Projekt InterCap: kako slovenski šolski sistem obravnava drugosti?

Eva Malovrh

Ob koncu leta 2020 smo s kolegicami z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo sodelovale pri projektu InterCap. Gre za evropski projekt s 13 partnerji iz 12 evropskih držav, ki ga sofinancirata Evropska Unija in Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Partner projekta je tudi Zavod za globalno učenje in razvoj projektov oz. Zavod Global. Projekt obravnava povezave med migracijami, trajnostnim razvojem in varnostjo. 

V okviru tega triletnega projekta se je razvil tudi paket za usposabljanje, ki je namenjen pedagoškim delavkam in delavcem, študentkam in študentom, političnim odločevalcem in civilni družbi. Doslej smo izvedli več usposabljanj in delavnic. Ena izmed projektnih aktivnost je bila namenjena vprašanju, kako slovenski šolski sistem obravnava drugosti. Zamisel za ponovni pregled slovenskih učbenikov je izšla iz sodelovanja z Aljo Pehar in Taro Jurjaševič, ki sta novembra 2020 na Radiu študent pripravili oddajo na to temo. 

Že leta 2007 je Društvo Afriški center na pobudo zgroženega starša Sama Košnika začelo s postopnim pregledovanjem učbenikov in učnih načrtov za geografijo v osnovni šoli. Proces se je nadaljeval v večjem obsegu leta 2010, ko so pregledali še štiri učbenike geografije in dva učbenika zgodovine za osnovno in srednjo šolo ter ugotovitve tudi objavili v publikaciji: Afrika v slovenskem šolskem sistemu

Deset let po tej raziskavi se je postavilo vprašanje, kje smo danes, zato so na pobudo Zavoda Global organizirali delovno skupino in izpeljali pregled novih verzij učbenikov in delovnih zvezkov, ki so bili vključeni v pregled leta 2007 in 2010. Pregledali smo tudi učne načrte in kataloge znanja ter poglavje Latinske Amerike v enem od drugih učbenikov. Sama iniciativa se je izkazala za uspešno, saj je bila vključujoča. K sodelovanju smo povabili založbe, urednice in urednike, avtorice in avtorje, univerzitetne profesorice in profesorje, študentke in študente ter seveda zainteresirano javnost, lokalno skupnost, Zavod za šolstvo, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

V analizi iz leta 2007 in 2010 so avtorji v učbenikih naleteli na zastarele, enostranske, pogosto napačne, stereotipne in rasistične predstavitve Afrike in njenih prebivalcev. Afriška celina je bila večinoma predstavljena negativno, s poudarkom na vojnah, boleznih, lakoti in suši, brez širšega kolonialnega in neokolonialnega konteksta, nujno potrebnega za razumevanje trenutnega stanja. Primanjkovalo je pozitivnih opisov kulturnih, družbenih in političnih dosežkov, Afriko in njene prebivalce pa so predstavljali pretirano homogeno in skozi evrocentrično prizmo presojanja razvitosti.

Opravljena analiza učbenikov je zajemala pregled treh učbenikov in enega delovnega zvezka za geografijo ter dveh učbenikov za zgodovino. Pri pregledu smo sodelovale Nina Dečko, Anja Poznič, Karin Robin, Simona Zupanc, Veronika Vižintin in Eva Malovrh. Avtorice pregleda izbranih gradiv smo najnovejše posodobljene izdaje učbenikov in delovnih zvezkov primerjale s starejšimi izdajami in ugotovitvami, izpostavljenimi napakami, problematičnimi pojmovanji in formulacijami ter predlogi za popravke, ki so bili objavljeni v publikaciji Afrika v slovenskem šolskem sistemu, izdani leta 2010. Podale smo tudi utemeljitve problematičnih obravnav in predloge za nekatere izboljšave. Poleg tega smo opravile tudi pregled in primerjavo najnovejših učnih načrtov in katalogov znanja za geografijo in zgodovino. Ugotovile smo, da so od leta 2010 oziroma 2007, ko se je začela prva iniciativa na tem področju, upoštevali veliko predlogov, vezanih na najbolj sporna pojmovanja in vsebine (na primer govor o rasah in nekatera žaljiva in zastarela poimenovanja ljudstev). Prav tako so bile v učne načrte in kataloge znanja ponekod dodane vsebine, učni cilji in poudarki, ki jih ocenjujemo kot pozitiven premik k bolj poglobljenemu in kritičnemu razumevanju širšega družbenega in zgodovinskega konteksta celin izven Evrope (npr. poznavanje kolonializma in neokolonializma). 

Kljub temu tako v učnih gradivih kot tudi načrtih in smernicah žal tako teme kot način podajanja snovi ostajajo izrazito evrocentričen. Opazile smo, da Afriko v učbenikih še vedno pogosto predstavljajo kot geografsko raznoliko celino, obenem pa premalo poudarjajo družbene in kulturne raznolikosti. Poleg tega smo ob opisih prebivalstva pogosto naletele na stereotipne predstave, ki ustvarjajo binaren odnos med nami in njimi. Pri tem manjkajo tudi pozitivni primeri, kot sta na primer večjezičnost in strpnost, ki sta značilni za sobivanje med številnimi ljudstvi, ki živijo v afriških državah.  

V učbenikih še vedno pogosto primanjkuje kritičnih družbeno-političnih in zgodovinskih razlag. Kritike današnjega neokolonializma in (post)imperializma bi morale biti med ključnimi razlagami družbenih težav v Afriki. Preskopo predstavljajo tudi tematike, povezane s širšim, globalnim, predvsem zgodovinskim kontekstom, ki bi kritično obravnaval odgovornost Zahoda za zgodovinske procese in trenutne razmere na tem območju, kot so zasužnjevanje, kolonizacija, nepravičnost v mednarodni trgovini in gospodarstvu; vmešavanje evropskih držav v notranjepolitične zadeve afriških držav itd. 

Zelo pogosto smo zasledile tudi, da so problematično obravnavane ali enostransko prikazane teme (kar je bilo izpostavljeno v publikaciji iz leta 2010) pogosto enostavno izbrisali iz novih izdaj učbenikov, čeprav so bili takrat sistematično podani tudi konkretni predlogi in popravki za obravnavo teh tem. Videti je, da se je avtorjem zdelo to enostavneje ali pa so odločitve sprejemali z vidika prezahtevnosti večplastne ravni razlage, ki jo zahtevajo kompleksne tematike. 

Naše poročilo sta pregledala Ana Sarah Lunaček Brumen in Rajko Muršič. Pregled učnega gradiva naj bi postal izhodišče za nadaljnje pogovore in iskanje rešitev, kako ob obravnavi snovi, povezanih s svetom zunaj Evrope, učence in učenke ter dijake in dijakinje čim bolje naučiti kritičnega mišljenja, prepoznavanja navideznih samoumevnosti in stereotipov, globalne povezanosti in odprtosti za različne poglede. 

Sodelovanje pri takem projektu je odlična izkušnja, hkrati pa predstavlja preverjanje resničnosti v smislu globalnega učenja, nastajanja in na neki način podajanja stereotipov, ki se začne že v otroštvu. Študenti etnologije in kulturne antropologije namreč med študijem doživimo spremembo v dojemanju in razumevanju sveta, zato velikokrat že v temelju opazujemo dogajanje in pojave v družbi veliko bolj celostno, kot so nas učili v osnovnih in srednjih šolah. Zato je dobro, da se skozi takšne in podobne projekte soočimo z zaostalo družbeno resničnostjo, s svojim znanjem pa jo tudi poskušamo izboljšati – vsaj tam, kjer je to potrebno. 

Gojiti radovednost (in drevesa)

Tajda Jerkič

V prispevku se sprašujem o razmerju med antropologijo, etnologijo in umetnostjo. Sprva v teoretičnih orisih, potem pa na primeru dveh umetniških del, ki sta me navdušili med poletjem, saj sta me opomnili na iskanje resnice izven strogih okvirov znanosti. Zato se med vrsticami skriva nekaj o starih drevesnih vrstah, setvenem koledarju, nekaj o kmetijstvu; kar pritiče zgodnji jeseni, ko kmetje preštevajo sad. Predstavljam namreč, kako lahko do spoznanj, relevantnih za antropologijo in širšo družbo, pridemo (tudi) po poti umetnosti.

Na tej točki naj na hitro pojasnim širjavo antropoloških tem. Antropologija je veda, ki jo zanimajo vse sfere, v katerih se premikamo ljudje; konglomerati, v katere se spajamo, in načini, na katere v njih delujemo. Vednost je obsežna in z vsakim dnem in posamezno človeško izkušnjo osvežena. Pri raziskovanju se antropologinje in antropologi naslanjamo na mnenja in misli, ki nam jih v pogovorih zaupajo sogovornice ali sogovorniki, ter podobo družbe, razmerja moči v njej in zamišljanja za prihodnost dopolnjujemo z natančnim opazovanjem vzdušja in vsakršnih družbenih interakcij, seveda pa z upoštevanjem zgodovinske podlage in umeščanjem v dosedanje znanstvene uvide. Etnografska metoda, ki spaja opazovanje, bivanje, klepetanje, prijateljstva ali nenaklonjenosti in skupno izkustvo, naslavlja (ne)skladnost med prakso in izrečenim. Imperativ pristopa do resnice, ki ga uporablja antropologija, je najbolj koncizno v misel prelil nemški filozof Hans-Georg Gadamer, in sicer da zasledujemo resnico, ko drugemu dopuščamo, da nam nekaj pove.

Če etnologijo in antropologijo zanima partikularnejša “ljudska” raven, ki jo preučujeta skozi vsakdanje življenje posameznika ali posameznice, pa se nam umetnost približuje z odpiranjem oken v obča občutenja in izkušnje. S tem hočem povedati, da vsakemu na svoj način spregovori o izkustvih, ki so skupna mnogim (so torej družbena). V njej se namreč prav tako zrcalijo premisleki o družbi, v družbi, refleksije pa se oblikujejo v besede, slike, zvoke, performativne gibe in druge snovi. Pri procesu ustvarjanja umetniki in umetnice ne uporabljajo znanstvenih pristopov, a zaradi tega, po besedah Gadamerja, dostopajo do resnice, ki je znanosti nedostopna. Režiserka Ema Kugler celo pravi, da njene ideje sproža nezavedno, ona pa jih prevaja v ustvarjalno snov. A vendarle se sfera znanosti in umetnosti oziroma načela ustvarjalnosti, oblikovanja nečesa novega iz uma, po besedah Andreja O. Župančiča, prepletata in, najpomembneje, dopolnjujeta in izpolnjujeta. Obe imata naboj radovednosti. Umetnost in antropologija se srečujeta, ko tematizirata življenje v svetu, etične premisleke in pomisleke, družbene krivice, birokratske paradokse, odrinjene na družbeni rob. Srečujeta se tudi v zgodbah: pisanje etnografij je antropološki jezik, s katerim sporočamo pomembna spoznanja o ljudeh, prav tako kot svobodne svetove ustvarjajo pisatelji_ce. V nadaljevanju se (sploh) ne bom posvetila hujšim razpravam o umetnosti, ampak se posvečam dvema umetniškima deloma, ki predstavljata tematiko kmetijstva na način, ki je tuj znanstvenim člankom.

