Med vami smo tudi študentske družine

Špela Kodrič

Besedi študentka in družina navadno nista tisti besedi, ki bi si ju predstavljali skupaj. Morda smo vsi na začetku svoje študijske poti sanjali o tem, da mirno dokončamo študij, vmes potujemo in raziskujemo svet, obiskujemo koncerte, prireditve, da skratka uživamo študentsko življenje. Ne rečem, tudi sama sem imela take predstave, a o tem več kasneje. Včasih nimamo vpliva na to, na katero pot nas bo vodilo življenje. Imamo pa moč, da izberemo, kako bomo po dani poti hodili.

Študentska družina nima posebne (uradne) definicije, prav tako pa so slabo obravnavane na ekonomskem in socialnem področju. S tem merim predvsem na to, da študentske družine uvrščajo pod t. i. mlade družine, ki pa nimajo priznanih kakšnih posebnih pravic in pomoči po preteku enega leta od rojstva otroka. Drugače pa je na področju univerze in študentskih domov ter prehrane. Študentske družine imajo možnost bivanja v Ljubljani v Študentskem domu Rožna dolina, kjer imajo zanje urejene apartmaje. Otroci, ki skupaj s starši bivajo v Študentskem domu Rožna dolina, se lahko vpišejo v enoto Viških vrtcev, ki se nahaja v Bloku 12 prej omenjenega študentskega doma. Družine, ki ne bivajo v Študentskem domu Rožna dolina, pa si lahko varstvo v vrtcih zagotovijo v javnih ali zasebnih vrtcih po Sloveniji. Plačilo je odvisno od materialnega cenzusa staršev. Starši lahko uveljavljajo pravico do znižanega plačila vrtca oziroma oprostitve plačila vrtca (Zakon o uveljavitvi pravic iz javnih sredstev). Mami študentki med drugim pripada tudi 10 bonov več na mesec pri subvencionirani prehrani. 

Sama menim, da bi to morala biti posebna oblika družine, saj je način življenja poseben in drugačen od drugih oblik družine, ki jih poznamo. Med študentske družine se uvrščajo vse tiste, kjer ima vsaj ena oseba status (rednega) študenta ali študentke. Študentske matere se na socialnem področju obravnavajo kot brezposelne osebe in jim tako pripada prihodek v trajanju 365 dni od rojstva, imenovan starševski dodatek, otroku pa pripada otroški dodatek glede na dohodke in imetje staršev. Tisti izmed staršev, navadno je to mama, ki prejema starševski dodatek, pa si lahko pri izbranem študentskem servisu uredi, da študentski servis v letu, ko prejema starševski dodatek, ne odvaja 15,5 % prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Če pogledamo nekaj statističnih raziskav, ki se nanašajo na povprečno starost matere ob rojstvu prvega otroka, ki je v letu 2018 znašala 29,4 leta, leta 2019 pa se je dvignila na 29,6 leta, lahko sklepamo, da se glede na povprečno starost študentk in študentov, ki je bila v Sloveniji leta 2018 24 let, študentke v času študija za materinstvo ne odločajo pogosto. Uradne statistike števila študentskih staršev v Sloveniji ni in tudi sama se s tem ne bi želela ukvarjati v tem zapisu, a se mi vseeno zdi vredno omeniti raziskavo, ki so jo opravili v sklopu mednarodnega projekta Evroštudent VI 2016–2018. Ugotovili so, da sodi Slovenija po številu študentskih staršev med tiste države, ki imajo najnižji delež takšnih staršev v Evropi, saj je le 6 % študentske populacije v Sloveniji staršev (2018: 33).

Tu se mi zdi vredno omeniti, da ni vse samo v številkah. Situacije moramo opazovati individualno in vpeto v posameznikovo ter posamezničino okolje in družbo. V mislih imam predvsem to, da v Sloveniji nimamo starostne omejitve pri vpisu na študij in imamo kar močno razvit izredni študij oziroma izobraževanje na visokošolskih zavodih. Menim, da se na to vrsto študija vpiše kar nekaj posameznikov, ki želijo svojo izobrazbo nadgraditi ali zamenjati poklicno usmeritev. To pa so tudi posameznice in posamezniki, ki so starejši od povprečne starosti študentov v Sloveniji in imajo navadno že lastne prihodke oziroma redno zaposlitev ter velikokrat tudi družino, zato je število študentskih družin, kjer ima vsaj eden izmed staršev status rednega študenta in nima zaposlitve, verjetno veliko manjše.

Kljub majhni številki študentskih družin pa te v Sloveniji niso odmaknjene povsem na rob. Univerze in fakultete se s tem srečujejo in imajo v statutih in pravilnikih navedene pravice študentskih staršev – tako mater kot tudi očetov. Dolžnosti študentskih staršev se seveda ne razlikujejo od dolžnosti, ki jih imajo drugi študentje. Po Sloveniji najdemo tudi klube, v katerih se združujejo študentje starši in organizirajo srečevanja za starše, tabore in animacije za celotne družine, prireditve, namenjene otrokom in drugo. V Ljubljani deluje Klub študentskih družin Slovenije, v Mariboru pa Klub študentskih in dijaških družin Maribor

Ker sem tudi sama študentska mama in je moja družina »prava« študentska družina, saj je tudi moj partner študent, bom skozi lastno izkušnjo, ki je le ena izmed mnogih, predstavila obravnavo študentskih družin ter možnosti, ki so nam dane. Vse napisano bo zadevalo razmere, v katerih živijo študentski starši na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.


Slika 1: Dojenček in študijski zapiski. Foto: Špela Kodrič; objava na omrežju Instagram z dne 3. februar 2020.

Ko sem končala dodiplomski študij etnologije in kulturne antropologije, sem želela študij nadaljevati tudi na drugi stopnji iste smeri. V študiju sem res našla samo sebe in si za cilj postavila, da nekoč delam v muzeju, ki se nahaja blizu mojega kraja bivanja, ampak najbolj pa sem si želela uživati študentsko življenje. Med študijem sem ves čas opravljala tudi študentska dela na različnih področjih; nekaj je bilo takih, pri katerih sem pridobivala in nadgrajevala strokovno znanje, nekaj pa le za lasten zaslužek.

A brezskrbno nadaljevanje študentskih dni je, le dan pred začetkom novega študijskega leta, prekinila novica o nosečnosti. Da se mi je situacija zdela še toliko bolj nora, je bilo tu še dejstvo, da sva s partnerjem oba študenta, torej oba brez redne službe, brez prihodkov. Kmalu sva začela z zbiranjem informacij, predvsem naju je zanimalo, kako bova lahko nadaljevala študij. Pravne informacije, ki zadevajo študentske družine, sem našla predvsem na blogu Študentska mama, kjer nekdanje in sedanje mame študentke objavljajo različne vsebine, ki (bodočim) študentskim staršem pomagajo in svetujejo iz lastnih izkušenj. Na blogu so tako na enem mestu zbrane informacije v zvezi s študijem, socialno-ekonomsko varnostjo, pa tudi osebne izpovedi o nosečnosti med študijem, porodu, nadaljevanju študija in drugo.

Skratka, študij sem začela in nadaljevala brez problemov, pri čemer mi je pomenilo največ to, da so profesorji novico o moji nosečnosti sprejeli pozitivno in mi nudilo podporo pri študiju. Tako načeloma ni bilo problema pri opravičenih izostankih od vaj, seminarjev in predavanj. Večje neodobravanje sem doživela pri vrstnikih, češ da je moja naloga posvečanje študiju in ne v tem, da imam sedaj otroka; ali pa komentarji v smislu, če ne poznam kontracepcije. Da, poznam jo, sem jo uporabljala, a sem očitno »žrtev« skoraj zanesljive kontracepcije. A nekaj slabih odzivov nas ne sme povoziti, saj, kakor pravijo, nikoli ni pravi čas za otroka.

Sama pri sebi sem opazila, da sem začela študij dojemati drugače. Več časa sem posvetila kvalitetnemu študiju, sproti prebirala članke in oddajala naloge. Čas sem si še bolje organizirala in ga dobro izkoristila. To se je poznalo tudi pri ocenah in znanju, ki sem ga pridobila. Za še bolj kvalitetno nadaljevanje študija sem se odločila izseliti iz študentskega doma v Ljubljani in si s partnerjem uredito dom na Mirni na Dolenjskem. V tem obdobju sem tudi končala s študentskim delom, tako da sem lahko prosti čas namenila predvsem študiju.

Predavanja na oddelku sem obiskovala do sredine maja, ko so kolegice in kolegi odšli na terenske vaje. Ker se vaj zaradi bližajočega se roka poroda nisem udeležila, sem morala pri profesorici in predstojniku urediti dovoljenje oziroma prošnjo za izostanek. Prav tako je prošnjo oddal tudi partner, saj sva bila oba študenta 1. letnika 2. stopnje na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Namesto terenskih vaj v tujini sva se dogovorila, da terensko delo opraviva v Sloveniji. To pa je bila tudi edina situacija med študijskim letom, ko sva se s partnerjem srečala z »birokracijo«. Čas, ki mi je pred porodom še ostal, sem izkoristila za opravljanje prakse v Deželi kozolcev Šentrupert.

Ponosna starša sva postala junija 2019, na začetku izpitnega obdobja. Partner je v tem času opravil vse izpite za tekoči letnik, sama pa sem se opravljanja izpitov lotila v jesenskem izpitnem roku in v drugem, tj. letošnjem študijskem letu.

Slika 2: Otrok in oče se igrata v peskovniku, medtem ko mama piše seminarsko nalogo. Foto: Špela Kodrič, 1. 7. 2020.

Čeprav sem si svoje študentsko življenje predstavljala drugače, vidim da je mogoče ob majhnem otroku uspešno študirati. Študentje starši imajo tudi podporo na univerzi oziroma fakultetah. Sama tako v tem študijskem letu koristim možnost dodatnega leta iz upravičenih razlogov, ki po Zakonu o visokem šolstvu (IV. odstavek 70. člen) pripada vsem študentkam in študentom, ki so v času študija postali starši. Študentka oziroma študent, ki v času študija postane starš, pa lahko zaprosi tudi za poseben status, status študenta starša. Menim, da je na področju univerzitetnega šolstva dobro poskrbljeno za študentke in študente starše, saj jim nudijo, kar pač lahko (možni izostanki pri predavanjih, vajah, seminarjih itn., možnost manjkajočih kreditnih točk za napredovanje v višji letnik in drugo). 

Možnosti in priložnosti za uspešen študij ob starševstvu torej so. Če povzamem doslej zapisano, menim da v sodobni družbi manjkajo ustrezne definicije oblike družine, tudi študentske družine, in njihova ustrezna obravnava, tako v družbi kot tudi na pravno-socialnem področju. Starost ženske ob rojstvu prvega otroka se je resda dvignila zaradi načina življenja in tudi pritiskov družbe, a še vedno rojevajo tudi ženske, ki se še izobražujejo ter jih družba nemalokrat stigmatizira. Morda ne bi bilo napačno, da bi v zakone, ki se navezujejo na družinsko in socialno pravo, dodali nekaj vrstic s posebno obravnavo študentskih družin in tako še bolje poskrbeli za ekonomsko in socialno varnost otrok in staršev tudi po obdobju enega leta.  

Danes s ponosno dvignjeno glavo in hčerko v naročju uspešno končujem prvi letnik drugostopenjskega študija etnologije in kulturne antropologije. Odprla so se mi nova raziskovalna vprašanja in teme, ki jih je moč raziskovati v sklopu znanstvenega področja. Iz te izkušnje skušam potegniti čim več, ker vem, da mi daje neprecenljiva znanja o sebi, o življenju ter pomenu izobraževanja. Tega znanja pa ne bi imela, če ne bi postala MAMA.

Koronavirus in njegov vpliv na potek globalizacije: prihodnost športa

Lučka Savinek

Tema pričujočega zapisa je povezava med koronavirusom, športom in globalizacijo. Osebno sem velika ljubiteljica športa, zato sem se mu v času karantene posvetila več kot sicer. V prvem semestru sem poslušala izbrana poglavja iz zgodovine športa v okviru predmeta Šport in humanistika, zato sem pri temi za esej izhajala prav iz tega. Prav tako sem pri opravljanju prakse, v času epidemije Covid-19, na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU dokumentirala članke, ki so se nanašali predvsem na rekreativni šport, pa tudi na profesionalni šport in na omejitve gibanja, zato imam kar nekaj informacij tudi od tam. Pisala bom torej o tem, kako je epidemija Covid-19 zaznamovala šport in športne aktivnosti.

