Tina Krašovic

Leta 1893 je Francija Laos razglasila za del francoske Indokine in si zagotovila nadzor nad reko Mekong, dragoceno trgovsko potjo skozi jugovzhodno Azijo. Pred koncem druge svetovne vojne je območje zasedla Japonska, vendar ne za dolgo – po padcu atomske bombe na Hirošimo je Laos razglasil neodvisnost, že leto kasneje pa so oblast ponovno prevzeli Francozi. Laos je tako dosegel popolno neodvisnost šele leta 1954, ko so komunisti v bitki premagali Francoze. Z Ženevskim sporazumom so se morali Francozi ozemlju v jugovzhodni Aziji docela odreči, ZDA pa zaradi strahu, da bo z odsotnostjo francoske oblasti območje pripadlo komunističnim silam, sporazuma niso podpisale.

V letih po neodvisnosti je priljubljenost komunistične skupine Pathet Lao med laoškim prebivalstvom naraščala, vendar so se težnje premierja Souvanna Phouma nagibale h koalicijski vladi, ki bi nevtralizirala Pathet Lao z bolj konservativnimi silami. V razmere so se vmešale tudi ZDA: leta 1960 se je CIA obrnila na generalmajorja kraljeve laoške vojske, da bi postal vodja njihove “tajne” vojske, ki bi onemogočila delovanje komunistični skupini Pathet Lao in prekinila komunistične oskrbovalne poti v Vietnam. ZDA so pri tem izkoristile konflikt med etnično skupino Hmong,* ki prebiva v odmaknjenem goratem predelu Laosa in je živela v revščini, in nižinskim Laosom: z operacijo Momentum je CIA oborožila in usposobila Hmonge, da so se borili proti silam Pathet Lau. Ameriške zračne sile so Laos pričele bombardirati leta 1964. Do leta 1975 je bila mrtva ena tretjina laoškega prebivalstva, dvakrat toliko je bilo ranjenih. Za vojne zločine v Laosu ZDA niso nikoli resnično odgovarjale: nekdanji predsednik Barack Obama je bil prvi ameriški predsednik, ki je leta 2016 obiskal državo.

Območje je glede na število prebivalcev postalo najbolj bombardirana država v zgodovini sveta. Med vojno (1962-1975) so ZDA nanj iz zraka spustile več kot dva milijona ton eksplozivnih sredstev, od katerih približno ena tretjina ni eksplodirala. Ti ostanki vojne predstavljajo osrednji del Zanijine monografije (»Bomb Children: Life in the Former Battlefields of Laos«, 2019), ki ni le pomemben prispevek k antropologiji nasilja, temveč ponuja tudi vpogled v terensko delo v nevarnih okoliščinah. Zani namreč predstavi elemente, ki dopuščajo pisanje o občutljivih temah, pri čemer lahko še vedno sledi antropološki tradiciji prepletanja etnografskih podatkov s teorijo.

Najprej predstavi uporabo grobega opisa, pri čemer pa avtorica nikakor ne pristaja na pisanje v okvirih, ki bi ponujali teoretska izvajanja brez informacij o opazovanem, o prebivalcih, temveč išče načine, ki bi se gostemu opisu približali na drugačen način. Čeprav eksplicitnih podatkov o posameznikih in njihovemu življenju v monografiji ni, Zani za protiutež temeljito opisuje pokrajino in koščke posameznih terenskih dogodkov, ves čas vpleta tudi lastne izkušnje. Veliko pozornosti namenja opisovanju telesne govorice sogovornikov, s čimer v ospredje vnaša utelešene izkušnje življenja na vojnem območju. V tem smislu grob opis predstavlja obliko etnografskih podatkov (str. 31), ki opisujejo okoliščine na terenu.

Celotno knjigo sestavlja niz vzporednih pojavov, ki oblikujejo dva vzporedna si svetova. Paralelizem tako postane metodološki prijem, s katerim avtorica opisuje svet ostankov vojne (nanašajo se na neeksplodirana eksplozivna sredstva) in svet povojnega okrevanja (ki predstavlja proces obnove v povojnem Laosu). Avtorica združuje oba svetova v analizi družbeno-kulturnih posledic vojne: sprašuje se o vsakdanjem življenju ljudi na nekdanjih vojnih območjih in njihovem soočanju z eksplozivnimi ostanki vojne. Njen koncept paralelizma pravzaprav korenini v laoški poeziji, ki jo opredeljuje specifičen literarni slog – pesmi namreč običajno napišejo kot niz dveh ali štirih različnih vzporednih stolpcev (str. 42), ki jih je mogoče brati navpično ali vodoravno (str. 43):

Avtorica vnaša v monografijo svojo lastno terensko poezijo (pesmi umešča na začetek vsakega poglavja), ki prav tako odseva vzporedna si svetova: tistega, v katerem bivajo sogovorniki z njihovimi izkušnjami, in tistega, katerega del je ona, raziskovalka. Pesmi so del etnografskih podatkov in izražajo kompleksnost, protislovja in občutljive informacije, ki jih ni mogoče neposredno obravnavati. So njena metoda pri obvladovanju nevarnosti, s katerimi se je soočala na terenu.

