MED MUZEJI IN JAPONSKO

Petra Goljevšček

Medtem ko pišem tole besedilo, v Kjotu ravno poteka Icomova izredna konferenca, kjer naj bi se odločali o mednarodni opredelitvi in bodoči viziji muzejev. Odločitev ni najlažja, skupščina jo je že preložila, zato si bomo v nadaljevanju ogledali samo nekaj predlogov predloženih novih opredelitev.

Preden preidem na samo definicijo muzeja, pojdimo najprej v Kjoto oziroma na Japonsko, ki me zadnje čase vleče v svoje lovke. Še nedavno se nisem kaj veliko menila za to deželo, potem pa me je ravno v poletnem času ruski pisatelj Viktor Pelevin zvabil med platnice Snežne dežele Jasunarija Kawabate. Kmalu zatem me je prijatelj obvestil o svojem začasnem umiku v filmski maraton Kurosawinih podob, in to ravno v trenutku, ko me je med učenjem za izpit psihološke antropologije premamila knjiga Ruth Benedict, Krizantema in meč, vendar sem se raje trmasto držala predpisane literature in preložila branje. Nisem se pa mogla upreti knjigi o Bušidu, ki me je dobesedno pričakala na polici mestne knjižnice. 

Tu se moje poznavanje Japonske konča, zato moram preskočiti na muzeje, kar pa lahko pomeni samo eno: TeamLabBorderless. “Potepaj se, raziskuj, odkrivaj, v enem samem brezmejnem svetu,” se glasi napis na naslovni strani spletne strani muzeja. Muzeja?! Sveta?! Vesolja?! Kompleksen tridimenzionalni, 10.000 kvadratnih metrov ogromen svet vabi človeka k popotovanju po poteh umetniških konstelacij, ki pa niso statične, temveč naključno potujejo s človekom, tako da skupaj z njim stopajo iz sobe v sobo ter se med seboj mešajo in premešajo. Posebnost izkušnje je interakcija in dialog konstelacij s človekom.

Gotovo ni naključje, da se Icomova konferenca odvija ravno v Kjotu, je pa čisto naključje, da sem ob pregledovanju starih datotek za tale zapis našla shranjen in pozabljeni citat Steva Jobsa:

“Japonska je zelo zanimiva. Nekateri ljudje mislijo, da posnema stvari. Jaz ne mislim več tako. Kar mislim je, da stvari na novo odkrivajo. Vzeli bodo nekaj že izumljenega ter stvar preučevali, dokler je ne bodo razumeli v vseh njenih podrobnostih. V nekaterih primerih stvar razumejo bolje kot njegov prvotni izumitelj.” (Steve Jobs)

Jobs je bil izumitelj, učenec zena in ljubitelj Japonske, vendar je zgoraj navedena misel nekoliko romantična. Na tem mestu ne bom govorila o idejah nacionalnega karakterja, kot ga je v 40-ih letih 20. stoletja razvila šola Kulture in osebnosti, prav tako ne bom obravnavala političnega diskurza, ki deli svet na nas in one. Navdihuje me predvsem zadnji Jobsov stavek, ki moč pripisuje mislečemu. 

Kako lahko z očmi drugega pogledamo na institucijo muzeja? 

Na Icomovi spletni strani poudarjajo, da muzeji nimajo meja, ampak samo povezave. Zadnja opredelitev muzejev je iz leta 2007, glasi pa se: 

“Muzej je neprofitna, stalna ustanova, ki služi družbi in njenemu razvoju ter je odprta za javnost. Muzej pridobiva, ohranja, raziskuje, posreduje in razstavlja materialno in nematerialno dediščino človeštva in njegovega okolja za namene izobraževanja, raziskovanja in razvedrila.”

Nove definicije še ne poznamo, lahko pa zapišemo nekaj točk, ki bi jih po Icomu moral upoštevati vsak muzej. Med bistvenimi predlogi za spremembo opredelitve muzeja je njegova deklarativna vključitev v politiko trajnostnega razvoja, kar pomeni poudarek na človeški časti, socialni pravičnosti in enakopravnosti. Muzej mora človeka angažirati za akcijo, vendar ni to nič novega, različni so samo načini, kako naj to počno. Umetniški kolektiv TeamLab izpostavlja človeško telo, s katerim razumemo in prepoznavamo svet, medtem ko se svobodno premikamo in ustvarjamo povezave z drugimi. Te povezave nam omogočajo nove tehnologije in za nas antropologe bo zanimivo opazovati, kako “digitalna” muzejska izkušnja spreminja našo interakcijo s svetom. 

Za tiste, ki jih zanima druga plat izkušnje, torej če bi radi vedeli več o ustvarjalcih in samem procesu ustvarjanja digitalnega dizajna, bo v oktobru v Parizu, v digitalnem umetniškem centru, Atelier des Lumières, potekal  “Potopitveni umetniški festival. “. Festival je namenjen potopitvenemu in taktilnemu dizajnu.  Za potešitev radovednosti priporočam hiter pregled izbranih del kolektiva Ouchhh.

Danes mediji pogostokrat poročajo, kako se vsakdanje življenje preobraža v interakciji z digitalizacijo. Ekskluzivne novice so polne primerov radikalnih učinkov tehnologije na generacije ljudi in popolnoma “spremenjenih” načinov obnašanja. Na interakcijo s tehnologijo je potrebno pogledati večplastno, gotovo ima potencial spremeniti življenja, ampak prav tako lahko zgolj potrjuje in ohranja naša prepričanja in vedenje o svetu. Ljudje se na digitalizacijo odzivamo različno, čeprav na nas vplivajo različni kulturni konteksti, pa so lahko razlike znotraj posamezne kulture velike. 

In sedaj, če se povrnem k muzejem in Icomovi konferenci, je tukaj uvodni nagovor predsednice Suaye Aksoy. Občutek imam, da v zadnjem času koncept trajnosti oz. trajnostnega razvoja postaja nalepka, s čimer besedi grozi razvrednotenje. Na tem mestu o ambivalentnosti samega trajnostnega razvoja ne bom govorila, naj le na hitro opozorim na razliko med slednjim in trajnostnostjo, za konec bom pa raje podala pripetljaj iz Bušida, kot ga je opisal Inazo Nitobe. Kodeks bojevniške kaste je temeljil na etičnih načelih: Pokončnost in Pravičnost sta v kodeksu predstavljali ogrodje oziroma pot. Na začetku je bil s Pokončnostjo tesno povezan Giri, ki je sprva pomenil pravični razlog, a se je od prvotnega pomena oddaljil ter postal nejasen občutek dolžnosti. Seveda je tisto, kar nam nalaga in od nas zahteva pravični razlog dolžnost in giri nam kot avtoriteta nalaga pot do pravičnosti, bodisi z ljubeznijo bodisi z umom (Nitobe 2011: 36-37).

Nitobe ne poda jasne razlage o razkroju girija, vendar vidi njegov konec v tem, da je postal zgolj nejasen občutek nečesa, kar se spodobi. 

“Pravični razlog je po mojem mnenju padel na raven običajnega opravičevalnega leporečenja. Izrodil se je celo v strahopetno bojazen pred kritiko.”  (Nitobe 2011: 38)

V Piranu hiše postajajo blago, življenje neosebno in klavrno: nekaj spoznanj iz antropologije turizma in antropologije bivanja na primeru turističnega kraja

Marko Senčar Mrdaković

Prihajam iz Pirana, ki je znan predvsem kot turistični kraj, saj je turistično najbolj razvita slovenska občina. V Piranu (kot tudi drugod po svetu) se je v zadnjih letih turizem kot gospodarska dejavnost izrazito spremenil, tako po obliki kot v številkah. Zato je moj namen prikazati dinamične spremembe v mestu Piran na področju turizma in bivanja. Če želimo razumeti, kakšen je Piran kot kraj, moramo imeti v mislih predvsem dejstvo, da je danes to izključno turističen kraj!

Sprva naj se vrnem nekoliko nazaj v zgodovino s kratkim pregledom bivanja v kraju. Ko so v zgodnjih 50. letih 20. stoletja Piran zapustile italijanske družine, so se začeli priseljevati novi prebivalci (med njimi tudi veliko mladih) iz notranjosti Slovenije in iz drugih republik takratne Jugoslavije. Antropologinja in sociologinja Irena Weber pravi, da »so bili preprosto naprošeni, naj si izberejo stanovanje, kjer bi radi živeli« (2007: 159). Konec 80. let je bilo določeno nepremičninsko pravo, ki je omogočilo »Pirančanom« bivanje v t. i. socialističnih stanovanjih z ugodno najemnino in možnostjo odkupa za majhno vsoto denarja (glej 2007: 160). 

Leta 1991 se je zgodila osamosvojitev Slovenije in povpraševanje za stanovanja se je drastično povečalo, »zato so takrat prebivalci lahko prodali svoja stanovanja za desetkrat ali dvajsetkrat več kot so jih kupili na začetku, in se izselili iz Pirana« (Weber 2007: 160): »Nenadoma je postalo pomembno in celo prestižno imeti stanovanje v Piranu« (2007: 161). Naraslo je število tistih, ki so si postavili vikend. V zadnjih letih se cene nepremičnin v Piranu lahko primerjajo zgolj s tistimi v Ljubljani. Priseljenci iz 50. oz. 60. let so se postarali in danes jim je bivanje v mestu zaradi logistike oteženo. Njihovi otroci pa večinoma niso ostali v Piranu, ker nimajo veliko možnosti zaposlitve. Tako je veliko prebivalcev začelo prodajati stanovanja po visokih cenah, predvsem bogatejšim, medtem ko se mlade družine večinoma ne odločajo za življenje v Piranu, ker so jim cene stanovanj preprosto previsoke.

Z namenom, da bi dobil vpogled, kako se je mesto Piranu razvijalo v okviru turizma, sem se pogovarjal z Dušanom, ki že od leta 1990 dela v turistični agenciji Maona v Piranu. V svojem življenju v Piranu je večinoma opravljal delo turističnega agenta. To pomeni privabljanje gostov, administrativno delo in organizacijo izletov. Sobodajalstvo je skozi leta doživelo opazen razvoj. Dušan pravi, da 

so bili včasih vsi sobodajalci dobesedno sobodajalci. V svoji hiši so oddajali sobo turistom in s temi turisti so se tudi ukvarjali. Imeli so na primer čoln in so jih kam peljali, razkazali kraj, spekli ribe… In večino njih se jih je tudi spoprijateljilo

Turisti so običajno prihajali za dlje časa:

Včasih so prišli Nemci najmanj za deset dni, tudi dvajset, mesec dni. Danes, da pride nekdo v Piran za pet dni, je to že dolgoročni najem. Vse se vrti okoli dveh dni. Turisti si na hitro ogledajo znamenitosti in le redko iščejo stik z domačini oz. s sobodajalci. Po drugi strani pa tudi tisti, ki sobe oddajajo, nočejo več stika. Vedno sem govoril, da ima Piran privilegij, ker ima stike s tujci. Veliko širša možnost stikov je kot v enem mestu, kjer ni turizma, in živijo zgolj s svojimi sovaščani. Meni je bilo zanimivo imeti stike z Američani, Nemci, Italijani, Avstrijci … Novodobne sobodajalce pa zanima samo denar. Po drugi strani pa je danes  v Piranu čutiti, recimo na kakšnih krajevnih skupnostih nanese beseda na to, da domačine turisti motijo, saj od turizma nimajo nič.