O tem, kaj je globalizacija, obstaja več različnih opredelitev. Kot smo lahko slišali na predavanjih o antropologiji globalizacije pri prof. Jezerniku (v okviru tega predmeta je tudi nastalo to besedilo),

Globalizacija

pojav globalizacije lahko razumemo zelo različno. Prva razlaga je ta, da se je pojavila z razvojem človeške civilizacije; druga pravi, da se je pojavila vzporedno s širjenjem kapitalizma, ki se je razvil skupaj z nacionalno državo v 16. stoletju. S tretjo razlago umeščamo pojav globalizacije v čas modernizacije (pozni novi vek oziroma 19. in 20. stoletje). S četrto jo postavljamo v 70. oziroma 80. leta 20. stoletja, ko je globalizacija veljala za nov pojav, povezan z neoliberalizmom, zadnja razlaga pa pojav globalizacije postavlja v 90. leta 20. stoletja, po padcu Berlinskega zidu. Olimpijske igre, ki bi jih morali izvesti v letošnjem letu v Tokiu, so organizatorji zaradi pandemije koronavirusa prestavili na naslednje leto, in sicer bodo potekale od 23. 7. do 8. 8. 2021 v Tokiu: »Prvič v zgodovini olimpijskih iger se je zgodilo, da so bile prestavljene zaradi širjenja COVID-19«, so zapisali na uradni strani olimpijskih iger. V začetku marca so bile s sprejetjem Odredbe o prepovedi zbiranja na javnih prireditvah v javnih prostorih zaprtega tipa v Republiki Sloveniji pri nas odpovedane oziroma prestavljene vse športne prireditve, Naj jih naštejem: prestavljen je bil Mali kraški maraton v Sežani (del poti poteka tudi čez Italijo), 7. Istrski maraton (Ankaran), Maraton Treh src v Radencih (letos bi bil že 40. zapored), odpovedani sta bili prireditvi Pohod ob žici in Tek trojk, ki so ju od leta 1957 doslej organizirali prav vsako leto v spomin na osvoboditev Ljubljane leta 1945; negotova je organizacija Ljubljanskega maratona, ki sicer poteka konec oktobra, vendar je zaradi ukrepov, ki nam jih je naložila vlada, vse skupaj zelo nejasno in majavo. Odpovedane so bile nogometne tekme, ne samo pri nas, ampak tudi drugod po Evropi in svetu. Odpovedani so bili treningi različnih športnih disciplin.

Vir: Mali kraški maraton, dostop 3. 7. 2020

Šport nas povezuje tako na globalni kot na nacionalni ravni. Športniki na globalni ravni zastopajo svoje države, zato je toliko bolj žalostno, da so športne prireditve odpovedane oziroma prestavljene. Del globalizacije je tudi šport. Opredelitvam globalizacije je skupno to, da gre za interakcijo in internacionalizacijo na različnih področjih – kulturnem, političnem, ekonomskem in tudi športnem. Olimpijske igre na primer na vsake štiri leta privabijo na tisoče navijačev in obiskovalcev. Z obiskom ljudi na eni strani raste turizem države gostiteljice. Ljudje potujejo v druge države in spoznavajo njihove kulture, spoznavajo nove ljudi in navijajo za svoje izbrance. S takšnimi interakcijami prihaja do prenosa dobrin, blaga, navad in še česa. Vendar pa je zdaj to preprečil novi koronavirus. Tako pravi Richard Fontain: »Zaprte meje, prepovedana potovanja, ohromljene dobavne verige in izvozne omejitve so spodbudile mnoge, da se vprašajo, ali je globalizacija postala žrtev koronavirusa«. »Globalizacija je resničnost, ne izbira«, pa je zapisal Richard Haas v članku za spletno stran Foreign Policy.

Hkrati pa lahko tak dogodek, kot so olimpijske igre, vpliva tudi negativno tako na gospodarstvo države kot na vsakdanje življenje domačinov. Tak primer je bil Rio de Janeiro v Braziliji leta 2016, kjer »lokalne in nacionalne oblasti niso uspele zagotovit trajnostne infrastrukture, zmanjšati onesnaževanja okolja. Zaznati je bilo negativno ekonomsko rast in veliko brezposelnost med in tudi po olimpijskih igrah«. Brazilija je tako dobila slab sloves doma kot tudi v tujini, saj je infrastruktura po končanih olimpijskih igrah začela propadat in propada še danes: na sliki spodaj je olimpijski stadion eno leto po olimpijskih igrah.

Propadajoča infrastruktura v Riu.

Športniki, ki so trenirali v tujih klubih, so se bili primorani vrniti nazaj domov, njihova profesionalna pot je za nekaj časa ostala negotova. Naj samo pomislimo še na sponzorje društev in klubov: finančna sredstva, ki so jih sponzorji namenjali klubom/društvom, so se zmanjšala oziroma jih prav zaradi pomanjkanja športnih prireditev in športne dejavnosti nasploh primanjkuje. Kot je bilo zapisano v članku na RTV SLO, organizatorji športnih prireditev celo spodbujajo, naj kupujemo slovensko, da naj torej kupujemo športno opremo in rekvizite v Sloveniji, saj samo z nošenjem sponzorskih majic, ki jih dobimo na raznih tekih in drugih podobnih prireditvah, sponzorji ne bodo imeli dovolj denarja za podporo športu.

Športniki, ki v tem času niso mogli trenirati kot bi sicer, so bili pod zelo velikim pritiskom; za nekatere je bil to tudi trenutek, ko se se odločili končati svojo profesionalno pot, čeprav bi jo sicer malo pozneje.

Če potegnemo črto, lahko vidimo, da je koronavirus zelo močno vplival na vsa področja, ki jih zajema globalizacija. Kriza je nastala povsod, pa ne samo ekonomska kriza, tudi socialna.

Kruhomanija

Vanessa Benak-Cvijanović, Sara Krajnc, Sara Omovšek in Sara Šifrar Krajnik

Sveže pečeni kruh. Fotografija: Sara Šifrar Krajnik, 27. 4. 2020.

V sklopu seminarja iz Epistemologije vsakdanjega življenja smo med 4. in 7. majem 2020 izvedli mednarodno delavnico z naslovom ‘Zelena in zabavna mesta prihodnosti’, na kateri smo sodelovali študentje podiplomskega študija etnologije in kulturne antropologije Univerze v Ljubljani ter študentje Fachhochschule Joanneum z Univerze uporabnih znanosti iz Gradca. V sklopu mednarodne delavnice, ki je bila namenjena razvijanju aplikativnih idej v smeri razumevanja, preoblikovanja in ustvarjanja mest prihodnosti, smo s skupnim sodelovanjem z uporabo spletnih komunikacijskih aplikacij in platform (Zoom, Skype, Whatsupp) razmišljali o ravnanju z odpadki in o mobilnosti.

Sodelujoče slovenske in avstrijske študentke ter študenti četrte skupine mednarodne delavnice ‘Zelena in zabavna mesta prihodnosti’.

Eno izmed skupin smo sestavljale štiri študentke. Ukvarjale smo se s temo živilskih odpadkov, natančneje s kruhom oziroma z odpadki pekovskih izdelkov. Interes za raziskavo na področju prehranskih odpadkov izhaja predvsem zaradi zavedanja te problematike. Tako na družbenih omrežjih (Facebook/Instagram) kot tudi v domačem okolju smo opazile, da je kmalu po omejitvi javnega življenja Slovenijo zajela mrzlica peke domačega kruha oz. »kruhomanija«, kot smo jo poimenovale same.

Sprva nas je zanimalo, koliko je dejanskih prehranskih odpadkov, da bi imele neko predstavo o tem, kakšna je resnična situacija. Podatek, da približno tretjine svetovne hrane (pribl. 1,3 milijarde ton) ne zaužijemo, prikazuje jasno sliko, da so prehranski odpadki pereč globalni problem ter »predstavlja izzive na področjih varnosti hrane, gospodarstva ter okoljske trajnosti«.

Za primer, kakšna je situacija v Sloveniji, se lahko ozremo na spodnji grafični prikaz, ki prikazuje, koliko odpadne hrane proizvede prebivalec Slovenije na leto. Leta 2015 je bilo proizvedene odpadne hrane 151.000 ton, od tega je bilo še uporabne hrane 55.000 ton. Na prebivalca je to približno 27 kg hrane, ki načeloma ne bi smela pristati v smeteh (Žitnik in Vidic 2016: 12). 

Zaradi teh podatkov smo se odločile, da v raziskavi ugotovimo, koliko živil ljudje kupujejo, kako nakupujejo, kaj naredijo s starimi živili in tako dalje. Poleg literature na temo odpadkov, živilskih odpadkov in kruha oziroma pekovskih izdelkov smo pregledale tudi spletne strani, ki so se vsebinsko nanašale na odpadke v Sloveniji, ter zakone, povezane z živili, ki trenutno veljajo v Sloveniji. 

Terensko raziskovanje je bilo v času epidemije težje izvedljivo, zato smo se sprva odločile za spletno anketo, ki nam bi podala bolj specifičen vpogled v nakupovanje živilskih izdelkov in ravnanje z njimi. Anketa je bila odprta od 23. aprila do 3. maja 2020 in je obsegala 14 vprašanj, namenjena pa je bila potrošnikom in potrošnicam v Sloveniji. Zanimalo nas je, kako v času epidemije COVID-19 in spremljajočih ukrepov s karanteno ljudje ravnajo z živilskimi odpadki, predvsem pa s pekovskimi izdelki, pred in v času karantene. Poleg ankete nam je uspelo opraviti tudi šestnajst pogovorov, ki so potekali večinoma na daljavo in sicer s pomočjo avdiovizualnih povezav. Ob tem smo se o ravnanju z odpadki in praksah nakupovanja hrane pogovarjale tudi z domačimi, v lastnih gospodinjstvih. Respondenti in respondentke so bili predvsem potrošniki in potrošnice, tako iz urbanega okolja kot tudi s podeželja. Zaradi širšega vpogleda v situacijo sta pri dveh pogovorih sodelovala sogovornika, ki sta bila ali sta trenutno zaposlena v trgovini z živilskimi izdelki ter v gostinstvu in nam omogočili malo bolj globok vpogled v politike ravnanja z odvečno hrano, ki se ne odvijajo v gospodinjstvih.

Trgovka in študent – oba zaposlena v dveh večjih trgovinah – sta zanikala kakršnokoli metanje odpadkov stran v teh trgovinah. Študent je hkrati opozoril, da če on ni pridobil podatkov glede odpadkov, še ne pomeni, da se to ne počne, vendar da on ne dela v tej trgovini tako dolgo, da bi imel konkretne informacije. Trgovka je dejala, da kar zadeva pekovske izdelke, ki dnevno ostanejo, jih nekaj podarijo nevladni organizaciji, ki jih še isti dan razdeli naprej. Izdelke z rokom uporabe do naslednjega dne pa znižajo za 50 % in prodajo naslednji dan. Študent je še dodal, da pekovske izdelke pečejo v omejenem obsegu in s peko nehajo nekaj ur pred zaprtjem trgovine. Imajo napotek, da dnevno ne smejo speči več pekovskih izdelkov, kot so jih spekli prejšne leto ob enakem času. Ker pa je bilo zaradi epidemije COVID 19 večje povpraševanje po njih, jim jih je v času raziskave ostajalo zelo malo. Kar jim je ostalo, so dali v prodajo naslednji dan po polovični ceni. Ostale izdelke, ki so bili pred rokom uporabe, so pustili na istem mestu prodaje, vendar so jim ceno znižali za 25 ali 50 %. Če jih niso prodali, so jih odpeljali nazaj v centralno skladišče oziroma  logistični center.

Ker so nas podatki malenkost presenetili, smo se vprašale, kako pa imamo v Sloveniji urejeno zakonodajo glede živilskih odpadkov. Z letom 2018 smo v Sloveniji dobili zakon, ki zaradi preprečevanja izgub velikih količin hrane na novo ureja njeno doniranje. Zakon določa, da so donatorji pravne in fizične osebe, ki se ukvarjajo s pridelavo, predelavo, distribucijo ali prodajo hrane v verigi preskrbe s hrano, v svojem poslovnem procesu pa hrano darujejo posrednikom, ki jo nato razdelijo v humanitarne namene. Donatorji in posredniki so tudi odgovorni za varnost hrane, nadzor nad njo in za izpolnjevanje splošnih pogojev o higieni hrane v skladu z veljavnimi uredbami EU. Določeno je tudi sofinanciranje tehnične opreme posrednikom pri razdeljevanju donirane hrane. Donatorji so tudi oproščeni plačila davka na dodano vrednost donirane hrane.

