Multikulturnost v BiH

Anja Brunec in Stella Vlašić

Multikulturnost v Bosni in Hercegovini

slika 1                                                (Foto: Anja Brunec, 9.5.2017, Sarajevo)

Sam pojem besede multikulturnost pomeni skupno življenje ljudi, pripadnikov različnih kultur na nekem območju. To bi moralo prinašati bogastvo jezikov, šeg in navad ter kulturno pestrost države. Obe sva lahko od svojih staršev in starih staršev še kot majhni deklici pogostokrat poslušali o pomenu multikulturnosti ter o lepoti sobivanja v nekdanji Jugoslaviji. Vrednote, ki so jih negovali nekoč,  so imele po njihovih besedah svojo ”težo”, ki je dandanes več ne poznamo. Po besedah staršev se nikoli ni moglo občutiti, da bo tako pomemben dejavnik nekdanjega življenja izginil v vrtincu vojne, ki se je na žalost zgodila na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Ne glede na vse to imamo tudi mladi, naša nova ”generacija miru”, vseeno priložnost občutiti multikulturnost, ki kljub vsemu še vedno pušča svoj pečat. Stella je v Slovenijo prišla s svojimi starši iz Vojvodine (Subotice), kjer se je že od majhnega navadila živeti v okolju, kjer je multikulturnost na vsakem koraku normalen pojav, bogastvo, ki ga ta prenaša s seboj, pa običajno in vsakodnevno.

Najino pot v Sarajevo je spremljalo nekaj skepse, čeprav smo se že na predavanjih o etnologiji Balkana seznanili z dejstvom, da gre za multikulturno mesto, v katerem v veliki meri v strpnosti in sožitju živijo pripadniki kar štirih religij. Glede na razmere v današnjem svetu, ki so obarvane z veliko mero nestrpnosti, rasizma in terorizma, se je naš obisk Sarajeva končal s pozitivnim  presenečenjem. Ta preplet tradicije in modernosti takoj pritegne oko.

Ženske, sicer oblečene po zadnji modi, prekrite s tradicionalno naglavno ruto, tj. hidžabom, če ne celo povsem prekrite z burko, čadorjem ali nikabom, ki jih velikokrat med seboj tudi ne razlikujemo, vzbujajo predvsem poglede turistov, saj je ta podoba nekaj, kar najverjetneje ni bilo po njihovih pričakovanjih. Ne čisto vsakega, pa vendarle večino potovanj v tovrstna mesta s pretežno muslimanskim prebivalstvom spremlja nekaj predsodkov, ki se jih stežka otresemo, zato sva prepričani, da si tale zapis zasluži objavo.

Zavedava se, da je Bosna in Hercegovina v vojni med letoma 1992 in 1995 preživela pravo ”golgoto” in da je bila tukaj najbolj na udaru prav multikulturnost, a se na najino presenečenje še vedno drži pokonci.

Kar zadeva religijo, so naju presenetile šege in navade, povezane z islamom, v prvi vrsti praznovanje bajrama, s katerim se v preteklosti še nisva srečali, a sva o praznovanju le tega veliko izvedeli od najinih sogovornikov. Presenetila sta naju tudi ležernost in spontanost, prav tako pa tudi odličen smisel za humor, ki krasijo prebivalce Sarajeva. 

slika 2
(Foto: Anja Brunec, 10.5.2017, Sarajevo, minaret)

Med pogovorom z domačinom, sicer lastnikom turistične agencije Insider v Sarajevu, Omerjem Brankovićem, sva izvedeli nekaj prav posebnega na temo religije:

V Sarajevu je religija del tradicije in se večinoma proslavi v času praznikov. To je nekaj družinskega in se izvaja zato, da se ljudje zberejo v družinskem krogu. Ni pomembno, ali nekdo nosi ogromen križ na prsih, polmesec ali zvezdo. Če je nekdo pokrit, je pokrit in to je to. Ne govori se okrog, da je nekdo ateist ali da je musliman. To se počne doma, za štirimi stenami, s svojo družbo oziroma družino. V Sarajevu ne obstajamo mi ali oni, ampak le mi, oni, oni in oni.

Tovrstni pogovori dajejo neko dodatno vrednost temu, kar želiva predstaviti. Naš pogovor je potekal zelo spontano in tema o religiji je kar sama od sebe prišla na plano. Po Omerjevih besedah so prebivalci Sarajeva zelo ponosni na svojo versko toleranco in sprejemanje ljudi vseh kultur in religij. Prej omenjena turistična agencija se v glavnem ukvarja z vodenjem in s turizmom po samem mestu Sarajevu, pretežno v navezavi na teme, kot so vojna, narava in kultura, saj je to nekaj, kar turiste tudi najbolj zanima. Ta zapis ni namenjen promociji Sarajeva, je pa obisk tega mesta v odnosu do religije nekaj, česar ne doživiš vsak dan. Sarajevo je znano tudi kot Jeruzalem Evrope ali Balkana, saj gre za stičišče pravoslavne, katoliške, judovske in muslimanske religije, ki imajo svoje prostore za molitve v Sarajevu, v neposredni soseščini. Kljub burni zgodovini in verskim nasprotjem je to območje, ki živi v neke vrste bratstvu.

Zaradi antropološke namere tega raziskovanja sva za mnenje o tej temi vprašali tudi nekaj domačinov in turistov, ki so večinoma z velikim navdušenjem opisovali prej omenjeno situacijo v Sarajevu. Nedvomno gre za nekaj posebnega in nepozabnega, sploh v teh časih, ko smo prežeti z idejo, da imajo stiki med pripadniki različnih religij le negativne učinke, o čemer smo se seznanili že v osnovni šoli, ko smo se pri zgodovini učili o verskih vojnah.

slika 4.jpg
(Foto: Anja Brunec, 10.5.2017, Sarajevo, stičišče religij)

Kot vemo, danes v Sarajevu prevladujejo pripadniki islama, ki so v dovolj opaznem številu tudi oblečeni po svojem religijskem prepričanju, zato na prvi pogled nekateri turisti doživijo neke vrste kulturni šok. Tudi upoštevanje prepovedi uživanja svinjine in pitja alkohola je nekaj, kar ni ravno vsakdanje; sploh slednja prepoved je tista, ki je nekaterim turistom tuja, vsaj nama je bila.

slika 3.jpg
(Foto: Anja Brunec, 13.7.2017, Sarajevo, ulice Sarajeva)

Po celodnevnem pohajkovanju po mestu sva se povsem turistično odločili, da si bova privoščili eno mrzlo pivo, pri čemer sva doživeli neke vrste obtožujoč pogled natakarja. Omer nama je pojasnil, da obstaja še vedno veliko moških, ki se z emancipacijo žensk niso povsem sprijaznili, ali jim je, zaradi podrejene vloge žensk v islamu, pitje alkohola in enakovrednost žensk z moškimi, tuje. Verjetno sva povsem slučajno naleteli na takšno izkušnjo in sva potem o njej razpravljali. Obstaja tudi nekaj lokalov tako v starem, kot tudi v novem delu Sarajeva, kjer alkohola sploh ne ponujajo, kar za mlade turiste, ki naj bi po statistiki, o kateri smo se prav tako pogovarjali z Omerjem, prihajali največ iz evropskih držav, ni nekaj vsakdanjega, saj je po najinem mnenju veliko turistov mladih in željnih zabave. Dandanes je to pač neizbežno, vsaj pri večini mladih ljudi. Seveda velja nasprotno za obiskovalce Sarajeva, ki prihajajo iz drugih muslimanskih držav, vendar se ti, po Omerjevi statistiki, zadržujejo do maksimalno en dan. Beseda je nanesla tudi na lanskoletno praznovanje novega leta, ko je bilo točenje alkohola prepovedano, zato so izgubili zelo veliko obiskovalcev.  Po eni strani si presenečen, po drugi pa bi moral kaj takega pričakovati. Pa vendarle naj ne bi bila nasplošno tako stroga situacija, saj nama je že prej omenjeni domačin Omer pojasnil, da je pitje alkohola v dopoldanskih urah tisto nekaj, kar je v tej kulturi nedopustno, medtem ko je vse po poldnevu v zmernih količinah dovoljeno. Vsekakor pa je potrebno v Sarajevu poizkusiti tudi bosansko kavo, ki je postrežena na prav poseben način.

slika 5.jpg
(Foto: Anja Brunec, 12.7.2017, Sarajevo, bosanska kava)

V intervjujih, ki sva jih opravili, sva lahko velikokrat opazili in občutili pomen besede multikulturnost za Sarajevčane, saj je vsak govoril o svojih šegah, kulturi, a na žalost tudi o nesrečnih trenutkih vojne ter o vsem, kar je ta prinesla s seboj. Tako sva marsikaj slišali o občutkih enotnosti, druženja, jezikih in šegah, a predvsem v kritičnem tonu. Zdi se nama, kot da je multikulturnost v Sarajevu, v odnosu na to, kar je bila včasih, po mnenju starejše generacije daleč od tega, kar je predstavljala nekoč. Torej: od tistega, kar so nekoč videli in doživljali, je danes ostal samo delček, saj igrajo glavno vlogo v vsem močne in velike sile s svojimi interesi, ki se jim mora Bosna in Hercegovina na žalost podrejati. Prihodnost multikulturnosti tako na tem območju ostaja pod vprašajem.

 

 

Advertisements

Prispevek antropologije k ustvarjanju diskurza o romski skupnosti v Sloveniji

Laura Radešić

Ko sem leta 2011 postala študentka na Fakulteti za socialno delo, sem se za prvo opravljanje prakse odločila za organizacijo, ki je delala z romsko skupnostjo (kar sem ugotovila šele po začetku prakse). Kmalu so me zaposlene spoznale z ljubljansko družino, kjer sem enajstletnemu fantu nudila učno pomoč in podporo. V naslednjih letih sem prakso opravljala še na drugih področjih (delo na področju duševnega zdravja, delo z ljudmi s hendikepom, delo z begunkami in begunci), kljub temu pa sem na prej omenjeni organizaciji ostala kot prostovoljka in kasneje zaposlena.

Med leti dela z romsko skupnostjo sem se ogromno naučila. Začela sem z učenjem o sebi, svojih predsodkih in stereotipih, kasneje pa sem svoje izkušnje in izkušnje, ki so jih z mano delile Rominje in Romi, poskušala postaviti v družbeni kontekst. Eden pomembnejših mejnikov za to, da sem na položaj romske skupnosti začela gledati iz druge perspektive, je bil pogovor z mladim fantom, ki zaradi svojega priimka ni mogel dobiti zaposlitve. Sama sem ga spoznala kot delovnega in odgovornega fanta – pogosto mi je pomagal pri mojem uličnem delu z otroki in marsikdaj bi delavnice brez njegove pomoči težko izpeljala. Bil je še otrok, ko je lokalno prebivalstvo povzročilo medijsko afero, posledice pa danes čutijo tudi odraščajoči otroci in mladi, ki niso bili nikakor odgovorni za dogajanje v preteklosti. To je bil trenutek, ko sem veliko jasneje videla odgovornost medijev in neromskega prebivalstva pri ustvarjanju življenjskih pogojev Romov in Rominj.

