zaprtih prostorov, usta zakrivajo s šalom; bilo pa je tudi neko uradno obvestilo, da onesnaženost zraka ne predstavlja grožnje javnemu zdravju. Eko akcija je želela opozoriti prebivalce o nevarnostih onesnaženega zraka, zato so začeli računati indeks kvalitete zraka. Dvakrat dnevno z merilnih naprav pridobivajo podatke, izračunajo indeks onesnaženja in ga objavijo na svoji spletni strani. Leta 2016 so začeli na spletni strani objavljati podatke o stanju v celi državi in objavili mobilno aplikacijo, katere uporaba je presegla pričakovanja. Eko akcija v sodelovanju s švedsko agencijo za zaščito okolja trenutno načrtuje izvedbo raziskave različnih onesnaževalcev in njihovemu prispevanju k onesnaženosti. Za zmanjševanje vpliva ogrevanja na onesnaženost zraka trenutno predlagajo obširen državno subvencioniran program menjavanja peči in kurjenja bolj suhega lesa. S tema ukrepoma bi lahko znatno povečali učinkovitost in zmanjšali emisije peči.

V Bosni in Hercegovini nimajo določene maksimalne koncentracije zdravju škodljivih delcev v zraku, ob preseganju katere se razglasi kritično stanje. Koncentracijo imajo določeno le v Sarajevu, kjer je, skupaj z nekaterimi deli Poljske, najvišja v Evropi in je petkrat višja od tiste v Parizu. Po mnenju Eko akcije so kritično mejo v Sarajevu postavili zaradi večje prisotnosti medijev in mednarodne skupnosti, ki so pritiskale na oblasti. Pred uvedbo kritičnih koncentracij so v Sarajevu imeli dneve, ko je koncentracija škodljivih delcev predstavljala resno grožnjo zdravju, oblasti pa niso storile ničesar. V Eko akciji menijo, da je za povečanje družbene osveščenosti o problematiki onesnaženega zraka ključna določitev kritičnih koncentracij škodljivih delcev, saj ob dnevih, ko so količine presežene, zapirajo šole in druge javne institucije, prevoz pa se omeji. To vpliva na vsakdanje življenje prebivalcev, ki tako spoznavajo problematičnost situacije, s tem pa se povečuje pritisk na vlado. V Eko akciji menijo, da je neodzivnost vlade posledica njihovega prepričanja, da jim ukvarjanje s problematiko onesnaženosti zraka na volitvah ne prinaša dodatnih glasov.

Eko akciji je z lobiranjem uspelo, da so aprila leta 2017 v federalnem parlamentu izvedli sejo o problematiki onesnaženosti zraka. Parlamentu so poslali nekaj preprostih zahtev, kot je povečanje kazni za onesnaževanje in določanje kritičnih koncentracij škodljivih delcev v zraku po celi državi. Odgovor na zahteve je bil, da vlada do konca takratnega mandata ne bo storila ničesar. Stopnja onesnaženosti zraka v Tuzli, Zenici in Lukavcu je mnogo višja, v uradnih poročilih pa tudi ob kritičnih koncentracijah škodljivih delcev poročajo o čistem zraku. Uradna stališča medicinske stroke se skladajo s stališči vlade, ki problem ignorira. 

V Eko akciji so letošnje uradno stališče povzeli takole: »Onesnaženje zraka predstavlja nevarnost, ampak nimamo denarja in ne moremo ničesar narediti. Onesnaženje pa tako ali tako traja le v nekaj zimskih mesecih.« Eko akcija skuša osveščati prebivalstvo tudi z izdajanjem informativnih brošur, letakov in plakatov, ki jih razdeljujejo v javnih prostorih, kot so čakalnice zdravstvenih ambulant in šole. Predstavnik Eko akcije se v zimskih mesecih pogosto pojavlja v televizijskih prispevkih, ampak je njegov vpliv na osveščenost prebivalstva omejen, ker ni uradnik, temveč predstavnik nevladne organizacije. Ob neki priložnosti je organizaciji uspelo v televizijski prispevek umestiti izjavo znanega zdravnika in naslednji dan so opazili, da veliko prebivalcev zunaj nosi maske.

Letak organizacije Eko akcija. Facebook stran Eko akcije.