Moja babica, ki živi v centru mestra, pri koncu polotoka, se prav tako že več desetletij ukvarja s sobodajalstvom. Tako je tudi sama spoznala veliko ljudi iz Nemčije ali Avstrije, z njimi se je spoprijateljila in še danes se vračajo k njej domov.

Tovrstno sobodajalstvo je bilo razširjeno v časih, ko so imele nepremičnine še relativno nizko ceno in jih ljudje niso kupovali z namenom, da bi jih oddajali. Sobodajalstvo je bilo bolj urejeno in ljudje so oddajali stanovanja praviloma v svojih domovih, sicer pa so občasno nekateri sobodajalci oddajali tudi na »črno«. V ta namen je v Piranu delovala inšpekcijska občinska služba, ki je preverjala, ali ima sobodajalec prijavljene goste v svoji knjigi. Morali so voditi evidenco. Dušan pravi, da je danes neprimerljivo več lastnikov stanovanj, ki jih oddaja na nelegalen način, povrh tega ni pristojnih, ki bi to preverjali.

Treba je poudariti, da je današnje sobodajalstvo precej drugačno kot včasih, in Dušan celo pravi, da »o sobodajalstvu sploh ne moremo več govoriti, ker ga praktično ni.« Zato bom namenil razmislek temu, kako se je turizem preoblikoval, o kakšnem turizmu lahko govorimo danes in kakšne posledice ima za življenje domačinov.

Tudi v Piranu (kot npr. v Ljubljani) je vse več oddajanja na platformi Airbnb. Veliko je ljudi, ki kljub temu, da ne prihajajo iz Pirana, oddajajo tam stanovanja. Dušan opaža:

Tako je zadnjih deset let, pospešeno zadnjih pet let. Ljudje so začeli kupovati, da oddajajo […] Zelo veliko jih kupi stanovanja, ker imajo višek denarja in ga vložijo v nepremičnine, ker na banki denar seveda ne velja nič. Kupijo nepremičnino, ker računajo, da bo nepremičnini cena rasla, in tako bodo še dobili od tega neki profit, medtem pa služijo še z oddajanjem. Nekateri se tudi zakreditirajo in se jim to zdi na lahko zaslužen denar, kar v resnici tudi je. Je pa res, da so vložki veliki. To si lahko privoščijo bogatejši, manj premožni pa ne. Vse postaja brezosebno in o klasičnem sobodajalstvu sploh ne moremo več govoriti, ker ga praktično ni. Najamejo nekoga, da skrbi za nepremičnine, ker njih tukaj ni. Zdaj je en kup mladih fantov v Piranu, ki skrbi za pet, deset apartmajev, čakajo goste, čistijo apartmaje in dobivajo od lastnikov neko provizijo. Kasneje se je začelo pojavljati še slabše, da sploh ne sprejemajo več gostov. Začeli so s key-boxi, torej brez stika, a turist mora najti neko zakotno ulico. On je zmeden, že ko pride v Piran in ne ve kam z avtom. Potem pridejo k meni [v turistično agencijo], da jih peljem na Tomšičevo ulico, a jaz nimam ne časa ne volje za to…

Apartmaji Vip Residence pri vhodu v mesto Piran (avtor fotografije: Marko Senčar Mrdaković)

Kot lahko razberemo, se z obliko turizma hkrati spreminja tudi miselnost tistih, ki oddajajo stanovanja v turistične namene. Danes se turizem spreminja v golo dobičkonosno in v bolj neosebno pridobitno dejavnost. Če pobrskamo po spletni strani nepremičnine.net, bomo našli nemalo oglasov, kjer agenti iz nepremičninskih agencij oglašujejo stanovanja pod geslom »donosno« ali »dobra investicija« ipd. Ljudje so vse bolj vpeti v neoliberalno logiko trga na področju oddajanja stanovanj. Na podlagi teh teženj postaja turizem neoseben in zgolj »biznis«. Dušan pripoveduje:

To je konec turizma. Nihče ne mara mest, ki so dejansko turistična spalna naselja. Piran se še vedno obravnava kot majhno obalno mestece, ki je prijetno in gor in dol. Ampak, ko ne bo več domačinov, ker sedaj je že kritično, bodo turisti sami sebe srečevali … Proti vikendašem nisem imel nič. Imeli so vikende, smo se spoprijateljili, ampak sedaj ni niti njih več. Tudi oni oddajajo prek Airbnb-ja, Bookinga. Ukiniti je treba to. Država ni naredila na področju turizma nič. Še iz časa Jugoslavije so zakoni za sobodajalstvo isti. Isto registriraš sobodajalstvo sedaj kot v 80. letih. Prevetriti je treba to. Zelo je enostavno: Airbnb je treba prepovedati, ker je to stvar, ki sploh ni legalna. Booking pa je legalen, ampak vsem tistim, ki to delajo, se ne splača, če imajo samo eno stanovanje. Če oddajaš prek bookinga, moraš imeti s.p. in ga moraš plačevati. Država bi lahko dobila kup denarja na račun tega, ampak gre za komplicirano stvar. Za to urediti zahteva res veliko energije in ekipo, in kljub vsej birokraciji, ki jo imamo, tega niso sposobni.

Zavedati se je potrebno, da se problemi v kraju, ki jih prinaša novodobni turizem, ne morejo reševati sami od sebe, temveč je treba trendu slediti in s konkretnimi ukrepi spodbujati kakovost bivanja v kraju. Ukrepi so nujno potrebni na državni ravni, toda strategije mora razvijati tudi občina. Z Dušanom sva se pogovarjala o tem, kako probleme v turizmu rešuje občina in kje vidi pomanjkljivosti njene politike in možnosti za razvoj kraja:

Taki kraji bi morali imeti določeno strategijo. Tudi po zakonu je verjetno tako, da mora imeti kraj izdelano strategijo o razvoju turizma. Toda, to kar naredijo, naredijo najbolj poceni kolikor se da, le da zadostijo zakonu. Obstajajo podjetja, ki po sistemu copy-paste po tekočem traku pišejo strategije za slovenske kraje. […] V 80ih je bilo veliko tega na turističnih agencijah, bil je Kompas, Slovenian tourist, Globtour, General tourist, Kvarner express. Bil sem šef Slovenian tourista in dobili smo se vsaj dvakrat na leto. Takrat je bil največji Kompas, ki je kot največja agencija pripravil predlog, kako naj bi šla sezona, ki je pred nami. Takrat smo med agencijami celo uskladili okvirne cene. Koliko naj bi bila cena sobe za dva, apartmaja za dva, za štiri … Bile so neke razumne cene in to je zelo pomembno. Danes je že tretje leto zaporedoma, da so te cene prevrednotene in ker se s tem nihče ne ukvarja, lahko čisto vsak za sebe postavi ceno. To je kriv Booking, ki spodbuja visoke cene, saj dobiva s tem večje provizije. Ta sistem je tipičen sistem kapitalizma in vodi v krizo. Produkt, ki ga ponujamo je absolutno prevrednoten in prišlo bo leto, ko se bomo spraševali, kam so turisti šli.

V letošnjem poletju se je na vrhuncu turistične sezone dogajalo, da je bila garažna hiša Fornače (pred vhodom v mesto) popolnoma zasedena, zato so nastajale kolone avtomobilov. Ne davno je bil zaradi tega v Piranu izveden tudi protest. Tako so morali turisti in tudi domačini čakati na parkirno mesto po več ur ali pa so se z avtom odpeljali iz mesta, daleč stran. Pri tem se turizem kaže kot dinamična in nepredvidljiva gospodarska dejavnost. Pred dnevi je v medijih odmevala tudi novica o prodaji garažne hiše Fornače. O tem mi je Dušan pravil:

Zadnja novica je ta, da so mestni svetniki na dopisni seji sklenili, da občina ne potrebuje garažne hiše. Zidal jo je Kraški zidar, občina je ni odkupila, Kraški zidar je šel v stečaj in garažna hiša, ki je edina in vitalnega pomena za Piran, je šla v last Banke Koper, ki jo je kreditirala. Banka Koper bi jo rada prodala, a občina tega noče kupiti. Našli so kupca, ki je ponovno neka investicijska firma, a mora biti po zakonu garaža zaradi predkupne pravice sprva ponujena občini. Občina naj je ne bi potrebovala in je zavrnila. To je taka neumnost. Zdaj bo garažno hišo kupil privatnik iz te investicijske firme in on lahko poda ceno parkiranja, kolikor si želi. Parkiranje pa je vitalnega pomena za Piran. Ta lahko izsiljuje mesto za naslednjih petdeset let. Garažna hiša je rudnik zlata. Občina bi dala devet milijonov in bi služila milijon na leto. Nekaj bi morala narediti, neka pamet bi morala biti, pa je ni. Zdaj je dnevno parkiranje 17 evrov, on kot nov lastnik pa lahko ceno dvigne na 30 evrov. Tako lahko uniči ves turizem v Piranu. Kdo bo šel v Piran za 30 evrov? On ima vso pravico, da to naredi in ko mu bodo rekli, da uničuje mesto, bo rekel: »V redu, da pa tega ne naredim, naj mi da mesto neko subvencijo. Dajte mi milijon na leto, pa bom pustil cene take kot so.« Znal bo izsiljevati in bo lahko, ima vso pravico, ker je njegovo.

Jasno lahko razberemo, kako lahko celo tako pomembna hiša za Pirančane in Pirančanke, kot je garaža, postane investicijska naložba in bremeni življenje v kraju.

Po Dušanovem mnenju je ključnega pomena, da se vzpostavi red in nadzor nad stanovanji, ki bi omogočil, da do lastniškega ali najemniškega stanovanja lahko pridejo tudi mlade družine in tisti, ki bi radi v Piranu živeli. Stanovanje samo po sebi je stanovanjski in ne poslovni prostor in kot takšen se ne bi smel oddajati v turistično-hotelske namene. Sobodajalstvo bi bilo nujno potrebno omejiti na oddajanje le dela stanovanjske površine, v kateri tudi stanuješ. Tako je bilo to zamišljeno na samem začetku. Obdavčiti bi morali vikende in prazna stanovanja, ter preprečiti oddajanje na »črno«. S tem bi cene stanovanj padle in to bi lahko bila rešitev za meto Piran. Za ta namen je navedel pozitivno prakso občinske politike v Trstu:

Veš, kako pa delajo v Trstu? V Trstu so stanovanja veliko cenejša kot tukaj, ampak odvisno, zakaj stanovanje kupuješ. Če ga zato, da bi v njem živel, potem je to poceni. Če ga pa kupiš, ker imaš višek denarja, se ti ne splača, ker ti dajo tak davek, da ti gate slečejo. Prijatelj, ki veliko igra v Italiji, živi zdaj v Trstu. Stanovanje je hotel kupiti v Kopru ali v Izoli, ampak je rekel, da je neprimerno ceneje v Trstu. Kupil je lepo, veliko stanovanje in se je prijavil, da tam živi. Rekel je, da mu dvakrat na teden trkajo na vrata in pošiljajo listke naj se takoj javi na upravni enoti, ker ga nikoli ni. Oni to preverjajo. On potem gre na to njihovo upravno enoto in prinese dokazilo, da takrat, ko so ga iskali, je igral v Firencah, bil je na turneji tudi nekje drugje itn. Rekel je, da ga sedaj že drugo leto opozarjajo z listki, da so ga iskali in da ga ni bilo. To je pošteno in je red. Tukaj pa zaprejo 1. oktobra in ni žive duše do 1. aprila. Če bi šel nekdo potrkati in pustil listek, bi ugotovil, da je listek mesec dni kasneje še vedno tam. Nato bi dal še en listek gor in ko bi jih dal pet, bi izdal odločbo, da tam ne živi nobeden. 