Skozi leta študija so ljudje, ne glede na moje izkušnje z drugimi področji dela, izkazovali najbolj intenzivne odzive prav na moje delo z Rominjami in Romi. Najbolj pogosta odziva sta bila zgroženost nad tem, da delam s “cigani” (bolj pogosto) in fascinacija ter komplimenti o moji “dobroti in plemenitosti”. V prvih letih me je seveda bolj motila zgroženost ljudi, kjer je običajno v nadaljevanju pogovora prišla na dan tudi čisto odkrita sovražnost, v zadnjem času pa sem več pozornosti začela namenjati drugemu odzivu, ki sem ga na začetku doživljala kot olajšanje (“končno nekdo brez sovražnih občutkov”).
Sčasoma sem začela opažati, da se za takim odzivom pogosto skriva prepričanje o tem, da so Romi in Rominje tako zelo “drugačni od nas”. Gre za problematično delitev na “nas” in “njih” ter eksotizacijo skupnosti. Tudi socialne delavke (do katerih imam zaradi njihove izobrazbe višja pričakovanja) lahko včasih slišim reči, da občudujejo tiste, ki lahko delamo z romsko skupnostjo in da so prepričane, da je to izjemno naporno področje dela. Delo je seveda včasih tudi naporno, ampak katero delo pa ni? Ali si zares zaslužimo občudovanje le zato, ker delamo z ljudmi določene etnične pripadnosti? Ali ne gre pri tem pravzaprav za stereotipne predstave o Romih in Rominjah, s katerimi naj bi bilo vzpostavljanje odnosa še posebej naporno in celo nevarno?

Čeprav pripisujem veliko odgovornosti za vzdrževanje stereotipov in predsodkov o romski skupnosti medijem, tudi znanost prispeva k ustvarjanju takega diskurza. V knjižnici Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo sem pregledovala literaturo, povezano z romsko skupnostjo, in ugotovila, da veliko literature obravnava Rome in Rominje kot romarsko, eksotično ljudstvo. Domača literatura obravnava predvsem dolenjske in prekmurske Rome. Izjemno malo je antropološke literature na primer o ljubljanskih in mariborskih Romih ter literature, ki bi obravnavala aktualne življenjske realnosti Romov in Rominj v Sloveniji.

Antropologija ima priložnost, da vodi od tradicionalnega diskurza in eksotizacije k diskurzu, v katerem je poudarek na večinskem prebivalstvu in njegovi odgovornosti pri ustvarjanju manj ugodnih pogojev, v katerih živijo Romi in Rominje. Raziskovanje kulturnih elementov je vsekakor pomembno, vendar ne smemo pozabiti na tisto, kar je (večkrat bolj kot jezik, glasba itd.) skupno Romom in Rominjam v Sloveniji – to je izkušnja diskriminacije. Potrebne so raziskave odgovornosti večinskega prebivalstva in raziskave, ki bi temeljile na spoznavanju življenjskega sveta Rominj in Romov. Na podlagi etnografskega raziskovanja in analize lahko v znanstveni in javni diskurz vnašamo perspektivo ljudi, ki pogosto ostanejo preslišani, opozarjamo na predsodke, stereotipe in rasizem ter njihove posledice za pripadnice in pripadnike manjšinske skupnosti. Zato spodbujam vse tiste, ki raziskujejo teme, povezane z romsko skupnostjo, da pri svojem delu ne pozabijo na svojo odgovornost pri ustvarjanju diskurza, ki lahko bistveno vpliva na življenja mnogih posameznic in posameznikov.

Zmaga gre ljudskosti: O zborovski Evroviziji, ljudski pesmi, Slovencih in zmagi

Manca Rozman

Glasba je splet dejavnosti, predstav in predmetov, ki sestavljajo zvočni vzorec s     kulturnim pomenom, tega pa prepoznavamo kot nekaj, kar obstaja na ravni, ki se razlikuje od vsakdanje komunikacije. /…/ Glasbene zvoke oblikuje kultura, katere del so. /…/ Je izključno človeški pojav, ki obstaja le z družbeno interakcijo; se pravi, ustvarjajo jo ljudje za ljudi in je oblika naučenega vedenja. (Merriam 2000: 22)

V tem zapisu se bom dotaknila glasbene teme, ki jo bom povezala s Slovenci, zbori, petjem in ljudskim petjem. Te stvari so me vedno zanimale, tudi kot »nostalgično etnologinjo«, z njimi pa sem se in se ukvarjam v prostem času. Letošnje poletje je bilo v glasbenem smislu zelo zanimivo. Predvsem za pevke dekliškega pevskega zbora Carmen manet, ki so v Latviji 22. 7. 2017 dosegle nekaj zelo zanimivega. Slovenija, sploh veste kaj? Prvo zmago Slovenije na Evroviziji – za zbore seveda.

Zmagovalni zbor Evrovizije v Rigi Carmen manet iz Kranja Foto: EBU/Ojārs Jansons/Reinis Rudzitis

Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija je s finančno podporo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za prvo tekmovanje Evrovizijski zbor leta, ki je potekalo v Rigi, izbralo zbor mladih deklet iz Kranja. To je dekliški zbor Carmen manet, zbor bivših dijakinj Gimnazije Kranj z zelo sposobnim dirigentom Primožem Kerštanjem. Zbor je izvajal priredbo ljudskih pesmi z naslovom Adrca, skladateljice Katarine Pustinek Rakar, ki opisuje življenje ženske v slovenski ljudski pesmi oz. življenje slovenske ženske v obdobju 19. stoletja. Skozi to kompozicijo spremljamo odraščanje dekleta, prvo zaljubljenost, poroko, rojstvo otroka, slovo od moža, ki odhaja v vojsko, in žalovanje ob njegovi smrti. Splet ljudskih pesmi se konča z vstajenjsko pesmijo Aj, zelena je vsa gora, ki simbolizira nov začetek in novo upanje (Š., Š., M. K. in P. G 2017).

Pri tem koncu pesmi sem opazila zanimivost, saj se je konec tega napeva končal z melosom slovenske himne Zdravljice, nad čemer sem bila pravzaprav zelo navdušena. Vseeno bi lahko kdo rekel, da je malo klišejsko, ampak je to tako mojstrsko povezano s samo melodijo ljudske pesmi, da je to lahko opazil le tisti, ki je pozorno poslušal.

Druga, bolj udarna skladba Ta na Solbici Sama Vovka, se prav tako zgleduje po ljudskem melosu slovenske manjšine iz Rezije, tudi besedilo je v rezijanščini. Pripoveduje o tradicionalnem praznovanju poroke v vasi Solbica v Reziji, kjer razposajeni topot nog plesalcev preglasi reko Bilo in odmeva od Kanina. Sodobna glasbena podoba vključuje tudi tradicionalno rezijansko rezko petje oz. petje na grlo (odprto, rezko petje, kjer zvok prihaja iz stisnjenega grla), topot z nogami in ploskanje (Š., Š., M. K. in P. G 2017). Torej avtorska skladba na podlagi ljudskih motivov, ki s svojim zanimivim zvenom gotovo pritegne pozornost vsakega poslušalca.

Moj vtis o samem tekmovanju je bil odličen. Bila sem navdušena. Pravzaprav sem imela ob gledanju te predstave in ob sami zmagi kurjo polt in solzne oči, tako kot imajo nekateri takšne občutke ob zmagi naših športnikov. A tokrat je bila na sporedu glasba! Glasba, ki tudi, nevede, tako kot šport, pravzaprav združuje Slovence. In to zborovsko petje. Nekateri se ne bi strinjali z menoj, a če bi vedeli, da v Sloveniji poje v zborih najmanj 64.000 ljudi (najverjetneje še več, če bi všteli še manjše ne prijavljene skupine in pa cerkvene zbore), bi mi prav tako pokimali. Že to, da imamo Slovenci svetovno (tudi medijsko) znane zbore, kot sta na primer Perpetuum Jazzile in Carmina Slovenica ni nekaj vsakdanjega, poleg tega pa imamo tudi druge svetovne priznane zbore.

Toda zakaj Slovenci tako radi pojemo in se z rezultati iz mednarodnih tekmovanj uvrščamo v sam vrh zborovske lestvice? To je bilo tudi vprašanje, ki ga je pri Odmevih dobila ena izmed pevk zbora Carmen manet. In ravno njen odgovor me je napeljal k temu, da sem začela o tem razmišljati. Na vprašanje pravzaprav ni znala odgovoriti, meni pa se je v glavi pojavljal odgovor. Kot pravi Karmina Šilec, ena izmed vplivnejših slovenskih zborovodkinj:

V vsej zgodovini, skozi vse vojne in tragedije, ki so se dogajale na današnjem ozemlju Slovenije, smo Slovenci peli in peli. In s tem ohranjali svoj narod, svoj jezik in kulturo. In tako imeli rek – trije Slovenci – zbor. (2012: 15)

Slovenci smo vedno radi peli – sploh v skupini, večglasno. Morda je to vplivalo na današnje pevske zbore? Zakaj pa ne (Kumer 2002: 10)? Zakaj ne bi bila ljudska pesem in njena uporaba v preteklosti kriva, da se je Slovencem vtisnilo v narodno zavest, da znajo peti, večglasno, odprto. Vse to pa ima pravzaprav močan kulturni pomen. Skozi svojo zgodovino, skozi svojo kulturo se je narod pravzaprav izoblikoval v to, kar je danes. Kaj je danes? Zmagovalec zborovske Evrovizije. In to z ljudsko pesmijo, ki se na srečo ohranja tudi v manjših folklornih zasedbah ali zasedbah, ki izvajajo ljudsko glasbo v moderni preobleki in pa v pevskih zborih. V vaseh se pravo ljudsko petje še najde, predvsem ob kakšnem delu, na primer trgatvi, vendar je ponekod že prepogosto preneseno na skupine pevcev ljudskih pesmi (Tisti, ki raziskujejo ljudske pesmi, se jih naučijo in pojejo za publiko). Vedno težje pa je najti še prave ljudske pevce ali celo mlade, ki so to dediščino prejeli in jo ohranjajo naprej. Zato bi lahko rekli, da je danes zbor še eden izmed redkih nosilcev ljudske pesmi (sicer večinoma v interpretirani obliki, ki stilno niti ni več tako podobno ljudskemu, odprtemu petju) v Sloveniji, saj le-ta izginja tudi tam, kjer je še najbolj ohranjena, v ruralnih delih. Ljudska glasbena umetnost je tako našla eno svojih bivališč v zborovskem petju. Tako zanjo vsaj nekdo skrbi, saj potrebuje posebno skrb, nego in pozornost (Šilec 2012: 118).

Moj odnos do glasbe je zelo spoštljiv. Zaljubljena sem vanjo. Predvsem v ljudsko pesem. Z njo že nekaj časa zorim, jo iščem, raziskujem njena besedila in melodije. Moja »glasbena vzgoja« se je razvijala skozi osnovno šolo, kjer sem igrala flavto v glasbeni šoli, v orkestrih, kjer sodelujem že več kot 10 let, cerkvenih zborih, v kvalitetnejših mešanih zborih in konec koncev tudi pri folklorni dejavnosti, kjer sem svojo veliko pozornost poleg plesa posvetila tudi pesmi. Poslušala sem vse od ljudske pesmi v izvedbi zborov, zasedb, ki izvajajo ljudsko glasbo v sodobni obliki, pevcev ljudskih pesmi in pa do samih ljudskih pevcev. Prav vse včasih ne zveni ravno uglašeno, kot bi danes pričakovali, vendar v vseh teh posnetkih ali pri samih ljudeh najdeš neki žar.