Sarajevo ima zaradi geografskih, demografskih in arhitektonskih značilnosti zelo šibek in nekonsistenten pretok zračnih tokov. Ko pozimi piha vzhodnik, merilne postaje v nekaterih vzhodnih delih mesta, na primer v Marijinem dvoru, pokažejo povprečne ravni onesnaženosti zraka, v zahodnih delih mesta, kot sta na primer Ilidža in Otoka, pa raven onesnaženosti preseže kritično koncentracijo. Ob toplotnem obratu, ko pretoka zraka skozi mesto praktično ni, se raven onesnaženosti po vsem mestu dvigne nad kritično vrednost. Uradnih podatkov o številu dni, ko koncentracije nevarnih delcev presegajo kritično vrednost ni, na Eko akciji pa ocenjujejo, da je občasno v letu več kot 200 dni, ko količina nevarnih delcev v zraku ob daljši izpostavljenosti že povzroča zdravstvene težave. Po mnenju mnogih sogovornikov in  sogovornic ter tudi glede na objavljena stališča organizacije Eko akcija pretok zraka skozi mesto onemogočajo tudi v bližnji preteklosti zgrajene visoke stavbe, toda raziskav o njihovem vplivu na sarajevsko ozračje ni.

V Sarajevu v zraku občasno zaznajo velik dvig koncentracije žveplovega dioksida, ki ga zračni tokovi prinesejo iz Termoelektrarne Kakanj. Termoelektrarna Tuzla onesnažuje celo regijo, dimnik Termoelektrarne Ugljenik je zaradi širše disperzije škodljivih delcev najvišja zgradba v državi. Predstavnik Eko akcije je omenil podatek iz poročila Svetovne zdravstvene organizacije, da je bila Bosna in Hercegovina v letu 2016 druga država na svetu po številu smrti zaradi onesnaženosti zraka na število prebivalcev in se je uvrstila takoj za Severno Korejo. Meritve onesnaženosti zraka v Bosni in Hercegovini slabo izvajajo, veliko meritev propade zaradi nekonsistentnosti, vlada pa po načelu, če »ni podatkov, ni problemov«, pogosto skriva rezultate meritev. Problem predstavlja tudi pomanjkanje zaposlenih v institucijah, ki se ukvarjajo z okoljskimi problematikami in neobstoj takšnih institucij, kot je agencija za zaščito okolja.

Mirna skozi oči kamere

Kristijan Troha

Ko sem se prejšnje leto priselil na Mirno, so me sorodniki in prijatelji spraševali »Kam? Mirna Peč?«. Kar me je zelo presupnilo, saj to ni majhen kraj in ima celo grad, ki je izmed najbolj ohranjenih v Sloveniji. No, ko sem razložil, kje Mirna je, sem omenil tudi, da je tu tudi Dana, kar pa na žalost mnogim ni pomenilo veliko. Sicer pa po pravici povedano tudi sam za Mirno prej nisem slišal, kaj šele, da bi vedel, kje je Dana ali pa mirnski grad.

Zato bom v tem blogu poskušal predstaviti Mirno in njene glavne znamenitosti preko lastnega opažanja, zgodovinskih virov in sogovornikov, ki želijo ostati anonimni ter skozi oči kamere z video razglednicami, kakršne delamo, ko gremo recimo na morje (mislim, da je vsak, ko je šel na morje naredil kratek posnetek plaže in ga poslal sorodnikom in prijateljem).

Kraj Mirna leži v središču Dolenjske in je upravno in administrativno središče ter največje naselje v občini Mirna. Reka Mirna, po kateri se imenujeta kraj in dolina se v starih listinah prvič omenja leta 1028, medtem ko se sam kraj omenja šele leta 1180.

Mirna nima strogega centra, ki se tudi z industrializacijo ni razvilo, ampak se je razvoj usmeril v izgradnjo blokov in individualnih hiš. Do srede 19. stoletja se je prebivalstvo ukvarjalo s kmetijstvom, nato pa sta se razvili tudi predilnica za platno in usnjarna. Izgradnja dolenjske železnice leta 1894, elektrifikacija po letu 1920 in začetki industrije pred 2. svetovno vojno so Mirni v 50. letih 20. stoletja prinesli velik gospodarski napredek.

Vzdolž regulirane reke se je proti vzhodu najbolj razrasla Dana, družbo pa ji delajo na drugi strani reke Kolinska in Tomplast in onstran vzporedno tekoče železniške proge Presad in novonastajajoča podjetniško industrijska cona.” (Kapus 2018)

Danes v kraju in dolini postaja turizem vse bolj pomembnejša gospodarska panoga. V turistični ponudbi najdemo oglede cerkva, gospostvo Lanšprež, kjer je leta 1781 potekala prva dolenjska čebelarska šola, ribolov in športne dejavnosti kot so pohodništvo in kolesarjenje po mnogih poteh in Trim stezi Trimmigo ter jahanje.