Še posebej v tako manjšem mestu, kot je Piran, je stanovanjski problem vseprisoten in vpliva na vse ravni družbenega življenja: od kulture do izobraževanja itn. 

Z namenom, da preverim, koliko je otrok v mestu, sem poklical na osnovno šolo Cirila Kosmača Piran in govoril z ravnateljico Zlato Milić, ki me je tudi učila. V razburjenem in razočaranem tonu hkrati mi je povedala, da število otrok vsako generacijo naglo upada. Na šoli je trenutno 237 otrok in v prvi razred jih je bilo v šolskem letu 2019/20 vpisanih le sedem. Spomnim se, da smo bili v moji generaciji, 1994, trije razredi, bilo nas je nekaj več kot petdeset. Zanimivo je, da je v osnovni šoli Lucija, ki je oddaljena približno pet kilometrov od Pirana in tudi spada pod občino Piran, otrok precej več. Razlaga je preprosta. Tam so stanovanja cenejša in dostopnejša. Ravnateljica mi je povedala, da se na osnovni šoli v Piranu zavzamejo za vsakega otroka, saj so službe učiteljev, učiteljic in drugih zaposlenih odvisne od števila otrok. Vrtci in šole so zanjo »vitalni organi mesta«.

Po eni strani na občini in v medijih pogosto govorijo o Piranu iz svetle plati, kot o uspešno delujočem in živem turističnem mestu, v resnici pa je turistična sezona kratka in traja občutno manj kot pol leta, zato je treba po drugi stani upoštevati tudi temno plat, ki traja dlje časa v letu. Pozimi je domačinov vsako leto manj, poleti pa je mesto preobremenjeno in pri tem se turizem kaže kot dinamična in nepredvidljiva gospodarska dejavnost. Občinska politika se pri upravljanju mesta Piran kot izrazito turističnega kraja ne izkazuje kot prepričljiva. 

Piran poleti (avtor fotografije: Janez Kočar)
Piran pozimi (avtor fotografije: Ubald Trnkoczy)

Problemi v kraju ležijo na dlani, a prav tako tudi nekatere rešitve, in še več bi se jih ponudilo, če se vodilni na občini ne bi ukvarjali v glavnem s populizmom, ampak bi zavihali rokave in se resnično trudili vzpostaviti red v kraju.

Pojdimo v Moskvo! Поедем в Москву!

Katarina Penko

Pred leti sva se s prijateljico odločili obiskati Rusijo. Velja neko nenapisano pravilo, da mora vsak študent rusistike vsaj enkrat obiskati Rusijo. A željo po obisku največje države na svetu so spremljala tudi nenehna odlašanja. Najini bomo-bomo, trenutno ni časa, letalske vozovnice so predrage, septembra so izpiti.., so se končali s kozarcem vina preveč in sumljivo poceni letalskimi vozovnicami. In ko sva rezervirali letalske vozovnice, sva bili skoraj že na pol poti. Tako so se začele prave priprave na odhod. Prvi korak je bila pridobitev vize, ki je na papirju zelo preprost: izpolniš obrazec, obiščeš rusko veleposlaništvo in naslednji dan že lahko odletiš. V resničnem svetu pa je nekoliko drugače: ko obupaš s konzularnimi postopki na ruskem veleposlaništvu, ko ne najdeš hostla, ki bi ti poslal povabilo, obiščeš prvo agencijo, ki jo najdeš na internetu, plačaš 100 € ter dan pred odhodom dobiš poslovno vizo namesto turistične in upaš, da te nihče ne vpraša, s kakšnim poslom se ukvarjaš oz. na kakšnem poslovnem obisku si.

Na dan odhoda sva že pet ur pred letom postopali po letališču, s kovčkom, ki ni imel niti grama manj kot 23 kilogramov, kar je končna dovoljena teža brezplačne prtljage. Kovček sva namreč spakirali po navodilih stare mame: ta je lepo povedala, da če greš na drugi konec sveta, tudi kila krompirja v kovčku ne bo odveč.

Šele v Beogradu sva se zavedli, zakaj so bile vozovnice tako poceni. Iz Ljubljane sva odleteli ob 10h zjutraj, že ob 11.30 sva bili v Beogradu, let do Moskve pa sva imeli komaj ob osmi uri zvečer. V treh urah sva pregledali vse trgovine in pojedli kosilo ter za pogum degustirali preveč toplo dunjo in viljamovko. V naslednjih petih urah sva, kot dve izgubljeni duši, tavali po letališču ter upali, da je prišlo do kakšne napake in bo najino letalo vzletelo veliko prej. A sreča ni bila na najini strani in v Moskvo sva prileteli šele ob 23. uri. Že doma sva si zamislili načrt, kako bova prišli z letališča do hostla. Odločili sva se potovati z vlakom in nadaljevati pot s podzemno železnico.

Leta 2008 je v kinematografe prišel film Ugrabljena (Taken) režiserja Pierra Morela. Zgodba govori o upokojenem agentu, ki mu ugrabijo hčerko. Hčerka Kim in njena prijateljica sta se odločili odpotovati v Pariz; na letališču sta srečali privlačnega fanta, ki jima je predlagal, da bi

si delili taksi. Ko dekleti prispeta v stanovanje, kjer sta nameravali živeti med obiskom Pariza, ju ugrabijo. Film sem si ogledala šele po obisku Rusije, bi ga pa verjetno morala đe prej. Zakaj to omenjam, boste izvedeli v naslednjih vrsticah.

Na letališču Šeremetjevo je k nama pristopil mlad fant, ki se je predstavil kot taksist in nama ponudil prevoz po zelo ugodni ceni. Odgovorili sva, da bova šli raje z vlakom in ga vprašali, ali naju lahko usmeri proti železniški postaji. Ne da bi nama povedal, kje je železnica, je začel razlagati, kako zelo poceni naju lahko odpelje do hostla. V tistem trenutku je prijel moj kovček in s hitrim korakom odhitel proti izhodu, jaz za njim, prijateljica pa za nama. Peljal naju je čez neosvetljeno makadamsko parkirišče, najina kovčka vrgel v črni avto z zatemnjenimi šipami in naju posedel v avto. V tistem trenutku mi je v glavi odzvanjalo le: ne sedaj z neznanimi ljudmi v avto, ne sedaj z neznanimi ljudmi v avto… Tri minute v drugi državi in že naredim edino stvar, ki so mi jo doma zabičali, naj je ne naredim!

Шереметьево

Najin taksist ni bil tisti lepi mladi fant, ki naju je srečal na letališču, ampak na prvi pogled tipični predstavnik stereotipov, ki jih Američani producirajo v svojih filmih: visok, mišičast, z brki in s cigaretom v ustih. Toda izkazalo se je, da je taksist prav prijazen moški, z ženo in dvema otrokoma; pripeljal naju je do vrat hostla, nama pomagal s kovčki in mi dal telefonsko številko, če bova potrebovali taksi ob odhodu.

Ko sva prišli v hostel. je bilo že krepko po polnoči, in vse kar sva si želeli, je bil kvaliteten spanec. Vendar sva imeli prevelika pričakovanja. Pričakal naju je hostel iz Stalinove dobe. Odeje so imele luknje, soba pa je bila le za odtenek večja od shrambe za živila. V upanju na boljši jutri sva odšli spat.

Naslednji dan sva odšli raziskovat lepote Moskve; videli sva veliko več, kot sva načrtovali, saj orientacija ni najina najmočnejša točka, zato sva prehodili veliko večji del mesta, vendar je bil glede na velikost Moskve najin pohod le kaplja v morje. Sobo v hostlu sva si delili še z nekim študentom (veliko mladih namreč živi v hostlih, ki so veliko cenejši od stanovanj). Nekje sredi tedna je prebivališče v naši sobi – shrambi iskala še neka študentka; receptor ji je opisal sobo kot: Посмотри на эти девушки! Это грязно, грязно! (Poglej te punce! Vse je umazano!) Naj opomnim, da je bila soba takšna, kot sva jo dobili: edini dodatek sta bila najina dva kovčka, ki sva ju imeli na tleh, saj omare v shrambi ni bilo.

Moskovski kremelj

Cerkev svetega Vasilija Blaženega

Katedrala Kristusa Odrešenika

Najbolj se nama je v spomin vtisnila tržnica na posestvu Izmajlovo (Измайлово). Poleg »črne kuge« sva dobili tudi veliko »spominkov« (obe sva se namreč v domovino vrnili bolni, kar bi bila pred nekaj stoletij, glede na število podgan dokaj utemeljena diagnoza😊). Pomembno na tržnicah je, da uporabiš vse sposobnosti glihanja in ceno zbiješ čim nižje. V oči so nama padli trakovi iz umetnega krzna, vendar so bili dokaj dragi. Cena enega traku je bila 3.000 rubljev (trenutni tečaj rublja: 1 € je približno 72 rubljev). A ko si nekaj resnično želiš, v trenutku obvladaš ruščino in zraven za vsak primer še severna narečja. Ceno trakov sva z najinimi novopridobljenimi sposobnostnimi zbili s 3.000 rubljev na 1.000 rubljev za dva trakova. Zadovoljni z nakupom sva se vrnili v hostel.

Измайловский кремль

Фарфор – porcelan

V ruskem jeziku babuški (tradicionalni ruski igrači) pravijo матрёшка (matrjoška), naše poimenovanje babuška najbolj spominja na rusko besedo бабочка (babočka), ki pomeni metulj.

Spominki

Ostanek potovanja so spremljale malo manj zanimive dogodivščine, ki nama bodo za vedno ostale v spominu. Na koncu lahko povem, da sta Rusija in Moskva nasploh zelo lepi. Moskva je barvito mesto, polno zgodovinskih stavb. Postaje podzemne železnice so kot palače, kjer vsaka govori svojo zgodbo. Teden dni je premalo za ogled vseh lepot, ki jih v sebi skriva ruska prestolnica, mesto, ki daje občutek skrivnostnosti, s katerim se vrneš v domovino. Ustvarjanje predstav o Rusiji in Rusih na podlagi stereotipov in filmov je največja napaka, ki jo lahko posameznik naredi, kljub temu pa še vedno ne priporočam nočne vožnje z neznanimi ljudmi, saj previdnost ni nikoli odveč.

Podzemna železnica Komsomolskaja

Podzemna železnica Beloruska in Novoslobodskaja.

Zakaj danes vsi meditirajo? Razmišljanje o trženju religije

Lea Podgoršek


Knjige za osebnostno rast vse bolj štrlijo s knjižnih polic. Ni lepšega od lahkotnega prebiranja nečesa, kar ti obljublja srečno življenje, ogromno denarja in ljubečega partnerja. In kot pravi slavni novodobniški avtor Coelho: Če si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da da bi se ti sanje uresničile. 