V uvodu knjige Sadje sonca beremo, da je znanost z umetnostjo v preteklosti (od renesanse naprej) dobro prepletala botanična umetnost, saj so pri izdelavi pomologij, priročnikov o lastnostih, vzgoji, rasti in uporabi sadja, sodelovali potujoči znanstveniki, ki so na svoji poti iskali lokalne posebnosti barv, oblik in okusov sadja, ter slikarji (Božič 2014: b. n. s.). Slovenskega režiserja Gregorja Božiča je raznovrstnost in pozaba okusov briških starih sadnih sort začudila do te mere, da se je odločil ustvariti eno takšnih pomologij, in sicer je v Sadju sonca dopolnil že zbrano gradivo agronoma Ivana Bolleta. Knjiga je nastala po več kot dveletnem (praktično etnografskem) obiskovanju starejših Brik in Bricev ter strnila njihovo ljudsko vednost, spomine in zgodbe o danes redkih primerkih sort češenj, marelic, hrušk, breskev, sliv, fig in jablan. Gregor Božič skupaj s svojimi starši ohranja bogastvo sort v domačem sadovnjaku, ki deluje kot genetska banka, saj raznovrstnost od dvajsetega stoletja dalje izpodriva sortni izbor industrijsko gojenih sadnih vrst.

Fotografija 1: Stara sorta hruške perifigi v sadovnjaku režiserja Gregorja Božiča. V njej so shranjeni stari okusi in geni, nezahtevni za vzgojo ter nepotrebni škropiv. (Fotografija je last Gregorja Božiča.)

Fotografija 2: Jabolka, po opisu sodeč gre za sorto jablane od svete Ane. Že sprehod čez kazalo žlahtnih imen predstavlja zanimivo branje. (Fotografija je last Gregorja Božiča.)

Za konec naj bralkam in bralcem predstavim še eno zame pomembno srečanje. V knjigi. Nemara bi lahko to srečanje poimenovala fiktivno, a je bilo polno otipljivih sledi: smeha, nemoči in jasnitve nad vprašanjem o slovenskih mladih prevzemnikih, ki sem jih uvodoma izpostavila. Pišem o knjigi Nataše Kramberger Primerljivi hektarji, ki jo je napisala v dvanajstih poglavjih, po vzoru setvenega koledarja. V prvoosebni zgodbi beremo o njenih spominih na otroštvo, o družini, poklicanosti, stričevim uvidom o živi, nahranjeni zemlji ter življenjem med središčem Berlina in kmetijo ob vznožju Slovenskih goric. Nataša je od svoje mame prevzela majhno kmetijo, ki jo obdeluje po starih metodah, pa tudi eksperimentalnih in ustvarjalnih principih. Pisateljici in novinarki življenje na kmetiji ni bilo tuje; starim staršem je že od malega pomagala pri opravilih, pasla kokoši ali le vedrila ob žganjekuhi; na novo pa je spoznavala dvomljivost vsevednih sosedov in babice, birokratski ustroj kmetijstva, štetje mehanizacije ter donos zemljišč. To spozna(va)nje je iskreno, sarkastično, poetično in spretno, da vam za konec predlagam, da v zgodnjih jesenskih dneh najdete izvod knjige, se nastavite soncu in čitate.

Pisati o ostankih vojne in življenju med njimi: Poezija kot etnografija

Tina Krašovic

Leta 1893 je Francija Laos razglasila za del francoske Indokine in si zagotovila nadzor nad reko Mekong, dragoceno trgovsko potjo skozi jugovzhodno Azijo. Pred koncem druge svetovne vojne je območje zasedla Japonska, vendar ne za dolgo – po padcu atomske bombe na Hirošimo je Laos razglasil neodvisnost, že leto kasneje pa so oblast ponovno prevzeli Francozi. Laos je tako dosegel popolno neodvisnost šele leta 1954, ko so komunisti v bitki premagali Francoze. Z Ženevskim sporazumom so se morali Francozi ozemlju v jugovzhodni Aziji docela odreči, ZDA pa zaradi strahu, da bo z odsotnostjo francoske oblasti območje pripadlo komunističnim silam, sporazuma niso podpisale.

V letih po neodvisnosti je priljubljenost komunistične skupine Pathet Lao med laoškim prebivalstvom naraščala, vendar so se težnje premierja Souvanna Phouma nagibale h koalicijski vladi, ki bi nevtralizirala Pathet Lao z bolj konservativnimi silami. V razmere so se vmešale tudi ZDA: leta 1960 se je CIA obrnila na generalmajorja kraljeve laoške vojske, da bi postal vodja njihove “tajne” vojske, ki bi onemogočila delovanje komunistični skupini Pathet Lao in prekinila komunistične oskrbovalne poti v Vietnam. ZDA so pri tem izkoristile konflikt med etnično skupino Hmong,* ki prebiva v odmaknjenem goratem predelu Laosa in je živela v revščini, in nižinskim Laosom: z operacijo Momentum je CIA oborožila in usposobila Hmonge, da so se borili proti silam Pathet Lau. Ameriške zračne sile so Laos pričele bombardirati leta 1964. Do leta 1975 je bila mrtva ena tretjina laoškega prebivalstva, dvakrat toliko je bilo ranjenih. Za vojne zločine v Laosu ZDA niso nikoli resnično odgovarjale: nekdanji predsednik Barack Obama je bil prvi ameriški predsednik, ki je leta 2016 obiskal državo.

Območje je glede na število prebivalcev postalo najbolj bombardirana država v zgodovini sveta. Med vojno (1962-1975) so ZDA nanj iz zraka spustile več kot dva milijona ton eksplozivnih sredstev, od katerih približno ena tretjina ni eksplodirala. Ti ostanki vojne predstavljajo osrednji del Zanijine monografije (»Bomb Children: Life in the Former Battlefields of Laos«, 2019), ki ni le pomemben prispevek k antropologiji nasilja, temveč ponuja tudi vpogled v terensko delo v nevarnih okoliščinah. Zani namreč predstavi elemente, ki dopuščajo pisanje o občutljivih temah, pri čemer lahko še vedno sledi antropološki tradiciji prepletanja etnografskih podatkov s teorijo.

Najprej predstavi uporabo grobega opisa, pri čemer pa avtorica nikakor ne pristaja na pisanje v okvirih, ki bi ponujali teoretska izvajanja brez informacij o opazovanem, o prebivalcih, temveč išče načine, ki bi se gostemu opisu približali na drugačen način. Čeprav eksplicitnih podatkov o posameznikih in njihovemu življenju v monografiji ni, Zani za protiutež temeljito opisuje pokrajino in koščke posameznih terenskih dogodkov, ves čas vpleta tudi lastne izkušnje. Veliko pozornosti namenja opisovanju telesne govorice sogovornikov, s čimer v ospredje vnaša utelešene izkušnje življenja na vojnem območju. V tem smislu grob opis predstavlja obliko etnografskih podatkov (str. 31), ki opisujejo okoliščine na terenu.

Celotno knjigo sestavlja niz vzporednih pojavov, ki oblikujejo dva vzporedna si svetova. Paralelizem tako postane metodološki prijem, s katerim avtorica opisuje svet ostankov vojne (nanašajo se na neeksplodirana eksplozivna sredstva) in svet povojnega okrevanja (ki predstavlja proces obnove v povojnem Laosu). Avtorica združuje oba svetova v analizi družbeno-kulturnih posledic vojne: sprašuje se o vsakdanjem življenju ljudi na nekdanjih vojnih območjih in njihovem soočanju z eksplozivnimi ostanki vojne. Njen koncept paralelizma pravzaprav korenini v laoški poeziji, ki jo opredeljuje specifičen literarni slog – pesmi namreč običajno napišejo kot niz dveh ali štirih različnih vzporednih stolpcev (str. 42), ki jih je mogoče brati navpično ali vodoravno (str. 43):

Avtorica vnaša v monografijo svojo lastno terensko poezijo (pesmi umešča na začetek vsakega poglavja), ki prav tako odseva vzporedna si svetova: tistega, v katerem bivajo sogovorniki z njihovimi izkušnjami, in tistega, katerega del je ona, raziskovalka. Pesmi so del etnografskih podatkov in izražajo kompleksnost, protislovja in občutljive informacije, ki jih ni mogoče neposredno obravnavati. So njena metoda pri obvladovanju nevarnosti, s katerimi se je soočala na terenu.

V nadaljevanju avtorica v navezavi na vzporednosti predstavi industrijsko središče Sepon, ki ga opisuje skozi dve vzporednici: Sepon kot rudnik zlata, povezan z oživljanjem, razvojem in gospodarskimi priložnostmi, in Sepon kot eno najbolj vojno onesnaženih območij v državi – rudnik duhov, kraj, na katerem posameznik odkriva duhove ali sam postane duh (str. 34). Čeprav je vojne že zdavnaj konec in je v ospredju ponovna oživitev mest, materialni ostanki vojne ostajajo. Avtorica jih najde v arhitekturi in krajini – bombe kot temelji za opornike hiš (str. 56); bombni kraterji, spremenjeni v odlagališča smeti (str. 74). Reciklirane, ponovno uporabljene bombe odsevajo materializirano strašenje duhov vojnih časov in oblikujejo prostor, v katerem lahko tesno sobivajo ostaline vojne in povojno oživljanje.

(Tempeljski zvon iz praznega bombnega ohišja. Sepon. Foto: Leah Zani, str. 75.)

Poglavje Polmer eksplozije (»Blast Radius«) se prične s slikovitim opisom avtoričine izkušnje ob spremljanju nadzorovane eksplozije ene izmed bomb. Ob tem predstavi koncept bojazni (»apprehension«), ki združuje strah, tesnobo in čutna zaznavanja ob eksploziji, ki so zavedna (zvok) in nezavedna (ambientalna čustvena stanja, resonanca organov ob oglušujočem poku in telesne travme (str. 102)). V premislek postavi sebe kot raziskovalko in meje, ki jih mora upoštevati, če želi preživeti: središče eksplozije ji je nedostopno, najbližje srčiki pojava so robovi polmera eksplozije, na katerih pa ni le opazovalka z udeležbo, temveč predvsem poslušalka z udeležbo (str. 128). Eksploziji je torej priča z varne razdalje, vendar ni v celoti del lokalnih ontologij (str. 109) in priučenega strahu pred eksplozijami, ki si ga pridobi lokalno prebivalstvo v procesu socializacije. V lokalnem dojemanju nenadzorovana eksplozija ni nezgoda, temveč je tesno povezana z vojno: bomba, ki nenadzorovano eksplodira in poškoduje tistega, ki jo je sprožil, je za lokalno prebivalstvo posredno vojaško dejanje.