Prepoznavamo, da je omenjena stimulacija glede oproščanja davkov velik korak v pravo smer, pa vendar zagovarjamo stališče, da bi – po zgledu na primer Francije – Slovenija morala urediti zakonodajo na tak način, da bi bili živilski odpadki prepovedani. Poleg zakonodaje smo preverile tudi že obstoječe dobre prakse na področju preprečevanja odpadne hrane v Sloveniji. Med njimi smo prepoznale organizacije in pobude Robin Food, Lions klub, SIBAHE (Slovenska banka hrane) ter Rifuzl. 

Če povzamemo glavne ugotovitve glede na odgovore sodelujočih v raziskavi, so se ljudje v času epidemije in strogih omejitev v trgovino odpravljali bolj redko (zgolj enkrat tedensko namesto dvakrat ali celo štirikrat na teden) ter so tudi bolj skrbno nakupovali, na primer z vnaprej pripravljenimi nakupovalnimi seznami in z dnevnimi jedilniki. Veliko jih je tudi povedalo, da so začeli nakupovati zgolj v eni trgovini. Razlogi za nove nakupovalne navade so bili povezani predvsem s strahom pred okužbo in s strahom pred sankcijami vlade RS zaradi neupoštevanja ukrepov, kot tudi zgolj zaradi upoštevanja ukrepov za zajezitev virusa.  

Naša zamisel bodočega ravnanja in z njo tudi rešitev je vsekakor želela slediti ljudem, njihovim željam, problemom in potrebam. Vprašanje, ključno za iskanje morebitnega predloga rešitve, se je glasilo: Ali bi želeli hrano, ki jo ne porabite, podariti? Velika večina respondentk in respondentov, 95 ljudi, bi donirala hrano, vendar ne vedo komu oziroma kam bi se obrnili za donacijo. 25 jih je odgovorilo z ne in 25, da so že aktivni z doniranjem. 57 jih je odgovorilo z »drugo«, pri čemer so najpogosteje napisali, da nimajo ostankov, ker jih zamrznejo, ali pa če jih imajo, jih uporabijo za hranjenje živali oziroma živine.

Vprašale smo jih tudi, če bi si želeli imeti knjižico z recepti/priporočili, kaj narediti z odvečnimi pekovskimi izdelki. 117 ljudi bi knjižico z veseljem imelo, 72 pravi, da ne, pod drugo pa so napisali, da nekaj podobnega že imajo.

12. vprašanje, Kruhomanija, spletna anketa (april in maj 2020).

Seveda se zavedamo, da podatkov, ki smo jih pridobile, ne moremo jemati kot povsem pravilnih, saj na spletne ankete veliko posameznikov odgovarja površno. Obenem pa nismo zajele dovolj širokega kroga ljudi, da bi pridobile pogled v želje, težave in potrebe najširšega kroga ljudi v zvezi z ravnanjem z živilskimi odpadki na nacionalni ravni. A vendarle so nam informacije iz pričujoče ankete pomagale pri razvijanju zamisli, saj smo se v osrčju preučevane tematike želele osredotočiti na ključno problematiko, čezmerno odmetavanje živilskih odpadkov. Na podlagi izsledkov ankete smo skušale ugotoviti razloge za takšno početje in nato zasnovati naravi in družbi prijazno rešitev z aplikacijo, ki bo upoštevala razkrite vidike. 

SAVE FOOD, THINK LOCAL – Aplikacija za ravnanje z odpadki

Slikovni prikaz zamišljene aplikacije.

Končna zamisel je bila mobilna aplikacija, ki smo jo oblikovali skupaj s študentkami in študenti s FH Joanneum. Zamislili smo si aplikacijo, ki bi ljudem omogočila bolj zavestno, odgovorno in varčno ravnanje s hrano. Z uporabo spletnega orodja Zoom smo pričeli z razpravami in s sprotnim preučevanjem izbrane raziskovalne tematike – varčnega ravnanja z živilskimi odpadki. 

Ugotovili smo, da na trgu obstaja že kar nekaj aplikacij s sorodnimi rešitvami, vendar ni nobena od njih prilagojena slovenskim oziroma avstrijskim potrošnikom. Aplikacija bi v okolju, kjer bi se posameznik nahajal, v nekem obsegu pokazala lokalne trgovine, in organizacije, kamor lahko daruješ hrano ali jo tam dobiš, hkrati pa bi si uporabniki in uporabnice aplikacije lahko izmenjevali hrano tudi med seboj. Poleg tega bi aplikacija prav tako beležila porabo živilskih odpadkov v kilogramih ter opozarjala na skorajšnji pretečeni rok uporabe kupljenega kruha. Pri tem bi predlagala več možnih rešitev, kaj s tem kruhom storiti, med njimi tudi recepte za porabo starega kruha. 

Za vsako aktivnost izmenjave bi uporabnik prejel točke. Za poigritev (angl. gamification) smo dodali funkcijo pretvorbe teh točk v resnično unovčljiva znižanja artiklov v t. i. trgovinah brez odpadkov (»zero-waste«) ter v starinarnicah oz. trgovinah z rabljeno robo (»second-hand«) in pri različnih lokalnih pridelovalcih, v lokalnih pekarnah ter trgovinah, s čimer bi uporabniki podprli prizadevanje za trajnostno okolje kot tudi manjša lokalna podjetja namesto večjih multinacionalnih korporacij. 

Ta komponenta je posledica zavedanja, da nikakor ne smemo zanemariti širše družbeno-politične slike sodobnega potrošništva. Potrošniške prakse v interpretacijah vsakdanjega življenja postajajo osrednje točke, ki spremljajo spreminjanje življenjskega sloga in nove družbene identitete. To so pomembne razprave, ko preučujemo vidike razmetavanja s hrano, a na tej točki je pomembno, da smo se vsi v ekipi strinjali, da do neke mere potrošniki vendarle sami lahko narekujemo te sloge in potrebe, na katere se bodo odzivale korporacije in nakupovalne verige, saj je v njihovem primarnem interesu vendarle kaj prodati in zaslužiti. Medtem ko smo študentke Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo k skupnemu projektu prispevale raziskavo obstoječih praks, so študentke in študenti FH Joanneum poskrbeli za celostno grafično podobo aplikacije in sam videz celotne predstavitve.

Čeprav srečanja in delavnice z avstrijskimi študenti in študentkami nismo mogli izvesti v živo, je bila njena izvedba na daljavo vseeno simpatična izkušnja in jo imamo v spominu kot posebno doživetje. Spoznale smo, kako ključna je lahko interdisciplinarnost, ki smo jo izkusile v tej delavnici. Menimo, da je takšno projektno delo tista praksa, ki bi jo morali študenti izvajati tudi v bodoče, saj nam ne prinese le pozitivne izkušnje, temveč tudi spodbudo, da se ozremo v prihodnost stroke in preverimo, kaj vsega antropologija še lahko ponudi, komu in za koga deluje ter kje vse jo potrebujemo. Menimo, da ima naša aplikacija velik potencial za svojo praktično realizacijo, saj bi lahko zadostila potrošniškim potrebam širšega družbenega povpraševanja in s tem tudi konkurirala na trgu.

Onesnaženost zraka kot ključni okoljski problem Sarajeva

Značke

, ,

Primož Robnik

Sarajevo v smogu. Fotografija: Nedim Sladić, Facebook stran Eko akcije.

Spodnji zapis je predelana različica dela poročila, ki sva ga s študijsko kolegico Anamarijo Verdel oddala pri predmetu Etnologija Balkana. Empirični del raziskave temelji na terenskem delu, ki sva ga izvedla v Sarajevu med 13. in 18. majem 2019. Pogovarjala sva se z obiskovalci parka Hastahana, našim neformalnim vodičem, predstavnicama organizacije Crvena in predstavnikom organizacije Eko akcija. Anamarija Verdel je pripravila teoretski del poročila, jaz pa sem se ukvarjal z analizo in predstavitvijo podatkov, ki sva jih pridobila med terenskim delom.

V organizaciji Eko akcija se od leta 2013 ukvarjajo s problematiko onesnaženosti zraka v Sarajevu. Pozimi leta 2013 so zaznali občutno poslabšanje kvalitete zraka. Zavod za javno zdravstvo Federacije Bosne in Hercegovine, ki izvaja meritve onesnaženosti zraka, je izdal uradno navodilo, naj si prebivalci, ko se gibljejo zunaj  zaprtih prostorov, usta zakrivajo s šalom; bilo pa je tudi neko uradno obvestilo, da onesnaženost zraka ne predstavlja grožnje javnemu zdravju. Eko akcija je želela opozoriti prebivalce o nevarnostih onesnaženega zraka, zato so začeli računati indeks kvalitete zraka. Dvakrat dnevno z merilnih naprav pridobivajo podatke, izračunajo indeks onesnaženja in ga objavijo na svoji spletni strani. Leta 2016 so začeli na spletni strani objavljati podatke o stanju v celi državi in objavili mobilno aplikacijo, katere uporaba je presegla pričakovanja. Eko akcija v sodelovanju s švedsko agencijo za zaščito okolja trenutno načrtuje izvedbo raziskave različnih onesnaževalcev in njihovemu prispevanju k onesnaženosti. Za zmanjševanje vpliva ogrevanja na onesnaženost zraka trenutno predlagajo obširen državno subvencioniran program menjavanja peči in kurjenja bolj suhega lesa. S tema ukrepoma bi lahko znatno povečali učinkovitost in zmanjšali emisije peči.

V Bosni in Hercegovini nimajo določene maksimalne koncentracije zdravju škodljivih delcev v zraku, ob preseganju katere se razglasi kritično stanje. Koncentracijo imajo določeno le v Sarajevu, kjer je, skupaj z nekaterimi deli Poljske, najvišja v Evropi in je petkrat višja od tiste v Parizu. Po mnenju Eko akcije so kritično mejo v Sarajevu postavili zaradi večje prisotnosti medijev in mednarodne skupnosti, ki so pritiskale na oblasti. Pred uvedbo kritičnih koncentracij so v Sarajevu imeli dneve, ko je koncentracija škodljivih delcev predstavljala resno grožnjo zdravju, oblasti pa niso storile ničesar. V Eko akciji menijo, da je za povečanje družbene osveščenosti o problematiki onesnaženega zraka ključna določitev kritičnih koncentracij škodljivih delcev, saj ob dnevih, ko so količine presežene, zapirajo šole in druge javne institucije, prevoz pa se omeji. To vpliva na vsakdanje življenje prebivalcev, ki tako spoznavajo problematičnost situacije, s tem pa se povečuje pritisk na vlado. V Eko akciji menijo, da je neodzivnost vlade posledica njihovega prepričanja, da jim ukvarjanje s problematiko onesnaženosti zraka na volitvah ne prinaša dodatnih glasov.

Eko akciji je z lobiranjem uspelo, da so aprila leta 2017 v federalnem parlamentu izvedli sejo o problematiki onesnaženosti zraka. Parlamentu so poslali nekaj preprostih zahtev, kot je povečanje kazni za onesnaževanje in določanje kritičnih koncentracij škodljivih delcev v zraku po celi državi. Odgovor na zahteve je bil, da vlada do konca takratnega mandata ne bo storila ničesar. Stopnja onesnaženosti zraka v Tuzli, Zenici in Lukavcu je mnogo višja, v uradnih poročilih pa tudi ob kritičnih koncentracijah škodljivih delcev poročajo o čistem zraku. Uradna stališča medicinske stroke se skladajo s stališči vlade, ki problem ignorira. 