Podobne besede danes vse večkrat slišimo iz ust terapevtov alternativne medicine, tudi samooklicanih psihologov in spretnih tržnikov. To, kar v antropologiji obravnavamo kot sinkretično obliko religioznosti, idej in filozofij, modo ekscentrikov in protikulturno gibanje, čudovito odgovarja na potrebe sodobnega človeka. In tako danes religija tudi pri nas postaja odlično prodajno blago

Gibanje new age se je začelo v šestdesetih letih 20. stoletja kot upor proti institucionalni religiji, skupaj z drugimi milenaričnimi gibanji, ki so se takrat imenovala “gibanja za vstop v dobo Vodnarja”. Vrednote miru, bratstva, ljubezni in ekološke skrbi za “mati Zemljo” so s pomočjo orientalistov in mistikov stopile v ezoterično tradicijo, ki priznava živost narave, meditacijo, imaginacijo ter poudarja odgovornost do vseh živih bitij. V diskurzu novodobništva je Zemlja na svojem ekliptičnem potovanju pred pragom dobe Vodnarja, ki pooseblja mir, ljubezen in duhovnost. V novodobniškem diskurzu se moramo na prehodu v drugo obdobje pripraviti tako, da aktiviramo vse svoje telo z močjo misli in se povežemo z vsem, kar nas obdaja. Tudi z nadnaravnim. Da bi izpolnili pogoje za povezovanje, moramo upočasniti obveznosti in izprazniti zavest. To nam omogočajo različne tehnike relaksacije, holotropsko dihanje, meditacija, joga ali srečevanja z bitji iz astralnega sveta. Te tehnike večinoma prihajajo iz vzhodnih verskih tradicij, ki so jih prevedli raziskovalci “vzhodnjaških religij”, novodobniki pa so jih uporabili za reševanje težav postmodernega človeka.  

pg1

Knjige z domače knjižne police, v katerih lahko najdemo diskurz novodobništva 

Novodobništvo je tako z odgovorom na človekove potrebe, strahove in zamujene priložnosti v postmoderni družbi odgovorilo s poplavo prodajnega blaga, ki uporablja religijo kot blagovno znamko. S tem imam v mislih tečaje za samoozdravitev, številne knjige za osebnostno rast ali tečaje za razvoj kreativnosti. Tako novodobniki lahko poiščejo odgovore na pomembne težave sodobnega človeka, novodobniški diskurz pa odmeva v vsakdanjih pogovorih. Četudi se morda ne zavedamo, diskurz vsakodnevno slišimo iz prijateljevih ust ali pa na službenem sestanku. Sama sem ga največkrat slišala v pogovorih, povezanih s stresom, partnerstvom, na marketinških konferencah ter različnih predavanjih o karieri. Na internetu lahko zasledimo tudi številne ponudbe spletnih tečajev, programov, konferenc in seminarjev, na katerih predavatelji v diskurzu novodobništva predajajo (oziroma prodajajo) svoje znanje o moči misli za dosego uspeha ali celo o tem, kako postati milijonar.    

Trener T. Harv Eker na seminarju Millionaire Mind Intensive

Trener T. Harv Eker na seminarju Millionaire Mind Intensive 

Ponavadi se zgoraj navedenih tečajev in tehnik poslužujemo, ko se znajdemo v stiski. New age (novodobništvo) kot način mišljenja in religiozno prodajno blago je tako lahko zelo priročno za prodajnike in marketingaše, ki na zasičenem trgu iščejo priložnost za zaslužek. Naši stari starši so se v težavah verjetno zatekali v cerkev, mi pa se zatekamo k duhovnim knjigam, tečajem meditacije in kariernim svetovanjem. Problemi lahko nastanejo takrat, ko ideje novodobništva namerno uporabljajo za kapitalistično tekmo na trgu, z njimi poplavijo medije, religijo pa odkrito uporabljajo za tržne namene. Angleški sociolog in antropolog Paul Heelas v knjigi Novodobniško gibanje: slavljenje sebe in sakralizacija modernosti (The New Age movement: The celebration of the self and the sacralization of modernity) v sklepnih poglavjih razmišlja o usodi novodobništva kot religije. Avtor napove, da novodobništvo ostaja med nami. Ob tem pa opozarja, da je njegov konec mogoče doseči prav v tem primeru, in sicer če new age diskurz postane del vsakdanjih diskurzov, medijev in tržnih ponudb. Danes v vsakdanjem diskurzu poznamo pojem marketinški guru, ki predstavlja spiritualnega tržnika, prodajnika ali menedžerja, ki na socialnih omrežjih deli spiritualne motivacijske ideje. Pri tem se ponavadi nanaša na lastno biografijo in karierno pot.

unnamed

Motivacijski novodobniški posnetki podjetnice Tanje Skaza, ki je dobila nagrado za Mlado menedžerko 2014 in nagrado za Žensko leta v jugovzhodni in srednji Evropi 2015

Če kdo torej še vedno misli, da je religija del preteklosti, se nanaša na fundamentalistične misli o enem bogu. Prisluhnimo vsakdanjim nasvetom za težave. Ali pa prisluhnimo motivacijskim govorom na kanalih YouTuba. Preverimo, katere vrednote poudarjajo (naj) podjetniki in managerji. Preglejmo ponudbe delavnic osebnostne rasti, meditacije in drugih “vzhodnjaških” tehnik. Religija je torej vsepovsod, kjer smo ljudje, le vprašati se moramo, kaj pomeni, če jo nosimo kot blagovno znamko za zviševanje lastnega ugleda.

Rogaška Slatina in Rogatec v 80. letih 20. stoletja: biser gospodarstva v Jugoslaviji

Blaž Majcen

V življenju sta me vedno zanimali dve stvari, to sta gospodarstvo in ljudje. Tako zgodovina kakor tudi etnologija deloma preučujeta obe temi, zato sem se odločil, da se tema dvema področjema posvetim v svojem diplomskem delu. Večino časa med študijem preživim v Ljubljani, toda ker veliko raje preživljam svoje dni v svojem domačem kraju, Rogaški Slatini, sem se odločil nekaj konkretnejšega napisati o svojem domačem kraju. S tem sem našel še en izgovor, da več časa preživim v Rogaški Slatini in ob tem napišem še diplomsko delo. Odločil sem se vključiti tudi Rogatec, saj imamo tam družinsko podjetje, ki sta ga ustanovila že moja babica in dedek. Družinsko podjetje je sedaj cvetličarna, ki je bila ustanovljena v prvi polovici 80. let, saj prej nista imela sredstev za prostor, v katerem bi lahko izvajala obrt.

V svojem diplomskem delu sem prikazal, da je za razliko od gospodarstva po drugih delih Slovenije in Jugoslavije v osemdesetih letih gospodarstvo v Rogaški Slatini in Rogatcu naravnost cvetelo, vendar moramo poudariti, da gospodarski razcvet na tem območju ni bil nič nenavadnega in je bil celo načrtovan, saj je SR Slovenija s svojo ekonomsko politiko spodbujala policentrični razvoj. Kot dokaz temu lahko omenimo velik infrastrukturni projekt, izgradnjo obvoznice med Rogaško Slatino in Rogatcem. Namen izgradnje obvoznice je bil razbremenitev tovornega prometa skozi središče Rogaške Slatine. V osemdesetih letih je v Jugoslaviji nastopila težava pri preskrbi prebivalcev s kavo, oljem, sladkorjem, mesom, pralnim praškom in drugimi potrošnimi dobrinami. Ni primanjkovalo samo osnovnih dobrin, bile so tudi težave pri preskrbi z električnim tokom in nafto. Kriza je bila še bolj občutna na začetku druge polovice osemdesetih let, ko je prišlo do povečanja stroškov proizvodnje, s tem pa do višanja cen. Obenem so se nižali osebni dohodki. Inflacija je med letoma 1985 in 1986 dosegla 100 %. Proti koncu osemdesetih let so poskušali rešiti gospodarstvo z novimi zakoni, vendar prepozno, saj je država že razpadla. Med temi zakon je bil najbolj znan t. I. Markovićev zakon iz leta 1988, ki je utemeljil privatizacijo in ga bom omenil tudi nekoliko pozneje.

Kljub krizi so se v osemdesetih letih odpirala nova podjetja. V Rogatcu je leta 1983 odprla svoja vrata tudi Cvetličarna Javornik, in sicer eno leto po začetku stabilizacijskega programa. Še pred tem so konec sedemdesetih let v Rogatcu odprli TOZD Gorenja, ki se je nato v osemdesetih letih začel širiti tudi v Bistrico ob Sotli. Krizi so se uspešno upirale tudi Mesnine Žerak. Ustanovili so prvi muzej na prostem v Sloveniji, Muzej na prostem Rogatec. Proti koncu osemdesetih let je nastalo tudi podjetje, ki proizvaja kozmetične izdelke, Kozmetika Afrodita.

Uspešna so bila tudi podjetja, ki so nastala že veliko prej in so svoj vrh dosegla v času gospodarske krize v osemdesetih letih. Med najbolj uspešnimi je bilo podjetje Steklarna Rogaška, ki se je leta 1985 razširilo in doseglo svoj višek po izvozu proizvodov in glede na število zaposlenih: tovarna je takrat zaposlovala kar 2.200 ljudi. Tudi Steklarska šola se je leta 1985 razširila, tako v proizvodnem smislu kakor tudi po številu zaposlenih. V letu 1985 je bilo zelo uspešno tudi zdravilišče v Rogaški Slatini, saj je v tistem letu doseglo višek povojnega turističnega obiska: obiskalo ga je 40.300 turistov, ki so ustvarili 385.000 nočitev. Kot malo manj uspešno podjetje bi lahko omenil le Mizarstvo Rogaška Slatina, ki je bilo sicer uspešno v prvi polovici osemdesetih let, potem pa je zaradi pomanjkanja potrebnega kadra, izgubljanja trga in reorganizacije šlo v stečaj. Med taka podjetja spada tudi podjetje KORS (Konfekcija oblačil Rogaška Slatina).

V ospredju lahko vidimo novejšo zgradbo Steklarne Rogaška, postavljene v 80. letih 20. stoletja. (Foto: Blaž Majcen, 20. 7. 2018, Rogaška Slatina)

Uspešnost gospodarstva na tem območju lahko pripišemo dvema pomembnima dejavnikoma, ki sem ju zaznal med pisanjem diplomskega dela. Prva pomembna značilnost je bila povezanost med podjetji. Med manjšimi sodelovanji bi lahko šteli oskrbovanje Mesnin Žerak, ki je s svojim mesom oskrbovala druga podjetja na območju Rogaške Slatine in Rogatca. Med tistimi, ki sem jih obravnaval, so na primer oskrbovali podjetje KORS. Mizarstvo Rogaška Slatina je bilo sprva le del zdravilišča in se je komaj po Markovićevem zakonu osamosvojilo, do takrat pa je raslo in se širilo s pomočjo zdravilišča. Steklarska šola je nastala zaradi potrebe po ustreznem kadru za Steklarno Rogaška Slatina in je tudi postavljeno v neposredni bližini steklarne; z njeno pomočjo so tudi zagnali proizvodnjo v Steklarski šoli. Kot dobra poteza se je pokazala, ko je Steklarna Rogaška prodala devize zdravilišču, s čimer so omogočili gradnjo Hotela Sava. Kot drugo pomembno značilnost bi omenil izvoz, ki je predstavljal pomemben dejavnik za podjetja iz Rogaške Slatine. Velika izvoznika sta bila podjetji KORS in Steklarna Rogaška. Steklarna je na višku svoje podjetniške poti v sredini osemdesetih, več kot 70 % svojih izdelkov izvozila; odstotek v KORS-u je bil znatno nižji, vendar je bil kljub temu dokaj visok. Devize je bilo mogoče izkoristiti tudi s pomočjo turizma, kar je dokazalo zdravilišče v Rogaški Slatini.