Žar same pesmi, ki se naseli v človeku in ti jo ta predstavi s svojimi čustvi, s svojim občutenjem, z nečim, kar je slovenskega – ponosno, zavedno. Sam žar tistih ljudi, ki so to peli v težkih in prav tako v veselih časih. Tudi Šilčeva, ki se podaja tudi že v same ekstreme zborovske glasbe, pa vedno znova tudi slavi fenomen ljudske pesmi, saj pravi, da imamo Slovenci privilegij, ki je povezan z zgodovino, identiteto, saj imamo večglasno ljudsko petje. Slovenci smo popolnoma neodvisno od akademske kulture razvijali ljudsko večglasje, in to celo tja do šestglasja. Večglasje so naši predniki razvili z lastno invencijo ob vodenju glasov in nekim notranjim občutkom za estetiko (Šilec 2012: 118).

Tako včasih poslušam ljudsko pesem, ki je nekateri ne razumejo. Čudno me pogledajo in si mislijo, »ta je res čudna, kakšno cviljenje posluša, kje v tem vidi smisel,« včasih pa se tega vprašam tudi sama, ko poslušam današnji radio, ki vsak dan predvaja eno in isto tujo glasbo. In prepogosto – glasbo brez smisla, narejeno za širše občinstvo, ki jo ta takoj požre, prebavi in po kakšnem letu popularnosti odvrže. Kaj pa ljudska pesem? Obstaja že desetletja, stoletja. In vedno znova jo zagovarjam! Vendar je tudi zanjo nevarnost, da jo bomo enkrat zavrgli, če je ne bomo ohranjali.

Kar nekaj desetletij so se raziskovalci (etnologi, folkloristi, slovenisti, zgodovinarji…) na terenu borili za to, da bi zbrali in ohranili, kar se da veliko ljudskih pesmi. In so tudi jih. Slovenska zakladnica zapisanih in ohranjenih pesmi je pravzaprav tudi tako bogata. To raziskovanje danes še vedno poteka pod okriljem Glasbeno-narodopisnega inštituta in samostojnih raziskovalcev, npr. tudi v folklorni dejavnosti, vendar vse to v precej manjšem obsegu, kot so raziskovalci raziskovali nekoč. Je pa seveda tudi manj neodkritega materiala oz. podatkov, ki bi jih lahko našli. Strinjam se z Zmago Kumer, da če ne bo slovenske pesmi, lahko kmalu izumre tudi jezik – brez tega pa narod ne more biti več slovenski:

Ljudska pesem je najstarejši del kulturne dediščine slovenskega naroda in hkrati sestavni del njegove današnje kulture, ker pomeni njene korenine. Narod je kakor drevo. Če mu prerežeš veje, bo spet ozelenelo in še živelo. Če pa mu izpodrežeš korenine, usahne. Drevo, ki je zakoreninjeno globoko v zemlji, vzdrži tudi v hudih naravnih ujmah. Enako bo narod obstal, če se ne bo odtujil zemlji, na kateri se je pred davnimi stoletji naselil, ki ga preživlja in ki mu je postala domovina. (2002: 7)

 

Tako me je od zborovske Evrovizije odneslo k ljudski pesmi in Slovencem. Vendar je vse to povezano. V medijih sem zasledila, da je dirigent Primož Kerštanj v zgoraj navedenem intervjuju za Odmeve povedal, da so dekleta na odru uživala, da so se predala glasbi, vživela v vsako pesem, kot da ne bi nastopala za občinstvo, ampak zase. In pomislila sem na ljudsko pesem in na to, čemu je namenjena. Ljudski pevci so vedno peli iz veselja do pesmi, iz užitka do lepe pesmi, ne pa namenoma za poslušalce. Seveda so vedeli, da jih kdo na vasi posluša, ampak to ni bil njihov namen, saj so peli, ker so ob tem uživali (Kumer 2002: 11).

Mogoče je takšno razmišljanje nesmiselno, vendar je morda ravno ljudska pesem pri pevkah nevede spodbudila občutke veselja, žalosti, čustvovanja, hrepenenja, sproščenosti, vznemirjenja – vso to energijo pa je začutila komisija, ki je nato izbrala dekleta za zmagovalke. Ko sem gledala druge tekmovalce iz drugih držav, sem bila navdušena nad dovršenostjo, tehniko zborov, vendar prav zares ni bilo takšnega presežka energije kot pri »Karmencah«. Je morda kriva ljudska pesem, ki je marsikateri drugi niso vpletli v svoj program? Je res ljudska pesem, in seveda tudi dovršenost zbora, prevzela tudi samo strokovno komisijo? Jaz mislim, da je tako. Da je tudi drugim poslušalcem, ki ne poslušajo ljudskega »cviljenja,« le-to ogrelo srce v tistih šestih minutah programa.

Veseli me, da je tokrat organizacija, ki skrbi za Evrovizijo (EBU, združenje evropskih radijskih postaj), končno začela z nečim, kar še ni »pokvarjeno«, kar (zaenkrat) še ni samo »cirkus« na odru, kar prevečkrat vidimo na razvedrilnih prireditvah, tudi na tistih z dolgo tradicijo, kar je velik primer Evrovizija v originalnem pomenu. Vprašanje je, koliko časa bo to trajalo, ampak letošnja izbira zmagovalca zagotovo še ni bila »kuhinja«, tako da je imela »mala Slovenija« možnost za zmago. Mogoče bo ta dogodek v Sloveniji sprožil preobrat, da se bodo ljudje še bolj zanimali za zborovstvo ali celo ljudsko pesem, mogoče pač ne. Vendar je bilo vredno. Saj smo Slovenijo zares postavili na neko zborovsko raven, tudi za tiste, ki se za kaj drugega kot za popevkarsko Evrovizijo ne zanimajo.

Veseli me, da sem lahko izrazila svoje misli, svoja čustva in svoje navdušenje v ta zapis. Lahko sem pisala o nečem, kar me zanima, o nečem, kar počnem z žarom. Mogoče moja mnenja niso ravno  strokovno podkovana, mi je pa dalo misliti. Razmišljala sem, premlevala in dojemala nove dimenzije na tem področju. Vsekakor pa se veselim vsakega novega napredka, ki se bo zgodil ali se dogaja v glasbi, tako ljudski kot umetni.

 

VIRI IN LITERATURA:

Kumer, Zmaga

2002 Slovenska ljudska pesem: Njena vsebinska, oblikovna in glasovna podoba.         Ljubljana: Slovenska matica.

 

Merriam, Alan P.

2000 Antropologija glasbe. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

 

Šilec, Karmina

2012 Nolite tacere: Prevedeno v glasbo. Maribor: Carmina Slovenica.

 

»Ključavnice ljubezni« – simbol ali učinkovita marketinška poteza?

Aleksandra Divjak in Kaja Cigut

 

»Ključavnice ljubezni« – simbol ali učinkovita marketinška poteza?

 

Pričujoči zapis je nastal kot rezultat pohajkovanja dveh študentk etnologije in kulturne antropologije po ljubljanskih ulicah, ki ju je trend »zaklepanja« ljubezni navdušil do te mere, da sta se ga odločili malo raziskati.

Kot vsi mladi, se tudi sami večkrat ustaviva ob reki Ljubljanici na kavici ali pa se ob njenem bregu sprehajava ob lepem, sončnem vremenu. Tako v najino vidno polje večkrat nehote »vstopijo« tako imenovane ključavnice ljubezni, ki so v zadnjih letih vse bolj množične…

Foto: Aleksandra Divjak, Ljubljana, 14. 06. 2017

In kje se je vse to začelo? O izvoru oz. nastanku same navade zaklepanja ljubezni obstajata dve, nasprotujoči si prepričanji. Prvo pravi, da so izvor zaklepanja ljubezni legende o morskih sirenah, ki naj bi svojo nesrečno ljubezen do navadnih, kopenskih moških zaklenile in tako nanjo pozabile. Po drugem pa ljudje v sam izvir navade niso prepričani, vendar si ga vseeno lasti Italija. Italijani verjamejo, da je navdih za takšno izkazovanje ljubezni »kriva« ljubezenska romanca avtorja Federica Moccie z naslovom Želim si te (Ho Voglia di Te). V njej glavna junaka s ključavnico, na kateri sta vgravirani njuni imeni, svojo ljubezen »prikleneta« na tretjo ulično svetilko na rimskem mostu Ponte Milvio. Ključ nato vržeta v reko Tibero.

 

Foto: Aleksandra Divjak, Ljubljana, 14. 06. 2017

Od knjižne romance do kino dvoran…

                                in vse do mostov večne ljubezni…

Po knjižni uspešnici so leta 2006 posneli tudi film, ki je, prav tako kot knjiga, požel izjemno priljubljenost med italijansko mladino. Navada je kasneje pritegnila tudi druge pare in postala zelo priljubljen način izkazovanja ljubezni tako med domačini kot med turisti.

Danes ključavnice, kot simbol nesmrtne ljubezni, »krasijo« mostove povsod po svetu. Najdeno jih v mnogih svetovno znanih in obiskanih mestih, kot so Rim, Pariz, Moskva, Verona, Bruselj, v Peczi, »prišle« pa so tudi vse do nas.

 

Foto: Kaja Cigut, Ljubljana, 15. 06. 2017

Ta trend naj bi se začel leta 2008 in se od takrat eksponentno širi po Evropi. Med najvidnejšimi mesti z »zaklenjenimi mostovi« je gotovo Pariz – mesto ljubezni, ki pa se je že 2014 znašlo v »kovinski krizi«. Del ograje pariškega mostu Pont des Arts se je namreč zrušil pod težo »zaklenjene ljubezni«.

Anne Hidalgo je »obsedenost« s ključavnicami ljubezni označila kot kugo današnjega časa. Županja Pariza zato domačine opozarja: »Če želite Pariz še naprej oglaševati kot mesto ljubezni, to storite brez ključavnic.«

Vir: Splet

Iz Pariza vse do nas…

Takšen način izkazovanja ljubezni je danes vse bolj priljubljen tudi v Sloveniji. Najbolj je trend viden v prestolnici Ljubljani, prisoten pa je tudi v drugih večjih krajih, kot sta npr. mesti Maribor in Celje.

 

Foto: Kaja Cigut, Maribor, 10. 06. 2017

Pojav je postal celo tako množičen, da so morali leta 2012 Mesarski most v mestu Ljubljana obnoviti. Namestili so posebne jeklenice, na katerih danes visi že kar nekaj sto ključavnic. Ključavnice na naših mostovih zaenkrat še ostajajo, vendar ljubljanski župan Zoran Janković že opozarja, da jih bodo odstranili, če bo prišlo do ogroženosti konstrukcije mostu.

 

Foto: Aleksandra Divjak, Ljubljana, 13. 06. 2017

Novice, da bodo ključavnice na naših mostovih še ostale, so prav gotovo veseli vsi – tako zaljubljeni pari kot tudi sami prodajalci teh ključavnic. Le da so njihovi razlogi popolnoma različni.

Kaj je torej pravzaprav pomen »ključavnic ljubezni«? Gre res le za simbol večne ljubezni ali zgolj za prebrisano marketinško potezo, ki trži celo iluzijo o večni ljubezni?

Prav gotovo vsaj peščici ljudi  ključavnice simbolizirajo ljubezen, ki pa potem s samim zaklepom pridobi sopomen večnosti.

Vir: Splet

Večinsko pa so ključavnice zelo dobro izkoriščena in tržna marketinška poteza. Povprečne cene segajo od 14 do 20 €. Vendar pa je cena kupcem očitno sprejemljiva, saj je povpraševanje po njih, tako med domačini in obiskovalci Ljubljane kot med tujci oz. turisti zelo veliko.