V Eko akciji so letošnje uradno stališče povzeli takole: »Onesnaženje zraka predstavlja nevarnost, ampak nimamo denarja in ne moremo ničesar narediti. Onesnaženje pa tako ali tako traja le v nekaj zimskih mesecih.« Eko akcija skuša osveščati prebivalstvo tudi z izdajanjem informativnih brošur, letakov in plakatov, ki jih razdeljujejo v javnih prostorih, kot so čakalnice zdravstvenih ambulant in šole. Predstavnik Eko akcije se v zimskih mesecih pogosto pojavlja v televizijskih prispevkih, ampak je njegov vpliv na osveščenost prebivalstva omejen, ker ni uradnik, temveč predstavnik nevladne organizacije. Ob neki priložnosti je organizaciji uspelo v televizijski prispevek umestiti izjavo znanega zdravnika in naslednji dan so opazili, da veliko prebivalcev zunaj nosi maske.

Letak organizacije Eko akcija. Facebook stran Eko akcije.

Sarajevo ima zaradi geografskih, demografskih in arhitektonskih značilnosti zelo šibek in nekonsistenten pretok zračnih tokov. Ko pozimi piha vzhodnik, merilne postaje v nekaterih vzhodnih delih mesta, na primer v Marijinem dvoru, pokažejo povprečne ravni onesnaženosti zraka, v zahodnih delih mesta, kot sta na primer Ilidža in Otoka, pa raven onesnaženosti preseže kritično koncentracijo. Ob toplotnem obratu, ko pretoka zraka skozi mesto praktično ni, se raven onesnaženosti po vsem mestu dvigne nad kritično vrednost. Uradnih podatkov o številu dni, ko koncentracije nevarnih delcev presegajo kritično vrednost ni, na Eko akciji pa ocenjujejo, da je občasno v letu več kot 200 dni, ko količina nevarnih delcev v zraku ob daljši izpostavljenosti že povzroča zdravstvene težave. Po mnenju mnogih sogovornikov in  sogovornic ter tudi glede na objavljena stališča organizacije Eko akcija pretok zraka skozi mesto onemogočajo tudi v bližnji preteklosti zgrajene visoke stavbe, toda raziskav o njihovem vplivu na sarajevsko ozračje ni.

V Sarajevu v zraku občasno zaznajo velik dvig koncentracije žveplovega dioksida, ki ga zračni tokovi prinesejo iz Termoelektrarne Kakanj. Termoelektrarna Tuzla onesnažuje celo regijo, dimnik Termoelektrarne Ugljenik je zaradi širše disperzije škodljivih delcev najvišja zgradba v državi. Predstavnik Eko akcije je omenil podatek iz poročila Svetovne zdravstvene organizacije, da je bila Bosna in Hercegovina v letu 2016 druga država na svetu po številu smrti zaradi onesnaženosti zraka na število prebivalcev in se je uvrstila takoj za Severno Korejo. Meritve onesnaženosti zraka v Bosni in Hercegovini slabo izvajajo, veliko meritev propade zaradi nekonsistentnosti, vlada pa po načelu, če »ni podatkov, ni problemov«, pogosto skriva rezultate meritev. Problem predstavlja tudi pomanjkanje zaposlenih v institucijah, ki se ukvarjajo z okoljskimi problematikami in neobstoj takšnih institucij, kot je agencija za zaščito okolja.

Mirna skozi oči kamere

Kristijan Troha

Ko sem se prejšnje leto priselil na Mirno, so me sorodniki in prijatelji spraševali »Kam? Mirna Peč?«. Kar me je zelo presupnilo, saj to ni majhen kraj in ima celo grad, ki je izmed najbolj ohranjenih v Sloveniji. No, ko sem razložil, kje Mirna je, sem omenil tudi, da je tu tudi Dana, kar pa na žalost mnogim ni pomenilo veliko. Sicer pa po pravici povedano tudi sam za Mirno prej nisem slišal, kaj šele, da bi vedel, kje je Dana ali pa mirnski grad.

Zato bom v tem blogu poskušal predstaviti Mirno in njene glavne znamenitosti preko lastnega opažanja, zgodovinskih virov in sogovornikov, ki želijo ostati anonimni ter skozi oči kamere z video razglednicami, kakršne delamo, ko gremo recimo na morje (mislim, da je vsak, ko je šel na morje naredil kratek posnetek plaže in ga poslal sorodnikom in prijateljem).

Kraj Mirna leži v središču Dolenjske in je upravno in administrativno središče ter največje naselje v občini Mirna. Reka Mirna, po kateri se imenujeta kraj in dolina se v starih listinah prvič omenja leta 1028, medtem ko se sam kraj omenja šele leta 1180.

Mirna nima strogega centra, ki se tudi z industrializacijo ni razvilo, ampak se je razvoj usmeril v izgradnjo blokov in individualnih hiš. Do srede 19. stoletja se je prebivalstvo ukvarjalo s kmetijstvom, nato pa sta se razvili tudi predilnica za platno in usnjarna. Izgradnja dolenjske železnice leta 1894, elektrifikacija po letu 1920 in začetki industrije pred 2. svetovno vojno so Mirni v 50. letih 20. stoletja prinesli velik gospodarski napredek.

Vzdolž regulirane reke se je proti vzhodu najbolj razrasla Dana, družbo pa ji delajo na drugi strani reke Kolinska in Tomplast in onstran vzporedno tekoče železniške proge Presad in novonastajajoča podjetniško industrijska cona.” (Kapus 2018)

Danes v kraju in dolini postaja turizem vse bolj pomembnejša gospodarska panoga. V turistični ponudbi najdemo oglede cerkva, gospostvo Lanšprež, kjer je leta 1781 potekala prva dolenjska čebelarska šola, ribolov in športne dejavnosti kot so pohodništvo in kolesarjenje po mnogih poteh in Trim stezi Trimmigo ter jahanje.

Režun, France (1984). Mirna – nove gradnje. Hrani Knjižnica Pavla Golie Trebnje.

Na zgornji sliki lahko vidimo eno izmed takih predmestji. Fotografija je posneta leta 1984, ko so se stanovanjski bloki še gradili in jih je mogoče videti tudi na koncu spodnjega posnetka. Pogovorno spadajo ti bloki in ostale posamezne hiše, ki ležijo nad glavno cesto čez Mirno, pod “Roje”, čeprav uradno nosi to ime samo ena izmed ulic. Sicer pa se “Roje” delijo na “Roje 1”, “Roje 2” in “Roje 3”. Sama poimenovanja, pravi sogovornica, so poimenovana glede na zaporedje izgradnje. V njeni mladosti, pravi sogovornica, se otroci namreč niso preveč marali med seboj, če niso bili iz istega predmestja in so med seboj tudi tekmovali.

Med objekti zgodovinske in kulturne veljave je najprej potrebno omeniti Spečo lepotico – grad Mirna, ki leži na vzpetini, severno od Mirne. Je objekt, ki izstopa iz urbanega okolja in ima romantičen pridih, ker leži skrit med drevesi in zraven ribnika oziroma barja. Je eden lepših in redkih obnovljenih kulturnih spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem, kot piše Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto na Kamra.si:

Kompaktna, vase zaprta osrednja grajska stavba – palacij sodi med najmogočnejše tovrstne motive v predalpskem prostoru, pravo zgodovinsko in likovno vrednost pa dobiva v sožitju z rezidenčnimi ambicijami odhajajoče visoke renesanse. /…/ saj mu na slovenskih tleh poleg stolpov na celjskem starem gradu in Čretežu ne moremo ob bok postaviti ničesar enakovredno dobro ohranjenega.

Grad se prvič v listinah omenja leta 1165, kjer so živeli Mirnski gospodje. Njihov grb so bile tri Jakobove školjke v ščitu. Školjke so izbrali zato, ker so jih našli v reki Mirni. Grb je bil nato ob ustanovitvi občine Mirna predelan, vendar so tri školjke ostale kot simbol plodnosti, blaginje in sreče. Grad je imel mogočno obrambno obzidje z obrambnimi stolpi, katerega pa so na božični dan 1942 požgali partizani, da se v njem ne bi naselil okupator. Od leta 1962 je za ostaline in njihovo obnovo skrbel sedaj pokojni dr. Marko Marin, kateri je tudi skoval ime “Speča lepotica”. Žal trenutno grad sameva in je v postopku prodaje, zato ogled gradu ni mogoč, lahko pa si preberete vodnik po posameznih grajskih predelih.

Obnova mirnskega gradu nam lahko služi kot svojevrsten primer preizkusa uporabe različnih pristopov pri obnovi med drugo svetovno vojno in po njej podrtih dolenjskih grajskih stavb.

Sogovornici sta mi tudi omenili, da sta pomagali pri obnovi. Ena je v obdobju, ko je dr. Marko Marin začel z obnovo v 80. letih in sicer je pomagala pri čiščenju ostalin in kopičenju kamenja iz okolice gradu. Druga pa je pomagala v tretjem razredu osnovne šole, leta 2003, ko je vsak dan po pouku hodila na grad s sošolci in sošolkami, kjer so si podajali strešnike in morda še kaj drugega, a se tega ne spominja.

Režun, France (1984). Mirna – grajska pristava. Hrani Knjižnica Pavla Golie Trebnje.

Pristava na zgornji sliki je bila zgrajena v prvi polovici 16. stoletja in je prvotno služila za obrambo proti Turkom. Še danes ohranjena pravokotna nadstropna stavba je na jugozahodnem vogalu okrepljena s polkrožnim stolpom, ki se je skozi zgodovino velikokrat spremenil, tako v videzu kot v namenskosti. V času turških upadov je bila pristava del obrambnega obzidja, v sredini 17. stoletja pa so jo preuredili v hlev.

Ob tem so uredili še obzidan vrt s sadovnjakom, sotočje Mirne in Vejerja pa so zajezili v sistem ribnikov, kar je danes pravzaprav samo en ribnik, ki je bil pred desetletji bazen, kjer so se, kot pravi sogovornica v mladosti kopali. Ker v mladosti niso hodili na morje, so se ravno tukaj, v bazenu naučili plavat. Tu so imeli tudi pouk športne vzgoje in športne dneve. Spomni se, ko je z njimi plaval tudi Martin Strel, ki pa je tukaj “nabiral” prve kilometre za kasnejše maratone plavanja. Prav tako se je tukaj pri šestih letih naučil plavati.

Pot okoli ribnika je zelo lepa za sprehod, vidimo lahko tudi race, krape, rdečeperke in rdečeoke ter ploščiče. Tako ribe kot race so bile v ribnik naseljene.

Druga zgodovinsko pomemben objekt je kamniti most čez reko Mirno, ki je bil zgrajen v 18. stoletju kot lesen most na ukaz Marije Terezije in bil nato obnovljen v drugi polovici 19. stoletja kot kamnit most zaradi gostega prometa in nevarnosti zaradi poplav. Na zahodnem pomolu osrednjega opornika je zgrajena tudi mostna kapelica.

Režun, France (1984). Na mostu čez Mirno. Hrani Knjižnica Pavla Golie Trebnje.

Na zgornji sliki lahko vidimo kamniti most leta 1984, ko še ni bilo poleg lesenega mostu za pešce in kolesarje. Sogovornica je povedala, da, ko je bila še najstnica, so pešci hodili po zidu mosta, da si lahko prišli na drugo stran. Zame kot etnologa je pomembno to, da je vpisan v register nepremične kulturne dediščine od leta 1998. Most je bil leta 2001 obnovljen in tudi razširjen v skladu s konservatorskimi smernicami.

Ko kot turisti obiščemo nove kraje, se najpogosteje ustavimo ob pomembnejših kulturnih znamenitostih in cerkvah. Mirna ima kar dve cerkvi – župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika in cerkev sv. Helene s pokopališčem. Župnijska cerkev je bila zgrajena v 13. stoletju, vendar pa ni stala na istem mestu kot zdajšnja ampak pod gradom. Trenutna cerkev je bila zgrajena v 15. stoletju v gotskem stilu. Cerkev sv. Helene pa je bila zgrajena v 18. stoletju in leži na vzhodnem robu naselja.

Mirnska cerkev (op. a., cerkev sv. Janeza Krstnika) se postavlja v skupino najvrednejših umetnostnih spomenikov na Slovenskem po stavbni zgodovini in opremi ter s freskami. Današnji enoladijski dvoranski prostor s kamnoseško bogato izdelanim rebrastim obokom in bogato profiliranim vhodnim portalom dokazuje nastanek v drugi polovici 15. stoletja.” (Kapus 2018)

V smeri Šentruperta in Mokronoga lahko na levi strani na hribu opazimo spomenik NOB. Gre za obelisk treh betonskih stebrov, ki jih na sredini povezuje kovinska krogla. Spomenik je bil postavljen leta 1965 po načrtih arhitekta Janeza Lenassija. Tu je pokopanih 106 borcev, na pokrovu grobnice pa je zapisan stih:

A prišel bo dan, ko se ljudstvo zbudi, se dvigne po zmagi k svobodi.
Vam bratje pa pesem ljubezni doni in večna zahvala vam bodi.