Zdravilišče v 80. letih (vir: Facebook; Rogaška Slatina nekoč)

Življenje v času socializma je bilo drugačno kot o njem dandanes poslušamo od starejših. Veliko ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, se je strinjalo, da je bilo življenje v socializmu za delavce v industrijskih obratih preveč privilegirano, predvsem glede njihovih pravic, vendar moram poudariti, da sem govoril v veliki večini z ljudmi, ki so bili v osemdesetih letih na visokih položajih ali pa so bili obrtniki. Obrtniki in drugi samozaposleni so zatrjevali, da so imeli manj pravic. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so si lahko privoščili veliko več kot zaposleni v tovarnah in drugi delavci. Gradili so si velike hiše, imeli po več avtomobilov, najemali velike kredite in jih brez težav sproti odplačevali.

Mala ustava je po besedah sogovornikov dala veliko preveč pravic delavcem in premalo dolžnosti. Proti koncu osemdesetih let se je začelo obdobje stavk – v podjetju KORS so bili delavci ob vsakem manjšem nestrinjanju pripravljeni stavkati. Zadeve v podjetjih so se povsem spremenile po sredini osemdesetih let zaradi vsiljenih reform, ko so delavci dejansko izgubili moč v delavskih svetih, to moč pa so pridobili menedžerji. To se je zgodilo leta 1988, ko je zvezna skupščina sprejela nov zakon (Markovićev zakon). Zakon je nalagal, da se gospodarski OZD-i (organizacije združenega dela) na novo organizirajo v podjetja. Leto kasneje (1989) pa so sprejeli še Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih, s katerim se je dokončno končalo obdobje samoupravljanja in združenega dela

Socializem naj bi ljudem v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let omogočal, da so imeli vedno na razpolago delovno mesto, vsaj tako so mi zatrjevali moji sogovorniki. Realnost je bila opazno drugačna. Delavci z omejenim socialnim kapitalom so zelo težko dobili zaposlitev in o ničelni brezposelnosti gotovo ne moremo govoriti. Zraven tega pa moramo poudariti, da so bila osemdeseta leta obdobje krize in zatona socializma. Ljudje so imeli službe, vendar so delali za zelo majhno plačo, zato so z velikim navdušenjem pričakovali osamosvojitev in nove spremembe. Ljudje so pričakovali reformo sistema in več kapitalizma. S tem so delavci želeli obljubljeno zahodnoevropsko deželo (kot nekakšno obljubljeno sanjsko deželo). 

Danes med omenjenimi podjetji najbolje posluje podjetje Kozmetika Afrodita, ki povečuje svojo proizvodnjo in uspešno posluje na območju Balkana. Med drugimi še delujočimi in uspešnimi podjetji lahko omenimo še Steklarno Rogaška in hotele – med njimi izstopajo hoteli Grand Hotel Donat, Grand Hotel Sava, Butique Hotel Alexander in Grand hotel Rogaška. Turizem je tisti, ki še dan danes zraven industrije zaposluje številne prebivalce Rogaške Slatine in Rogatca ter njene okolice. Velik in tudi dolgoletni ponos Rogaške Slatine, Steklarna Rogaška je ob prehodu v novo tisočletje zabredlo v velike finančne težave, kar je privedlo do velikega odpuščanja v letu 2005. V naslednjih letih so uspeli podjetje do neke mere sanirati, kljub temu pa jim ni uspelo popolnoma poravnati vseh dolgov, zato je prišlo leta 2013 v last Ameriškega zasebnega sklada (skupina WWRD), ki jo je potem leta 2015 prodal skupaj še z nekaterimi steklarnami iz Evrope finskemu podjetju Fiskars. Steklarna Rogaška je že leta 2014 poslovalo z 7 milijonskim (evrov) dobičkom, povečale so se plače in izboljšali pogoji dela v podjetju. V tem primer in tudi v primeru hotela Aleksander se je nakup in prevzem tujih kupcev in investitorjev izkazal za dobrega. 

Razmišljanje o ljudski glasbi in njeni prisotnosti v vsakdanjem in medijskem prostoru

Matija Kenda

Pomislite, kdaj ste nazadnje slišali ljudsko glasbo? Kje imate, če sploh, stik z njo? Kako dobro navsezadnje poznate ljudsko glasbo? Zagotovo znate zapeti vsaj kakšno ljudsko pesem, če si prikličete v spomin čas iz otroških dni? Ob njeni melodiji, ki je sedaj v vaši glavi, pa se vprašajmo še, kje se srečamo z ljudsko glasbo v vsakdanjem življenju?
Povprečen Slovenec bi rekel, da je vsepovsod, in pokazal na plakat lokalnega narodnozabavnega ansambla v bavarskih dirindlnih, ki vabi na prihajajočo veselico. S to glasbeno zvrstjo se res vsakodnevno srečujemo predvsem v medijih ali pa ulovimo njene zvoke, ko se vije iz zvočnikov starejšega soseda. Slovenci dojemajo to ponarodelo zvrst glasbe kot nekaj slovenskega, pristnega, domačega in … kot ljudsko glasbo. Ampak … Najprej razčistimo. Narodnozabavna glasba, oberkrajner ali domača glasba, kot se je sprva imenovala (sam jo raje imenujem »oberkrajnerska« glasba), ni ljudska glasba, pa čeprav nam želi popularna pa tudi nacionalizirana kultura to na vsak način vsiliti. Še zmeraj poteka polemika, ali je narodnozabavna glasba izumljena zvrst glasbe, ki so jo uvedli ansambli, kot je Ansambel bratov Avsenik, ali pa izhaja iz ljudske glasbe oziroma naj bilo po ljubitelju Ivanu Sivcu to kar novo godčevstvo. Sam se s slednjim ne strinjam. Narodnozabavna glasba je izumljena in novokomponirana glasba, ki je nastala po drugi svetovni vojni in se samo opira na določene elemente ljudske glasbe in jih reinterpretira, stilizira in banalizira v stilu modernih glasbenih zvrsti. Poleg tega je avtorska glasba za množično kulturo. Ljudska glasba se nam zdi iz splošnih predstav precej podobna glasba. Na te asociacije sta vplivala tako folklorizem kot tudi narodnozabavna kultura.
Ljudska glasba, za katero se uporabljajo še izrazi tradicionalna, tradicijska, etnična, folk in izročilna glasba, je v resnici precej drugačna. Najpreprostejša opredelitev bi bila kot pesmi in glasba, ki nima znanih avtorjev in jo izvajajo preprosti in nešolani ljudje in se je prenašala iz roda v rod v čim bolj nespremenjeni obliki (Muršič 2017: 8). Druga opredelitev pa je, da je to glasba, ki je bila podvržena evolucijskemu procesu ustnega prenosa z oblikovanjem in preoblikovanjem glasbene skupnosti, ki ji daje svoj ljudski značaj (definicija po Mednarodnem svetu za tradicionalno glasbo). Najpomembneje pa je, da so pri ljudskem glasbenem udejstvovanju večinoma ločeno peli in godli.
V različnih obdobjih so uporabljali zelo različne inštrumente. Tudi harmonika (predvsem današnja oblika »frajtonarice«), ki jo danes pri nas dojemajo kot emblematični inštrument ljudske glasbe in narodnozabavne glasbe v stilu »starodavnega artefakta« slovenskega ponosa, je le konstrukt, ki je postal popularen šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, skupaj z narodnozabavno glasbo (Kovačič 2015: 87-115). Počasi ugotovimo, da ima narodnozabavna (oberkrajnerska) glasba z ljudsko glasbo in godčevstvom le malo skupnega in »da je tisto, kar pojmujemo kot ljudsko, povsem drugačno od tistega, kar prikazujejo sami glasbeniki, domačini in ljubitelji« (Muršič 2017: 48). Če je nekaj »narodno« in »nacionalno«, še ne pomeni, da je to tudi ljudsko (ibid.: 48).

Ljudski godci in inštrumenti se skupaj z izvajanjem glasbe precej razlikujejo od narodnozabavnih ansamblov. Na fotografiji godci iz Mokronoga okrog leta 1900.

Ne bi se preveč spuščal v delitve in polemiziranje, vendar je treba reči bobu bob, saj današnje starejše, sploh pa mlajše generacije, ne vedo in ne razumejo povsem te razlike in »vsrkavajo« vsakršno »resnico«, ki jo ponujajo nepreverjeni viri in njihova reprodukcija v medijih. Verjetno tudi sam ne bi poznal razlike, če me ne bi v okviru študija etnologije in kulturne antropologije ljubiteljska radovednost gnala k zanimanju za glasbo v preteklih obdobjih. Še posebej me zanima, kako je glasba mojih prednikov zvenela v njihovih, preteklih obdobjih. Vprašanje, na kakšne inštrumente so igrali in kako so peli, me je od nekdaj fasciniralo.
Opisano razlikovanje je le ena izmed posledic nepoznavanja ljudske glasbe pri nas. Razlog za slabo znanje je navsezadnje tudi premajhen stik z ljudsko glasbo, ki je del večplastnega problema, ki zadeva ljudsko glasbo pri nas. Vprašanje, kje se v vsakdanjem življenju srečujemo z ljudsko glasbo, odkriva eno plast tega večplastnega problema. Ta srečevanja bi sam opisal kar z besedo malo; nekaj malega o njej izvemo v družinskem okolju, malo več se podučimo v osnovni šoli, malokrat jo slišimo na družabnih dogodkih, če nismo med tistimi, ki se glasbeno ali pevsko udejstvujejo. Nemalokrat “mislimo”, da jo slišimo, ko je že vsega konec – na pogrebih, kjer se v slovo že kakšno stoletje v eno »lajna« le »tista o lipi« (Živčec 2018). Paradoks pa je, da je ta pesem (kot tudi marsikatera druga ob različnih življenjskih mejnikih), ki se jo zapoje pokojniku v slovo v dobri veri, da je ljudska, avtorska pesem Miroslava Vilharja v uglasbitvi Davorina Jenka, ki je postala ponarodela.
Zaskrbljujoča je medijska pozornost, ki jo v Sloveniji namenjamo ljudski glasbi. Kljub temu, da imamo kar nekaj posameznikov in skupin ter »malo morje« pevskih zborov in (nekaj o tem ste si že lahko prebrali tudi na tem blogu) in folklornih skupin, ki s svojim entuziazmom ohranjajo, poustvarjajo in rekontekstualizirajo ljudsko glasbo, se mi zdi naravnost žalostno, da ta še naprej ostaja na obrobju medijske pozornosti in zanimanja pri nas.
Ko sem pregledoval, kje se v medijih pojavlja ljudska glasba, se je našlo le nekaj skromnega nabora. Narodnozabavna glasba je po drugi svetovni vojni počasi, po osamosvojitvi pa skorajda popolnoma prevzela pozornost ljudski glasbi in ima danes svoje televizijske kanale in radijske postaje. Ljudsko glasbo pa najdemo samo v posameznih oddajah prvega programa Radia Slovenija in na Radiu Ognjišče. O televizijski oddaji pa ne duha ne sluha: niti na državni televiziji nimamo niti ene same tematske oddaje, v kateri bi bila ljudska glasba zastopana. Prav tako pri vsej ponudbi, ki jo premore današnji čas z vsemi mediji in platformami, nimamo niti ene platforme, kjer bi lahko slišal samo slovensko ljudsko glasbo, od tiste avtentične do izvedb v modernih glasbenih stilih. Kot avtentično imam v mislih tisto, ki so jo na terenu zbirali etnologi in raziskovalci ljudske kulture. Terenskih posnetkov pa je razen radijskih oddaj in arhivov zelo malo. Nekaj takšnega gradiva se najde raztresenega na portalu za izmenjavo videoposnetkov YouTube. Ljudsko glasbo je povečini mogoče najti kot njeno poustvarjanje, ki ga izvajajo sodobne glasbene skupine. Na YouTubu je mogoče najti veliko posnetkov z ljudsko glasbo, ki pa do nedavnega niso bili kategorizirani skupaj.
Zato naj vam za konec predstavim projekt, ki že nekaj časa deluje v družbenem omrežju Facebook in na YouTubu ter zapolnjuje praznino glede ljudske glasbe v spletu.
Projekt Slovenska ljudska glasba je plod entuziazma in neprofitne želje po obujanju, ohranjanju in širjenju zavesti o izvirni ljudski glasbi Slovencev in tudi slovenskih etničnih manjšin. Projekt je profil na YouTubu, kjer lahko najdemo zbirko različnih posnetkov, od terenskih posnetkov iz različnih pokrajin do sodobnih interpretativnih izvedb ljudske glasbe različnih glasbenikov in glasbenih skupin.