 

Foto: Aleksandra Divjak, Ljubljana, 15. 06. 2017

Vsako oglaševanje pripomore k prepoznavnosti. Ta pa pripomore k večjemu povpraševanju po določeni storitvi oz. stvari in s tem k večji prodaji. Vsi vemo, da spominke največkrat proda dobra zgodba – “večna ljubezen”. Zakaj v bližini mostu torej ne zasledimo nobene prodajalne ključavnic?

Med raziskovanjem zgodbe o večni ljubezni in sprehajanjem po mostu ter njegovi bližnji okolici na najino presenečenje nisva nikjer zasledili niti ene same prodajalne “ključavnic ljubezni”, niti katere druge prodajalne s spominki, ki bi jih prodajala. Kupiti jih je mogoče na spletnih straneh, ki ponujajo mnogo ključavnic različnih barv, oblik in velikosti. Z doplačilom pa ključavnice tudi gravirajo. Tako lahko imena srečnih zaljubljencev večno krasijo ograje mostov.

 

Foto: Kaja Cigut, Ljubljana, 15. 06. 2017

Beli duhovi v Tanzaniji in Malaviju

Alja Ajdišek

Osebe z albinizmom se v osrednji in vzhodni Afriki soočajo z diskriminacijo, ki je dobila vse razsežnosti v zadnjem desetletju s prihodom kapitalistične mentalitete. Prispevek povezujem s člankom Ideologija in ubijanje albinov v Tanzaniji: raziskava kulturnega relativizma Ralpha Tannerja ter s člankom Zgodovina napadov na osebe z albinizmom. Magija je dobila nov pomen v času družbenih sprememb prebivalcev zaradi širših globalnih procesov (kapitalizem, korupcija, nacionalizem in modernizacija), ki so vplivali na podeželske prebivalce.

Albinizem je genetska bolezen, pri kateri je značilno delno pomanjkanje ali odsotnost pigmenta melanina v koži, laseh in očeh. Termin izhaja iz latinske besede albus, kar pomeni bel. Prizadete osebe so bolj podvržene kožnim rakom, sončnim opeklinam in očesnim boleznim. V nekaterih delih afriške celine je število ljudi z albinizmom zelo veliko. V Tanzaniji se s to boleznijo rodi eden na 1400 prebivalcev. Kjer je verovanje v čarovništvo globoko vpeto v način življenja ljudi, uporabljajo dele telesa albinov v magične namene, saj naj bi njihovi udi prinašali bogastvo, uspeh, srečo in ozdravitev bolezni.

V Malaviju in Tanzaniji jih imenujejo ‘zeroo zeroo’, ‘beli duhovi’ ali ‘ljudje duhovi’ (ghost people). Smatrajo jih za nesmrtna nadnaravna bitja. Kdor se dotakne albina, ga kmalu doleteli nesreča, bolezen ali smrt. Spolni odnos z albinom pa naj bi veljal kot zdravilo proti AIDS-u. Posilstva niso redek primer. Dele telesa, predvsem kosti otrok in žensk, uporabljajo kot talismane ali pa kot sestavino za magične napoje, s katerimi zdravijo bolezni ali pa prinašajo srečo, bogastvo in uspeh pri poslih. Ribiči naj bi na veliko posluževali takšnih magičnih praks, saj ribolov zahteva veliko napora in srečo pri ulovu, magija pa to zagotavlja. Lasje albinov, ki so spleteni v ribiške mreže, omogočajo uspešnejši ulov. Zato nekatere najuspešnejše ribiče obtožujejo ubijanja albinov za magične namene.

Številni mediji poročajo o nasilju nad albini in celo o umorih. Zaradi vizualne drugačnosti (izrazita bela koža in lasje) so pogosto tarča posmeha. Ljudi ugrabljajo, jih pohabljajo, da od njih ostanejo razmesarjena trupla. Ali pa odkopavajo grobove in kradejo kosti. Kdo so ljudje, ki izvajajo ta okrutna dejanja? Najpogosteje so to vaščani, njihovi sosedje, ki dele telesa prodajo čarovniškim vračem (witchdoctors) v zameno za ogromne količine denarja. Celotno truplo naj bi bilo v Tanzaniji vredno 75.000 $. So tudi primeri, ko starši ali sorodniki sami ponudijo otroka prekupčevalcem ali čarovniškim vračem zaradi želje po hitrem zaslužku. Zaradi tega je začela rasti trgovina s prekupčevanjem z udi, ki je postala donosen posel.

Ljudje živijo v strahu in negotovosti, sprašujoč se, ali bodo naslednje žrtve. Ne zapustijo svoje hiše ali vasi, ponoči ne hodijo ven. Številke žrtev napadov so visoke: v Tanzaniji naj bi bilo ubitih okoli sto ljudi v enem letu. Številka pa naj bi bila še večja, ker veliko primerov sploh ni prijavljenih. Zaradi pomanjkanja dokazov policija aretira le nekaj storilcev. Zaradi posledic albinizma, kot sta večja dovzetnost do kožnih bolezni in slabovidnost, so osebe depriviligirane v izobraževalnih procesih in pogosto izključene iz družbe. Prakse detomora pri skupnosti Sukuma v severozahodni Tanzaniji niso redek pojav. Lastni starši ubijejo otroka z albinizmom pri rojstvu, ali pa to storijo njihovi sorodniki, ki ne želijo, da bi imeli osebo s takšnim stanjem v svoji družini. Otroke ponekod obredno žrtvujejo, da se jih znebijo, saj niso zaželeni del družbe.

Zakonodaja proti čarovništvu v Afriki obstaja že od kolonialnih časov. V Tanzaniji je vlada pred nekaj leti ostro obsodila napade, aretirali so tradicionalne zdravilce in naložili višje kazni ugrabiteljem in tistim, ki se ukvarjajo s trgovino z deli telesa. Država je postavila posebne šole za albine in varne hiše, kamor se žrtve lahko umaknejo. Vendar izoliranost od družbe sama po sebi ni rešitev za prenehanje nasilja. Napadi na albine so v Tanzaniji upadli, predvsem zaradi nevladnih organizacij (UTSS) in prostovoljcev, ki so prebivalce poučili, da albini nimajo nikakršne magične moči in da so to le običajni ljudje. Ob uvedbi strožjih kazni v Tanzaniji pa narašča število žrtev v Malaviju. Tam kriminalna dejanja niso raziskana, kazni pa so blage. Njihova vlada je aretirala nekaj ljudi, vendar pa napade še vedno jemlje premalo resno.

Čarovništvo ima pomembno vlogo v načinu življenja prebivalcev na nekaterih afriških območjih, pa tudi drugod po svetu. Tanner razlaga, da magijo uporabljajo kot način preživetja, kot logično razmišljanje pri obnašanju za uspešno preživetje. Magična moč albinov z vidika zahodne znanosti ni mogoča, kar pa je za prebivalce podeželskih afriških skupnosti družbeno nerelavantno. Ni nobene znanstvene podlage, da ud albinov zdravi bolezni. Skupnostim, kot je na primer Sukuma v Tanzaniji, se zdi takšno doseganje zdravja in bogastva sprejemljivo, razumljivo in logična rešitev. Vzroki za napade so posledica mešanice mitov in tradicije. Kapitalistična miselnost in želja po hitrem zaslužku pa iz tega želita narediti še dobiček.

3156719700000578-0-image-a-62_1455790304330

(avtor fotografije Claudio Simunno, http://www.dailymail.co.uk/news/article-3452630/The-ghost-people-Tanzania-albino-community-live-fear-hunted-hacked-pieces-body-parts-treasured-witch-doctors.html)

Hidžab kot pomembno politično vprašanje in kaj imajo s tem orientalizem, imperializem in liberalni feminizem Evrope

Ivana Ljuština

 

Danes na Zahodu pogosto potekajo debate o nošenju hidžaba, nikaba in burke kot o fenomenih islamske kulture, pogosto v povezavi z moralno paniko glede diskriminacijoe žensk v islamu in neredko v navezavi na tako imenovano »varnostno vprašanje«. Konec prejšnjega leta so tako v slovenskem parlamentu predlagali zakon o prepovedi nošenja hidžaba v Sloveniji.

Antropologinja Špela Kalčić navaja, kako v Sloveniji ni zakona, »ki bi se nanašal na versko predpisano oblačenje muslimank, vendar je v skladu z versko svobodo, ki jo ugotavlja 7. člen Ustave, nošenje hidžaba, torej pokrivanje pri muslimankah, moč interpretirati kot izraz verske svobode, zaradi česar pokrite muslimanke, kot to ugotavlja 14. člen Ustave, ne bi smele biti diskriminirane« (2007: 68-69). Nadaljuje pa, »da so v praksi navedene pravice muslimanov pogosto kršene, saj interpretacije in izvajanje zakonov pogosto temeljijo na nedoslednostih, manipulacijah in islamofobnosti slovenske politike« (Kalčič 2007: 69).

burqua

 

Tovrstno moralno paniko reproducirajo predsodki v zahodnih kulturno-političnih krogih. Hidžab so označili za simbol napada na »evropsko kulturo«, njene vrednote in institucije, predstavljal je podrejen položaj žensk v islamski kulturi in še danes označuje muslimanski ekstremizem.

Po dogodkih 11. septembra naj bi postala stereotipizirana podoba muslimanke vsakdanji del družbeno-politične klime na zahodu. Po Emi Tarlo muslimanko v zahodnoevropskih medijih v glavnem predstavljajo v dolgi črni obleki (džilabu), s hidžabom črne barve, pogosto tudi s pokrivalom za lica (nikab) (Tarlo 2010). Orientalistični, zahodno-feministični, imperialistični in sekularni diskurzi so prepleteni v napadih na hidžab in zanikanju pravice do njegove nošnje ter so postali vsakdanji del politične in družbene klime na Zahodu.

Hidžab moramo razumeti skozi pojem politike identitet. Gre za koncept, ki se naslanja na domnevo, da obstaja specifična skupna izkušnja in zavest določene skupine ljudi, ki jo je potrebno spoštovati. Ker »imamo« ljudje telesa, se identiteta pogosto izkazuje ravno telesno. Tudi družbene spremembe potekajo skozi telesa, najbolj vidne dele človekove identitete. Ker je ženska s hidžabom najbolj vidna pripadnica muslimanske družbe, se nahaja v središču političnih bojev – telo muslimanke in njen hidžab moramo zatorej razumeti v okviru identitetnih politik in torej kot politično vprašanje.

Dogajanja, ki so prežela prejšnje stoletje, so prispevala k prepovedi uporabe hidžaba in tudi k njegovi ponovni revitalizaciji. Pod vplivom kolonialnih in tudi lokalnih/nacionalnih elit muslimanskih skupnosti, ki so prevzele orientalistično stališče o pokrivanju žensk v 20. stoletju, je praksa pokrivanja žensk doživela številne spremembe. Kot inštrument zahodnega kolonializma, ki sledi retoriki »odkrivanja žensk« kot modernega ženskega opolnomočenja, emancipiranja in izobraževanja (pokrivanja namreč niso enačili z izobrazbo, čeprav je to marsikje dejansko bilo), je bila praksa pokrivanja ponekod prepovedana (glej Đermana Šeta 2011). Turški reformator Mustafa Kemal Ataturk in iranski avtoritarni reformistični monarh Reza Šah Pahlavi sta bila dejavna pri prizadevanju za ukinitev praks zakrivanja in sta se zavzemala za odkrivanje žensk v imenu sekularizma in napredka. Med ostalim tako žensko telo (p)ostajatudi osrednji medij in simbol nacionalne identitete.