Režun, France (1984). Mirna – nove gradnje. Hrani Knjižnica Pavla Golie Trebnje.

Na zgornji sliki lahko vidimo eno izmed takih predmestji. Fotografija je posneta leta 1984, ko so se stanovanjski bloki še gradili in jih je mogoče videti tudi na koncu spodnjega posnetka. Pogovorno spadajo ti bloki in ostale posamezne hiše, ki ležijo nad glavno cesto čez Mirno, pod “Roje”, čeprav uradno nosi to ime samo ena izmed ulic. Sicer pa se “Roje” delijo na “Roje 1”, “Roje 2” in “Roje 3”. Sama poimenovanja, pravi sogovornica, so poimenovana glede na zaporedje izgradnje. V njeni mladosti, pravi sogovornica, se otroci namreč niso preveč marali med seboj, če niso bili iz istega predmestja in so med seboj tudi tekmovali.

Med objekti zgodovinske in kulturne veljave je najprej potrebno omeniti Spečo lepotico – grad Mirna, ki leži na vzpetini, severno od Mirne. Je objekt, ki izstopa iz urbanega okolja in ima romantičen pridih, ker leži skrit med drevesi in zraven ribnika oziroma barja. Je eden lepših in redkih obnovljenih kulturnih spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem, kot piše Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto na Kamra.si:

Kompaktna, vase zaprta osrednja grajska stavba – palacij sodi med najmogočnejše tovrstne motive v predalpskem prostoru, pravo zgodovinsko in likovno vrednost pa dobiva v sožitju z rezidenčnimi ambicijami odhajajoče visoke renesanse. /…/ saj mu na slovenskih tleh poleg stolpov na celjskem starem gradu in Čretežu ne moremo ob bok postaviti ničesar enakovredno dobro ohranjenega.

Grad se prvič v listinah omenja leta 1165, kjer so živeli Mirnski gospodje. Njihov grb so bile tri Jakobove školjke v ščitu. Školjke so izbrali zato, ker so jih našli v reki Mirni. Grb je bil nato ob ustanovitvi občine Mirna predelan, vendar so tri školjke ostale kot simbol plodnosti, blaginje in sreče. Grad je imel mogočno obrambno obzidje z obrambnimi stolpi, katerega pa so na božični dan 1942 požgali partizani, da se v njem ne bi naselil okupator. Od leta 1962 je za ostaline in njihovo obnovo skrbel sedaj pokojni dr. Marko Marin, kateri je tudi skoval ime “Speča lepotica”. Žal trenutno grad sameva in je v postopku prodaje, zato ogled gradu ni mogoč, lahko pa si preberete vodnik po posameznih grajskih predelih.

Obnova mirnskega gradu nam lahko služi kot svojevrsten primer preizkusa uporabe različnih pristopov pri obnovi med drugo svetovno vojno in po njej podrtih dolenjskih grajskih stavb.

Sogovornici sta mi tudi omenili, da sta pomagali pri obnovi. Ena je v obdobju, ko je dr. Marko Marin začel z obnovo v 80. letih in sicer je pomagala pri čiščenju ostalin in kopičenju kamenja iz okolice gradu. Druga pa je pomagala v tretjem razredu osnovne šole, leta 2003, ko je vsak dan po pouku hodila na grad s sošolci in sošolkami, kjer so si podajali strešnike in morda še kaj drugega, a se tega ne spominja.

Režun, France (1984). Mirna – grajska pristava. Hrani Knjižnica Pavla Golie Trebnje.

Pristava na zgornji sliki je bila zgrajena v prvi polovici 16. stoletja in je prvotno služila za obrambo proti Turkom. Še danes ohranjena pravokotna nadstropna stavba je na jugozahodnem vogalu okrepljena s polkrožnim stolpom, ki se je skozi zgodovino velikokrat spremenil, tako v videzu kot v namenskosti. V času turških upadov je bila pristava del obrambnega obzidja, v sredini 17. stoletja pa so jo preuredili v hlev.