Zadnji med zgodovinsko pomembnimi objekti pa je TVD Partizan – Telesno vzgojno društvo Partizan, ki je bil zgrajen leta 1929. Trenutno tu deluje DŠKT Mirna – Društvo za šport, kulturo in turizem, sedež pa imajo tudi različna društva, dvorana pa služi za prireditve in predvajanje filmov, treninge športnih klubov, ipd. Po besedah sogovornice je bila tam tudi krajevna knjižnica, katera se je kasneje preselila.

Tu lahko tudi omenim, da knjižnica hrani dve pomembni zbirki in sicer knjižno zbirko Mare Rupene, ki obsega knjižno gradivo, ki ga je krajevni knjižnici Mirna po smrti gospe Rupene podaril njen mož Bogdan Osolnik in domoznansko zbirko video posnetkov Janeza Janežiča, katero pa sestavljajo krajši dokumentarni posnetki družbenih, kulturnih in folklornih dogodkov na Mirni in v njeni okolici. 

Kot sem omenil v začetku bloga, na Mirni deluje Dana, ki je velika proizvajalka brezalkoholnih pijač. Industrija je na Mirni močna, saj tu deluje tudi Tomplast in Droga Kolinska.

V letih od 1954 do 1957 je na Mirni delovala tudi Tovarna šivalnih strojev Mirna, ki je bila takrat edina tovrstna tovarna v Jugoslaviji. V prostorih knjižnice je postavljena tudi stalna razstava Šivalni stroji iz Mirne, ki obuja spomine na tisti čas.

Zadnja lokacija, katero bom predstavil, pa je manjši mostiček, ki leži dolvodno od kamnitega mosta, blizu Dane. Mostiček sicer ni znamenitost, sem pa ga vključil v predstavitev Mirne, saj sem o njem slišal veliko prigod. Mostiček služi kot bližnjica za lastnike vrtov, ki ležijo na nasprotni strani reke. Nastal je zaradi delavcev Droge Kolinske, da jim ni bilo potrebno hoditi na delo skozi celo Mirno, ampak so lahko šli po bližnjici.

Tu so se, kot mi je opisala sogovornica, v svoji mladosti velikokrat igrali in tekmovali kdo lahko visi dlje časa z njega. Gorvodno so tudi postavili plošče in tako “zajezili” reko Mirno, da je nastal bazenček, v katerem so se lahko kopali. Na posnetku lahko vidimo, da so na mostičku po dve deske, nekaj časa nazaj pa so bile na enem delu tri. In te tri deske so pošteno zagodle možakarju iz bližnjih blokov, ki se je nekega dne s mopedom odpravil do vrtičkov, nakar se je zapeljal čez srednjo od treh desk, ki pa se je vdala in možakar je padel v reko, sledil mu je tudi moped, kateri je padel nanj. Ko se je poskušal spraviti ven, pa je po nesreči še enkrat padel in zvrnil moped nase.

Odnos prebivalcev do domačega kraja se posebno močno odraža z odgovorom na vprašanje na kaj ali koga so ponosni v domačem kraju. Ponos na določeno znamenitost naselja je rezultat trdne navezanosti domačinov na naselje in hkrati znak, da v njem vidijo določene vrednote in si jih tudi delijo. S predstavitvijo Mirne sem želel ne samo predstaviti znamenitosti, ampak tudi pokazati, kaj na Mirni mi je pritegnilo pozornost in služi oblikovanju moje identitete kot Mirnčana.

1

Objava je nastala v sklopu vaj pri predmetu Vizualno v antropologiji.
Video posnetki so last avtorja objave. Uporaba posnetkov dovoljena samo z dovoljenjem avtorja.

Kreuzberg, mehurček na otoku Berlin

Jaroš Krivec

Ko pomislimo na Berlin, se takoj spomnimo velikih sloganov modernih časov, kot so svoboda, “multikulturnost”, strpnost, svetovljanstvo, avtonomija in alternativa. Misel o umetnosti in glasbeni sceni se seveda porodi kar sama po sebi. Sledeči prispevek poskuša prikazati zgodovino subjektivne percepcije teh tem, kot sem jih v trinajstmesečnem bivanju v tem mestu, in predvsem v avgustovski jezikovni šoli, lahko spoznal sam. Povedati je vendar le treba, da veliko od zgoraj navedenih idej v resnici ni toliko prišlo do izraza v Berlin-Steglitzu, temveč v okrožjih, kot je Berlin-Kreuzberg. Ni naključje da pesem “Rauch-Haus-Song” skupine Ton Steine Scherben, ki je postala himna skvoterske scene v Nemčiji sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih dvajsetega stoletja, govori o bivši bolnišnici Bethanien am Mariannenplatz oz. o eni prvih zasedenih hiš v Berlinu, poimenovani Georg-von-Rauch-Haus, in da se obe zgradbi nahajata v Kreuzbergu SO 36(Berlinsko poštno okrožje,Südost 36).

Kreuzberg, ki se od ponovne nemške združitve, 3. 10. 1990, nahaja v neposredni bližini središča nemške prestolnice in se spopada s skokovito gentrifikacijo, je bil v času hladne vojne in delitvijo Nemčije ter Berlina, ki je imel poseben upravni status, prava nikogaršnja zemlja, saj se je nahajal tik ob Berlinskem zidu(od 13. avgusta 1961 do 9. novembra 1989). V resnici danes ne obstaja več preprosto Kreuzberg, ampak obstajata dva: Kreuzberg 61 in Kreuzberg 36. Torej “revnejši” SO 36 in meščanski SW 61 – delitev se je sicer od začetka nanašala na poštno okrožje. V  berlinskem govoru to razliko izražajo predvsem skozi sočen slogan: “36 brennt, 61 pennt” (“36 gori, 61 spi”).

Zaradi svoje lokacije, s kar treh strani ga je obdajal berlinski zid, in svoje socialne strukture, se je “revnejši” SO 36 v sedemdesetih in osemdesetih letih razvil v središče alternativnega gibanja in zasedbeniške (skvoterske) scene. Pojav in razvoj te edinstvene alternativne kulture je bil seveda možen le pod specifičnimi pogoji Zahodnega Berlina. Mesto je bilo nenazadnje zaradi nizkih najemnin, subvencioniranih življenjskih stroškov in oprostitve služenja vojaškega roka zelo privlačno za mnoge pacifiste, mlade, študente in umetnike.

Kar težko si predstavljamo, da bi se prizori, kot so tisti iz filma »B-Movie: Lust & Sound in West-Berlin 1979–1989« lahko odvijali okrožju Berlin-Charlottenburg. In res, kot je povedal sam protagonist filma in takratnega dogajanja Mark Reeder, je bila domnevno velika glasbena in klubska scena omejena na nekaj temnih kleti Kreuzberga z nekaj sto ljudmi. Informacija, ki je verjetno veliko ljudi, ki danes prihajajo v Berlin, ker jih privablja sloves umetnostno-alternativne tradicije mesta, ne bi pričakovali.

Kreuzberg 36 je znan tudi po močni koncentraciji turškega prebivalstva, ki se je razvila od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kot iztočnico za kritičen razmislek velja samo izpostavit, da lahko samo špekuliramo, kako velik vpliv na alternativno sceno je imelo veliko ljudi brez nemškega državljanstva, torej brez državljanskih pravic, ki so živeli poleg razvijajoče se alternativne scene. Omeniti velja, da so kasneje pomembni pankovski bendi, kot sta “Die Toten Hosen” in “Die Ärzte” igrali v klubu SO 36, ki se nahaja na znameniti Oranienstraße v Kreuzbergu in deluje že vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Slednji so celo prvi koncert leta 1982 izvedli v zasedeni hiši na Heinrichplatzu v Kreuzbergu. Simbol modernega multikulturalizma je tudi tako imenovani “Gayhane” v klubu SO 36. To je bil prvi gejevski in lezbični niz zabav na svetu, ki je eksplicitno naslavljal ljudi muslimanskega izvora.

Ko so se gospodarske razmere v Nemčiji poslabšale in je brezposelnost nenehno naraščala, so bili številni »gastarbeiterji« prisiljeni najti novo delo in tako so na lastno pobudo številni zatekli v gastronomijo. Rezultat tega razvoja je še danes zelo dobro mogoče videti oz. okusiti na skoraj vsak ulici. To sem izkusil tudi sam, saj sem prvi mesec v Berlinu bival v Kreuzbergu, sicer v tistem meščanskem, zaspanem 61, a tu se vendar le nahaja Bergmannstraße, ki je znana  po številnih kavarnah in restavracijah, ki nudijo vse mogoče kuhinje, od italijanske,  vietnamske do korejske. Skupaj z drugimi udeleženci jezikovnega tečaja DAAD v Berlinu, ki so prišli iz vsega sveta, je ta prostor resnično deloval kot mesto kulturne izmenjave. Takšno kulinarična miljo vsekakor predstavlja tudi Maybachufer ob Landwehrkanalu, ob torkih in petkih tu redno prirejajo  tako imenovano turško tržnico, kjer je mogoče dobiti »originalno« turško kavo (sicer, kot sem kasneje izvedel, narejeno iz iz bosanske kave).

V tem kontekstu moram omeniti tudi fenomen Mustafa’s Gemüse Kebap. Vedno, od prvega do zadnjega dne svojega jezikovnega tečaja, ko sem šel domov s fakultete, sem jih videl: to neskončno kolono lačnih, radovednih ljudi, ki čakajo, da si naročijo zelenjavni kebab. Ni jih motilo niti dejstvo, da je bilo potrebno v vrsti čakati vsaj eno uro. Seveda sem radovednosti podlegel tudi sam in čakal – skoraj dve uri. Ker je bil okus resnično edinstven, sem vajo ponovil kar petkrat v enem mesecu. Konec koncev, v mednarodni družbi, s pivom in ob prijetnem pogovoru, ki prispeva k temu, kot pravijo Nemci, Völkerverständigung, čas hitro mine.

MED MUZEJI IN JAPONSKO

Petra Goljevšček

Medtem ko pišem tole besedilo, v Kjotu ravno poteka Icomova izredna konferenca, kjer naj bi se odločali o mednarodni opredelitvi in bodoči viziji muzejev. Odločitev ni najlažja, skupščina jo je že preložila, zato si bomo v nadaljevanju ogledali samo nekaj predlogov predloženih novih opredelitev.

Preden preidem na samo definicijo muzeja, pojdimo najprej v Kjoto oziroma na Japonsko, ki me zadnje čase vleče v svoje lovke. Še nedavno se nisem kaj veliko menila za to deželo, potem pa me je ravno v poletnem času ruski pisatelj Viktor Pelevin zvabil med platnice Snežne dežele Jasunarija Kawabate. Kmalu zatem me je prijatelj obvestil o svojem začasnem umiku v filmski maraton Kurosawinih podob, in to ravno v trenutku, ko me je med učenjem za izpit psihološke antropologije premamila knjiga Ruth Benedict, Krizantema in meč, vendar sem se raje trmasto držala predpisane literature in preložila branje. Nisem se pa mogla upreti knjigi o Bušidu, ki me je dobesedno pričakala na polici mestne knjižnice. 

Tu se moje poznavanje Japonske konča, zato moram preskočiti na muzeje, kar pa lahko pomeni samo eno: TeamLabBorderless. “Potepaj se, raziskuj, odkrivaj, v enem samem brezmejnem svetu,” se glasi napis na naslovni strani spletne strani muzeja. Muzeja?! Sveta?! Vesolja?! Kompleksen tridimenzionalni, 10.000 kvadratnih metrov ogromen svet vabi človeka k popotovanju po poteh umetniških konstelacij, ki pa niso statične, temveč naključno potujejo s človekom, tako da skupaj z njim stopajo iz sobe v sobo ter se med seboj mešajo in premešajo. Posebnost izkušnje je interakcija in dialog konstelacij s človekom.