Zavračanje uporabe hidžaba je bil obračun z islamskim načinom oblačenja in hkratno uvajanje zahodnega oblačilnega sloga v islamski svet. Sicer je pomembno vedeti, da feministična gibanja v muslimanskih deželah niso monolitna, kot tudi ni takšen odnos feministk do pokrivanja. Začetek feminističnih gibanj v muslimanskih deželah je zaznamovalo odkrivanje, ker so ženske ugotavljale, da pokrivanje ni nujna religijska obveznost in so ga doživljale kot znak podrejanja. Tako sta Egipčanka Huda Shaarawi (1879-1947) in Libijka Nazir Zayn Al-Din (1908-1975) javno odklonili hidžab.

Do obrata v odnosu do pokrivanja je prišlo v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nove generacije deklic so se začele pokrivati. Ta trend se je spremenil v široko žensko gibanje, ki je znano kot »gibanje ponovnega pokrivanja« (reveiling movement). Predvsem ga je potrebno razumeti kot odgovor na zahodna posredovanja v muslimanskem svetu. Akt pokrivanja tako predstavlja predvsem kulturni upor Zahodu in njegovim vrednotam.

 

1nbhjbj

Ilustracija povzeta po meme.com

Prakse pokrivanja kot jasen simbol različnosti se lahko v zahodnjaški percepciji hitro spreobrnejo v simboliko drugosti in inferiornosti. Eden izmed najpomembnejših pomenov pokrivanja tako postaneta poudarjena diskriminacija in manjvrednost.

V androcentrični zahodni percepciji predstavlja pokrivanje žensk iz različnih vzhodnih in zahodnoafriških ter azijskih držav ženske kot »pasivne, eksotične, prisilne in senzualno privlačne« (Tarlo 2010: 3), ki stremijo k zaščiti in osvoboditvi. To so stereotipi, o katerih je pisal tudi Božidar Jezernik (2007). Pokrivanje je bilo skupaj s spolnostjo in izolacijo (simbolno ali dejansko) dolgo tema zahodnjaških orientalističnih romantičnih potopiscev (Tarlo 2010; Said 2000). Pravzaprav so muslimanske ženske (paradoksalno) obravnavali kot skrite očem, a (prav zato) tudi kot eksotične seksualne objekte. Pri nas je o pokrivanju s povsem drugačnega, etnografskega zornega kota pisala Andreja Mesarič (2004).

V sodobnem diskurzu o pokrivalu ni več mogoče zaslediti klasične eksotizacije: ta je začela izginjati, ko sta se Zahod in Vzhod zbližala in je ta diskurz o eksotičnosti zamenjal diskurz o fanatizmu muslimanskih ekstremistov. Tako so se zahodni stereotipi o muslimankah kot o senzualnih bitjih spremenili v stereotipe o žrtvah mizoginije in moškega podrejanja.

Zahodne feministike pogosto sprejemajo ideje evropskega liberalizma, ki zavrača kulturne specifike, manj značilne za Evropo, in esencializirano poveličuje evropske vrednote (čeprav ni prav jasno, katere so te vrednote). Te zamisli se pogosto oblikujejo pod vplivom konservativne, populistične in ksenofobne desnice. Ksenofobna desnica je sprejela feministične diskurze v korist izključevanja praks pokrivanja. Uspelo ji je izključiti vidne muslimanke iz družbe, češ da ne sodijo v zamišljeni konstrukt »svobodne evropske ženske« (navednice so moje).

Francoska revolucija je ponudila plodna tla za artikulacijo prvih feminističnih zahtev za žensko avtonomijo. Vodila je k prvemu valu feminizma, k liberalnemu feminizmu, katerega takratna predstavnica je bila Mary Wollstonecraft (1759-1797). Liberalne feministike so prepričane, da se bo položaj žensk izboljšal z zakoni in skozi reformo v okvirih obstoječega sistema. Ideja za  »osvoboditev muslimank«, izražena v izjavi Wollstonecraft, je naslednja: »Zakonsko jim snemimo ruto in zar, tlačenje se mora nehati, one pa bodo takrat postale svobodne« (po Krstec 2007: 62). Wollstonecraft je zagotovo izražala prezir do muslimanskega in orientalnega, pomembno pa se je zavedati, da tukaj govorimo o časovno, politično, ekonomsko in sociokulturno precej oddaljenem času in kontekstu. Kako bi ta sentiment lahko povezali in izenačili s trendi in konteksti liberalnega feminizma danes?

Znana sodobna nemška feministika Alice Schwarzer je navedla, da hidžab ni samo košček tkanine, temveč »zastava in simbol islamistov«, ki jim je cilj doseči Evropo. S takšnimi izjavami stoji ob boku desničarskih, islamofobnih, monokulturnih idej. Bivša muslimanka in danes ponosna ateistka, Nizozemka somalijskega rodu, Ajan Hirsi Ali, svoje delo usmerja v pisanje knjig, v katerih kritizira islam. Huntingtonova knjiga o spopadu civilizacij (2005) jo je povsem prevzela: svet namreč vidi skozi prizmo vojn in religije ter verjame v spopad vrednostnih sistemov. Enako je razvidno tudi iz dela zelo znane, že pokojne italijanske novinarke Oriane Fallaci.

 

kirazburqa

Ilustracija povzeta po greenleft.org

Če je osnova delovanja liberalnega feminizma slediti zamisli univerzalizacije temeljnih načel svobode in enakosti samostojnih posameznic, zaradi česar nemalokrat zanemarja kulturne, sociološke in druge kontekste koncipiranja samozadostne posameznice, lahko sklenemo, da zahodne liberalne feministke nekaterim posameznim ženskam prinašajo več škode kot pa samostojnosti in svobode. Diskurza, vezanega na hidžab, prakse pokrivanja in pokrite ženske ni mogoče zvesti na potrebo po osvoboditvi in pomoči, temveč je treba odpreti prostor za procese in institucije, ki so zmožne vzdrževanja kulturnega dialoga. Povedano drugače: treba se je vprašati, ali je evropski kolonializem kadarkoli poslušal oziroma imel namen poslušati »drugega«?

Viri in literatura:

Huntington, Samuel P.

2005 Spopad civilizacij. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Jezernik, Božidar

2007 Divlja Europa: Balkan u očima putnika sa Zapada. Beograd: Biblioteka XX vek.

Kalčić, Špela

2007 »Nisem jaz Barbika«: Oblačilne prakse, islam in identitetni procesi med Bošnjaki v Sloveniji. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Krstec, Tijana

2007 ‘Pravo na obrazovanje žena’. V: Neko je rekao feminizam? Kako je feminizam uticao na žene XXI veka. Beograd: Žene u crnom, Centar za ženske studije, Ženski fond ‘Rekonstrukcija’. Str 57-68.

Mesarič, Andreja

2004 ‘Raznoliki pomeni pokrivanja pri muslimankah.’ Delta: revija za ženske študije in feministično teorijo 10 (3-4): 9-40.

Said, Edward

2000    Orijentalizam. Beograd: Biblioteka XX vek.

Šeta, Đermana

2011 Zašto marama? Bosanskohercegovačke muslimanke o životu i radu pod maramom. Sarajevo: Centar za napredne studije, Centar za interdisciplinarne postdiplomske studije.

Tarlo, Emma

2010 Visibly Muslim: Fashion, Politics, Faith. Oxford in New York: Berg Publishers.  

 

Življenje antropologinje

Jerneja Šubelj

Od samega začetka študija se srečujem z vprašanjem: »Kaj pa ti pravzaprav študiraš?« Če so ljudje nad odgovorom pretirano veseli, vem da jim pač nič ni jasno. Ko skušam razložiti zadevo, me bodisi gledajo kot tele v nova vrata bodisi pridejo do nekih presplošnih ali napačnih sklepov, ki pogosto zmanjšajo vrednost mojega študija oz. vede na splošno. Kako naj nekomu, ki ne ve, kaj je antropologija, to razložim na hitro, smiselno in enostavno? Meni se tu pogosto zatakne, čeprav bi z veseljem predala to svoje navdušenje naprej.

Sledijo vprašanja, »Kje pa ti sploh lahko delaš?«, »Službe so?«, »Imaš že kaj ogledanega?« Ne, nimam ogledanih profesorskih stolic ali mest v različnih inštitutih. Ne ker ne bi bilo dosegljivo ali ker me ne bi zanimalo, ampak ker še iščem, kaj bi zares rada počela z antropologijo. Seveda bi z veseljem potovala po svetu, delala terenske raziskave ter pisala monografije in članke, ampak kdo ve, kam me bo zanesla karierna pot. Tako kot marsikdo iz drugih strok ne ve. Morda bom delala kaj čisto tretjega, ampak tudi to bom počela z antropološkim duhom ali pristopom. Antropologi smo dejavni povsod, samo znajti se moramo. Seveda ni vse na nas samih, veliko je odvisno od države in sistema financiranja. Res pa bi pomagalo, če bi v okviru študija pridobili več čisto praktičnih veščin, kot je na primer pisanje in prijava na projekte, ki so v zadnjem času ena izmed večjih možnosti za zaposlitev.

Tu in tam se srečam tudi z zlobnimi komentarji glede družboslovnih in humanističnih študijev ter s šalami na račun Filozofske fakultete s strani naravoslovcev ali ljudi, ki nikoli niso študirali, o tem, da lahko pademo samo po stopnicah (in ne na izpitu) ter da en diplomant Filozofske fakultete reče drugemu, če želi poleg hamburgerja še krompirček. Posebna kategorija je tudi nepriznavanje strokovnosti naše vede s strani drugih sorodnih ved oz. pogled na nas z viška. Na Oddelku za zgodovino, kjer sem poslušala izbirna predavanja, je profesor označil etnologijo za pomožno vedo zgodovine. Tudi sodelavec, ki je podiplomski študent zgodovine ima večkrat povedati kakšno na račun etnologije in antropologije, ki naj bi služili zgodovini in naj ne bi imeli prave znanstvene vrednosti, saj se ukvarjata (očitno zgolj) z ustnim izročilom, ki v zgodovini ne velja za zanesljiv vir. V resnici pa si mnoge vede sposojajo naše metode pri raziskovanju, posebno opazovanje z udeležbo. Ali si moramo sorodne vede res metati polena pod noge, se postavljati ena nad drugo, namesto da bi sodelovali in soustvarjali?

Večkrat se mi zgodi tudi, da mi nekdo reče: »Saj to bi pa ja morala vedeti, če si antropologinja!« Ali pa: »Ali ni tole tvoje področje?« Vsaka tema je lahko antropološka in potencialno odi v antropološki diskurz. Antropologija je prisotna na vsakem koraku. A tako kot so v medicini zdravniki specializirani za različna področja in bolezni, imamo tudi antropologi različna polja zanimanja in ne obvladujemo vseh tematik.