Ob tem so uredili še obzidan vrt s sadovnjakom, sotočje Mirne in Vejerja pa so zajezili v sistem ribnikov, kar je danes pravzaprav samo en ribnik, ki je bil pred desetletji bazen, kjer so se, kot pravi sogovornica v mladosti kopali. Ker v mladosti niso hodili na morje, so se ravno tukaj, v bazenu naučili plavat. Tu so imeli tudi pouk športne vzgoje in športne dneve. Spomni se, ko je z njimi plaval tudi Martin Strel, ki pa je tukaj “nabiral” prve kilometre za kasnejše maratone plavanja. Prav tako se je tukaj pri šestih letih naučil plavati.

Pot okoli ribnika je zelo lepa za sprehod, vidimo lahko tudi race, krape, rdečeperke in rdečeoke ter ploščiče. Tako ribe kot race so bile v ribnik naseljene.

Druga zgodovinsko pomemben objekt je kamniti most čez reko Mirno, ki je bil zgrajen v 18. stoletju kot lesen most na ukaz Marije Terezije in bil nato obnovljen v drugi polovici 19. stoletja kot kamnit most zaradi gostega prometa in nevarnosti zaradi poplav. Na zahodnem pomolu osrednjega opornika je zgrajena tudi mostna kapelica.

Režun, France (1984). Na mostu čez Mirno. Hrani Knjižnica Pavla Golie Trebnje.

Na zgornji sliki lahko vidimo kamniti most leta 1984, ko še ni bilo poleg lesenega mostu za pešce in kolesarje. Sogovornica je povedala, da, ko je bila še najstnica, so pešci hodili po zidu mosta, da si lahko prišli na drugo stran. Zame kot etnologa je pomembno to, da je vpisan v register nepremične kulturne dediščine od leta 1998. Most je bil leta 2001 obnovljen in tudi razširjen v skladu s konservatorskimi smernicami.

Ko kot turisti obiščemo nove kraje, se najpogosteje ustavimo ob pomembnejših kulturnih znamenitostih in cerkvah. Mirna ima kar dve cerkvi – župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika in cerkev sv. Helene s pokopališčem. Župnijska cerkev je bila zgrajena v 13. stoletju, vendar pa ni stala na istem mestu kot zdajšnja ampak pod gradom. Trenutna cerkev je bila zgrajena v 15. stoletju v gotskem stilu. Cerkev sv. Helene pa je bila zgrajena v 18. stoletju in leži na vzhodnem robu naselja.

Mirnska cerkev (op. a., cerkev sv. Janeza Krstnika) se postavlja v skupino najvrednejših umetnostnih spomenikov na Slovenskem po stavbni zgodovini in opremi ter s freskami. Današnji enoladijski dvoranski prostor s kamnoseško bogato izdelanim rebrastim obokom in bogato profiliranim vhodnim portalom dokazuje nastanek v drugi polovici 15. stoletja.” (Kapus 2018)

V smeri Šentruperta in Mokronoga lahko na levi strani na hribu opazimo spomenik NOB. Gre za obelisk treh betonskih stebrov, ki jih na sredini povezuje kovinska krogla. Spomenik je bil postavljen leta 1965 po načrtih arhitekta Janeza Lenassija. Tu je pokopanih 106 borcev, na pokrovu grobnice pa je zapisan stih:

A prišel bo dan, ko se ljudstvo zbudi, se dvigne po zmagi k svobodi.
Vam bratje pa pesem ljubezni doni in večna zahvala vam bodi.

Zadnji med zgodovinsko pomembnimi objekti pa je TVD Partizan – Telesno vzgojno društvo Partizan, ki je bil zgrajen leta 1929. Trenutno tu deluje DŠKT Mirna – Društvo za šport, kulturo in turizem, sedež pa imajo tudi različna društva, dvorana pa služi za prireditve in predvajanje filmov, treninge športnih klubov, ipd. Po besedah sogovornice je bila tam tudi krajevna knjižnica, katera se je kasneje preselila.

Tu lahko tudi omenim, da knjižnica hrani dve pomembni zbirki in sicer knjižno zbirko Mare Rupene, ki obsega knjižno gradivo, ki ga je krajevni knjižnici Mirna po smrti gospe Rupene podaril njen mož Bogdan Osolnik in domoznansko zbirko video posnetkov Janeza Janežiča, katero pa sestavljajo krajši dokumentarni posnetki družbenih, kulturnih in folklornih dogodkov na Mirni in v njeni okolici. 

Kot sem omenil v začetku bloga, na Mirni deluje Dana, ki je velika proizvajalka brezalkoholnih pijač. Industrija je na Mirni močna, saj tu deluje tudi Tomplast in Droga Kolinska.