(Oporniki hiše, postavljeni na ostankih bomb. Provinca Xieng Khouang. Foto: Leah Zani, str. 56.)

Monografija opisuje Zanijino potovanje skozi štiri leta nevarnega terenskega dela. Opravljala ga je predvsem med bombnimi tehniki, ki iz pokrajine odstranjujejo eksplozivna telesa – v kulturi terorja (str. 136), kjer so politična izginotja, avtoričine izkušnje z nadlegovanjem policistov in srečevanja z vojaškimi ostalinami vsakdanjost in del večjega pojava, ki ga oblikujejo povojni ostanki in procesi oživljanja. Avtorica opozarja na problematičnost opravljanja terena v opisanih okoliščinah in predstavlja, kako ga vseeno obravnavati s prilagojenimi metodami. V tem smislu so terenske pesmi in fotografije, ki jih uporablja, zgovorni etnografski podatki, subtilno umeščeni v besedilo, ki prepleta teoretske premisleke z njeno čuječnostjo do vojaške pokrajine in nasilja v Laosu.

OPOMBI:

*Vojno imenujejo tudi laoška državljanska vojna, ker so se z vmešavanjem ZDA spopadle laoške komunistične skupine (Pathet Lao) in laoška kraljevska vlada. Tako politična desnica kot tudi levica sta v spopadu prejemali zunanjo podporo držav, vključenih v hladno vojno, zaradi česar je Laos postal prizorišče posrednih spopadov med državami zahodnega in vzhodnega bloka.

**Moj prevod iz angleščine. Izvirni zapis v laoščini in avtoričin prevod v angleščino se nahajata v knjigi  na strani 43.

KDO BO POSKRBEL ZA ZELENO PRIHODNOST, ČE NE MI SAMI?

Lina Troha

Živimo v času, ko se je v ospredje končno začelo prerivati zavedanje, da je naš planet močno preobremenjen. Res je, da sta se tako površje kot podnebje Zemlje skozi zgodovino ves čas spreminjala, vendar pa se zdi, da se spremembe nikoli niso dogajale tako hitro kot danes. Z rojstvom tako imenovane modernejše civilizacije so postali človekovi odtisi v okolju veliko bolj vidni, kot so denimo bili pred industrijsko revolucijo. Znanstveniki pravijo, da so ti odtisi še posebno izraziti nekje od sredine 20. stoletja dalje. Na to, kako pomembno je ukrepati, v zadnjih letih v okviru najrazličnejših protestov in udejstvovanj opozarja tudi vse več aktivistov (glej npr. Greta Thunberg, Vanessa Nakate, Jane Goodall …). 

Podnebni protest, ki se je odvijal marca 2019 v Berlinu, pod vodstvom Grete Thunberg (vir: Inside Climate News).

V dobrega pol stoletja smo torej prišli do točke, ko si nihče več ne more zatiskati oči, saj se prebivalci Zemlje zaradi podnebnih sprememb vsakodnevno srečujemo z naravnimi katastrofami, drastičnimi temperaturnimi spremembami in vremenskimi nihanji, z lakoto, strmo naraščajočimi količinami odpadkov itd.

Skrb zbujajoča statistika

Posledice podnebnih sprememb so že vidne in jih je mogoče izslediti s pomočjo statistike. Tako lahko na primer zasledimo, da:

  • je bila koncentracija ogljikovega dioksida (CO2) v našem ozračju letošnjega julija najvišja v vsej zgodovini človeštva;
  • se je povprečna temperatura ozračja zvišala, vseh sedem najtoplejših let zadnjega stoletja in pol pa se zgrinja v obdobje od leta 2014 naprej;
  • je bil julij 2021 najtoplejši mesec doslej;
  • se v tem trenutku okoli 11 % svetovnega prebivalstva spopada s katastrofami, ki so posledica podnebnih sprememb;
  • vsako leto izgine okoli 800.000 hektarjev gozdov.

Na tej točki se bom osredotočila še na odpadke – temo, ki se ji je posvetila naša skupina pri seminarskem delu predmeta Epistemologija vsakdanjega življenja v okviru projekta Zelena in zabavna mesta prihodnosti. Skrb zbujajoče je dejstvo, da na globalni ravni vsako leto proizvedemo več kot dve milijardi ton odpadkov, kar pomeni, da vsak človek ustvari nekje med 0,11 in 4,54 kilogramov odpadkov na dan, pri čemer številke variirajo predvsem glede na razvitost območja.

Deleži različnih vrst odpadkov. Največji delež predstavlja zavržena hrana, sledita papir in karton, na tretjem mestu so ostali odpadki, na četrtem plastika, sledijo pa še steklo, kovine, guma in usnje ter les.

Trajnostni projekti, v katerih smo zelo dobrodošli tudi antropologi

Vse hitrejši tehnološki napredek, vse pogostejši človeški posegi v okolje in vse večje število svetovnega prebivalstva so za sabo potegnili tudi vse hujše onesnaževanje in vedno bolj usodne poškodbe, ki jih zadajamo našemu življenjskemu prostoru, zato so projekti, katerih bistvo je iskanje trajnostnih oziroma zelenih rešitev, nujni. Ker mnogi svetovni voditelji za tovrstne projekte bodisi še vedno nimajo posluha bodisi ne znajo narediti zadostnih korakov na poti do sprememb, je odgovornost, da združimo moči in začnemo ukrepati, v naših rokah. Nihče se ne bi smel sprijazniti z dejstvom, da v dobrobit okolja in s tem v dobro vseh nas on sam ali ona sama ne more narediti ničesar, mnoge uspešne zgodbe so bile namreč napisane »od spodaj navzgor« oziroma samoniklo (glej npr. Ličen in Podjed 2020). Hkrati je izjemno pomembno, da je snovanje trajnostnih rešitev interdisciplinaren proces, saj bomo le s povezovanjem družboslovja in humanistike z drugimi znanstvenimi področji dosegli celostne rezultate (glej npr. Fernandes in Bonino Rauen 2016). 

Zelena in zabavna mesta prihodnosti: ravnanje z odpadki

Študentje in študentke etnologije in kulturne antropologije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani smo torej sodelovali in sodelovale v interdisciplinarnem projektu, ki je potekal v aprilu in maju 2021 in se je osredotočal na iskanje idejnih rešitev za okolju in ljudem prijazna mesta prihodnosti. V projektu smo sodelovali s študenti in študentkami medijev in dizajna avstrijske Univerze za aplikativne vede FH Joanneum, razvijalci rešitev, raziskovalci in strokovnjaki – med drugimi so k projektu oziroma zaključnemu dogodku prispevali antropolog prof. dr. Dan Podjed,  profesorica aplikativnega oblikovanja iger in t. i. igrifikacije dr. Maja Pivec, antropologinja prof. dr. Sarah Pink, ekonomistka prof. dr. Jane Lu Hsu idr.

Naša skupina je zasnovala idejno rešitev na temo ravnanja z odpadki. Dve študentki antropologije sva združili moči s skupino šestih študentov medijev in dizajna. Skupaj smo se domislili zamisli o govorečih smetnjakih za uporabljene oziroma odpadne zaščitne maske, ki se pogosto znajdejo na tleh, obešene na veje grmov in dreves ter nasploh vse drugod kot tam, kamor sodijo – maskam bi morali odrezati vrvice oziroma elastike in jih zavreči v smetnjak za mešane odpadke.

T. i. “maketnik” govorečega smetnjaka za uporabljene zaščitne maske. Avtorica: Eva Jobst.

Na vsakem koraku smo lahko malce bolj trajnostni

Seveda pa skrb za zdravje našega planeta in s tem tudi našega prebivalstva nikakor ni omejena le na sodelovanje v raznih projektih. Veliko lahko naredimo sami, v domačem okolju, med svojimi vsakodnevnimi opravki. Vsem znani, vendar pa v praksi prepogosto podcenjeni ukrepi, kot so zmerna oz. pametna poraba vode, izogibanje plastični embalaži, recikliranje, ugašanje luči, ko jih ne potrebujemo, uporaba obnovljivih virov energije, izogibanje nepotrebni potrošnji ipd. (glej npr. OneTreePlanted, Center for Biological Diversity), vodijo do velikih sprememb. Lahko pa naredimo tudi korak dlje in se lotimo regenerativnega vrtnarjenja, permakulturnega vrtnarjenja ali kakšne druge oblike okolju in nam prijazne pridelave hrane:

Zakaj in kako biti samooskrben?

Delavnica regenerativne samooskrbe

Sama sem vedela, da za okolje (pa tudi zase) ne naredim dovolj oziroma da bi lahko naredila nekaj več, zato sem se pred kratkim udeležila izjemno zanimive in poučne delavnice regenerativne samooskrbe. Bistvo regenerativne samooskrbe je, da si znamo pridelati zdravo in kakovostno hrano – na trajnosten način, kar pomeni, da postopki pridelave ne puščajo odtisa na okolju, temveč s svojimi posegi celo spodbujamo okolje k regeneraciji.

Delavnica je potekala pod okriljem mladega slovenskega para, ki je zapuščeni posesti vdahnil nov začetek in tako je v osrčju gozdov med visokimi dinarskimi planotami nastal prostor simbioze, kjer se prepletajo tradicija obdelovanja lesa, regenerativna obdelava zemlje, sonaravno bivanje in pridelava hrane, človek ter pestra živalski in rastlinski svet. Tovrstno izkušnjo priporočam vsakomur, saj je vse, o čemer sem do sedaj le brala ali poslušala, dobilo neko materialno obliko. Naučili smo se na primer tehnik kompostiranja, načrtovanja vrta, kako koristno je sobivanje z živalmi in kako pomembno je, da je zemlja, ki jo obdelujemo živa. Ko vidimo, kaj vse in kako enostavno je mogoče narediti za lepšo prihodnost, takrat izginejo tudi vsi izgovori. 

Menim, da bi kot znanost, ki ji ni vseeno za prihodnost našega planeta (in seveda njegovih prebivalcev) morali (še) večjo pozornost nameniti podobnim zelenim projektom, kot smo ga izvedli letos, hkrati pa se tudi sicer več posvečati tematikam, kot so trajnost, samooskrba, zelena pridelava hrane, zelena mobilnost itd. Jaz bom zdaj zavihala rokave in se lotila načrtovanja vrtička na način regenerativne samooskrbe, vas pa pozivam, da pomislite, kaj lahko prispevate sami.