Gotovo ni naključje, da se Icomova konferenca odvija ravno v Kjotu, je pa čisto naključje, da sem ob pregledovanju starih datotek za tale zapis našla shranjen in pozabljeni citat Steva Jobsa:

“Japonska je zelo zanimiva. Nekateri ljudje mislijo, da posnema stvari. Jaz ne mislim več tako. Kar mislim je, da stvari na novo odkrivajo. Vzeli bodo nekaj že izumljenega ter stvar preučevali, dokler je ne bodo razumeli v vseh njenih podrobnostih. V nekaterih primerih stvar razumejo bolje kot njegov prvotni izumitelj.” (Steve Jobs)

Jobs je bil izumitelj, učenec zena in ljubitelj Japonske, vendar je zgoraj navedena misel nekoliko romantična. Na tem mestu ne bom govorila o idejah nacionalnega karakterja, kot ga je v 40-ih letih 20. stoletja razvila šola Kulture in osebnosti, prav tako ne bom obravnavala političnega diskurza, ki deli svet na nas in one. Navdihuje me predvsem zadnji Jobsov stavek, ki moč pripisuje mislečemu. 

Kako lahko z očmi drugega pogledamo na institucijo muzeja? 

Na Icomovi spletni strani poudarjajo, da muzeji nimajo meja, ampak samo povezave. Zadnja opredelitev muzejev je iz leta 2007, glasi pa se: 

“Muzej je neprofitna, stalna ustanova, ki služi družbi in njenemu razvoju ter je odprta za javnost. Muzej pridobiva, ohranja, raziskuje, posreduje in razstavlja materialno in nematerialno dediščino človeštva in njegovega okolja za namene izobraževanja, raziskovanja in razvedrila.”

Nove definicije še ne poznamo, lahko pa zapišemo nekaj točk, ki bi jih po Icomu moral upoštevati vsak muzej. Med bistvenimi predlogi za spremembo opredelitve muzeja je njegova deklarativna vključitev v politiko trajnostnega razvoja, kar pomeni poudarek na človeški časti, socialni pravičnosti in enakopravnosti. Muzej mora človeka angažirati za akcijo, vendar ni to nič novega, različni so samo načini, kako naj to počno. Umetniški kolektiv TeamLab izpostavlja človeško telo, s katerim razumemo in prepoznavamo svet, medtem ko se svobodno premikamo in ustvarjamo povezave z drugimi. Te povezave nam omogočajo nove tehnologije in za nas antropologe bo zanimivo opazovati, kako “digitalna” muzejska izkušnja spreminja našo interakcijo s svetom. 

Za tiste, ki jih zanima druga plat izkušnje, torej če bi radi vedeli več o ustvarjalcih in samem procesu ustvarjanja digitalnega dizajna, bo v oktobru v Parizu, v digitalnem umetniškem centru, Atelier des Lumières, potekal  “Potopitveni umetniški festival. “. Festival je namenjen potopitvenemu in taktilnemu dizajnu.  Za potešitev radovednosti priporočam hiter pregled izbranih del kolektiva Ouchhh.

Danes mediji pogostokrat poročajo, kako se vsakdanje življenje preobraža v interakciji z digitalizacijo. Ekskluzivne novice so polne primerov radikalnih učinkov tehnologije na generacije ljudi in popolnoma “spremenjenih” načinov obnašanja. Na interakcijo s tehnologijo je potrebno pogledati večplastno, gotovo ima potencial spremeniti življenja, ampak prav tako lahko zgolj potrjuje in ohranja naša prepričanja in vedenje o svetu. Ljudje se na digitalizacijo odzivamo različno, čeprav na nas vplivajo različni kulturni konteksti, pa so lahko razlike znotraj posamezne kulture velike. 

In sedaj, če se povrnem k muzejem in Icomovi konferenci, je tukaj uvodni nagovor predsednice Suaye Aksoy. Občutek imam, da v zadnjem času koncept trajnosti oz. trajnostnega razvoja postaja nalepka, s čimer besedi grozi razvrednotenje. Na tem mestu o ambivalentnosti samega trajnostnega razvoja ne bom govorila, naj le na hitro opozorim na razliko med slednjim in trajnostnostjo, za konec bom pa raje podala pripetljaj iz Bušida, kot ga je opisal Inazo Nitobe. Kodeks bojevniške kaste je temeljil na etičnih načelih: Pokončnost in Pravičnost sta v kodeksu predstavljali ogrodje oziroma pot. Na začetku je bil s Pokončnostjo tesno povezan Giri, ki je sprva pomenil pravični razlog, a se je od prvotnega pomena oddaljil ter postal nejasen občutek dolžnosti. Seveda je tisto, kar nam nalaga in od nas zahteva pravični razlog dolžnost in giri nam kot avtoriteta nalaga pot do pravičnosti, bodisi z ljubeznijo bodisi z umom (Nitobe 2011: 36-37).

Nitobe ne poda jasne razlage o razkroju girija, vendar vidi njegov konec v tem, da je postal zgolj nejasen občutek nečesa, kar se spodobi. 

“Pravični razlog je po mojem mnenju padel na raven običajnega opravičevalnega leporečenja. Izrodil se je celo v strahopetno bojazen pred kritiko.”  (Nitobe 2011: 38)

V Piranu hiše postajajo blago, življenje neosebno in klavrno: nekaj spoznanj iz antropologije turizma in antropologije bivanja na primeru turističnega kraja

Marko Senčar Mrdaković

Prihajam iz Pirana, ki je znan predvsem kot turistični kraj, saj je turistično najbolj razvita slovenska občina. V Piranu (kot tudi drugod po svetu) se je v zadnjih letih turizem kot gospodarska dejavnost izrazito spremenil, tako po obliki kot v številkah. Zato je moj namen prikazati dinamične spremembe v mestu Piran na področju turizma in bivanja. Če želimo razumeti, kakšen je Piran kot kraj, moramo imeti v mislih predvsem dejstvo, da je danes to izključno turističen kraj!

Sprva naj se vrnem nekoliko nazaj v zgodovino s kratkim pregledom bivanja v kraju. Ko so v zgodnjih 50. letih 20. stoletja Piran zapustile italijanske družine, so se začeli priseljevati novi prebivalci (med njimi tudi veliko mladih) iz notranjosti Slovenije in iz drugih republik takratne Jugoslavije. Antropologinja in sociologinja Irena Weber pravi, da »so bili preprosto naprošeni, naj si izberejo stanovanje, kjer bi radi živeli« (2007: 159). Konec 80. let je bilo določeno nepremičninsko pravo, ki je omogočilo »Pirančanom« bivanje v t. i. socialističnih stanovanjih z ugodno najemnino in možnostjo odkupa za majhno vsoto denarja (glej 2007: 160). 

Leta 1991 se je zgodila osamosvojitev Slovenije in povpraševanje za stanovanja se je drastično povečalo, »zato so takrat prebivalci lahko prodali svoja stanovanja za desetkrat ali dvajsetkrat več kot so jih kupili na začetku, in se izselili iz Pirana« (Weber 2007: 160): »Nenadoma je postalo pomembno in celo prestižno imeti stanovanje v Piranu« (2007: 161). Naraslo je število tistih, ki so si postavili vikend. V zadnjih letih se cene nepremičnin v Piranu lahko primerjajo zgolj s tistimi v Ljubljani. Priseljenci iz 50. oz. 60. let so se postarali in danes jim je bivanje v mestu zaradi logistike oteženo. Njihovi otroci pa večinoma niso ostali v Piranu, ker nimajo veliko možnosti zaposlitve. Tako je veliko prebivalcev začelo prodajati stanovanja po visokih cenah, predvsem bogatejšim, medtem ko se mlade družine večinoma ne odločajo za življenje v Piranu, ker so jim cene stanovanj preprosto previsoke.

Z namenom, da bi dobil vpogled, kako se je mesto Piranu razvijalo v okviru turizma, sem se pogovarjal z Dušanom, ki že od leta 1990 dela v turistični agenciji Maona v Piranu. V svojem življenju v Piranu je večinoma opravljal delo turističnega agenta. To pomeni privabljanje gostov, administrativno delo in organizacijo izletov. Sobodajalstvo je skozi leta doživelo opazen razvoj. Dušan pravi, da 

so bili včasih vsi sobodajalci dobesedno sobodajalci. V svoji hiši so oddajali sobo turistom in s temi turisti so se tudi ukvarjali. Imeli so na primer čoln in so jih kam peljali, razkazali kraj, spekli ribe… In večino njih se jih je tudi spoprijateljilo

Turisti so običajno prihajali za dlje časa:

Včasih so prišli Nemci najmanj za deset dni, tudi dvajset, mesec dni. Danes, da pride nekdo v Piran za pet dni, je to že dolgoročni najem. Vse se vrti okoli dveh dni. Turisti si na hitro ogledajo znamenitosti in le redko iščejo stik z domačini oz. s sobodajalci. Po drugi strani pa tudi tisti, ki sobe oddajajo, nočejo več stika. Vedno sem govoril, da ima Piran privilegij, ker ima stike s tujci. Veliko širša možnost stikov je kot v enem mestu, kjer ni turizma, in živijo zgolj s svojimi sovaščani. Meni je bilo zanimivo imeti stike z Američani, Nemci, Italijani, Avstrijci … Novodobne sobodajalce pa zanima samo denar. Po drugi strani pa je danes  v Piranu čutiti, recimo na kakšnih krajevnih skupnostih nanese beseda na to, da domačine turisti motijo, saj od turizma nimajo nič.

Moja babica, ki živi v centru mestra, pri koncu polotoka, se prav tako že več desetletij ukvarja s sobodajalstvom. Tako je tudi sama spoznala veliko ljudi iz Nemčije ali Avstrije, z njimi se je spoprijateljila in še danes se vračajo k njej domov.

Tovrstno sobodajalstvo je bilo razširjeno v časih, ko so imele nepremičnine še relativno nizko ceno in jih ljudje niso kupovali z namenom, da bi jih oddajali. Sobodajalstvo je bilo bolj urejeno in ljudje so oddajali stanovanja praviloma v svojih domovih, sicer pa so občasno nekateri sobodajalci oddajali tudi na »črno«. V ta namen je v Piranu delovala inšpekcijska občinska služba, ki je preverjala, ali ima sobodajalec prijavljene goste v svoji knjigi. Morali so voditi evidenco. Dušan pravi, da je danes neprimerljivo več lastnikov stanovanj, ki jih oddaja na nelegalen način, povrh tega ni pristojnih, ki bi to preverjali.

Treba je poudariti, da je današnje sobodajalstvo precej drugačno kot včasih, in Dušan celo pravi, da »o sobodajalstvu sploh ne moremo več govoriti, ker ga praktično ni.« Zato bom namenil razmislek temu, kako se je turizem preoblikoval, o kakšnem turizmu lahko govorimo danes in kakšne posledice ima za življenje domačinov.