Veliko ljudi sicer pozna antropologijo iz serij in filmov. Tudi sama sem se prvič srečala s poklicem antropologinje v ameriški seriji Kosti (Bones). Lik Dr. Temperance Brennan me je tako navdušil, da ko sem ugotovila, da forenzične antropologije v Sloveniji ni mogoče študirati, sem želela skombinirati študij antropologije, varnostnih ved in biologije. K temu, da sem vseeno pristala na kulturni antropologiji, je pripomogla še ena ameriška serija, Šepetalka duhov, kjer eden izmed fikcijskih junakov Ned Banks preučuje antropologijo okultnega. Po večini so fikcijski antropologi v serijah forenzični in fizični antropologi ali pa se ukvarjajo z antropologijo okultnega. V najstniški seriji Vampirski dnevniki je Alaric Saltzman profesor raziskav okultnega, v prostem času pa lovec na vampirje. Sicer ne vem, kakšno je v resnici stanje antropologije drugod po svetu, a si mislim, da ni kaj preveč podobno temu, kar prikazujejo bolj in manj realistične serije in filmi.

Sama sem se nekaj let nazaj veselila, da bom klasificirala ljudi glede na fizične meritve lobanj in drugih kosti, iz katerih bom lahko razbrala spol, starost in raso ljudi, da bom poznala vse kulture sveta ter točno vedela, kako se kakšen element uporablja pri določenih ritualih in podobno. Ko sem prišla na fakulteto, sem najprej spoznala, da obstaja le ena rasa, in to je človeška rasa, da značilnosti obredov ne bom spoznala skozi predavanja, ampak z lastnim raziskovanjem in da zaradi difuzionizma nikoli ne moremo zares popolnoma popredalčkati stvari, saj nobena kultura ni statična in omejena, ampak v najraznovrstnejših stikih z drugimi kulturami. Padla sem  v novo polje znanja, ki se mi je na začetku zdelo zelo teoretsko, z naključnimi zanimivostmi iz sveta in z najrazličnejšimi temami, ki sem jih obravnavala pri svojih študijskih obveznostih. Med študijem sem se naučila, kako zmotne so bile moje predstave o veljavi fizične antropologije in meritvah lobanj, h katerim so prispevali mediji. Znebila sem se zablod in dobila občutek, da obstaja mnogo znanja in stvari, ki bi jih morali slišati vsi, in naenkrat sem dobila utopično željo, da bi rešila svet.

Priložnosti za male korake k reševanju sveta so na vsakem vogalu. Pred kratkim me je na ulici ustavil fant, ki me je želel prepričati, da darujem denar v dobrodelne namene, saj bi s tem pomagala prikrajšanim »plemenom« v Indiji. V svoji pripovedi je popolnoma napačno predstavil situacijo na drugem koncu sveta, uporabljal napačne termine in me želel prepričati, da jaz pa že ne vem, »ali imajo tam še vedno plemena ali so že dovolj razviti, da jim lahko rečemo ljudstva«. Srečanje sem izkoristila, da sem mu razložila pravo uporabo terminov; žal mi je le, da ga nisem tudi opozorila, da s svojo razlago viktimizira ljudstva in služi denar bolj za potrebe organizacije, ki ga plačuje, kot za pomoč ljudstvom samim. Problem pri tem, ko želim nekomu razložiti, da niti tisto, kar so ga naučili v šoli, niti uporaba izrazov, ki so splošno v uporabi, nista pravilni, je, da me ne jemljejo resno, jaz pa izpadem samo prepotentna feministka (čeprav si samo želim enakopravnosti za vse ljudi), ki misli, da vse ve in dirigira druge, ali kot nekdo, ki ima enostavno slab smisel za humor (ker se mi rasističen humor pod oznako črni humor ne zdi smešen). Verjetno v vsem skupaj manjka nekaj diplomacije, ampak prav tako so potrebne reforma šolskega sistema, splošna razgledanost in po mojem mnenju tudi določena mera vrednot. V svetu egocentričnosti, kjer ti nič ne manjka, zlahka gledaš zviška na druge in se ti vse zdi zaman in ne omembe vredno.

Antropologija trenutno še ni v najboljši poziciji, ampak če pustimo ob strani kolonialno zgodovino, pomanjkanje vrednot, šolski sistem in vzgojo, prepreke in omejitve z vseh strani ter še kaj drugega, smo si antropologi malce sami krivi, da je tako. Sama mislim, da bi se morali bolj zavzeti, da bi antropologijo približali ljudem z raziskavami sodobnih pojavov in da se moramo nehati vrteti le v akademskih krogih. Morda bi jo ljudje, če bi vedeli, kaj je, bolj cenili. Menim, da bi se morali mladostniki z njo spoznati že v osnovni šoli, nujno pa vsaj v taki ali drugačni obliki v srednji šoli.

Zame antropologija ni le študij ali upam da v prihodnosti moja služba. Antropologija je moj način življenja. Čeprav je včasih težko, ker me ljudje pogosto narobe razumejo ali vidijo kot prepotentno »ženšče«, ki se ima za več od drugih in na vse gleda z viška, izredno cenim vso širino znanja. Kadar naletim na oviro in dvome, v tem vidim prostor za uveljavljanje antropologije in priložnost za delo, ki nas čaka. Na tem mestu bi omenila dva že obstoječa primera dobre prakse – evropsko združenje socialnih antropologov EASA, ki želi nadgraditi antropologijo z organiziranjem različnih konferenc, in letni simpozij Zakaj svet potrebuje antropologe. Menim, da bi se moralo tovrstnih konferenc udeležiti čim več antropologov, da bi v svetu dvomov in skepticizma spoznalo lastno vrednost ter dobilo zagon za nadaljnje delo.

Amatersko opazovanje neba

Katarina Kranjec

Spomnim se, ko nam je učitelj Damijan Lenče v zadnjem razredu osnovne šole pri izbirnem predmetu astronomija nekega jesenskega dne še pred sončnim vzhodom pokazal zvezdo na vhodni strani neba, za katero se je izkazalo, da je v bistvu Venera, drugi planet od Sonca. To »zvezdo« sem videla že večkrat, a nisem vedela, da gre za planet, in to spoznanje me je vznemirilo, saj so se mi pred tem trenutkom zdeli planeti, zvezde in ostala nebesna telesa nekaj popolnoma oddaljenega, nedostopnega in skritega tam nekje daleč, stran od pogleda človeka. Moram reči, da me je občutek, ki sem ga imela ob pogledu na planet, navdušil nad opazovanjem neba in me spodbudil, da sem stopila do učitelja z željo po malce širšem znanju astronomije.
Učitelj me je seznanil z revijo Spika, ki sem jo začela prebirati kar v šolski knjižnici. Gre za prvo slovensko astronomsko revijo, ki je začela izhajati že leta 1993, njen urednik pa je Bojan Kambič, slovenski fizik in profesor. Revijo sem prebrala vsak mesec, ko je izšla. Opazila sem, da pripomore k spoznavanju širše javnosti z astronomijo, velikokrat organizira dejavnosti, povezane s tovrstnimi temami in spodbuja bralce k opazovanju neba. Ob branju te revije sem prišla do spoznanja, da fizika vsekakor ni visoko na seznamu mojega zanimanja – prispevkov v veliki meri niti nisem razumela, saj so povezani s fizikalnimi zakoni in za njihovo razumevanje je potrebno več kot le osnovnošolsko ali srednješolsko znanje; za amaterske astronome, ki se ukvarjamo le z opazovanjem neba, je branje pogosto prezahtevno. V 2. letniku srednje šole mi je profesor fizike predlagal uporabo programa Stellarium, pri katerem lahko na želenih koordinatah vidiš realistično podobo neba. S tem programom sem si pomagala pri lociranju zvezd in ozvezdij pa tudi nekaterih planetov. Najprej sem pregledala, ob kateri uri bo določena zvezda ali planet na nekem območju, nato pa sem šla na teren in poskušala slednje zvezde in planete poiskati. S prostim očesom se zaradi svetlobnega onesnaženja v Ljubljani vidi le vzhodni del neba, pa še tu so ob večerih vidne le svetlejše zvezde.
Pred nekaj leti sem si kupila daljnogled s povečavo 16×50, s katerim sem opazovala ptice, v veliko pomoč pa mi je prišel tudi pri opazovanju neba. Poleg daljnogleda sem si pomagala še s knjigo Bojana Kambiča z naslovom Opazujmo ozvezdja z daljnogledom 10×50, v kateri je pregled vseh 66 konstelacij. S knjigo pod roko, daljnogledom in ročno svetilko sem se tako nekega zimskega večera prvič odpravila opazovat nočno nebo. Noč je bila izredno mrzla, a mlaj in popolnoma jasno nebo sta mi dala voljo, da sem se namestila nekje sredi travnika v okolici Ljubljane. Takrat se je na vzhodni strani neba zelo lepo videl Orionov pas, po katerem sem se tudi orientirala. Ta pas predstavljajo tri zvezde v ravni liniji, ki jim z ljudskim izrazom pravimo Kosci. So del ozvezdja Orion, ki ga sestavlja osem zvezd in je viden z vseh delov sveta. Desno od Orionovega pasu je zelo svetla zvezda, imenovana Rigel – sedma najsvetlejša zvezda in ena izmed prvih, ki so vidne na večernem nebu. Levo od Orionovega pasu je malo bolj rdečkasta zvezda z imenom Betelgeza – gre za rdečo nadorjakinjo (to je zelo velika zvezda, ki je že na koncu svojega razvoja). Obe zvezdi sta del ozvezdja Orion.
Če vzamemo ozvezdje Orion za izhodišče, se višje na nebu in malce bolj proti levi nahaja zvezda Kapela, ki je tudi vidna že kmalu po sončnem zahodu. Vidimo jo lahko skozi vse leto. To je ena izmed petih zvezd, ki skupaj tvorijo ozvezdje Voznika – še eno ozvezdje poleg Oriona, ki ga zlahka prepoznamo tudi amaterji. Desno od omenjenega ozvezdja je skupek malih zvezdic – temu astronomi pravijo zvezdne kopice. Gre za gostejše skupine zvezd (Kambič 2014: 102). To kopico, ki je nam najbolje vidna, imenujemo Plejade oziroma Gostosevci. Sestavlja jo sedem zvezd, ki so dobile ime po starogrških plejadah. Pozimi, po 22. uri zvečer, ko je ozvezdje Oriona že visoko na nebu, sem pod njim zagledala najsvetlejšo zvezdo, imenovano Sirij (v ozvezdju Veliki pes). To je v bistvu dvozvezdje, ki ga sestavljata Sirij A in Sirij B – ta vsakih petdeset let obkroži prvega. Niti s prostim očesom niti z daljnogledom se ne da opaziti, da gre za dve zvezdi, pa tudi z večjimi teleskopi je opazovanje zahtevno predvsem zaradi tega, ker Sirij A popolnoma presvetli drugega (Kambič 2014: 443).


Fotografija 1: Levo zgoraj ozvezdje Voznika, desno zgoraj Plejade, spodaj ozvezdje Oriona. Vir Stellarium.

Ob istem času je iz okolice Ljubljane na severno-vzhodni strani neba z lahkoto opaziti amaterjem najbolj poznani skupek zvezd, Veliki voz – sestavljen je iz sedmih zvezd, in kot lahko sklepamo že iz imena, spominja na voz. Veliki voz je v bistvu del ozvezdja Veliki Medved, katerega vseh zvezd še nisem razločila, jih je pa kar nekaj.


Fotografija 2: Veliki voz. Vir Stellarium.