LITERATURA

Fernandes, Valdir in William Bonino Rauen

2016 ‘Sustainability: An interdisciplinary field.’ Fronteiras Journal of Social Technological and Environmental Science 5(3): 188-204.

Ličen, Daša in Dan Podjed

2020 ‘Making a Change From Below: A Comparative Study of Popular Movements for Reducing Waste and Promoting Cycling.’ Traditiones 49(1): 75-91.

Simpozij na distanco in čutni sprehodi

Katarina Sosič


Mednarodni znanstveno-umetniški simpozij Senzorialno v gledališču – na sledi vonjav v vsakdanjem življenju in onkraj njega se je, kot so zahtevali zakoni poetične ironije, odvil na pol na daljavo v napol prazni dvorani in z vonjem po prepotenih zaščitnih maskah. Bilo je 15. in 16. oktobra 2020, ko je bil na sporedu v okviru 55. Borštnikovega srečanja, a so se že začele vrstiti nove prepovedi in omejitve, ki naj bi (z veliko zamudo) poskušale omejiti širjenje tedaj ne več tako novega koronavirusa in preostanek celotnega festivala se je znašel v negotovosti. 

Ukrepi so bili že tako ali tako strogi. Gosti iz tujine so se lahko javili zgolj po včasih bolj in včasih manj zanesljivi internetni povezavi, v dvorani v mariborskem Vetrinjskem dvoru pa so bili fizično prisotni, vsak na svojem osamljenem stolčku, spodobna dva metra stran od vsakega soseda, zgolj govorniki iz Slovenije, nekaj organizacijskega in tehničnega osebja ter me, skupina petih študentk z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki smo tam opravljale prakso.

Na sledi vonjav - simpozij na Borštnikovem srečanju - Toporišič, Jenič, Novak, Jan Zoran, Muršič -
Slika 1: Utrinek s simpozija. Na sliki so Tomaž Toporišič, Barbara Pia Jenič, Aleš Novak, Mojca Jan Zoran in Rajko Muršič. Avtor: Boštjan Lah.

Pri izvedbi interdisciplinarnega simpozija sta združili moči Filozofska fakulteta ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (natančneje oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ter za dramaturgijo) ob sodelovanju Slovenskega gledališkega inštituta ter gledališča Senzorium. Čeprav večina med nami, študentkami na praksi,  ni imela veliko izkušenj z gledališko umetnostjo (in glede na to, kakšno leto je bilo za nami, dvomim, da se je to kaj bistveno spremenilo), so bila mnoga vprašanja, ki so bila odprta na simpoziju, zanimiva tudi za nas. Navsezadnje je svoje delo na njem predstavilo tudi več pripadnikov naše (bodoče) stroke, skupaj s strokovnjaki z različnih področij, od gledališča do psihologije in umetnostne zgodovine, pri čemer niso manjkali ne umetniki ne akademiki, ki so predstavljali svoje poglede na problematiko čutov in čutnega onkraj zgolj vida in sluha. Cilj srečanja, ki se ga je precej gostov lahko udeležilo zgolj avdio-vizualno,  je bil opozoriti prav na sorazmerno zanemarjenost ostalih čutov v znanosti ter predstaviti načine, na katere jih je mogoče s pridom uporabiti v gledališču ter drugih uprizoritvenih praksah. Ti lahko namreč omogočijo gledalcem bogatejšo izkušnjo z večplastnostjo doživljanja, ki jo prinašajo s seboj.

  Simpozij je bil zamišljen ob spremljavi senzorialne predstave, ki pa je bila v luči takrat svežih epidemioloških ukrepov odpovedana, ter čutnih sprehodov po Mariboru. Ti na srečo niso doživeli iste usode. Rajko Muršič, profesor na našem oddelku in glavni razlog za prisotnost študentk etnologije in kulturne antropologije na dogodku, je uspel izvesti vse tri načrtovane čutne sprehode po Mariboru, od katerih smo se me udeležile dveh. Priznam, da sem sama prvič slišala za obstoj te oblike v elektronskem sporočilu s programom simpozija. Kot se je izkazalo, gre v osnovi za sprehod, ki je izveden v tišini – torej brez pogovorov, pri čemer je cilj, da se vsak sodelujoči poskuša osredotočiti tudi na druge čute, ne zgolj vid. Koncept je verjetno najlažje predstaviti skozi primer, tako da tukaj navajam vtis, ki ga je zapisala ena od mojih kolegic:

Sprehod, med katerim smo brez besed prehodili del Maribora in prebrodili marsikatero lužo, je spremenil moje dojemanje okolice. Ugotovila sem, kako težko se je osredotočiti na zvoke ter vonjave, ki me obdajajo, in se v celoti potopiti vanje. Sprva je vsak znak, avtomobil in človek predstavljal motnjo, kmalu pa sem se sprehodu prepustila in dovolila vonjavam večera in zvokom zapiranja lokalov, da privabijo na plan raznovrstne asociacije in spomine. Kljub temu, da Maribor slabše poznam, sem občutila povezanost z mestom. Prav zvoki in vonji so mi mesto naredili bolj domače, zdelo se mi je, da prepoznam ulico, po kateri hodim prvič. Topot naših nog po asfaltu, pesku in listju se je ob določenih trenutkih poenotil in postali smo vojaki, ki enakomerno korakajo. Vonj po postanem cigaretnem dimu in pivu je na dan pripeljal spomin mojega prvega koncerta. (Liza Guštin)

Kot Mariborčanka sem imela nekoliko drugačno izkušnjo. Vsako ulico, ki smo jo prehodili, sem sama prehodila že stokrat. Kraji, kjer smo hodili v tišini, so v meni prebudili spomine nanje. Lokal, kamor sem hodila z mamo v času njene pol ure trajajoče malice, ker kosil v šoli nisem marala. Most, na katerem sem se tolikokrat borila z vetrom, ki mi je iz rok skušal iztrgati dežnik, in sem nato, tako ali tako že premočena, morala priznati poraz in ga zapreti. Klop v parku, okrog katere smo se s sošolci enkrat v srednji šoli pijani skupaj jokali, namesto da bi bili na zabavi. 

Takšni sprehodi sicer niso nič novega, kot mi je povedal program simpozija, četudi v Sloveniji še niso dobro poznani. In res, ko sem se z zadevo obrnila na spletni brskalnik, je bilo za večino slovenskih zadetkov odgovorno prav delo Rajka Muršiča, pri tistih v angleščini pa sem po brskanju dobila vtis, da so popularni predvsem na področjih vzgoje in turizma. Takšne in podobne oblike sprehodov pa so uporabne tudi v antropologiji. Na podobne odzive, kot sem jih na senzoričnem sprehodu imela jaz, se zanašajo tudi v projektu SENSOTRA, o katerem sta na simpoziju, o katerem je tukaj govora, govorila tudi njegova sodelavca Rajko Muršič in Helmi Järviluoma-Mäkelä. V okviru mednarodnega projekta s podnaslovom Čutne transformacije in transgeneracijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020 so raziskovalci v treh evropskih mestih, britanskem Brightonu, Turkuju na Finskem ter v Ljubljani spremljali sogovornike različnih generacij med sprehodi po teh mestih. Namen tega pristopa je bilo med drugim spodbuditi spomine na njihove pretekle in nekoliko manj pretekle čutne izkušnje v danem okolju. Interaktivno predstavitev zbranega gradiva je mogoče pogledati, poslušati in preklikati tukaj:

 Na tem mestu jaz zaključujem. Tisti, ki bi vas tematika zanimala bolj podrobno, pa si, vsaj v času pisanja te objave, lahko ogledate posnetka obeh dni simpozija na naslednjih povezavah:

A bo naša prihodnost veganska utopija?

Nina Sovič

Kot veganka sem se zadnjih nekaj let spraševala, ali bo naša prihodnost res veganska, kot to trdijo veganski aktivisti, ki jih spremljam že nekaj let. S tehnološkim napredkom se je pojavila možnost laboratorijsko vzgojenega mesa – brez nepotrebnega ubijanja živali. Antropologija se ne osredotoča toliko na etične teme, kot so pravice živali, nove genetske iznajdbe, podvojitve, v glavnem so take teme predstavljale obrobne kritike humanističnega pisanja (Appadurai 2013: 286). Menim, da bi bilo primerno usmeriti pozornost v želje ljudi o trenutni kakor tudi prihodnji hrani, ter v okolje in trg. 

NA KRATKO O VEGANSTVU

Veliko ljudi sprejema veganstvo kot dieto, a dejansko gre za življenjski slog. Kot vegan se odločiš, da ne uživaš mesa in živalskih proizvodov, kot so jajca in mlečni proizvodi, prav tako ne nosiš stvari, ki so izdelane iz živali ali so bile preizkušene na živalih. Kaj je potem razlika med vegani in vegetarijanci? Slednji uživajo tudi jajca in mlečne proizvode. Kot trdi Zamir (2004), če mislimo, da ni prav ubijati živali, potem prehranjevanje z jajci in mlečnimi produkti tudi ni prav, kajti oboje vključuje izkoriščanje živali. Ljudje so rasisti do sočloveka, in podobno do živali s tem, ko obravnavajo nekatere živali kot “hrano” in “uživanje”, na druge pa gledajo kot na prijatelje, za katerimi jočemo, ko zapustijo ta svet – specizem. Pri tem nepotrebnem ubijanju je grozovito prav dejstvo, da ljudje za vse to neposredno plačujejo. 

Kot oboževalka znanstvene fantastike sem zasledila nekaj izsekov iz Zvezdnih stez (Star Trek), kjer namigujejo na dejstvo, da obstaja možnost veganske prihodnosti (0:35-0:45) (dogaja se približno 200 let naprej). V Star Trek Enterprise T’Pol trdi, da se ljudje smatrajo za tako civilizirane kot tudi sofisticirane, a še vedno uživajo živalsko meso (0.57-1:02). V Naslednji generaciji (Next Generation) obstaja le kratek posnetek, kjer William Riker omenja, da živali ne predstavljajo suženj za uživanje mesa (1:15-1:28). Kot zadnje, v Popotniku (Star Trek Voyager) Kathryn Janeway razlaga, da ni prav uporabljati živali za našo lastno uporabo in da so se že davno odločili, da tej praksi naredijo konec, saj je gnusno tudi iz znanstvenih razlogov (1:46-2:03). 