Tudi v Piranu (kot npr. v Ljubljani) je vse več oddajanja na platformi Airbnb. Veliko je ljudi, ki kljub temu, da ne prihajajo iz Pirana, oddajajo tam stanovanja. Dušan opaža:

Tako je zadnjih deset let, pospešeno zadnjih pet let. Ljudje so začeli kupovati, da oddajajo […] Zelo veliko jih kupi stanovanja, ker imajo višek denarja in ga vložijo v nepremičnine, ker na banki denar seveda ne velja nič. Kupijo nepremičnino, ker računajo, da bo nepremičnini cena rasla, in tako bodo še dobili od tega neki profit, medtem pa služijo še z oddajanjem. Nekateri se tudi zakreditirajo in se jim to zdi na lahko zaslužen denar, kar v resnici tudi je. Je pa res, da so vložki veliki. To si lahko privoščijo bogatejši, manj premožni pa ne. Vse postaja brezosebno in o klasičnem sobodajalstvu sploh ne moremo več govoriti, ker ga praktično ni. Najamejo nekoga, da skrbi za nepremičnine, ker njih tukaj ni. Zdaj je en kup mladih fantov v Piranu, ki skrbi za pet, deset apartmajev, čakajo goste, čistijo apartmaje in dobivajo od lastnikov neko provizijo. Kasneje se je začelo pojavljati še slabše, da sploh ne sprejemajo več gostov. Začeli so s key-boxi, torej brez stika, a turist mora najti neko zakotno ulico. On je zmeden, že ko pride v Piran in ne ve kam z avtom. Potem pridejo k meni [v turistično agencijo], da jih peljem na Tomšičevo ulico, a jaz nimam ne časa ne volje za to…

Apartmaji Vip Residence pri vhodu v mesto Piran (avtor fotografije: Marko Senčar Mrdaković)

Kot lahko razberemo, se z obliko turizma hkrati spreminja tudi miselnost tistih, ki oddajajo stanovanja v turistične namene. Danes se turizem spreminja v golo dobičkonosno in v bolj neosebno pridobitno dejavnost. Če pobrskamo po spletni strani nepremičnine.net, bomo našli nemalo oglasov, kjer agenti iz nepremičninskih agencij oglašujejo stanovanja pod geslom »donosno« ali »dobra investicija« ipd. Ljudje so vse bolj vpeti v neoliberalno logiko trga na področju oddajanja stanovanj. Na podlagi teh teženj postaja turizem neoseben in zgolj »biznis«. Dušan pripoveduje:

To je konec turizma. Nihče ne mara mest, ki so dejansko turistična spalna naselja. Piran se še vedno obravnava kot majhno obalno mestece, ki je prijetno in gor in dol. Ampak, ko ne bo več domačinov, ker sedaj je že kritično, bodo turisti sami sebe srečevali … Proti vikendašem nisem imel nič. Imeli so vikende, smo se spoprijateljili, ampak sedaj ni niti njih več. Tudi oni oddajajo prek Airbnb-ja, Bookinga. Ukiniti je treba to. Država ni naredila na področju turizma nič. Še iz časa Jugoslavije so zakoni za sobodajalstvo isti. Isto registriraš sobodajalstvo sedaj kot v 80. letih. Prevetriti je treba to. Zelo je enostavno: Airbnb je treba prepovedati, ker je to stvar, ki sploh ni legalna. Booking pa je legalen, ampak vsem tistim, ki to delajo, se ne splača, če imajo samo eno stanovanje. Če oddajaš prek bookinga, moraš imeti s.p. in ga moraš plačevati. Država bi lahko dobila kup denarja na račun tega, ampak gre za komplicirano stvar. Za to urediti zahteva res veliko energije in ekipo, in kljub vsej birokraciji, ki jo imamo, tega niso sposobni.

Zavedati se je potrebno, da se problemi v kraju, ki jih prinaša novodobni turizem, ne morejo reševati sami od sebe, temveč je treba trendu slediti in s konkretnimi ukrepi spodbujati kakovost bivanja v kraju. Ukrepi so nujno potrebni na državni ravni, toda strategije mora razvijati tudi občina. Z Dušanom sva se pogovarjala o tem, kako probleme v turizmu rešuje občina in kje vidi pomanjkljivosti njene politike in možnosti za razvoj kraja:

Taki kraji bi morali imeti določeno strategijo. Tudi po zakonu je verjetno tako, da mora imeti kraj izdelano strategijo o razvoju turizma. Toda, to kar naredijo, naredijo najbolj poceni kolikor se da, le da zadostijo zakonu. Obstajajo podjetja, ki po sistemu copy-paste po tekočem traku pišejo strategije za slovenske kraje. […] V 80ih je bilo veliko tega na turističnih agencijah, bil je Kompas, Slovenian tourist, Globtour, General tourist, Kvarner express. Bil sem šef Slovenian tourista in dobili smo se vsaj dvakrat na leto. Takrat je bil največji Kompas, ki je kot največja agencija pripravil predlog, kako naj bi šla sezona, ki je pred nami. Takrat smo med agencijami celo uskladili okvirne cene. Koliko naj bi bila cena sobe za dva, apartmaja za dva, za štiri … Bile so neke razumne cene in to je zelo pomembno. Danes je že tretje leto zaporedoma, da so te cene prevrednotene in ker se s tem nihče ne ukvarja, lahko čisto vsak za sebe postavi ceno. To je kriv Booking, ki spodbuja visoke cene, saj dobiva s tem večje provizije. Ta sistem je tipičen sistem kapitalizma in vodi v krizo. Produkt, ki ga ponujamo je absolutno prevrednoten in prišlo bo leto, ko se bomo spraševali, kam so turisti šli.

V letošnjem poletju se je na vrhuncu turistične sezone dogajalo, da je bila garažna hiša Fornače (pred vhodom v mesto) popolnoma zasedena, zato so nastajale kolone avtomobilov. Ne davno je bil zaradi tega v Piranu izveden tudi protest. Tako so morali turisti in tudi domačini čakati na parkirno mesto po več ur ali pa so se z avtom odpeljali iz mesta, daleč stran. Pri tem se turizem kaže kot dinamična in nepredvidljiva gospodarska dejavnost. Pred dnevi je v medijih odmevala tudi novica o prodaji garažne hiše Fornače. O tem mi je Dušan pravil:

Zadnja novica je ta, da so mestni svetniki na dopisni seji sklenili, da občina ne potrebuje garažne hiše. Zidal jo je Kraški zidar, občina je ni odkupila, Kraški zidar je šel v stečaj in garažna hiša, ki je edina in vitalnega pomena za Piran, je šla v last Banke Koper, ki jo je kreditirala. Banka Koper bi jo rada prodala, a občina tega noče kupiti. Našli so kupca, ki je ponovno neka investicijska firma, a mora biti po zakonu garaža zaradi predkupne pravice sprva ponujena občini. Občina naj je ne bi potrebovala in je zavrnila. To je taka neumnost. Zdaj bo garažno hišo kupil privatnik iz te investicijske firme in on lahko poda ceno parkiranja, kolikor si želi. Parkiranje pa je vitalnega pomena za Piran. Ta lahko izsiljuje mesto za naslednjih petdeset let. Garažna hiša je rudnik zlata. Občina bi dala devet milijonov in bi služila milijon na leto. Nekaj bi morala narediti, neka pamet bi morala biti, pa je ni. Zdaj je dnevno parkiranje 17 evrov, on kot nov lastnik pa lahko ceno dvigne na 30 evrov. Tako lahko uniči ves turizem v Piranu. Kdo bo šel v Piran za 30 evrov? On ima vso pravico, da to naredi in ko mu bodo rekli, da uničuje mesto, bo rekel: »V redu, da pa tega ne naredim, naj mi da mesto neko subvencijo. Dajte mi milijon na leto, pa bom pustil cene take kot so.« Znal bo izsiljevati in bo lahko, ima vso pravico, ker je njegovo.

Jasno lahko razberemo, kako lahko celo tako pomembna hiša za Pirančane in Pirančanke, kot je garaža, postane investicijska naložba in bremeni življenje v kraju.

Po Dušanovem mnenju je ključnega pomena, da se vzpostavi red in nadzor nad stanovanji, ki bi omogočil, da do lastniškega ali najemniškega stanovanja lahko pridejo tudi mlade družine in tisti, ki bi radi v Piranu živeli. Stanovanje samo po sebi je stanovanjski in ne poslovni prostor in kot takšen se ne bi smel oddajati v turistično-hotelske namene. Sobodajalstvo bi bilo nujno potrebno omejiti na oddajanje le dela stanovanjske površine, v kateri tudi stanuješ. Tako je bilo to zamišljeno na samem začetku. Obdavčiti bi morali vikende in prazna stanovanja, ter preprečiti oddajanje na »črno«. S tem bi cene stanovanj padle in to bi lahko bila rešitev za meto Piran. Za ta namen je navedel pozitivno prakso občinske politike v Trstu:

Veš, kako pa delajo v Trstu? V Trstu so stanovanja veliko cenejša kot tukaj, ampak odvisno, zakaj stanovanje kupuješ. Če ga zato, da bi v njem živel, potem je to poceni. Če ga pa kupiš, ker imaš višek denarja, se ti ne splača, ker ti dajo tak davek, da ti gate slečejo. Prijatelj, ki veliko igra v Italiji, živi zdaj v Trstu. Stanovanje je hotel kupiti v Kopru ali v Izoli, ampak je rekel, da je neprimerno ceneje v Trstu. Kupil je lepo, veliko stanovanje in se je prijavil, da tam živi. Rekel je, da mu dvakrat na teden trkajo na vrata in pošiljajo listke naj se takoj javi na upravni enoti, ker ga nikoli ni. Oni to preverjajo. On potem gre na to njihovo upravno enoto in prinese dokazilo, da takrat, ko so ga iskali, je igral v Firencah, bil je na turneji tudi nekje drugje itn. Rekel je, da ga sedaj že drugo leto opozarjajo z listki, da so ga iskali in da ga ni bilo. To je pošteno in je red. Tukaj pa zaprejo 1. oktobra in ni žive duše do 1. aprila. Če bi šel nekdo potrkati in pustil listek, bi ugotovil, da je listek mesec dni kasneje še vedno tam. Nato bi dal še en listek gor in ko bi jih dal pet, bi izdal odločbo, da tam ne živi nobeden. 

Še posebej v tako manjšem mestu, kot je Piran, je stanovanjski problem vseprisoten in vpliva na vse ravni družbenega življenja: od kulture do izobraževanja itn. 

Z namenom, da preverim, koliko je otrok v mestu, sem poklical na osnovno šolo Cirila Kosmača Piran in govoril z ravnateljico Zlato Milić, ki me je tudi učila. V razburjenem in razočaranem tonu hkrati mi je povedala, da število otrok vsako generacijo naglo upada. Na šoli je trenutno 237 otrok in v prvi razred jih je bilo v šolskem letu 2019/20 vpisanih le sedem. Spomnim se, da smo bili v moji generaciji, 1994, trije razredi, bilo nas je nekaj več kot petdeset. Zanimivo je, da je v osnovni šoli Lucija, ki je oddaljena približno pet kilometrov od Pirana in tudi spada pod občino Piran, otrok precej več. Razlaga je preprosta. Tam so stanovanja cenejša in dostopnejša. Ravnateljica mi je povedala, da se na osnovni šoli v Piranu zavzamejo za vsakega otroka, saj so službe učiteljev, učiteljic in drugih zaposlenih odvisne od števila otrok. Vrtci in šole so zanjo »vitalni organi mesta«.

Po eni strani na občini in v medijih pogosto govorijo o Piranu iz svetle plati, kot o uspešno delujočem in živem turističnem mestu, v resnici pa je turistična sezona kratka in traja občutno manj kot pol leta, zato je treba po drugi stani upoštevati tudi temno plat, ki traja dlje časa v letu. Pozimi je domačinov vsako leto manj, poleti pa je mesto preobremenjeno in pri tem se turizem kaže kot dinamična in nepredvidljiva gospodarska dejavnost. Občinska politika se pri upravljanju mesta Piran kot izrazito turističnega kraja ne izkazuje kot prepričljiva. 

Piran poleti (avtor fotografije: Janez Kočar)
Piran pozimi (avtor fotografije: Ubald Trnkoczy)

Problemi v kraju ležijo na dlani, a prav tako tudi nekatere rešitve, in še več bi se jih ponudilo, če se vodilni na občini ne bi ukvarjali v glavnem s populizmom, ampak bi zavihali rokave in se resnično trudili vzpostaviti red v kraju.

Pojdimo v Moskvo! Поедем в Москву!

Katarina Penko

Pred leti sva se s prijateljico odločili obiskati Rusijo. Velja neko nenapisano pravilo, da mora vsak študent rusistike vsaj enkrat obiskati Rusijo. A željo po obisku največje države na svetu so spremljala tudi nenehna odlašanja. Najini bomo-bomo, trenutno ni časa, letalske vozovnice so predrage, septembra so izpiti.., so se končali s kozarcem vina preveč in sumljivo poceni letalskimi vozovnicami. In ko sva rezervirali letalske vozovnice, sva bili skoraj že na pol poti. Tako so se začele prave priprave na odhod. Prvi korak je bila pridobitev vize, ki je na papirju zelo preprost: izpolniš obrazec, obiščeš rusko veleposlaništvo in naslednji dan že lahko odletiš. V resničnem svetu pa je nekoliko drugače: ko obupaš s konzularnimi postopki na ruskem veleposlaništvu, ko ne najdeš hostla, ki bi ti poslal povabilo, obiščeš prvo agencijo, ki jo najdeš na internetu, plačaš 100 € ter dan pred odhodom dobiš poslovno vizo namesto turistične in upaš, da te nihče ne vpraša, s kakšnim poslom se ukvarjaš oz. na kakšnem poslovnem obisku si.

Na dan odhoda sva že pet ur pred letom postopali po letališču, s kovčkom, ki ni imel niti grama manj kot 23 kilogramov, kar je končna dovoljena teža brezplačne prtljage. Kovček sva namreč spakirali po navodilih stare mame: ta je lepo povedala, da če greš na drugi konec sveta, tudi kila krompirja v kovčku ne bo odveč.