V nadaljevanju avtorica v navezavi na vzporednosti predstavi industrijsko središče Sepon, ki ga opisuje skozi dve vzporednici: Sepon kot rudnik zlata, povezan z oživljanjem, razvojem in gospodarskimi priložnostmi, in Sepon kot eno najbolj vojno onesnaženih območij v državi – rudnik duhov, kraj, na katerem posameznik odkriva duhove ali sam postane duh (str. 34). Čeprav je vojne že zdavnaj konec in je v ospredju ponovna oživitev mest, materialni ostanki vojne ostajajo. Avtorica jih najde v arhitekturi in krajini – bombe kot temelji za opornike hiš (str. 56); bombni kraterji, spremenjeni v odlagališča smeti (str. 74). Reciklirane, ponovno uporabljene bombe odsevajo materializirano strašenje duhov vojnih časov in oblikujejo prostor, v katerem lahko tesno sobivajo ostaline vojne in povojno oživljanje.

(Tempeljski zvon iz praznega bombnega ohišja. Sepon. Foto: Leah Zani, str. 75.)

Poglavje Polmer eksplozije (»Blast Radius«) se prične s slikovitim opisom avtoričine izkušnje ob spremljanju nadzorovane eksplozije ene izmed bomb. Ob tem predstavi koncept bojazni (»apprehension«), ki združuje strah, tesnobo in čutna zaznavanja ob eksploziji, ki so zavedna (zvok) in nezavedna (ambientalna čustvena stanja, resonanca organov ob oglušujočem poku in telesne travme (str. 102)). V premislek postavi sebe kot raziskovalko in meje, ki jih mora upoštevati, če želi preživeti: središče eksplozije ji je nedostopno, najbližje srčiki pojava so robovi polmera eksplozije, na katerih pa ni le opazovalka z udeležbo, temveč predvsem poslušalka z udeležbo (str. 128). Eksploziji je torej priča z varne razdalje, vendar ni v celoti del lokalnih ontologij (str. 109) in priučenega strahu pred eksplozijami, ki si ga pridobi lokalno prebivalstvo v procesu socializacije. V lokalnem dojemanju nenadzorovana eksplozija ni nezgoda, temveč je tesno povezana z vojno: bomba, ki nenadzorovano eksplodira in poškoduje tistega, ki jo je sprožil, je za lokalno prebivalstvo posredno vojaško dejanje.

(Oporniki hiše, postavljeni na ostankih bomb. Provinca Xieng Khouang. Foto: Leah Zani, str. 56.)

Monografija opisuje Zanijino potovanje skozi štiri leta nevarnega terenskega dela. Opravljala ga je predvsem med bombnimi tehniki, ki iz pokrajine odstranjujejo eksplozivna telesa – v kulturi terorja (str. 136), kjer so politična izginotja, avtoričine izkušnje z nadlegovanjem policistov in srečevanja z vojaškimi ostalinami vsakdanjost in del večjega pojava, ki ga oblikujejo povojni ostanki in procesi oživljanja. Avtorica opozarja na problematičnost opravljanja terena v opisanih okoliščinah in predstavlja, kako ga vseeno obravnavati s prilagojenimi metodami. V tem smislu so terenske pesmi in fotografije, ki jih uporablja, zgovorni etnografski podatki, subtilno umeščeni v besedilo, ki prepleta teoretske premisleke z njeno čuječnostjo do vojaške pokrajine in nasilja v Laosu.

OPOMBI:

*Vojno imenujejo tudi laoška državljanska vojna, ker so se z vmešavanjem ZDA spopadle laoške komunistične skupine (Pathet Lao) in laoška kraljevska vlada. Tako politična desnica kot tudi levica sta v spopadu prejemali zunanjo podporo držav, vključenih v hladno vojno, zaradi česar je Laos postal prizorišče posrednih spopadov med državami zahodnega in vzhodnega bloka.

**Moj prevod iz angleščine. Izvirni zapis v laoščini in avtoričin prevod v angleščino se nahajata v knjigi  na strani 43.