Pozimi (na primer leta 2014) pa nebo ni bilo zanimivo le zvečer in ponoči, temveč tudi zgodaj zjutraj, ko je pred sončnim vzhodom na južni strani neba svetil Jupiter, peti planet od Sonca. Od zvezd ga ločimo po tem, da ne migota. Če pa ga pogledamo z daljnogledom, lahko opazimo tudi kakšnega izmed njegovih štirih največjih naravnih satelitov oziroma lun. Zgodaj zjutraj pa je lepo svetila tudi zvezda Spika (iz ozvezdja Devica).
Nekaj večjih in svetlejših zvezd ter planetov pa lahko prepoznamo tudi poleti. Eden izmed najlepših trenutkov je zvečer ležati na pokošeni travi, poslušati čričke in lisice ter zreti v vesolje. Najbolj zanimiva za opazovanje sta po mojih izkušnjah Jupiter na zahodu in Saturn na južni strani neba, ki ju opazujem po sončnem zahodu. Na enem izmed opazovanj sem na zahodni strani neba večkrat zagledala zelo veliko zvezdo, za katero sem ugotovila, da se imenuje Arktur. Leži v ozvezdju Volarja ter je četrta najsvetlejša zvezda na nebu in najsvetlejša zvezda na severni polobli. Na najvišji točki neba leži še ena svetla zvezda, Vega, za katero se zdi, da bi lahko ime dobila po znanstveniku Juriju Vegi, vendar ga ni. Njeno ime izhaja iz arabske besede ‘waqi’ in pomeni padati.
Ob zelo zgodnjih jesenskih jutranjih urah, ko sem hitela na študijske obveznosti, sem malce pred vzhajajočim Soncem opazovala veliko in mogočno Venero ali »zvezdo« Danico. Kot »zvezdo« večernico sem jo opazovala v obdobju zahajanja Sonca. Venero zelo rada opazujem še danes, saj je bil to prvi planet, ki sem ga uzrla. Če imamo srečo, lahko v poletnih večerih opazimo tudi planet z imenom Mars, ki pa sveti rdeče. Trenutno spomladi zahaja malo za Soncem.
Slednje zvezde sem opazovala bolj zvečer (med 21. in 23. uro) kot ponoči, saj so zgodaj zvečer vidne le tiste najsvetlejše. Za začetne opazovalce je lažje gledati v nebo zvečer, ko sveti le nekaj zvezd, kot pa ponoči, ko so utripajoče lučke tako številne, da je težko razločiti med njimi. Seveda pa je potrebno iti čim dlje stran od mesta, kjer ni take svetlobne onesnaženosti.


Fotografija 3: Nebo v začetku marca 2016 ob 21. 42 uri. Vir Stellarium.

Za opazovanje pa niso zanimive le zvezde in planeti, ampak tudi nekateri nebesni pojavi. Zelo lepi so utrinki oziroma astronomsko gledano meteorji, ki za sabo pustijo le svetlo sled. Kot pravi rek, si lahko ob utrinku nekaj zaželimo in to se nam bo uresničilo. No, meni se sicer še nič ni uresničilo, a vendar… Ob določenih dnevih nastopijo meteorski roji – to so utrinki, ki prihajajo iz »ene točke« in padajo v večjem številu kot po navadi. Med najbolj znanimi meteorskimi roji so zagotovo poletni Perzeidi, ki so najbolj vidni v noči iz 12. na 13.. avgust.
Prelepi so tudi bolidi. Gre za zelo velike meteorje, ki jih lahko opazimo tudi sredi dneva, saj svetijo veliko močneje od meteorja. Sama sem neke poletne noči skozi strešno okno uzrla le njegovo posredno svetlobo, celega pa mi za enkrat še ni uspelo videti.
Še en zanimiv nebesni pojav je konjunkcija – ko se na videz stakneta dve sicer nepovezani telesi. V letošnjem letu si bo možno ogledati dve. Dne 18. oktobra bosta v konjunkciji Mesec in Venera, 13. decembra pa Mesec in Mars. Nebesnih pojavov je še kar nekaj, a nekateri so tako redki, da jih številni ljudje nikoli ne vidijo. Vendar so tudi vsakodnevni pojavi zanimivi za opazovanje. Zame je nekaj najlepšega ob začetku dneva zagotovo sončni vzhod. Če pa boste kdaj na nočnem nebu opazili letalo, ki mu luči ne utripajo, gre v bistvu za satelit. Teh je na nebu ogromno, in kdor pozorno gleda v vesolje, ga bo slej ko prej zagledal.
Pomembno je omeniti, da nebesna telesa niso vedno na istih koordinatah, tako da ni mogoče enega izmed njih opazovati vsak dan in vsako leto – njihova lega je odvisna od vrtenja Zemlje okoli svoje osi in njenega kroženja okoli Sonca.


Fotografija 4: Ozvezdje Orion. Vir Orion constellation.

S tem prispevkom sem želela na kratko povzeti svoje srečevanje z astronomijo in začetke svojega opazovanja vse od osnovne šole naprej. Želela sem predstaviti pripomočke in literaturo, ki so mi pomagali pri opazovanju in izpostaviti nekaj zvezd in planetov, ki jih lahko vidi začetni opazovalec. Tudi v prihodnosti nameravam opazovati nebo, locirati še kakšno zvezdo in ozvezdje; morda si bom nekega dne kupila tudi teleskop. Namen tega zapisa je še spodbuditi koga, da bo vsaj enkrat z mislimi odpotoval v vesolje, se odpravil v naravo opazovat nebo in se srečal z nepojmljivimi pojavi mogočnega vesolja.

Vir:
Kambič, Bojan
2014 Ozvezdja z daljnogledom 10×50. Ljubljana: Cambio.

Parkour – Umetnost gibanja

Parkour – umetnost gibanja

 

Sanja Guček in Ana Jakopin

Parkour je razmeroma mlada rekreativna disciplina, ki se pri nas šele uveljavlja. Mestu dodeljuje novo funkcijo, ko v njem oblikuje prostor za vadbo, za gibanje. Je gibanje, ki izraža in potrebuje svojstveno percepcijo okolja, saj uporablja elemente mesta kot ovire in z njihovim premagovanjem skuša traceur, izvajalec discipline, svoje telo premikati harmonično in lahkotno, predvsem pa hitro. Gibanje spominja na gibanje živali, je nekakšna težnja po živalskem instinktu in otroški igrivosti. S svojo filozofijo, za traceurje je ta nepogrešljiva, preizkuša meje telesa in uma ter urbano okolje sooča z disciplino, ki ni potisnjena med zidove telovadnic.

1

Stožice, avgust 2014, foto: Ana Jakopin.

Thomson opisuje parkour kot urbano gibanje, katerega izvajalci raziskujejo in izvajajo prav gibanje telesa v urbanem okolju (2008: 259). Z gibanjem sva se seznanili pred tremi leti in med izvajanjem spoznali vrsto ovir, s katerimi se traceurji soočajo, ne le tistih fizičnih ampak tudi socialnih. Skupino traceurjev sva srečali v telovadnici na Pedagoški fakulteti, kjer je imela slovenska parkourska družina treninge.

Po svetu se traceurji združujejo v različno organizirane skupine – nekatere so oblikovane v klube, druge združene v skupnih telovadnicah, tretje s šolami parkourja. Skupine ločuje tudi različno razumevanje parkourja. V Ameriki je parkour že označen kot uveljavljeno gibanje, pri nas pa disciplina še orje ledino.

Dejstvi, da je parkour gibalna disciplina, ki je traceurji nočejo uvrščati k ostalim športom, in da sta struktura in vznik discipline težko primerljiva z ostalimi telesnimi aktivnostmi, o čemer priča okolje, v katerem je nastala, nas lahko še dodatno spodbujata k njenemu raziskovanju in opisovanju. Vendarle pa je primerljiva z nekaterimi disciplinami, ki so se razvile v urbanem okolju (npr. rolkanje) in so nato prešle tudi na tekmovalni nivo.

Začetki discipline segajo na začetek dvajsetega stoletja. Francoski vojak, nekdanji mornariški častnik Georges Hébert, je pred prvo svetovno vojno potoval po vsem svetu in se navdušil nad gibanjem, fizičnim razvojem in znanjem Afričanov. Razvil je méthode naturelle, naravno metodo gibanja, ki je bila sprva temelj urjenja francoske vojske, kasneje pa prilagojena fizičnemu gibanju v urbanem okolju oziroma tako imenovani urbani džungli (urban jungle) (Clegg 2011: 10). To je bil način vadbe, ki je telo in um zaobjemal pod geslom: »Bodi močan, da boš uporaben!« Hébert je takole opisal telesa staroselcev: »Njihova telesa so bila odlična, prilagodljiva, okretna, trajna in odporna, čeprav še nikoli niso imeli učiteljev za gimnastiko, a so živeli z naravo« (Lamb 2012: 5). Zasnoval je svoj sistem športne vzgoje in ga strnil na postopno stalno krepitev telesa, vse od otroštva do odraslosti, katerega cilj je zagotavljanje fizičnega razvoja telesa na podlagi »povečevanja organskih naporov, poudarjanja sposobnosti v vseh zvrsteh naravne vadbe in nepogrešljivih pripomočkov, kot so hoja, tek, skakanje, štirinožno gibanje, plezanje, ravnotežje, metanje, dvigovanje, branjenje in plavanje« (Urbanfreeflow).

Naravna metoda, namenjena gibanju v urbanem okolju, se je dotaknila tudi mladeniča, pravzaprav najstnika, Davida Belleja, ki je skupaj s prijateljem Sébastienom Foucanom in skupino Yamakasi v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja v pariškem predmestju Lisses začeli izvajati disciplino gibanja o gibanju oziroma umetnost gibanja (art du deplacement) (Lieven, Amel in Sirpa Tani 2012: 17). Uporabili in nadgradili so naravno metodo in ji dodali mentalno komponento. Disciplino so poimenovali parkour, izhajajoč iz francoskega poimenovanja vojaškega treniranja z ovirami parcours du combattant oziroma pot vojaka (Clegg 2011: 10).

Beseda parkour izhaja iz francoskega glagola parcourir, ki pomeni potovati, prečiti, teči čez (Murray 2010: 4), beseda parcours pa v francoščini pomeni pot. Mesto, urbano okolje so v novonastali disciplini uporabili kot polje z ovirami. Nujna in ključna komponenta pri izvajanju aktivnosti je okolje, ne katerokoli, ampak tisto, ki te neposredno obdaja. Parkour označuje nove načine gibanja skozi urbano okolje. David Belle parkour definira kot »umetnost hitrega in kolikor je le mogoče učinkovitega gibanja človeškega telesa skozi dano okolje« (Parkourtrain 2015). Sébastien Foucan je v parkour vkomponiral azijske filozofije in borilne veščine. Njegova različica discipline se imenuje freerunning, v kateri izvajanje parkourja vključuje izvajanje salt, torej obratov telesa okoli prečne osi. Kasneje, leta 2001, je bil posnet film z imenom Yamakasi; film prikazuje skupino najstnikov, vsi so potomci priseljencev iz bivših francoskih kolonij, ki uporabljajo svoj način uveljavljanja v družbi, brez uporabe drog, na miroljuben način in skozi gibanje po pariških predmestjih. Film je močno populariziral parkour.

Po poročanju traceurjev Slovenske parkour družine je parkour v naš prostor zašel šele z uveljavitvijo spletnega portala You Tube, ki se je izkazal kot najboljša platforma za vzpostavitev in predstavitev discipline po vsem svetu.

2

Slovenska parkour družina, Postojna 2015, foto: Enej Progar.