V letih od 1954 do 1957 je na Mirni delovala tudi Tovarna šivalnih strojev Mirna, ki je bila takrat edina tovrstna tovarna v Jugoslaviji. V prostorih knjižnice je postavljena tudi stalna razstava Šivalni stroji iz Mirne, ki obuja spomine na tisti čas.

Zadnja lokacija, katero bom predstavil, pa je manjši mostiček, ki leži dolvodno od kamnitega mosta, blizu Dane. Mostiček sicer ni znamenitost, sem pa ga vključil v predstavitev Mirne, saj sem o njem slišal veliko prigod. Mostiček služi kot bližnjica za lastnike vrtov, ki ležijo na nasprotni strani reke. Nastal je zaradi delavcev Droge Kolinske, da jim ni bilo potrebno hoditi na delo skozi celo Mirno, ampak so lahko šli po bližnjici.

Tu so se, kot mi je opisala sogovornica, v svoji mladosti velikokrat igrali in tekmovali kdo lahko visi dlje časa z njega. Gorvodno so tudi postavili plošče in tako “zajezili” reko Mirno, da je nastal bazenček, v katerem so se lahko kopali. Na posnetku lahko vidimo, da so na mostičku po dve deske, nekaj časa nazaj pa so bile na enem delu tri. In te tri deske so pošteno zagodle možakarju iz bližnjih blokov, ki se je nekega dne s mopedom odpravil do vrtičkov, nakar se je zapeljal čez srednjo od treh desk, ki pa se je vdala in možakar je padel v reko, sledil mu je tudi moped, kateri je padel nanj. Ko se je poskušal spraviti ven, pa je po nesreči še enkrat padel in zvrnil moped nase.

Odnos prebivalcev do domačega kraja se posebno močno odraža z odgovorom na vprašanje na kaj ali koga so ponosni v domačem kraju. Ponos na določeno znamenitost naselja je rezultat trdne navezanosti domačinov na naselje in hkrati znak, da v njem vidijo določene vrednote in si jih tudi delijo. S predstavitvijo Mirne sem želel ne samo predstaviti znamenitosti, ampak tudi pokazati, kaj na Mirni mi je pritegnilo pozornost in služi oblikovanju moje identitete kot Mirnčana.

1

Objava je nastala v sklopu vaj pri predmetu Vizualno v antropologiji.
Video posnetki so last avtorja objave. Uporaba posnetkov dovoljena samo z dovoljenjem avtorja.

Kreuzberg, mehurček na otoku Berlin

Jaroš Krivec

Ko pomislimo na Berlin, se takoj spomnimo velikih sloganov modernih časov, kot so svoboda, “multikulturnost”, strpnost, svetovljanstvo, avtonomija in alternativa. Misel o umetnosti in glasbeni sceni se seveda porodi kar sama po sebi. Sledeči prispevek poskuša prikazati zgodovino subjektivne percepcije teh tem, kot sem jih v trinajstmesečnem bivanju v tem mestu, in predvsem v avgustovski jezikovni šoli, lahko spoznal sam. Povedati je vendar le treba, da veliko od zgoraj navedenih idej v resnici ni toliko prišlo do izraza v Berlin-Steglitzu, temveč v okrožjih, kot je Berlin-Kreuzberg. Ni naključje da pesem “Rauch-Haus-Song” skupine Ton Steine Scherben, ki je postala himna skvoterske scene v Nemčiji sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih dvajsetega stoletja, govori o bivši bolnišnici Bethanien am Mariannenplatz oz. o eni prvih zasedenih hiš v Berlinu, poimenovani Georg-von-Rauch-Haus, in da se obe zgradbi nahajata v Kreuzbergu SO 36(Berlinsko poštno okrožje,Südost 36).

Kreuzberg, ki se od ponovne nemške združitve, 3. 10. 1990, nahaja v neposredni bližini središča nemške prestolnice in se spopada s skokovito gentrifikacijo, je bil v času hladne vojne in delitvijo Nemčije ter Berlina, ki je imel poseben upravni status, prava nikogaršnja zemlja, saj se je nahajal tik ob Berlinskem zidu(od 13. avgusta 1961 do 9. novembra 1989). V resnici danes ne obstaja več preprosto Kreuzberg, ampak obstajata dva: Kreuzberg 61 in Kreuzberg 36. Torej “revnejši” SO 36 in meščanski SW 61 – delitev se je sicer od začetka nanašala na poštno okrožje. V  berlinskem govoru to razliko izražajo predvsem skozi sočen slogan: “36 brennt, 61 pennt” (“36 gori, 61 spi”).