Nekateri ljudje se odločijo postati vegani iz zdravstvenih razlogov (2:14-2:16). Veganska prehrana lahko znižuje številne kronične bolezni (2:25-2:33), kot so diabetes drugega tipa, kardiovaskularne bolezni in različni tipi raka. Večino ljudi skrbi, ali z vegansko prehrano dobimo dovolj beljakovin (2:34-2:50) – če oseba zaužije dovolj raznoliko rastlinsko prehrano, zelo težko ne doseže dnevnega priporočila. 

Fotografija 1: Paleta sadja

IN-VITRO MESO

Kot sem omenila že v uvodu, nekateri napovedujejo, da bo prihodnost veganska. A po drugi strani znanstveniki že od leta 2000 poskušajo laboratorijsko vzgojiti meso (Deckers 2016: 96). NASA je izvajala projekt, ki vključuje vzgojo mesa iz celic zlatih ribic, v upanju, da bodo lahko nahranili avstronavte (Deckers 2016: 96). Leta 2003 jim je uspelo – ne iz prikupnih zlatih ribic, temveč iz žab, kar so zatem razstavili na umetniški razstavi v Franciji pod imenom “Breztelesna kuhinja” (2016: 96).

Če sem do te točke izgubila vaše zanimanje, se opravičujem – zagotavljam vam, da bo to zadnja “neužitna” predstava v vaših možganih. Od tukaj naprej so eksperimentirali na Univerzi v Maastrichtu na Nizozemskem in po desetih letih vzgojili meso iz celic krav (žival pri tem ni umrla!) ter naredili burger (Deckers 2016: 96). Moje vprašanje za vegane in vegetarijance je naslednje: žival ne umre, a to pomeni, da je to meso veganom prijazno? Ali bi to lahko bila naša prihodnost? Ali to predstavlja konec veganstvu ali zgolj njegovo drugo različico? Številne komentarje so že podali – da je meso nenaravno, kar je seveda res, saj brez človeškega posega do tega mesa ne bi prišlo (2016: 97). Pozitivna stvar za vegane zadeva njihove hišne ljubljenčke, saj se številni ljudje izogibajo hranjenju ljubljenčkov z mesom, misleč zakaj bi jih hranili, če jih sami ne uživamo? (2016: 98). Še ena pozitivna točka je, da tovrstno meso ne potrebuje toliko vode, potrebuje 45 % manj energije, 99 % manj zemlje in prispeva kar 96 % manj toplogrednih plinov od klasične pridelave mesa. Direktor podjetja Just pravi (10:51-11:15), da nekaterim veganom mogoče ne bo všeč laboratorijsko vzgojeno meso, ker jim ni všeč okus mesa, drugim pa mogoče iz tega razloga bo: njihov cilj je bil pridelati takšno meso, da nedolžni živali ni potrebno umreti. 

RASTLINSKO MESO 

Znanstveniki so olajšali življenje veganom in vegetarijancem z izumom razne rastlinske hrane, podobne mesu, ki so ga ljudje radi jedli, preden so spremenili svoj življenjski slog (v primeru, da niso tako vzgojeni). Danes najdemo po trgovinah razne čevapčiče, zrezke, “goveje” pleskavice ipd. Ti nadomestki so narejeni iz mešanice glutena in soje, čemur dodajo ekstrakt gob, sojino omako, s čimer pridobijo okus po mesu. Najtežje je bilo znanstvenikom pridobiti enako teksturo in sočnost, kot jo obožujejo vsejedci (Fellet 2015). The Impossible Foods je danes eno izmed najprepoznavnejših podjetij z rastlinskimi burgerji na trgu. Začeli so leta 2011 z željo ustvariti enak okus, kot ga ima meso. Ugotovili so, da tak okus povzročajo hemi, spojine z železovim ionom v sredini heterociklične organske molekule porfirinov, ki jih najdemo v vsaki rastlini in živali. Dobili so ga s fermentiranjem genetsko spremenjenega kvasa. Za razliko od drugih burgerjev, ki so na trgu in so narejeni iz stročnic, ima ta burger okus po dejanskem mesu. Vzeli so DNK soje in ga vstavili v kvas: poleg okusa pa ima tudi prehransko vrednost (beljakovine), enako mesu – a brez dodanih hormonov in antibiotikov. 

RASTLINSKO JAJCE?

Obstaja nekaj zvijač, kako zamenjati jajce v kuhinji, ki jih sama že več let prakticiram. Pri peki tort, piškotov in palačink uporabljam aquafabo (vodo iz čičerikine konzerve), semena čija in lanena semena. Obstajajo še sledeče zamenjave: jabolčna čežana, banana, veganski jogurt, tofu in celo avokado. To so alternative, ki jih ima vsakdo pri roki, ampak na današnjih policah najdemo že tudi rastlinska jajca. 

Podjetje Just le v le petih letih razvilo rastlinsko jajce, ki se vmeša na enak način kot pravo jajce. Narejeno je iz fižola mungo in kurkume, ne vsebuje holesterola, ima manj maščob in približno enako vsebnost beljakovin. 

Obstaja tudi jajce v prahu, znamke “Ener-G Egg Replacer”, ki je narejeno z združevanjem tapiokine moke in škroba, kalcijevega laktata, kalcijevega karbonata in drugih sestavin, ki posnemajo jajce (Shepheard 2013: 1). Shepheardov izum jajca je pravzaprav ločeni izum beljaka in rumenjaka, ki sta v zadnji fazi združena (2013: 1). Rumenjak je narejen iz glivičnega stranskega produkta, zgoščevalca, soli in barvila, beljak je narejen iz vode, beljakovin, ki izhajajo iz neživalskih glivičnih stranskih proizvodov, zgoščevalca in soli (Shepheard 2013: 2-3). Obe komponenti združujeta agar in voda, ki posnemata značilnosti jajca (2013: 3). Ustvarjeno nadomestilo ni namenjeno samo veganom in vegetarijancem, temveč predvsem ljudem, ki imajo povišan holesterol (Shepheard 2013: 3). 

RASTLINSKA MLEKA

Trenutno je na trgu veliko vrst rastlinskega mleka. Narejena so iz soje, semen, oreščkov in žitaric. Henry Ford je bil med prvimi, ki je že leta 1934 raziskoval rastlinska mleka iz soje v Michiganu, pozneje so ga pili predvsem hipiji. Zatem se je začelo gibanje proti soji, izhajali so številni članki, ki so trdili, da bi naj povzročala raka na dojkah – danes so znanstveniki to teorijo zavrnili z ugotovitvijo, da pravzaprav soja preprečuje razvoj rakavih celic. Zatem so začeli proizvajati mleko tudi iz drugih rastlin, ki so odlična ne le za vegane, temveč tudi za laktozno intolerantne ljudi. Rastlinska mleka niso popolnoma zdrava, nekatera namreč vsebujejo veliko sladkorja – če malo pobrskamo po naših policah, pa najdemo tudi alternative brez sladkorja. 

SKLEP

Kot je omenil Appadurai, bo prihodnost sestavljala vrhunec našega sedanjega časa s prihajajočimi težavami in katastrofami (če pomislimo na katastrofo koronavirusa) (2013: 299). Zaenkrat menim, da se bodo ljudje bolj odločali za vegetarijanski ali veganski življenjski slog. Meso, vzgojeno v laboratorijih, najverjetneje še ne bo  tako kmalu na policah, že zaradi različnih mnenj o tej alternativi.

Kaj pa vi menite? Ali bi se odločili za laboratorijsko vzgojeno meso? Cena mesa na trgu je namreč začela naraščati. Ali bi to lahko vodilo do tega, da ljudje ne bodo nakupovali mesa? Kaj pa jajca iz fižola mungo – ali bi ga poskusili? Vsekakor bi se lahko odprla zanimiva razprava, v kateri se bodo zagotovo pokazala različna mnenja. Upam, da sem odprla neki nov sklop razmišljanj o prihodnosti hrane, kajti hrana je pomemben sklop raziskovanja v antropologiji.

Esej je nastal v sklopu predmeta na Erasmus + izmenjavi na Irskem.

VIRI IN LITERATURA:

Appadurai, Arjun

2013 The Future As Cultural Fact: Essays on the Global Condition. London: Verso.

Deckers, Jan

2016 Animal (De)liberation: Should the Consumption of Animal Products Be Banned? London: Ubiquity Press.

Fellet, Melissae

2015 ‘Can scientists deliver a meatless burger that tastes good and will not harm the planet?’ ACS Publications 1(7): 347-349.

Shepheard, A. Rockney 

2013 ‘Vegan Simulated Egg Compositions and Methods.’ Patent Publications 1-7.

Zamir, Tzachi

2004 ‘Veganism.’ Journal of Social Philosophy 35(3): 367-379.

Esej na podlagi knjige Regarding the Pain of Others avtorice Susan Sontag

Matija Dolenčić

Susan Sontag (1933–2004) ni bila antropologinja. Bila je pisateljica, kritičarka, filmska ustvarjalka in aktivistka. Tudi knjiga Upoštevajoč bolečino drugih (Regarding the Pain of Others) ni, strogo gledano, antropološko ali sploh znanstveno besedilo. Je zbirka esejev, brez vestno citiranih znanstvenih referenc in z zelo očitnim subjektivnim vložkom.

Knjiga, kot trdi avtorica, govori o vojni, a prav toliko govori tudi o fotografiji. Kot nakazuje naslov, govori o trpljenju drugih, a Sontag zanima, kaj nam naše dojemanje trpljenja drugih in Drugega skozi fotografije lahko pove o nas. V esejih, ki jih je vse skupaj devet, razpreda o številnih temah (kolektivnem in individualnem spominu, razmerjih moči, propagandi in ideologiji in ne nazadnje o reprezentaciji), a do vseh pristopa skozi fotografsko lečo. Osredotoča se na opazovalca – tako na fotografa kot na tiste, ki gledajo njegove fotografije – in na izvedbeni značaj nasilja (»perfomative quality«) (Schmidt in Schröder 2001).

Težava pri vlogi fotografije v širjenju sporočilne vrednosti nasilnih dejanj je v tem, da fotografija kot domnevno objektiven medij pri gledalcih zmanjšuje pomen njene subjektivnosti oz. jo zastira. To Sontag razlaga s primerjavo med fotografijo in slikarstvom.