Zanimanje raziskovalcev je v skladu z naraščajočo priljubljenostjo discipline v zadnjem času naraslo (Kidder 2013: 231); njihovi dotedanji izsledki poročajo o vrstah značilnosti in pravil pri skupinah traceurjev, ki so jih opazovali. Parkour je postal neke vrste »alternativna oblika urbane mobilnosti« (Sharpe 2012: 166), ki je v raziskovalcih in akademikih vzbudila pozornost v zadnjih sedmih letih, ugotavlja Finch (2012:  b. n. s.). Je torej sodoben kulturni fenomen.

Skupaj s free runningom, rolkanjem, rolanjem in urbanim gorskim kolesarjenjem ga raziskovalci uvrščajo k »utelešenim mobilnim praksam«, ki preizprašujejo odnos med telesom in urbanim prostorom (Saville 2008: 894; Lieven, Ameel in Sirpa Tani 2012: 17). Lieven in Tanijeva tudi ugotavljata, da je med raziskovalci parkourja najbolj zastopano prav raziskovanje odnosa med telesom in prostorom, kjer izsledki poročajo o močni povezavi mobilnosti in medsebojnih odnosov (2012: 17).

Bolj kot ekstremna narava discipline pa raziskovalce zanima odnos traceurjev z urbanim okoljem. Za traceurje je podoba mesta v nenehnem transformirajočem se stanju (Daskalaki, et al. 2008: 58). In nenazadnje taka jim najbolj ustreza. Njihov cilj je pripravljenost telesa in čim bolj tekoči flow, ne glede na katero oviro naletijo. Spominja na otroško igro, otroško raziskovanje in interakcijo z okoljem; je vsakič novo in hipno spoznavanje okolja (Merzel 2012). Lahko bi parkour uvrstili k iznajdbam vsakdanjosti, ki govorijo o umetnosti delovanja; ta posameznikom omogoča, da se osvobodijo pritiskov sodobne urbane družbe in jih z vsakdanjo iznajdljivostjo obrnejo sebi v prid (Augé 2011: 43).

Merzel v svoji raziskavi posveti pozornost odnosu parkourja z urbanim okoljem. Želi odgovoriti na vprašanje, kako izvajanje parkourja utrjuje pokrajino Londona. Podlaga za razumevanje je odnosnost vzpostavljena med telesom, okoljem in gibanjem, kar so tudi osrednji odnosi v raziskavah prostora in kraja. Ugotavlja, da so mnogi raziskovalci odnos med gibanjem in okoljem vedno teoretizirali s poudarkom na kulturnih, ne pa fenomenoloških (na gibanju osnovanih) definicijah prostora. Pravi, da so tovrstne teoretske podlage, ko gre za preučevanje socialnega fenomena, kot je parkour, neustrezne, in opozarja, da je potrebno pazljivo umestiti in preučiti prepletanje gibanja in zaznavanja, o čemer pišejo številni antropologi (Feld in Basso 1996). Nujno, ugotavlja, je potrebno tudi teoretizirati gibanje in zaznavo okolja kot traceur.

 

Uporabljena literatura:

Augé, Marc

2011 Nekraji: Uvod v antropologijo nadmodernosti. Ljubljana: Maska.

Clegg, L. Jennifer

2011 ´An existential phenomenological examination of parkour and freerunning.´ Neobjavljeno diplomsko delo. San Jose: San Jose State University, The Faculty of the Department of Kinesiology.

Daskalaki, Maria, Alexandra Stara in Miguel Imas

2008 ´The parkour organisation: Inhabitation of corporate spaces.´ Culture and organisation 14(1): 49–64.

Finch, M. Robert

2012 ´Ontological perspectives on Space and Place in the Study of Parkour.´ Academia.edu. 

Kidder, Jeffrey L.

2013 ´Parkour: Adventure, risk, and safety in the urban environment.´ Qual sociology 36: 231250.

Lamb, D. Matthew

2014 ‘Self and the city: Parkour, architecture, and the interstices of the ‘knowable’ city.’Liminalities: A Journal of Performance Studies 10(2): b. n. s. 

Lieven, Ameel in Sirpa Tani

2012 ‘Parkour: creating loose spaces?’ Geografiska Annaler: Series B, Human Geography 94(1): 17–30.

 

Murray, B. Joseph

2010 ´Knowing Obstacles: Urban dialogues in parkour practice.´ Neobjavljeno magistrsko delo. Central European University, Department of Sociology and Social Anthropology.

 

Saville, Stephen

2008 ‘Playing with fear: parkour and the mobility of emotion.’ Social and Cultural Geography 9(8): 891–914.

Sharpe, Scott

2013 ´The aesthetics of urban movement: Habits, mobility, and resistance.´ Geographical Research 50(6): 166–172.

Thompson, David

2008 ‘Jump city: Parkour and the traces.’ South Atlantic Quarterly 107(2): 251–263.

 

Pripovedi iz genetike ali zakaj so mule neplodne (Karmen Hrovat)

Ko ob vsakodnevnem branju časopisja vsake toliko naletim na naslove, kot je npr. Odkrili gen za nezvestobo, si ne morem pomagati, da se na mojem obrazu ne razleže droben nasmešek. Obide me tiha misel, ali ljudje dejansko nasedajo bučkam, ki jih trosijo novinarji. Saj v članku niti ne piše, kdo je to odkril, kako je potekala raziskava in kje se lahko dostopa do izvornega članka. Da napačnih interpretacij, posploševanj sploh ne omenjam. Zdi se, kakor da se nekdo norčuje iz znanosti na račun njene dejstvenosti, slepe vere ljudi v njen prav, kar gotovo kvari njeno verodostojnost.  

Omembi genetike se v današnjem času ne moremo več izogniti, vtkali smo jo v besedišče vsakdana, v prihodnosti pa (tako vsaj upam) bo postala še pomembnejša in bolj cenjena. Menim, da bi se ob njeni vseprisotnosti morali tudi laiki bolje podučiti o področju, ki ga pokriva, in ga znati sprejemati kritično. Zato sem se odločila, da pod drobnogled vzamem zanimivo, a verjetno dokaj nepoznano temo – poliploide.

Ste že kdaj kupovali banane in pomislili, zakaj nimajo semen? Se niste nikoli vprašali, ali je s tem kaj narobe? In kaj ima to skupnega z naslovom članka? Če ste zaprisežen_a aktivist_ka borbe proti kakršnemukoli genskemu poseganju, boste morda razočarani. Kajti presenečenje: tudi tu je na delu genetika! Preden pa nadaljujem, moramo pojasniti nekaj osnov.

Genom vsakega živega bitja predstavlja celoten komplet genskega materiala shranjenega v kromosomih. Kromosomi se med organizmi razlikujejo po obliki in velikosti. Prokarionti imajo krožne kromosome, medtem ko najdemo v rastlinah, živalih in drugih evkariontih molekule DNK shranjene v linearnih kromosomih. Navadno ima določen organizem točno določeno število kromosomov. Genom vinske mušice jih poseduje osem, koruze 20, ljudje jih imamo 46, slon 56, pes pa celo 78. Večina ima dva enaka kromosomska niza. Tak organizem imenujemo diploid. Na primer, koruza ima tako 10 parov kromosomov.

Včasih pa se zgodi, da število kromosomskih nizov presega običajni par (organizem ima več kot dva niza) in takrat govorimo o poliploidnih organizmih. Do spremembe kvantitete genskega gradiva lahko pride zaradi več razlogov. Ločujemo med dvema kategorijama poliploidov: avtopoliploide in alopoliploide.

Prvi imajo večkratne kromosomske nize, ki izvirajo iz ene vrste organizma. Na desni sliki predstavljajo različne barve različne kromosome. Vidimo, da ima materinska celica tri pare kromosomov. Znotraj procesa celične delitve pa je prišlo do napake, zato je namesto diploidne (2n) hčerinske celice, ki bi morala vsebovati enako število kromosomov kakor materinska celica, nastala tetraploidna celica (4n). Hčerinska celica vsebuje dvojno količino genskega materiala.  

Tetraploid bo vizualno ostal podoben diploidu. Oblika in proporci bodo ostali isti. Obenem pa povečano število kromosomskega niza korelira z velikostjo organizma. Tako bo tetraploid večji od diploida. A ne le, da lahko podvojimo količino genskega materiala, lahko ga tudi potrojimo ali še večkrat pomnožimo. Tipičen primer avtopoliploidov v naravi so jagode. Gozdne jagode, ki so diploidi, so v primerjavi z jagodami, ki jih sadimo na vrtu – te so oktaploidi – zelo majhne.

Alopoliplodi za razliko od avtopoliploidov nastanejo s kombiniranjem kromosomskih nizov dveh različnih vrst. Možni so le med bližnje sorodnimi vrstami, pri čemer dobimo potomce z različnimi homolognimi kromosomskimi nizi. Organizem, ki nastane, je tako hibrid obeh starševskih organizmov. V podrobnosti mehanizma se ne bomo spuščali, lahko pa si jih ogledate sami na predavanjih na kanalu Useful genetics (modul 10A in 10B).

Poliploidi so v naravi zelo pogosti med rastlinami; povečanje števila kromosomov je namreč zelo pomemben mehanizem pri nastajanju novih rastlinskih vrst. Z načrtnim in nadzorovanim kombiniranjem različnih vrst poznavalci izkoriščajo priložnost za pridobivanje novih vrst z zaželenimi lastnostmi. Podvajanje kromosomskega kompleta se lahko zgodi spontano, lahko pa ga inducirajo kemijski agensi.

image02

Vrnimo se k primeru banan. S križanjem diploidne (2n) banane in tetraploidne (4n) dobimo triploidno (3n). Takšna banana bo večja in brez semen; podobno lahko
naredimo tudi z lubenicami. Odgovor, zakaj takšna banana nima semen, se skriva v lastnosti poliploidov. Za celično delitev je namreč potrebno parno število kromosomskih nizov. Zato je komercializirana banana večja, lepša, a brez semen, vprašanje pa je tudi, če bo dolgoročno bolj dobičkonosna, saj vemo, da je zaradi sterilnosti vrsta bolj dovzetna za razne bolezni.  

Poliploidi z nenavadnim številom kromosomov, kot so triploidi pri bananah, so torej sterilni ali visoko neplodni. To pa je tudi eden izmed razlogov, zakaj se poliploidi pri živalih pojavljajo redkeje kakor pri rastlinah. Na tem seznamu najdemo ploske črve in pijavke, ki se delijo s partenogenezo. Med njimi so tudi dvoživke in plazilci, pa tudi nekaj sesalcev. Poznamo hibride med levom in tigrom, bizonom in kravo, zebroide in druge. Eden bolj znanih živalskih alopoliploidov pa je mula.

Rezultat iskanja slik za mule genetics

Mula je potomec moškega osla in konja ženskega spola. Osel ima 62 kromosomov, konj pa 64 kromosomov. Reprodukcija med obema bo zaradi sorodnosti vrst mogoča, njun potomec pa bo imel vmesno število kromosomov, 63 kromosomov. Neparno število kromosomov onemogoča nadaljnjo reprodukcijo organizma. Mula je zato, razen redkih izjem, neplodna.

V želji po promociji in popularizaciji znanja o genetiki sem s prispevkom predstavila kanček kompleksnega in obsežnega genetskega sveta. Upam, da se je tema koga dotaknila, odprla nove avenije zanimanja za znanost. Če ne drugega, se sedaj vsi zmedeno sprašujete, ali boste še naprej za malico jedli banane? Jaz jih zagotovo bom.

LITERATURA

Griffiths, J. F. Anthony, Susan R. Wessler, Sean B. Carroll in John Doebley

      2012  Introduction to Genetic Analysis. International tenth edition. New York: W.H. Freeman and Company.