Zaradi svoje lokacije, s kar treh strani ga je obdajal berlinski zid, in svoje socialne strukture, se je “revnejši” SO 36 v sedemdesetih in osemdesetih letih razvil v središče alternativnega gibanja in zasedbeniške (skvoterske) scene. Pojav in razvoj te edinstvene alternativne kulture je bil seveda možen le pod specifičnimi pogoji Zahodnega Berlina. Mesto je bilo nenazadnje zaradi nizkih najemnin, subvencioniranih življenjskih stroškov in oprostitve služenja vojaškega roka zelo privlačno za mnoge pacifiste, mlade, študente in umetnike.

Kar težko si predstavljamo, da bi se prizori, kot so tisti iz filma »B-Movie: Lust & Sound in West-Berlin 1979–1989« lahko odvijali okrožju Berlin-Charlottenburg. In res, kot je povedal sam protagonist filma in takratnega dogajanja Mark Reeder, je bila domnevno velika glasbena in klubska scena omejena na nekaj temnih kleti Kreuzberga z nekaj sto ljudmi. Informacija, ki je verjetno veliko ljudi, ki danes prihajajo v Berlin, ker jih privablja sloves umetnostno-alternativne tradicije mesta, ne bi pričakovali.

Kreuzberg 36 je znan tudi po močni koncentraciji turškega prebivalstva, ki se je razvila od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kot iztočnico za kritičen razmislek velja samo izpostavit, da lahko samo špekuliramo, kako velik vpliv na alternativno sceno je imelo veliko ljudi brez nemškega državljanstva, torej brez državljanskih pravic, ki so živeli poleg razvijajoče se alternativne scene. Omeniti velja, da so kasneje pomembni pankovski bendi, kot sta “Die Toten Hosen” in “Die Ärzte” igrali v klubu SO 36, ki se nahaja na znameniti Oranienstraße v Kreuzbergu in deluje že vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Slednji so celo prvi koncert leta 1982 izvedli v zasedeni hiši na Heinrichplatzu v Kreuzbergu. Simbol modernega multikulturalizma je tudi tako imenovani “Gayhane” v klubu SO 36. To je bil prvi gejevski in lezbični niz zabav na svetu, ki je eksplicitno naslavljal ljudi muslimanskega izvora.

Ko so se gospodarske razmere v Nemčiji poslabšale in je brezposelnost nenehno naraščala, so bili številni »gastarbeiterji« prisiljeni najti novo delo in tako so na lastno pobudo številni zatekli v gastronomijo. Rezultat tega razvoja je še danes zelo dobro mogoče videti oz. okusiti na skoraj vsak ulici. To sem izkusil tudi sam, saj sem prvi mesec v Berlinu bival v Kreuzbergu, sicer v tistem meščanskem, zaspanem 61, a tu se vendar le nahaja Bergmannstraße, ki je znana  po številnih kavarnah in restavracijah, ki nudijo vse mogoče kuhinje, od italijanske,  vietnamske do korejske. Skupaj z drugimi udeleženci jezikovnega tečaja DAAD v Berlinu, ki so prišli iz vsega sveta, je ta prostor resnično deloval kot mesto kulturne izmenjave. Takšno kulinarična miljo vsekakor predstavlja tudi Maybachufer ob Landwehrkanalu, ob torkih in petkih tu redno prirejajo  tako imenovano turško tržnico, kjer je mogoče dobiti »originalno« turško kavo (sicer, kot sem kasneje izvedel, narejeno iz iz bosanske kave).

V tem kontekstu moram omeniti tudi fenomen Mustafa’s Gemüse Kebap. Vedno, od prvega do zadnjega dne svojega jezikovnega tečaja, ko sem šel domov s fakultete, sem jih videl: to neskončno kolono lačnih, radovednih ljudi, ki čakajo, da si naročijo zelenjavni kebab. Ni jih motilo niti dejstvo, da je bilo potrebno v vrsti čakati vsaj eno uro. Seveda sem radovednosti podlegel tudi sam in čakal – skoraj dve uri. Ker je bil okus resnično edinstven, sem vajo ponovil kar petkrat v enem mesecu. Konec koncev, v mednarodni družbi, s pivom in ob prijetnem pogovoru, ki prispeva k temu, kot pravijo Nemci, Völkerverständigung, čas hitro mine.