Projekt Slovenska ljudska glasba na YouTubu.

Na profilu tako lahko prisluhnete terenskim posnetkom od Rezije do Bele krajine ali si predvajate ljudsko glasbo ali pesmi ob priložnostih ali dogodkih, kot je na primer čas kolednic; prepustite se lahko izvedbam t. i. »folk revival« skupin, kot sta Volk Folk ali Tolovaj Mataj, ali pa si ljudsko glasbo predvajate v izvedbi popularnih izvajalcev, kot sta Vlado Kreslin in Beltinška banda.
Avtorji zamisli se ne želijo izpostavljati in želijo biti, tako kot »avtorji« ljudske glasbe, anonimni in neznani. Posnetke objavljajo tudi na profilu Facebook, kjer jih pospremijo zanimivi in poučni zapisi. Vsekakor priporočam profil vsem tistim, ki bi se radi bolje seznanili z ljudsko glasbo slovenskega etničnega prostora in zapolnili svoj vsakdan z nevsakdanjo glasbo. Sicer pa bi bil že čas, da ljudska glasba izstopi iz nevsakdanjosti in postane nekakšen kulturni kapital vsakega Slovenca in ne zgolj podkulturni kapital majhnega števila prebivalstva. Navsezadnje je to glasbena zapuščina vsem.

 

Vrnitev v deželo prednikov 

Anamarija Verdel 

Navadno v časopisih beremo intervjuje ali poslušamo radijske oddaje s Slovenci po svetu ali tujci v Sloveniji; tale intervju je malce drugačen. Nekega sončnega aprilskega popoldneva sem se dobila na pogovoru z dvema prijetnima dekletoma, ki imata slovensko državljanstvo, a nista rojeni v Sloveniji in tudi slovenskega jezika se šele učita. Kako je do tega intervjuja sploh prišlo? Povsem po naključju. Kolegica mi je povedala, da ima novo sostanovalko, da ta prihaja iz Argentine in da ne bom verjela: ima zelo slovensko ime – Alenka. Nasmejala sem se ji in jo vprašala: »Najbrž so njeni predniki Slovenci ali ne?« Kolegica me je začudeno pogledala in pokimala. Še malo sva se pogovarjali o njeni novi sostanovalki, nato pa sem jo, iz čiste radovednosti, prosila, če mi priskrbi stik z njo, ker bi se rada z njo pogovorila o tem, zakaj se je odločila priti v Slovenijo, kako se tu počuti, ali je tu tako, kot si je predstavljala … Imela sem srečo, saj je na intervju privolila; še več, s sabo je pripeljala še eno prijateljico, Amaranto, ki je prav tako slovenskega rodu. Pogovor je potekal v angleškem jeziku.


Zakaj sta se odločili obiskati Slovenijo?

Alenka: Prvič sem prišla v Slovenijo pred dvema letoma, da bi obiskala svojo družino v Prlekiji. Starši so bili že prej v Sloveniji, a zame in za mojega mlajšega brata je to bilo prvič. Na hitro smo si ogledali Slovenijo in takoj mi je bila všeč. Vedela sem, da se želim vrniti, a nisem vedela, kako. Po nekaj mesecih sem na internetu našla ponudbo za štipendijo ASEF. Prijavila sem se in bila izbrana. Čeprav je bila izmenjava predvidena le za dva meseca, sem se odločila ostati dlje, za cel semester, saj sem se zares zaljubila v Slovenijo in Ljubljano.

Amaranta: Moja starša sta pred leti obiskala Slovenijo in mi predlagala, da po končani srednji šoli obiščem Slovenijo še sama, saj imam slovensko državljanstvo; lahko bi se naučila slovenskega jezika. Skratka, lahko bi bilo zabavno leto v Sloveniji. Potem je moj oče dobil tu delo na fakulteti, tako da smo vsi skupaj živeli tu eno leto. V tem času sem dobila štipendijo na Filozofski fakulteti za učenje slovenskega jezika. Ko se je naš skupen čas v Sloveniji lani jeseni iztekal, sem postala precej žalostna, saj mi je bilo tu zares všeč – želela sem si ostati, saj lahko tu študiram zastonj. Sicer lahko tudi v Argentini študiraš zastonj, zato prihajajo v Argentino na študij tudi iz drugih latinskoameriških držav. No, odločila sem se ostati in se to jesen vpisati tu v Ljubljani na fakulteto. 

Sta že prej kaj znali slovensko?

Alenka: Ne, jaz ne znam slovensko.

Amaranta: Ne, moja mama ne zna slovensko, kaj šele moj oče. Slovenščine sem se naučila tu na tečaju. Moji stari starši po mamini strani so govorili slovensko, mamina brata sta hodila v slovensko šolo, kjer sta se naučila slovensko, a moja mama tja ni mogla, ker je bila šola le za dečke.

Se je v vaši družini ohranilo kakšno slovensko izročilo?

Alenka: Krofi. Dedek je naučil mojo babico iz Argentine, kako se dela krofe. Pečemo jih za vsako priložnost. Slovensko izročilo se v naši družini ohranja zgolj skozi recepte. Večina mojih slovenskih sorodnikov v Argentini je že umrla.

Amaranta: Tudi pri nas je glavno izročilo hrana. Dedkova sestra peče za praznike medenjake, moja babica pa je kuhala prežganko. Sicer pa se mi zdi, da so vsi ostali moji sorodniki postali Argentinci. 

Kaj pa ta naša slavna potica? Tega niste pekli v Argentini?

Alenka: Prvič sem jo poizkusila v Buenos Airesu na migrantskem festivalu, ki se dogaja vsako leto od sredine septembra do sredine oktobra, s čimer slavimo vse migranstske skupnosti, ki so z vsega sveta prišle v Argentino. Na naši stojnici sem tako poizkusila potico. Na  tem festivalu se skupnosti predstavimo in tekmujemo med seboj. Mesto iz katerega sem (La Plata), je glavno mesto province Buenos Aires. Tudi tu imamo skupnost Slovencev, ki vsako leto sodeluje na tem festivalu. Kakšna tri leta nazaj sem tudi sama sodelovala kot Kraljica Slovenije; vsaka skupina ima svojo predstavnico, ki jo imenujejo kraljica. Ne gre za lepotno tekmovanje ali kaj podobnega, ampak za predstavljanje skupnosti in tradicij. Bilo je zelo zabavno, saj sem se lahko oblekla v narodno nošo, plesala sem polko.

Ste se pred prihodom v Slovenijo z družinama pogovarjali o Sloveniji?

Alenka: Da, saj imajo tu moji starši nekaj zemlje v Križevcih. Ker je morala mama urediti neke dokumente v Sloveniji, je bil to popoln izgovor, da obiščemo Slovenijo. Od nekdaj sem si želela obiskati to državo, a je tako daleč. Vesela sem, da sem lahko tu, saj je res lepo, mesta so majhna, vse lahko prehodiš peš ali prekolesariš.

Amaranta:Pogovarjali smo se zgolj o načrtih, o izletih, ki bi jih izvedli med bivanjem v Sloveniji. Starša sta ljubitelja narave, zato sta načrtovala izlete v planine. Niso kaj veliko vedeli o načinu življenja tukaj. O Sloveniji sploh nisem imela nikakršne podobe, saj me sprva država ni pretirano zanimala, zgolj iz turističnega vidika. Šele od trenutka, ko sem prišla sem, sem začela spoznavati deželo, se učiti o različnih vplivih, ki so oblikovali Slovenijo. 

Se bosta v Slovenijo še vrnili?

Alenka: Da. Ko končam diplomo v Argentini, se bom vrnila v Ljubljano. Bilo bi lažje živeti v Ljubljani kot v Prlekiji, že zaradi dela. Ko sem prišla prvič v Ljubljano, je bilo vse tako na hitro, zdaj ko tu živim, mi je zelo všeč. Veš, za nas iz Amerike je Evropa, tako kot za vas Evropejce Amerika, neka sanjska dežela za popotništvo. Zagotovo nama je lažje, ker imava slovensko državljanstvo, saj se tako lažje vključiš v življenje. 

Alenka vpraša Amaranto: Se ti zdi, da ko potuješ naokoli in se vrneš v Slovenijo, da si prišla domov? Jaz imam namreč ta občutek, občutek, da si prišel domov.

Amaranta: Nisem še potovala veliko, ampak vem, kaj misliš. In ja, imam ta občutek domačnosti. Tudi jaz si želim ostati tu stalno. Sicer pa je to težko vprašanje. Naj povem povsem iskreno: če bi bila Argentina res tako sanjska dežela, bi tam ostala, saj imam tam vse sorodnike in prijatelje, tako pa se ta država sooča s številnimi krizami. Lani je bilo ogromno protestov, fakultete so bile zaprte po cel mesec ali več. Tudi ekonomske razmere niso najboljše. Zato je bila odločitev, da ostanem tukaj, toliko lažja, saj sem tu ravno ob pravem času in imam nekaj osnov slovenščine, da lahko začnem s študijem. A ne glede na mojo odločitev, Argentina je še vedno moj dom; zdi se mi, da lahko grem tja, kadar koli bi si zaželela. A najprej bi rada preizkusila življenje tukaj, saj se mi tu zdi vse bolj preprosto. Varneje se je sprehajati po mestu ponoči, ne skrbi te, kakšna bo plača naslednji mesec, ali bo ta nižja, cene v trgovini pa višje.

Kaj pa vajini družini, kako sta sprejeli vajino odločitev?