Tukaj je izpostavila očitno dejstvo, da so pred izumom fotoaparata vizualno reprezentacijo trpljenja (s vsem ostalim vred) vedno uprizarjali kot sliko, risbo, skico, skulpturo in podobno. To je bila reprezentacija, ki v pravem pomenu te besede re prezentira in do katere že pristopimo s pogledom, ki vsebine ne jemlje nujno dobesedno, ampak se osredotoča bolj na zgodbo in sporočilo, ki ga je avtor želel prikazati s svojim čopičem ali drugim orodjem. Eden od primerov, ki jih je predstavila avtorica, je serija grafik, naslovljena Grozote vojne (Disasters of War; izvirno Los desastres de la guerra) španskega slikarja Francisca Goye. Grafike so nastale kot odziv na vojne strahote, ki so jih doživljali slikar in njegovi španski sodobniki med Napoleonovimi vdori v Španijo. Uprizarjajo vsega skupaj 82 krvavih, nasilnih, celo grotesknih vojnih vinjet in vključujejo tako vojake kot delavce, kmete, ženske in otroke. V njegovih uprizoritvah je videla Sontag prelom s preteklostjo, saj njegovo delo opazovalcu preusmeri pozornost naravnost k trpečim subjektom. V trpljenju in vojni ni več sledu junaštva in ponosa, ki je spremljal dotedanje uprizoritve. Pokrajina izgine, ozadje ne obstaja, ostaja zgolj črno-bel prizor groze. Pa vendar, pravi Sontag, opazovalec ne pričakuje, da je Goya dogodke uprizoril popolnoma zvesto realnosti, saj gleda sliko – in ne fotografijo.

C:\Users\matij\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\goya distasters of war.jpg

Ena izmed Goyinih grafik iz serije Los desastres de la guerra.

V nasprotju s tem k fotografiji kot gledalci pristopamo drugače. Fotografija za mnoge pooseblja resnico – je dokaz, zamrznjeni trenutek, ki že po svoji naravi ne more uprizarjati drugega kot tega, kar se je pred fotoaparatom zares zgodilo. Ko vidimo fotografijo, je že izhodišče, iz katerega jo ocenjujemo, cenimo, vrednotimo, preučujemo in gledamo, drugačno kot pri slikah.

Seveda tudi fotografija vsebuje več plasti subjektivnosti. Razliko v pristopu morda lahko pripišemo razliki v procesu njunega nastanka. Nastanek slike je navadno umetniški proces, medtem ko je fizičen nastanek fotografije znanstven. Razen tega na fotografiji, posebej če je barvna, vidimo nekaj, kar je dejansko videti resnično. Sontag je tukaj poudarila, da je resnica pogosto, če ne vedno, večplastna. Resnica je vedno vpeta v kontekst: bodisi historični, geografski, lokalni, globalni, družbeni, kulturni itd. oziroma jih ponavadi združuje več hkrati. »Fotografirati je uokviriti in uokviriti je izključiti,« je nekje zapisala avtorica.  

Odkar je Susan Sontag leta 2003 objavila Regarding the Pain of Others, se je v dojemanju in ustvarjanju fotografij ogromno spremenilo. Že v času objave in nastajanja njenih esejev je digitalna fotografija vstopila na globalno tržišče, vendar je od takrat njena dostopnost in dostopnost programov, ki z njo lahko manipulirajo, neprimerljiva. Leta 2008 sta Gaye in Hakansson zapisala, da je digitalizacija fotoaparatov omogočila »nove načine deljenja in urejanja fotografij« in »spremenila našo percepcijo o tem, kaj fotografija je in do katere stopnje reprezentira resničnost« (2008: 165). Čeprav ima vrednost fotografije kot dokaza tudi danes v primerjavi s slikami neoporečno večjo vrednost, se je naše nezaupanje do fotografskega uprizarjanja resničnosti tudi od 2008 do danes le še stopnjevala.  

Kljub temu se v fotografiji razvijajo nove tehnike, ki skušajo gledalcu približati kontekst in tako preseči tradicionalne omejitve klasične fotografije. V poskusu, da bi fotografije zajele več konteksta, pomanjkanje katerega v poročevalski fotografiji je glavna kritika Sontaginih esejev, sta poskušala Gaye in Hakansson s projektom Kontekstualna fotografija (Context photography) ustvariti »kontekstni« fotoaparat, ki s pomočjo senzorjev ustvarja vizualno podobno veččutne izkušnje.

Pomen, ki ga je Sontag pripisovala kontekstu, ni splošno sprejeto dejstvo. Josef Koudelka, češko-francoski dokumentarni fotograf, rojen leta 1938, predstavlja njej ravno nasprotno stališče. Koudelka, najbolj znan po svojih serijah fotografij romunskih in slovaških Romov ter z dokumentiranjem sovjetskega vojaškega vdora v Prago leta 1968, trdi:

Ne znam govoriti. Nisem zainteresiran za govorjenje. Če imam kaj za povedati, je to mogoče najti v mojih fotografijah. Ne zanima me pojasnjevanje stvari z odgovarjanjem na »zakaj« in »kako«,

in:

Drugim prepuščam, da povedo, kaj pomenijo [moje fotografije]. Poznate moje fotografije, objavljate jih in razstavljate, tako da lahko sami poveste ali imajo pomen ali ne. (Kim b.n.l.).

Ena od fotografij Josefa Koudelke.

Koudelka lahko razumemo. Je fotograf, ki gleda na sporočilnost fotografije zelo odprto, saj, vsaj po tem komentarju sodeč, bolj poudarja estetiko fotografije in osebno interpretacijo. Vendar lahko razumemo tudi zakaj je Sontag  v  svojih esejih izzvala to stališče. S tem, da dopuščamo to, da »sami povemo«, ali imajo fotografije pomen ali ne in kakšen je ta pomen, praktično prosimo, da se sporočilo fotografije interpretira na vrsto načinov.  S tem, seveda, samo po sebi ni nič narobe, težava pa se pojavi, ko gre za fotografije, pri katerih omogoča takšna svoboda pri interpretaciji legitimiranje nasilja in nagovarjanje k nasilju.

Sontag je v prvem od devetih esejev izpostavila primer fotografij umorjenih otrok, ki so jih na začetku vojne v Jugoslaviji uporabljali tako Srbi kot Hrvati. Obe strani sta kot propagandni material uporabili iste fotografije! Kot je zapisala Sontag: »Če spremenimo besedilo pod sliko, je lahko otrokova smrt uporabljena znova in znova« (Sontag 2003: 6).

Še ena težava dopuščanja popolnoma odprte interpretacijo takšnih fotografij gledalcu, je v tem, da, kot je poudarjala Sontag, se spominjamo preteklosti v vizualnih podobah: »Težava ni v tem, da se ljudje spominjajo skozi fotografije, ampak da se spominjajo samo fotografij« (Sontag 2003: 64). Kontekst je pri fotografijah včasih težko natančno določiti že v času, kot fotografija nastane – tudi če je ta v neki obliki podan. Skozi leta se kontekst neizogibno izgublja med množico ostalih, naš spomin pa deluje selektivno, zato je fotografija zelo priročno sredstvo za ustvarjanje spominov. Podoba na fotografiji se nam zlahka vtisne v spomin, zgodba, ki stoji za njo, pa tone v pozabo: »Spominjati se vse bolj in bolj ne pomeni tega, da se spominjamo zgodb, temveč to, da si v spomin lahko prikličemo fotografijo« (Sontag 2003: 64).

Skoraj dvajset let po objavi knjige Upoštevajoč bolečino drugih (Regarding the Pain of Others) v zbranih esejih še vedno lahko najdemo aktualne teme in mnenja, vendar se kljub temu sprašujem, ali ne bi imela knjiga, če bi izšla danes, nekoliko drugačnega sklepa. Razlika med sliko in fotografijo, iz katere avtorica naredi primer, danes postaja vedno bolj zabrisana. Res je, da sta medija v osnovi zelo različna, a je, tako kot pravita Gaye in Hakansson, digitalizacija fotografijo zares korenito spremenila. Danes »fotografirati« ne implicira več, če se izrazim s tujko, samo hardvera, tj. dela z oprijemljivo strojno opremo, ampak v enaki meri zadeva tudi njegov bolj abstrakten ustreznik –  softver ali programsko, računalniško orodje. Posledica tega in možnosti neskončne manipulacije s fotografijami, ki jih to orodje omogoča, je, da fotografije, pogosto niti na prvi pogled, več ne jemljemo preprosto kot nesporen »dokaz« resničnosti. Fotografija v sodobnem svetu izgublja verodostojnost. Mogoče preveč izhajam iz sebe, a zdi se mi, da ne pretiravam preveč, če rečem, da se množici pripadnikov moje, mlajše pa tudi nekoliko starejše generacije ob pogledu na šokantno ali na prvi pogled neverjetno fotografijo vsaj v nekje v ozadju pojavi misel: »Photoshop.«.

V kontekstu vojne fotografije in ikonskih fotografij, ki ostajajo jasne v našem spominu, medtem ko zgodbe bledijo, naš nezaupljiv pristop do fotografije takšno bledenje lahko še pospeši. Ali se bo, če dvomimo v resničnost in verodostojnost fotografij, dvom prevedel tudi v naš spomin? Pomen celotne vojne, piše Sontag, reduciramo nekaj fotografij ranjenih, mrtvih otrok, porušenih mest ali prestrašenih civilov itd.. Kaj pa dejstvo, da dvomimo o njihovi verodostojnosti, pomeni za naše razumevanje te vojne? Po eni strani lahko meglo v našem spominu le še zgosti, saj dvom v vsebino fotografije za nas zmanjša pomen, ki ga ji pripisujemo in zato v našem spominu ne igra tolikšne vloge. Po drugi strani pa morda vodi ravno v smer, h kateri je v svojih esejih klicala tudi Sontag. Če dvomimo v nekaj, pomeni, da o tem tudi kritično razmišljamo in prav to stališče je v svojem delu zagovarjala avtorica.

VIRI IN LITERATURA

Schmidt, Bettina E. in Ingo W. Schröder

2001        ‘Introduction: Violent imaginaries and violent practices.’ V: Anthropology of Violence and Conflict. Bettina E. Schmidt in Ingo W. Schröder, ur. London in New York: Routledge. Str: 1-25.

Sontag, Susan

2004        Regarding the Pain of Others. New York: Farrar, Straus and Giroux in Picador.

Navzikina odločitev

Jakob Mavrič

Navzika iz Doline vetra je znanstveno-fantastična epska zgodba Hajaa Mijazakija, ki je postal tako rekoč božanstvo japonskih animiranih filmov kot glavni obraz studia Ghibli. Ustvaril je številne mojstrovine. Ameriška filmska akademija ga je celo nagradila z oskarjem za film Čudežno popotovanje. Podelitve se ni udeležil, ker je nasprotoval ameriškemu vmešavanju v Iraku. Ime si je sposodil od princese Navzike iz Odiseje. Japonski avtorji pogosto črpajo in se zgledujejo po Zahodu. To združijo z japonsko tradicijo, zlasti šintoizmom, iz česar nastanejo privlačne zgodbe, ki so lažje razumljive tudi nam. Navdih za delo je japonska ljudska zgodbica o deklici, ki je imela rajši žuželke kot ljudi.