Šele v Beogradu sva se zavedli, zakaj so bile vozovnice tako poceni. Iz Ljubljane sva odleteli ob 10h zjutraj, že ob 11.30 sva bili v Beogradu, let do Moskve pa sva imeli komaj ob osmi uri zvečer. V treh urah sva pregledali vse trgovine in pojedli kosilo ter za pogum degustirali preveč toplo dunjo in viljamovko. V naslednjih petih urah sva, kot dve izgubljeni duši, tavali po letališču ter upali, da je prišlo do kakšne napake in bo najino letalo vzletelo veliko prej. A sreča ni bila na najini strani in v Moskvo sva prileteli šele ob 23. uri. Že doma sva si zamislili načrt, kako bova prišli z letališča do hostla. Odločili sva se potovati z vlakom in nadaljevati pot s podzemno železnico.

Leta 2008 je v kinematografe prišel film Ugrabljena (Taken) režiserja Pierra Morela. Zgodba govori o upokojenem agentu, ki mu ugrabijo hčerko. Hčerka Kim in njena prijateljica sta se odločili odpotovati v Pariz; na letališču sta srečali privlačnega fanta, ki jima je predlagal, da bi

si delili taksi. Ko dekleti prispeta v stanovanje, kjer sta nameravali živeti med obiskom Pariza, ju ugrabijo. Film sem si ogledala šele po obisku Rusije, bi ga pa verjetno morala đe prej. Zakaj to omenjam, boste izvedeli v naslednjih vrsticah.

Na letališču Šeremetjevo je k nama pristopil mlad fant, ki se je predstavil kot taksist in nama ponudil prevoz po zelo ugodni ceni. Odgovorili sva, da bova šli raje z vlakom in ga vprašali, ali naju lahko usmeri proti železniški postaji. Ne da bi nama povedal, kje je železnica, je začel razlagati, kako zelo poceni naju lahko odpelje do hostla. V tistem trenutku je prijel moj kovček in s hitrim korakom odhitel proti izhodu, jaz za njim, prijateljica pa za nama. Peljal naju je čez neosvetljeno makadamsko parkirišče, najina kovčka vrgel v črni avto z zatemnjenimi šipami in naju posedel v avto. V tistem trenutku mi je v glavi odzvanjalo le: ne sedaj z neznanimi ljudmi v avto, ne sedaj z neznanimi ljudmi v avto… Tri minute v drugi državi in že naredim edino stvar, ki so mi jo doma zabičali, naj je ne naredim!

Шереметьево

Najin taksist ni bil tisti lepi mladi fant, ki naju je srečal na letališču, ampak na prvi pogled tipični predstavnik stereotipov, ki jih Američani producirajo v svojih filmih: visok, mišičast, z brki in s cigaretom v ustih. Toda izkazalo se je, da je taksist prav prijazen moški, z ženo in dvema otrokoma; pripeljal naju je do vrat hostla, nama pomagal s kovčki in mi dal telefonsko številko, če bova potrebovali taksi ob odhodu.

Ko sva prišli v hostel. je bilo že krepko po polnoči, in vse kar sva si želeli, je bil kvaliteten spanec. Vendar sva imeli prevelika pričakovanja. Pričakal naju je hostel iz Stalinove dobe. Odeje so imele luknje, soba pa je bila le za odtenek večja od shrambe za živila. V upanju na boljši jutri sva odšli spat.

Naslednji dan sva odšli raziskovat lepote Moskve; videli sva veliko več, kot sva načrtovali, saj orientacija ni najina najmočnejša točka, zato sva prehodili veliko večji del mesta, vendar je bil glede na velikost Moskve najin pohod le kaplja v morje. Sobo v hostlu sva si delili še z nekim študentom (veliko mladih namreč živi v hostlih, ki so veliko cenejši od stanovanj). Nekje sredi tedna je prebivališče v naši sobi – shrambi iskala še neka študentka; receptor ji je opisal sobo kot: Посмотри на эти девушки! Это грязно, грязно! (Poglej te punce! Vse je umazano!) Naj opomnim, da je bila soba takšna, kot sva jo dobili: edini dodatek sta bila najina dva kovčka, ki sva ju imeli na tleh, saj omare v shrambi ni bilo.

Moskovski kremelj

Cerkev svetega Vasilija Blaženega

Katedrala Kristusa Odrešenika

Najbolj se nama je v spomin vtisnila tržnica na posestvu Izmajlovo (Измайлово). Poleg »črne kuge« sva dobili tudi veliko »spominkov« (obe sva se namreč v domovino vrnili bolni, kar bi bila pred nekaj stoletij, glede na število podgan dokaj utemeljena diagnoza😊). Pomembno na tržnicah je, da uporabiš vse sposobnosti glihanja in ceno zbiješ čim nižje. V oči so nama padli trakovi iz umetnega krzna, vendar so bili dokaj dragi. Cena enega traku je bila 3.000 rubljev (trenutni tečaj rublja: 1 € je približno 72 rubljev). A ko si nekaj resnično želiš, v trenutku obvladaš ruščino in zraven za vsak primer še severna narečja. Ceno trakov sva z najinimi novopridobljenimi sposobnostnimi zbili s 3.000 rubljev na 1.000 rubljev za dva trakova. Zadovoljni z nakupom sva se vrnili v hostel.

Измайловский кремль

Фарфор – porcelan

V ruskem jeziku babuški (tradicionalni ruski igrači) pravijo матрёшка (matrjoška), naše poimenovanje babuška najbolj spominja na rusko besedo бабочка (babočka), ki pomeni metulj.

Spominki

Ostanek potovanja so spremljale malo manj zanimive dogodivščine, ki nama bodo za vedno ostale v spominu. Na koncu lahko povem, da sta Rusija in Moskva nasploh zelo lepi. Moskva je barvito mesto, polno zgodovinskih stavb. Postaje podzemne železnice so kot palače, kjer vsaka govori svojo zgodbo. Teden dni je premalo za ogled vseh lepot, ki jih v sebi skriva ruska prestolnica, mesto, ki daje občutek skrivnostnosti, s katerim se vrneš v domovino. Ustvarjanje predstav o Rusiji in Rusih na podlagi stereotipov in filmov je največja napaka, ki jo lahko posameznik naredi, kljub temu pa še vedno ne priporočam nočne vožnje z neznanimi ljudmi, saj previdnost ni nikoli odveč.

Podzemna železnica Komsomolskaja

Podzemna železnica Beloruska in Novoslobodskaja.

Zakaj danes vsi meditirajo? Razmišljanje o trženju religije

Lea Podgoršek


Knjige za osebnostno rast vse bolj štrlijo s knjižnih polic. Ni lepšega od lahkotnega prebiranja nečesa, kar ti obljublja srečno življenje, ogromno denarja in ljubečega partnerja. In kot pravi slavni novodobniški avtor Coelho: Če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da da bi se ti sanje uresničile. 

Podobne besede danes vse večkrat slišimo iz ust terapevtov alternativne medicine, tudi samooklicanih psihologov in spretnih tržnikov. To, kar v antropologiji obravnavamo kot sinkretično obliko religioznosti, idej in filozofij, modo ekscentrikov in protikulturno gibanje, čudovito odgovarja na potrebe sodobnega človeka. In tako danes religija tudi pri nas postaja odlično prodajno blago

Gibanje new age se je začelo v šestdesetih letih 20. stoletja kot upor proti institucionalni religiji, skupaj z drugimi milenaričnimi gibanji, ki so se takrat imenovala “gibanja za vstop v dobo Vodnarja”. Vrednote miru, bratstva, ljubezni in ekološke skrbi za “mati Zemljo” so s pomočjo orientalistov in mistikov stopile v ezoterično tradicijo, ki priznava živost narave, meditacijo, imaginacijo ter poudarja odgovornost do vseh živih bitij. V diskurzu novodobništva je Zemlja na svojem ekliptičnem potovanju pred pragom dobe Vodnarja, ki pooseblja mir, ljubezen in duhovnost. V novodobniškem diskurzu se moramo na prehodu v drugo obdobje pripraviti tako, da aktiviramo vse svoje telo z močjo misli in se povežemo z vsem, kar nas obdaja. Tudi z nadnaravnim. Da bi izpolnili pogoje za povezovanje, moramo upočasniti obveznosti in izprazniti zavest. To nam omogočajo različne tehnike relaksacije, holotropsko dihanje, meditacija, joga ali srečevanja z bitji iz astralnega sveta. Te tehnike večinoma prihajajo iz vzhodnih verskih tradicij, ki so jih prevedli raziskovalci “vzhodnjaških religij”, novodobniki pa so jih uporabili za reševanje težav postmodernega človeka.  

pg1

Knjige z domače knjižne police, v katerih lahko najdemo diskurz novodobništva 

Novodobništvo je tako z odgovorom na človekove potrebe, strahove in zamujene priložnosti v postmoderni družbi odgovorilo s poplavo prodajnega blaga, ki uporablja religijo kot blagovno znamko. S tem imam v mislih tečaje za samoozdravitev, številne knjige za osebnostno rast ali tečaje za razvoj kreativnosti. Tako novodobniki lahko poiščejo odgovore na pomembne težave sodobnega človeka, novodobniški diskurz pa odmeva v vsakdanjih pogovorih. Četudi se morda ne zavedamo, diskurz vsakodnevno slišimo iz prijateljevih ust ali pa na službenem sestanku. Sama sem ga največkrat slišala v pogovorih, povezanih s stresom, partnerstvom, na marketinških konferencah ter različnih predavanjih o karieri. Na internetu lahko zasledimo tudi številne ponudbe spletnih tečajev, programov, konferenc in seminarjev, na katerih predavatelji v diskurzu novodobništva predajajo (oziroma prodajajo) svoje znanje o moči misli za dosego uspeha ali celo o tem, kako postati milijonar.    

Trener T. Harv Eker na seminarju Millionaire Mind Intensive

Trener T. Harv Eker na seminarju Millionaire Mind Intensive 

Ponavadi se zgoraj navedenih tečajev in tehnik poslužujemo, ko se znajdemo v stiski. New age (novodobništvo) kot način mišljenja in religiozno prodajno blago je tako lahko zelo priročno za prodajnike in marketingaše, ki na zasičenem trgu iščejo priložnost za zaslužek. Naši stari starši so se v težavah verjetno zatekali v cerkev, mi pa se zatekamo k duhovnim knjigam, tečajem meditacije in kariernim svetovanjem. Problemi lahko nastanejo takrat, ko ideje novodobništva namerno uporabljajo za kapitalistično tekmo na trgu, z njimi poplavijo medije, religijo pa odkrito uporabljajo za tržne namene. Angleški sociolog in antropolog Paul Heelas v knjigi Novodobniško gibanje: slavljenje sebe in sakralizacija modernosti (The New Age movement: The celebration of the self and the sacralization of modernity) v sklepnih poglavjih razmišlja o usodi novodobništva kot religije. Avtor napove, da novodobništvo ostaja med nami. Ob tem pa opozarja, da je njegov konec mogoče doseči prav v tem primeru, in sicer če new age diskurz postane del vsakdanjih diskurzov, medijev in tržnih ponudb. Danes v vsakdanjem diskurzu poznamo pojem marketinški guru, ki predstavlja spiritualnega tržnika, prodajnika ali menedžerja, ki na socialnih omrežjih deli spiritualne motivacijske ideje. Pri tem se ponavadi nanaša na lastno biografijo in karierno pot.

unnamed

Motivacijski novodobniški posnetki podjetnice Tanje Skaza, ki je dobila nagrado za Mlado menedžerko 2014 in nagrado za Žensko leta v jugovzhodni in srednji Evropi 2015

Če kdo torej še vedno misli, da je religija del preteklosti, se nanaša na fundamentalistične misli o enem bogu. Prisluhnimo vsakdanjim nasvetom za težave. Ali pa prisluhnimo motivacijskim govorom na kanalih YouTuba. Preverimo, katere vrednote poudarjajo (naj) podjetniki in managerji. Preglejmo ponudbe delavnic osebnostne rasti, meditacije in drugih “vzhodnjaških” tehnik. Religija je torej vsepovsod, kjer smo ljudje, le vprašati se moramo, kaj pomeni, če jo nosimo kot blagovno znamko za zviševanje lastnega ugleda.