Alenka: Ko sem jim povedala, da bom tu ostala še en semester, so bili presenečeni, a veseli. Seveda me pogrešajo, a so veseli zame, da sem tu. Ko sem prišla sem, me je moja sestrična na vsak način želela »poparčkati« s slovenskimi fanti – le zato, da bi tu ostala. 

Amaranta: Moji starši so bili začudeni. Sem edinka, a me pri moji odločitvi vseeno podpirata in sta vesela. Pravita, da imata sedaj dober izgovor, da pogosteje obiščeta Slovenijo. Del moje družine ni pokazal nikakršnega zanimanja – kot da gre za še eno povsem običajno odločitev. Moj slovenski dedek ni kazal nikakršnega veselja, rekel je le: »Aha, dobro«. 

Kakšen pa je odziv Slovencev, ki jih srečata in izvejo, da imata slovenske korenine?

Alenka: Zdi se jim čudno, ko vidijo ali slišijo moje ime, ki je zelo slovensko, a ko izvedo, da ne znam slovensko, so zmedeni. 

Amaranta: Kaj pa vem, zdi se mi, da te dajo v enega izmed predalčkov, »Oh, ti si ena izmed njih«. Potem te presojajo v skladu z idejami, ki naj bi veljale za ta predalček ljudi, tvojo mentaliteto, tvojo politično usmerjenost, zato raje niti ne omenjam, da sem Argentinka slovenskih korenin. No nekateri niti ne vedo, da obstajajo Slovenci v Argentini. No, niso vsi odzivi slabi, nekateri so zelo navdušeni. Sicer pa tu sedaj živi že veliko Argentincev. 

Alenka: Mogoče jih zmoti bolj to, da so naši dedje zapustili Slovenijo in si ustvarili novo življenje v Argentini ter se nikoli niso uspeli vrniti. 

Potem, ko sta prišli Slovenijo, se vama je zdelo nujno, da poiščeta svoje prednike, da obiščeta kraje, svojih prednikov?

Alenka: Ne bom lagala, ko sem prišla v Križevce, nisem imela občutka, da sem doma. Seveda so me lepo sprejeli, potegovali so se med sabo, kdo me bo gostil, zagotovo je bilo lepo. A najbolj domače se počutim v Ljubljani. Izredno lepo je bilo, ko sem obiskala luteransko cerkev, kjer je bil krščen moj dedek, še zlasti emocionalno je bilo, ko sem našla njegovo ime v krstni knjigi. Težavo predstavlja predvsem komunikacija z mojimi starejšimi sorodniki, saj ti ne govorijo angleško,  jaz pa se trudim s svojo skromno slovenščino. Z njimi sem preživela božične praznike in skupaj smo delali večerjo. Sedaj bo velika noč in zelo se veselim učenja velikonočnih tradicij, barvanja jajc in podobno, saj tega v Argentini nimamo. S skupino tujih študentov smo obiskali Ptuj in si ogledali karneval; bilo je zabavno in predvsem drugače kakor smo navajeni v Argentini, saj je tu konec zime in se praznuje prihod pomladi.  Pri nas v Argentini pa je ravno obratno, saj se začenja zima in ker je tako vroče, si običajno mečemo vodne balone. 

Amaranta: Nisem še obiskala kraja, od koder je bila moja babica, sem pa obiskala hišo, kjer je živel moj dedek kot otrok; nekdaj je bila kmetija. Bil je čuden občutek. Tukaj nimam takšnega sorodstva kot Alenka. Tu živijo le še dedkova sestra, ki je nuna v Domžalah, in še en dedkov brat, ki ga nisem uspela spoznati, saj je vedno zelo zaposlen. Teta govori špansko, tako da ko sem jo obiskala, sva lahko nemoteno komunicirali. Obiščem jo večkrat, saj sem tu sedaj sama, ona pa nima svoje družine. Ne govoriva veliko o Sloveniji, teta bolj preverja, kako sem, kako se učim in podobno. 

Pozdrav iz Prekmurja!

Katja Forjan

“Prekmurje, moje Prekmurje, davno bi te že pozabo, če me ne bi štrkov glas sakši den k tebi vabo.”

Zgoraj omenjeni citat mojega prispevka je del besedila pesmi skupine Kontrabant z naslovom Prekmurje, moje Prekmurje. Skoraj vsi, ki me v Ljubljani vprašajo, od kod sem, so navdušeni nad mojim odgovorom, da prihajam iz Prekmurja. Najprej jim seveda moram razložiti razliko med Prekmurjem, Pomurjem in Prlekijo, nato pa povedati kakšno besedo ali dve v prekmurščini. Prekmurje in prekmurščina sta v očeh večine tako rekoč eksotika. Prvič zaradi tega, ker živimo sorazmerno daleč od središča, Ljubljane; drugič pa verjetno zaradi tega, ker sodimo pod Slovenijo šele dobrih 100 let. Ravno 17. avgusta letos bo minilo 100 let, odkar je bilo Prekmurje priključeno k matični domovini.

Veliko ljudi je presenečenih, ko izve, da bo letos avgusta za nas Prekmurce velik praznik. Boris Golec v svojem članku z naslovom Nastanek pokrajinskih poimenovanj prebivalcev slovenskega ozemlja: Kako smo postali Gorenjci, Dolenjci, Notranjci, Štajerci, Korošci, Primorci in Prekmurci? piše, da je ime Prekmurje je nastalo zunaj Prekmurja; ustvarjeno je bilo na Hrvaškem, sprejeli pa so ga tudi Prekmurci sami. Ime je prišlo v splošno rabo šele po priključitvi Prekmurja Jugoslaviji. Slovenci zunaj Prekmurja pa so Prekmurce poznali kot ogrske Slovence, ti pa so za svojo deželo čedalje bolj sprejemali geografsko oznako Slovenska krajina. Najbolj zanimivo pri tem je to, da smo ravno Prekmurci v teh stotih letih razvili močno samoidentifikacijo s tem imenom. Danes prekmursko ime za pokrajino in njene prebivalce nima prave konkurence v starejših imenih; zdi se logično in staro, v resnici pa je mlado in so ga kot zadnji sprejeli tudi Prekmurci sami. Ponotranjili so ga kot danost, še doda Golec.

Kot že omenjeno, bo Prekmurje praznovalo stoletnico priključitve k Sloveniji. V Novinah, 17. avgusta 1919 je bilo zapisano:

Screenshot_1

V namen praznovanja stoletnice je bil izdelan poseben logotip. Logotip obeleževanja 100-letnice priključitve Prekmurja k matičnemu narodu je bil sprejet na seji Iniciativnega odbora 21. 12. 2018. Zamisel logotipa je pripadla podjetju FRANCFRANC. Pomen logotipa je naslednji:

»Izbrani logotip izhaja iz kombinacije večih elementov. V njem prepoznamo številko sto, ki obeležuje slovesno obletnico, preplet dveh ničel, ki se spletata v znak za neomejeno in neskončno, ki simbolizira neskončno – torej trajno in ne začasno – povezanost Prekmurja z matično državo. Ob tem pa je v drugi ničli diskretno skrita ali razkrita stilizirana podoba srca, ki se sklada s sloganom ‘Prekmurje v srcu’. Zaradi svečanosti in pomembnosti jubileja je osnovna pojavnost logotipa v zlatem barvnem odtenku.«

100 let

Prav tako se bo celo leto zvrstilo veliko prireditev v ta namen.

Pomurje se nahaja na severovzhodu Slovenije in meji na Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko. Sestavljata ga Prekmurje na eni strani reke Mure in Prlekija ter Štajerski del Pomurja na drugi strani.

Na spletni strani Visit Pomurje piše o Pomurju tako: Gričevnato območje, ki se nahaja severno od reke Mure, se imenuje Goričko, vzhodno območje Prekmurja pa se deli na Dolinsko in Ravensko. Pomurje je stičišče različnih kultur, verstev ter etničnih skupin, saj tu bivajo tudi Romi in madžarska manjšina. Podnebje je kontinentalno-panonsko, z delnimi vplivi sredozemskega podnebja. V regiji so tri zavarovana območja narave, Krajinski park Goričko, Krajinski park Ljutomerski ribniki – Jeruzalemske gorice ter Krajinski park Negova.

Prekmurje je znano po poljih in ravninah, po številnih naravnih in kulturnih znamenitostih, po zdraviliščih, po gostoljubnih ter preprostih ljudeh, dobri hrani in vinu. Prav tako so za Prekmurje značilne številne obrti, kot so tkalstvo, kovaštvo, lončarstvo, čevljarstvo, žganjekuha, mlinarstvo, medičarstvo ter oljarstvo. Znan je slogan, da pri nas v Prekmurju čas teče počasneje.

Med največjimi zanimivostmi v Prekmurju so tako Bukovniško jezero ter energijske točke, Stolp Vinarium v Lendavi, Lončarska vas Filovci, Brod na Muri in Otok ljubezni v Ižakovcih, Grad Grad na Goričkem, Tropski vrt Ocean Orchids, Lendavski in Soboški grad, Sotinski breg kot najvišja točka Prekmurja, Plečnikova cerkev v Bogojini, Rotunda v Selu, Tromejnik ter razstavni paviljon Expano. Razstavni paviljon Expano je regijsko promocijsko središče, tako rekoč vrata v Pomurje. V Expanu najdemo tako gostinski del, turistično-informacijski center ter interaktivno-doživljajski park.

Prekmurje vabi, da odkrijete tudi ta košček Slovenije.

Ravnica.jpg

Prekmurska ravnica (avtorica fotografije: Katja Forjan)

Družinske skrivnosti v arhivih

Veronika Škofljanec Jagodic

Ker sama nisem študentka etnologije in kulturne antropologije, temveč zgodovine, sem se pred pisanjem tega besedila znašla pred manjšo zagato. Ali bom znala napisati besedilo, ki bo upravičilo predpono antropo- v imenu bloga? Na to vprašanje sem si odgovorila s preprostim: »Da, saj mi ne preostane nič drugega.☺« In prvemu je sledilo drugo, pomembnejše vprašanje. O čem naj pišem? Brez dvoma naj bi si izbrala temo, ki mi je blizu, in ni trajalo dolgo, da sem se odločila za temo, povezano s pisanjem magistrskega dela o družini kot instituciji oz., bolj natančno, o zbiranju podatkov o njej, ki jih najdemo pri preučevanju matičnih knjig in drugih arhivskih virov. S podobnimi temami so se v večini res ukvarjali zgodovinarji, a ena najboljših raziskav s tega področja je še zmeraj delo etnologa in zgodovinarja Jožeta Hudalesa Od zibeli do groba, v kateri je preučil območje Šaleške doline.

Torej, kaj sploh so matične knjige in kje jih najdemo? Matične knjige za obdobja do druge svetovne vojne v Sloveniji hranijo škofijski oz. nadškofijski arhivi, kjer si jih lahko tudi ogledamo. Tam shranjene matične knjige se delijo na krstne, poročne in mrliške matične knjige. V prvih o vsakem posameznem krščencu izvemo informacije o njegovem imenu, dnevu rojstva in krsta, kraju rojstva, veroizpovedi, spolu; o tem, ali je zakonski ali ne; sledijo podatki o starših in botrih (ime, priimek, stan oz. poklic); o tem, kdo ga je krstil ter v nekaterih primerih tudi podatke o babici, ki je novorojenčku pomagala na svet. V poročnih knjigah se nahajajo informacije o datumu poroke in podatki o ženinu in nevesti, pričah in o tistem, ki ju je poročil. Pri ženinu poleg imena in priimka izvemo tudi njegov naslov, starost ob poroki, dotedanji zakonski stan (samski ali vdovec), morebitni poklic, imena staršev in poklic očeta. Podobni so tudi podatki o nevesti, le da je v teh primerih veliko redkeje naveden njihov poklic. Iz zapisov o porokah izvemo tudi imena prič in njihove poklice ter ime tistega, ki je mladoporočenca poročil. V zadnjem tipu matičnih knjig najdemo podatke o koncu življenja posameznih oseb. Mrliške knjige nam izdajo datum in kraj smrti, veroizpoved pokojnega, spol, starost in način, na katerega je umrl, kot ga je navedel mrliški oglednik ali zdravnik.