Navzika je začela nastajati leta 1982 kot manga (strip) in je bila dokončana leta 1994. Leta 1984 so po do takrat narejenem gradivu posneli istoimenski animirani film, ki so ga po ustanovitvi studia Ghibli dodali v njihov kanon, saj so pri nastanku sodelovale iste osebe. To je bil prvi film, ki ga je režiral Hajao, s katerim je takoj opozoril nase. 

V mladosti je bil zagret komunist, a se je odvrnil od te miselnosti in ji pozneje nasprotoval. Centralno plansko upravljanje po njegovem ni optimalno. V svojih delih je strikten pacifist. Obračunava z nihilizmom. Njegova življenjska filozofija je, da moramo živeti. Življenje ima smisel in namen, ne sme se ga zapraviti. Vsak trenutek je dragocen. Vredno je trpeti in vztrajati, takšno je bistvo življenja.

Mijazakijev izmišljeni svet je izredno fascinanten. V Navziki iz Doline vetra je združil evropski srednjeveški svet s futuristično postapokaliptično napredno tehnologijo. Puške in bombniki se prepletajo z oklepi in meči, gradovi in mlini na veter. Ta kombinacija je postavljena v uničeni svet po veliki svetovni vojni, imenovani Sedem dni ognja (Bog je ustvaril svet v sedmih dneh). Uničenje so dosegli z “Božjimi bojevniki”, ki so biosintetične pošasti z oborožitvijo, podobno atomskim bombam. Človeštvo je na robu izumrtja, stara razvita civilizacija je pozabljena. Večina sveta je zastrupljena in neprimerna za bivanje. Na obrobju se kraljestva spopadajo za nadzor nad preostalimi naseljivimi zaplatami zemlje s pomočjo ostankov visokotehnoloških orožij in mečev. Drugod so prostrane puščave, morja iz jedke kisline namesto vode in strupenih gozdov, v katerih kraljujejo gromozanske mutantske žuželke. Največji in najbolj strašljivi so Ohmi, ki lahko v čredi za šalo zmeljejo človeške vojske. 

Slika 1: Naslovnica Navzike iz Doline vetra, avtor: studio Ghibli

Glavna junakinja je princesa Navzika iz majhnega kraljestva iz Doline vetra. Postala naj bi voditeljica svojih ljudi. Je močno, pogumno dekle, bojevnica, upanje za boljšo prihodnost, ima vlogo matere (ne krvno), skoraj popolna oseba. Poskuša reševati življenja, vsa, ne le človeška. S svojo telepatsko močjo lahko komunicira z insekti in duhovi. Navezana je na cel svet, ljubi življenje. Poskuša ustaviti spopade med ljudmi in rešiti vsakogar. Do vseh je ljubeča, tako razoroži nasprotnike. Ljudje v njej vidijo mesijo, saj se njena dejanja in videz ujemajo s starodavno prerokbo, da bo svet rešil nekdo odet v modro na zlatem polju. Na svojem potovanju postopoma razkrije skrivnosti sveta. Ima svoj mali laboratorij v grajski kleti. Močna ženska glavna junakinja je prelomila s stereotipi o princesah, ki jih morajo reševati princi in so v zgodbi le, da se nekdo zaljubi vanje. Na videz je popolna, a lahko tudi znori in pomori ljudi, v stiski se pogosto joče in celo poskusi storiti samomor. Vedno izbere pravo pot, ne lažje. Trikrat jo poskušajo zapeljati v skušnjavo, da bi se ustavila, živela mirno v idili, a vedno nadaljuje svoje iskanje resnice.

Film je le začetek epopeje. Animacija je izvrstna, morda malo postarana. Glasbo je zložil Ghiblijev skladatelj Joe Hisaiši. Popolno se ujema z zgodbo in še poglobi očaranost med ogledom. Nadaljevanj sicer ni, a se podobnih tem kot v mangi lotita filma Laputa, grad na nebu in Princesa Mononoke, ki sta prav tako mojstrovini. 

V mangi je še mnogo več oseb, odnosi in njihov osebni razvoj so veliko bolj razdelani. Spoznamo voditelje kraljestev Torumekije, Pejite in Dorok. Poleg njih je še ogromno stranskih oseb. Izstopa njihova preobrazba, ko se srečajo z Navziko in jih njen zgled spremeni v boljše posameznike.

Mijazakijev oče je bil letalski inženir, direktor tovarne letal. Ljubezen do letenja je Hajaov zaščitni znak. V Navziki so čudovite animacije strašljivih letečih bojnih ladij, lovcev raznih oblik, gigantskih žuželk. Najboljša letalka je Navzika na svojem Mehveju. V tem svetu celo kotli letijo.

Avtor: studio Ghibli
Slika 2: Navzika na Mehveju, avtor: studio Ghibli

V stiku z žuželkami in strupi iz strupenega gozda ljudje nosijo zaščitne maske na obrazih. Res mislite, da jih ščitijo pred tako ubijalskimi strupi? Eno od vprašanj v mangi je, ali prepustiti naravi prosto pot ali zaupati velikim človeškim načrtom, kako prevarati smrt, popraviti svet in mu zopet zavladati. Kaj bi izbrali vi?

ZA NA BRITOF SO SAMO SVEČE IN CVETJE

Maruša Marn Eržen

Pokopališča so sama po sebi prostor, kamor pokopavamo umrle. A če izhajam iz sebe kot človeka ali pa iz sebe kot raziskovalke, so pokopališča veliko več kot samo zamejeni del prostora, ki ima svoj namen. Pokopališče je v mojih očeh sila nenavaden kraj, in ravno ta nenavadnost, deviantnost in numinoznost v meni vzbujajo zanimanje tako za obiskovanje pokopališč kot tudi za etnološko ali antropološko raziskovanje. 

Zgoraj sem v opisovanju občutkov uporabila termin ”nenavadno”, ki sicer sam po sebi ne pove veliko. Enak termin je v svojem delu Religija v svojem bistvu in manifestaciji uporabil Van der Leeuw, ki ga je povzel Jean Cazeneuve v delu Sociologija obreda (1986: 56–57):

”Kadar uporabljamo izraz ”nenavadno”, ker boljšega pač ni, potemtakem ne smemo pozabljati, da je nenavadno v svetu divjakov močno razširjeno. Zanje to ni nekaj negativnega, temveč je razkritje nekega drugega sveta, drugačnega od sveta pravil – to se pravi, prav sveta numinoznega, v katerem je vse mogoče in hkrati strašljivo, ker je nepredvidljivo in nezanesljivo, in sicer prav zato, ker ni odvisno od pravil. Kar je mogočno in hkrati grozeče, se najprej kaže kot tisto, kar je drugo.” 

Pokopališče je zame prostor, kjer se srečujeta smrt in življenje, mrtvi in živi. To je prostor, ki je skozi celotno naše življenje vpet v nas, o njem se učimo, poslušamo in razmišljamo.

Je pa pokopališče tudi prostor, ki ima zapovedana pravila in norme, ki so velikokrat zapisana, velikokrat pa naletimo na takšne, ki jih ne najdemo v uradnem listu ali pravilnikih, kot je na primer govorjenje na pogrebu ali pokopališču, ter za katere ne vemo točno, kako naj jih opredelimo in kako naj si jih razlagamo. In kaj ljudje na pokopališčih lahko počnemo in česa ne? Kaj nam narekuje obnašanje? Gre za sodobne določevalce norm, sodobne upravitelje pokopališč ali je to neka bolj tradicionalna avtoriteta, na primer župnik? Je pogojeno z našo omiko, ki nam jo je privzgojila družba? In kakšno vlogo pri vsem tem odigra pokopališče kot sveti prostor?

Fotografija 1: Mirnopeško pokopališče ponoči, avtorica: Maruša Marn Eržen

Država kot določevalka norm na pokopališču v Mirni Peči

Tista, ki ”prva določa” norme in pravila v sodobnem času, je gotovo državna in občinska zakonodaja. Dolenjski uradni list (2018) ponuja Odlok o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč na območju Občine Mirna Peč iz leta 2005. V odloku Občine Mirna Peč lahko najdemo splošna določila glede pokopališča, pravila pogrebnih svečanosti, zadolžitve glede urejanja pokopališča, pravice in obveznosti izvajalcev javne službe in uporabnikov ter kazenske odločbe. 

Torej, na kratko, najdemo precej splošna določila, člena, ki bi govoril o obnašanju na pokopališču, pa v odloku ni zaslediti, za razliko od odlokov občin, ki se nahajajo v geografski bližini: te imajo v občinskih odlokih ali uradnih listih številne člene pravil obnašanja in tudi prepovedi

Razlog, da občina Mirna Peč v svojih pravilnikih ni zapisala ničesar podobnega, je lahko večplasten. Lahko da gre zgolj za to, da je občina Mirna Peč manjša in mlajša občina ter še nima tako razvitega upravnega aparata, ki bi v podrobnosti urejal vse dejavnosti v okviru občine. Drugi pogled bi lahko bil ta, da obnašanje ljudi, ki obiskujejo pokopališče (še) ne prinaša problemov v Mirni Peči. Tretji argument pa bi lahko bil ta, v lokalni skupnosti Mirne Peči menijo, da je podajanje takšnih norm in pravil v pristojnosti tradicionalnih avtoritet, torej na primer župnika. 

Tradicionalne avtoritete kot določevalke norm na pokopališču v Mirni Peči

Kot tradicionalne avtoritete in določevalci, kaj lahko in česa ne smemo početi, so prav gotovo lahko nastopali in še nastopajo tudi duhovniki, ki so v preteklosti službovali ali pa sedaj službujejo v Mirni Peči. So avtoritete, ki na neki način še vedno krojijo vsaj del družbenega življenja. Vsaj nekateri Mirnopečani v župniku vidijo avtoriteto, a to ni tako nenavadno. Mirnopeški župnik meni, da je njegova vloga na pokopališču, poleg vsega ostalega, tudi podajanje norm in pravil. Ljudje na svetih območjih potrebujejo nekoga, ki ima neke vrste oblast, da jim pove, kaj se lahko in kaj se ne sme početi: 

         ”Ljudje potrebujejo nekoga na pokopališču. Zaradi njihovega miru. Kot zagotovilo. In ravno to   je to. Potrditev tistega. Zagotovilo, da je stvar v normi. Da ni izven. Da se čutijo varne, a ne? Vpliv, ki ga imam kot župnik, v tem smislu, da govorim o odnosu do rajnih in v zvezi s tem tudi z obnašanjem na pokopališču.” (J. R. 2020)

Meni tudi, da se Mirnopečani pravil obnašanja sicer držijo. Bolj od norm in pravil odstopajo obiskovalci, ki ne živijo v Mirni Peči:

         ”Mislim, da se ljudje kar držijo pravil, no. Zlasti ob pogrebih. Ljudje, ki hodijo na pogrebe od drugod, se pravi tisti, ki niso iz Mirne Peči; jaz jih zelo težko prenašam. Ker hodijo gor klepetat. (J. R. 2020)

Je pa bil do obnašanja ljudi na pokopališču precej bolj kritičen župnik, ki je v Mirni Peči služboval pred desetletjem: 

     ”Mene moti, da pride v raztrganem jeansu, tudi če je že iz trgovine, tako. Pa za koliko si kravo kupil, se lahko tudi zunaj zmenita.” (J. Š. 2020)

Mirnopečani in njihovem pogled o normah in pravilih na pokopališču v Mirni Peči

Večina Mirnopečanov meni, da je obnašanje ljudi na pokopališču ustrezno. Primerno za ljudi, ki prav tako obiščejo pokopališče, primerno za tradicionalne avtoritete in v mejah pravil, ki jih je za območje pokopališča postavila država:

    ”Ljudje so na pokopališču tako, kot morajo biti. Lepo potiho se naredi, kar se mora, pa malo postojiš pri grobu, se malo pogovoriš s tistim, h kateremu si prišel, potem pa greš.” (I. M. 2020) 

”Ljudje se obnašajo normalno, nič nenormalnega ali pa čudnega ni. Morda kdaj komu zvoni telefon, ker ga ni dal potiho, ampak to bolj kakšnemu staremu človeku, ki ga je pozabil ugasniti ali pa ga sploh ne zna. Pa morda kdaj kdo prižge kakšen cigaret, ampak saj ni nič takega. Da bi pa kakšen pes prišel s kom, pa nisem še videla. Včasih je bil kakšen potepuški, samo ne velikokrat.” (M. M. 2020)

So pa tudi izjeme, ki menijo, da je obnašanje na pokopališču neprimerno, predvsem med mladimi. Moti jih predvsem oblačenje ljudi: ”Ja, takšen kot iz štale pa res ne smeš priti gor” (J. H). Motijo jih tudi pogovori po telefonu in obnašanje Mirnopečanov ob dnevu spomina na mrtve. V mislih imajo tradicijo, poimenovano sveče na cvinger, ki se v Mirni Peči dogaja že več kot 120 let. Manjša skupina Mirnopečanov se na večer 1. novembra zbere na pokopališču in posamezne sveče, ki gorijo na grobovih, odnese na obzidje pokopališča (cvinger). Izvor in prvotni razlog nošenja sveč ni znan, v zdajšnjem času pa gre za altruistično gesto do vseh pokojnih občanov: 

Pa te sveče, ki jih raznašajo na dan mrtvih, kot da je to čemu podobno, no.” (M. M. 2021)

Fotografija 2: Postavljanje sveč na cvinger, avtor: Enej Šuštar

Lokalna hrana

Sara Sakač

Kadarkoli grem v trgovino, imam na voljo široko izbiro različnega svežega sadja in zelenjave. Izbor se nekoliko razlikuje glede na letni čas, vendar so določena živila dostopna vse leto. Hrano si pripravljam intuitivno in po navadi jem to, kar si zaželim. Temu so podobne tudi moje nakupovalne navade, saj kupujem naključne sestavine, ne da bi imela v mislih določeni način njihove uporabe. Tako nisem pozorna niti na to, katero sadje in zelenjava je v določenem trenutku sezonsko, niti na to, ali kupujem lokalno hrano. Zakaj pa je sploh pomembno, da razmišljam o tem?

Poleg podpiranja lokalnih kmetij, ki zagotavljajo delovna mesta in razvoj podeželja, je eden pomembnejših razlogov, zaradi katerega bi se morali obračati k lokalni hrani, skrb za okolje. Hrana, ki je ne pridelajo v Sloveniji, mora do sem prepotovati določeno razdaljo. Povpraševanje potrošnikov po avokadu na primer ustvarja potrebo po transportu iz Brazilije. Čim daljša je transportna pot in čim več prevoznih sredstev je vanjo vključenih, tem večji je ogljični odtis. S skrajšanjem prevoza zato pripomoremo k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in manjši porabi neobnovljivih virov energije: »Zaradi krajše poti od pridelovalca do potrošnika« imajo lokalno pridelana živila tudi »višjo hranilno vrednost in vsebujejo manj pesticidov« (Naša super hrana, 2021). Ker lokalni kmetje poberejo sadje in zelenjavo, ko sta ravno prav dozoreli, ima hrana tudi višjo biološko vrednost. V nasprotju s tem morajo kmetje, katerih pridelek prepotuje tisoče kilometrov, preden doseže slovenske trgovine, sadje in zelenjavo pobrati, še preden je zrelo. Nato umetno dozoreva med procesom skladiščenja in prevažanja, kar zahteva tudi uporabo različnih konzervansov, česar je pri lokalni hrani veliko manj. K boljšemu okusu lokalno pridelane hrane naj bi prispevala tudi večja genska pestrost hrane, ki je ne pridelujejo zelo množično. 

Kot odgovor velikim spremembam v sferi proizvodnje hrane in živil (gl. tudi Nonini 2013), tj. intenzivnejši uporabi strojev, monokulturnemu poljedelstvu, vzponu transnacionalnih korporacij, trgovskih verig in nenazadnje tudi sprememb v prehranjevanju, so nastala alternativna prehranska gibanja. 

Prepoznavanje in spodbujanje lokalnih agrikulturnih tradicij in kuhinje ter varovanje potrošnikov se je kot večji projekt začelo leta 1986 v obliki gibanja Počasna hrana (Slow Food Movement). Izhodišče danes po vsem svetu segajočega gibanja je ohranjanje kvalitetne, dobre in dostopne lokalne hrane kot kompromis med kuhinjo visokega standarda (haute cuisine) in hitro hrano. V središču zanimanja temu podobnih gibanj je pojem lokalnega, ki označuje enega izmed načinov za bolj neposredno povezovanje proizvodnje in potrošnje. 

Tovrstna gibanja poudarjajo zagotavljanje pravice do organizacije lastnega sistema pridobivanja hrane ter opozarjajo na položaj malih kmetov v sistemu svetovne kmetijske industrije in globalnega trgovanja. Gre predvsem za prakse, ki se združujejo v skupnem cilju razvoja podeželja in poudarjanja lokalnih specifik, ki vodijo v lokalizacijo sistema prehrane. To pomeni, da kmetje prodajajo neposredno potrošniku brez vmesnega člena (primer je model pravične trgovinefair trade), torej potekajo bolj osebne transakcije, ki imajo dodano vrednost zaradi zaupanja med proizvajalcem in potrošnikom; tudi lokalne bolnišnice in šole na primer kupujejo od lokalnih prebivalcev (Pratt 2007: 291-293). S tem se krepita tako ekonomska kot družbena vloga kupovanja lokalne hrane, ki nenazadnje pomembno prispeva k oblikovanju skupnosti. 

Etnologi in etnologinje, antropologi in antropologinje imamo pri tovrstnem znamčenju in standardizaciji hrane pomembno vlogo zaradi prepoznavanja lokalnih in regionalnih posebnosti. Pri tem velja omeniti prispevek Vilka Novaka, ki je svojo regionalizacijo Slovenije utemeljil tudi na primerjalni raziskavi prehrane skozi čas in prostor. Podobno sta na raziskovanju različnih etnoloških sestavin, med drugim tudi prehrane, temeljila Vito Hazler in Janez Bogataj. Slednji je še posebej prispeval k prepoznavnosti slovenskih kulinaričnih posebnosti. Njegov etnološki prispevek se zrcali v različnih projektih, npr. Strategija razvoja gastronomije Slovenije in Evropska gastronomska regija, katere naziv letos nosi prav Slovenija.

V Sloveniji lahko lokalno hrano prepoznamo pod certifikatom ˝izbrana kakovost˝, s katerim so označeni pridelki in izdelki, ki so pridelani in predelani v Sloveniji, so torej lokalnega porekla. Certifikat izdaja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki z Zakonom o kmetijstvu predpiše nacionalne sheme kakovosti. Za pridobitev certifikata mora izdelek dosegati določene standarde in pogoje, ki so zakonsko predpisani. »Znak izbrana kakovost – Slovenija«, pišejo avtorji projekta Naša super hrana, »zagotavlja slovensko pridelavo in predelavo; kakovost izdelkov zaradi upoštevanja kratkih transportnih poti, omejenega časa transporta, visoko kakovostne krme ter izpolnjevanja posebnih zahtev pri zdravstvenem varstvu živali, kot tudi v postopkih predelave in redno kontrolo v obratih pridelovalcev in predelovalcev, ki jo opravljajo neodvisni certifikacijski organi«. 

Jeff Pratt, antropolog, ki se med drugim ukvarja s prehrano v Sredozemlju, opozarja, da lokalna pridelava ni nujno tudi zagotovilo dobre kakovosti. Kljub temu hrano, ki jo kupci smatrajo kot kvalitetno, neposredno povezujejo z lokalnim ozemljem, z vpetostjo na določeno območje. Označba hrane z geografskimi specifikacijami je značilna predvsem za Evropo, najprej in najbolj vidna morda v Franciji, kjer so že na začetku 19. stoletja pri vinu zagotavljali podatke o poreklu in specifični lokaciji, od koder izvira. Od tukaj se verjetno razvije tudi koncept terroir, ki se sprva nanaša predvsem na vino (kasneje npr. sir, salame, kostanj). Gre za koncept, ki najprej opisuje tehnične podatke o terenu s fizičnimi lastnostmi, geologijo, prstjo, mikroklimo itd., kar pripomore k značilnim okusom vina, koncept pa se nadalje razširi z vključitvijo veščin in znanja, ki so potrebne za obdelovanje tega terena, nenazadnje pa označuje tudi kulturo in prebivalce nekega območja. Takšne označbe so pripeljale tudi do raznih pravil na ravni EU, ki standardizirajo povezavo določenega živila z določenim območjem in specifičnimi načini pridelave, obdelave, ravnanja, tudi tradicijo. Te nam omogočajo, da se lahko tudi zgolj skozi posredno povezavo proizvajalca in potrošnika odločamo karseda na podlagi seznanjenosti. 

Razumevanje pojma lokalno, nenazadnje pa tudi pojmov tradicionalno, avtentično in kvalitetno je zelo kompleksno ter zajema razumevanje številnih dimenzij delovanja družbe. Četudi se skozi vsakodnevno prehranjevanje in nakupovanje morda ne bomo poglabljali v vse našteto, pa tudi ne v podrobnosti vsakega nakupa, je vseeno pomembno, da vsaj začnemo prepoznavati pomen lokalne hrane in skušamo po svojih močeh skrbeti za to, da nam ostane dostopna.