Primer vpisov v krstni matični knjigi (Nadškofijski arhiv Maribor, Župnija Brežice, Krstna knjiga 1818–1851)

Sicer se morda zdijo zgoraj navedeni podatki, ki so v virih večinoma navedeni v obliki tabel, nekoliko dolgočasni, a ni tako. Te na prvi pogled suhoparne informacije nam lahko razkrijejo številne podrobnosti o življenju ljudi v preteklosti. Vas morda zanima, kako je bilo ime vašim prednikom, ki so živeli pred 150 leti in več? Koliko otrok se jim je rodilo in kako so jih poimenovali? S čim so se preživljali? Vsi ti in še mnogi drugi odgovori se skrivajo v matičnih knjigah. Raziskovanja se lahko lotite sami, lahko pa preverite spletno stran Slovenskega rodoslovnega društva, kjer se nahaja še več praktičnih napotkov. V matičnih knjigah je mogoče brskati po preteklosti, ki presega okvir posameznega sorodstva. Podatke za neko določeno okolje (za eno ali več župnij) lahko preučujete tako številčno kot tudi kvalitativno. Izveste lahko več o tem, kdaj so se ljudje na nekem območju poročali in kdaj so imeli otroke ter koliko jih je bilo, ali so se otroci rodili v zakonu ali ne; sklepate lahko tudi o tem, kakšne strategije so uporabljali pri sklepanju zakonskih zvez in kako pomembna je bila vloga botrov; izveste lahko celo, ali so posamezne kraje prizadele nalezljive bolezni, kot je npr. kolera.

Če pa vaše radovednosti ne poteši raziskovanje zgolj matičnih knjig, lahko svoje vedenje o določeni temi poglobite z dodatnimi arhivskimi viri. Več podatkov o družinah lahko najpreprosteje pridobimo s pomočjo knjig Status animarum (ali po slovensko: popis duš), v katere so duhovniki po gospodinjstvih popisovali župljane ter zapisanemu večkrat pridali osebna opažanja. O materialnem statusu posameznikov lahko sklepamo tudi na podlagi podatkov, zabeleženih v operatih različnih katastrov, ki jih hranijo v Arhivu Republike Slovenije, mogoče pa si jih je ogledati tudi na spletu; v njih lahko najdemo tudi več podatkov o življenju v posameznih krajih. O življenju in pomembnejših dogodkih v kraju pa večkrat poročajo kronike različnih ustanov, kot so šole, društva in tudi župnije.

V upanju, da sem v vas spodbudila žilico za odkrivanje preteklosti, naj vam na srce položim le še to: pri raziskovanju se zabavajte, ne opustite ga ob prvi prepreki, saj je slast ob odkritjih, ki sledijo, še toliko večja.☺ Če pa se vseeno zatakne, smo tukaj tudi tisti, ki vam z veseljem priskočimo na pomoč.

Raziskovalni razgled v Nadškofijskem arhivu Ljubljana (avtorica fotografije: Veronika Škofljanec Jagodic)

Pozabljena ali nevedna generacija?

Pia Jankovič

Mladi med šestnajstim in petindvajsetim letom se nahajajo v procesu odraščanja in razvijanja svoje unikatne osebnosti. Prav tako pa se v tem življenjskem obdobju radi zabavajo, potujejo in spoznavajo svet okoli sebe. Vendar se zastavlja vprašanje, koliko se pri zabavi tudi dejansko kulturno udejstvujejo, kakšna je njihova želja po obiskovanju prireditev in kakšna so njihova druga zanimanja, hobiji in želje.

Sedaj, ko smo si postavili teh nekaj vprašanj, se lahko vprašamo tudi, kdo so ponudniki storitev za mlade, ali se zares zanimajo zanje in jim pripravljajo takšen program, ki bi jih zares pritegnil, z njimi pa tudi nekoliko mlajšo in po njihovem mnenju »zmedeno« občinstvo. Torej, kaj menite?

V pričujočem prispevku se bom osredotočila predvsem na mesto Brežice in mladino, ki tam živi oziroma se vrača v mesto med vikendom (študentje), ki so lahko tudi člani Društva študentov Brežice. Na podlagi pogovorov z mladimi različnih starosti sem ugotovila, da so razočarani nad ponudbo prireditev, tudi festivalskih, ki jih organizirajo v mestu ali njegovi neposredni okolici. Kot primer lahko navedem praznovanje novega leta v središču mesta. Primer dobro izvedenih prireditev pa je festival Brežice moje mesto, ki ga vsako leto izvajajo v poletnem času . Mladi bi se predvsem radi zabavali in našli prostor, kamor bi lahko zahajali ob vikendih ter se med seboj družili in spoznavali. Nekoč je bistveno več obratoval klub Hacienda, ki pa se dandanes odpre le enkrat na mesec.

Žalostno je, da ima mesto mladinski center, ki obratuje, vendar mladi vanj ne zahajajo, saj se tam  po pripovedovanju marsikaterega mlajšega Brežičana in Brežičanke počutijo neprijetno ali se ga celo bojijo. Mladinski center Brežice se je pred kratkim spremenil v večgeneracijski center  in dodal svoji ponudbi tudi hostel.

Mladinski center, ki ima v samem imenu vključeno besedo mladi, se mladim posveča minimalno. Sedaj v junijskem času je v mladinskem centru veliko bolj pestro dogajanje, saj pripravljajo festival Brežice moje mesto, v okviru katerega dejansko vključujejo vse (otroke, mladino in starejše). Ko pa pride zimski čas, center zamre. Po pogovorih z osebjem sem ugotovila, da organizirajo več delavnic za starejše občane in otroke kot pa za samo mladino. Zavedajo se, da se mladi ne zadržujejo pri njih, vendar jih to tudi ne moti, čeprav ima center točilni pult in park s klopmi, kamor bi lahko mladi hodili in se družili. Prav tako imajo ob točilnem pultu tudi mali oder, kjer občasno nastopajo lokalne skupine, ki jih žal ni veliko. V poletnem času v parku organizirajo kantavtorske koncerte, ki pritegnejo nekaj več ljudi, med njimi tudi mladino, ki pokaže nekaj zanimanja za to zvrst glasbe. Po mojem mnenju je sama institucija našla “prihodek” v plačljivih delavnicah in organizaciji otroških predstav, samo mladino pa je dala na stranski tir in nanjo pozabila.

Mladinski center Brežice  je bil od ustanovitve leta 1997 bolj alternativen in so se v njem zbirali alternativci, ki so radi poslušali rock ali pa metal, vendar pa je v današnjem času izgubil tudi takšno občinstvo, saj se mlajši rokerji in metalci ob vseh spremembah, ki so jih v centru uvedli v zadnjih letih, ne počutijo več prijetno.

Če se vrnem k mladini, bi vseeno rada omenila, da v Mladinskem centru Brežice organizirajo in izvajajo različne evropske projekte, kot je bil projekt PiMP, in tudi projekte, ki jih sofinancira Občina Brežice, kot je projekt “postani MC faca”. Kljub vsemu se je s padcem obiska centra izkazalo, da je to premalo: premalo je zanimanja za mlade in premalo je raziskav, kaj mlade sploh zanima in kaj bi radi videli v samih Brežicah. Sicer naj bi dijakom dajali reševati ankete, ki bi jim pomagale pri izvedbi aktivnosti, vendar je samo zanimanje za reševanje anket izredno malo.  

Žal v današnjih časih organizirajo prireditve brez poznavanja interesov na terenu, samo zato, da se nekaj organizirajo in da lahko rečejo, da nekaj delajo. Prav tako moramo upoštevati, da se je mladinski center spremenil v javni Zavod za podjetništvo, turizem in mladino Brežice, kjer že po imenu vidimo, da so mladino postavili na konec .  

Na koncu so nad površno izvedenimi prireditvami in nastopajočimi, ki niso posebej zanimivi, razočarani tako oni kot smo razočarani tudi mladi. Primer takšne prireditve je Fazanc, ki jo organizirata mladinski center in študentsko društvo Brežice. Vsako leto je manj udeležbe in vse več drog in alkohola. Sicer konkretnega dokaza za to trditev nimam, vendar je bilo to  mogoče razbrati iz pogovorov z mladimi. K pomanjkljivi udeležbi pa lahko prištejemo tudi cene vstopnic, ki niso ravno prijazne za mlade denarnice.

Po raziskavah na terenu, ki sem jih izvajala v okviru svoje diplomske naloge (Kulturne prireditve in udeležba mladih v Brežicah), sem ugotovila, da bi bili mladi zadovoljni že s tematskimi večeri, ki bi potekali vsako soboto, na katerih bi se lahko družili, poslušali dobro glasbo in plesali. Sicer v Zakonu o javnem interesu v mladinskem sektorju to posebej ne piše, vendar bi se mi kljub temu zdelo samoumevno, da bi to mladinski center moral početi . Prav tako so podali nekaj izvrstnih predlogov, ki bi jih lahko vsak mladinski center vpel v svojo ponudbo in se tako res odprl in prilagodil mladim. Med predlogi so bili: večeri kartanja (tarok, žganje, remi); organizacija predavanj o igranju e-iger in nato skupno igranje s profesionalcem; organiziranje amaterske razstave fotografij dijakov in študentov, ki bi radi pokazali svoje delo; tematski večeri, npr. gledališke skupine ali potopisna predavanja; delavnice, ki niso namenjene samo starejšemu občinstvu in še veliko več. Zavedati se je treba, da je potrebno vsako stvar izvajati kontinuirano in da se bosta obisk in uspešnost začela kazati skozi čas; tu sta potrebni vztrajnost in dobra promocija prireditev. Prav tako je potrebno v organizacijo prireditev vključiti mlade.

»Z mladimi je težko govoriti, saj še sami ne vedo, kaj hočejo in kaj jih zanima,« mi je povedala ena izmed sogovornic. S to trditvijo se v glavnem strinjam, a le delno. Veliko jih je reklo, da ne vedo, kaj bi radi in jih stvari enostavno ne zanimajo, kljub temu pa so menili, da morajo v mladinskem centru organizirati različne prireditve, saj bodo šele tako lahko videli, če jih kaj zanima in kakšna bi lahko bila njihova »strast« ali pa okus. Za občinstvo in obiskovalce se je potrebno boriti, pa naj bodo to otroci, mladi ali pa stari. Pri tem ne smemo spregledati, da obstaja tudi pozabljena generacija mladih, ki se nahaja med otroci in »vsesplošnim« odraslim občinstvom.

Nikoli ni prepozno začeti nečesa, kar lahko poveže in obogati ljudi z znanjem in zabavo.