… zato, da bi se spomnili_e, da so možnosti naših prizadevanj za dobro delovanje mnogotere. Pa tudi zato, ker nam morda niti ne preostane drugega kot
delovati sedaj in brez gotovosti, da bodo rezultati delovanja otipljivi v času življenja trenutnih generacij, zagnati materialne prakse, ki bodo upočasnile in sčasoma obrnile procese krčenja in siromašenja sveta, proizvajati in vzdrževati človeške habitate v skladu in soglasju s habitati drugih bitij […]. (Kurnik 2020: 6)
»Verjamem, da je njegova glasba mogočna in lahko spremeni energijo v prostoru,« mi je Gordon iz založbe Mississippi Records nedavno zaupal, kako doživlja glasbo misleca in nadarjenega glasbenika nigerijskih korenin Celestina Ukwuja. »Prav res,« pomislim, včasih lahko že ena skladba zaiskri spremembe.
Slika: Družina z obrobja Pazina na svojem dvorišču med poletjem organizira koncerte, na katere vabi lokalno skupnost. Fotografirala Enja Grabrijan.
Mogoče pa se lahko ohromljujoči teži zavozlanih problemov kompleksnega sveta upiramo nežno. Silovito zagovarjamo ideje solidarnosti, a obenem kot vredna pripoznavamo vsakršna prizadevanja posameznic, posameznikov ali skupnosti, ki čutijo potrebo po spremembah in svoje zamisli po najboljših močeh udejanjajo. Ker – kako zares vemo, da niso še najdrobnejša dejanja, ki jih sem in tja spregledamo kot povsem zanemarljiva, gonilo (morda pa gnojilo) dobrega? Alan Kaplan in Sue Davidoff govorita o delikatnem aktivizmu, ki zavzema raznotere forme, predvsem pa akcijo venomer uravnoveša z refleksijo. Gre preprosto za to, da prakticiramo to, kar želimo, da se pojavi v svetu, da prakticiramo »preprosta dejanja človečnosti«. V njuni knjižici Delikaten aktivizem: fenomenološki pristop k spremembi recimo zapišeta:
Delovati (tam, kjer mnogi drugi ne delujejo) in se hkrati spraševati o tem delovanju – [zavoljo] tega delovanja – medtem ko delujemo, je sublimna izpolnitev tega, kar pomeni biti človek – biti ves čas v odprtem pogovoru s svojim svetom. To pomeni občutljivost, ki presega samo sebe in ki ima zato možnost delovati kot seme bolj zavestne prihodnosti. (Kaplan in Davidoff 2014: 12)
Porajajoča vprašanja (denimo tole), iskrive zamisli in rešitve ali pa upanje, da bo vse še dobro (ki zaveje recimo iz takšnih posnetkov), … so drobtine mogočih odzivov na trenutni čas, ki nam neizprosno briše (brezskrbno) prihodnost. A vsi ti tokovi dobrih prizadevanj so številni, neomajni in rastoči. Navdihujejo nas, zato ob izrečenem lahko le še sklenemo z nežnim vabilom, da se zgoraj načeti seznam širi in … se nikoli ne konča.
Kaplan, Alan in Sue Davidoff
2014 A delicate activism: A phenomenological approach to change. Cape Town: Proteus Initiative.
Kurnik, Andrej
2020 ‘Boji, ki bodo spremenili vse.’ Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 48(279): 4-8.
Folklorna dejavnost v Sloveniji ima močno tradicijo. Med največjimi skupinami, ki delujejo pri nas, je tudi Akademska folklorna skupina France Marolt, katere članica sem že vrsto let. Celoletno delo skupine je v veliki meri usmerjeno v izvedbo letne produkcije ob koncu sezone, ki poteka v Cankarjevem domu. Ob tej priložnosti pa je želja vodstva in članov tudi organizacija turneje in obisk kakšnega mednarodnega folklornega festivala, kar si skupina privošči kot nagrado ob uspešnem koncu dela. Letos smo se, po suši turnej v letu 2020 in turnejah ob strogih zdravstvenih omejitvah in ukrepih v letu 2021, končno brez večjih težav odpravili na petdnevni 15. Mednarodni folklorni festival v srbski Niš.
Iz perspektive vodje plesa je organizacija turneje vse prej kot majhen zalogaj. Administrativni postopki in dogovarjanja s sorazmerno neodzivnimi organizatorji zahtevajo predvsem veliko potrpljenja in improvizacije. Vse do tedna pred odhodom nismo vedeli, kakšne dolžine programa zahtevajo organizatorji, kako bodo videti prizorišča in kakšno opremo nam bodo ta prizorišča nudila. Kljub temu je bilo potrebno sestaviti okvirni program, plesalcem določiti, katere koreografije bodo plesali in v kakšnih formacijah bodo stali na odru. Treba je bilo izpeljati potrebne vaje in vse kosume pripraviti in jih spraviti v potovalne skrinje. Na dan odhoda smo se na pot odpravili pozno ponoči in v zgodnjih jutranjih urah prispeli v Niš.
Vsak dan nastopi
Otvoritvena prireditev prvega dne se je začela s povorko, ki je v zgodnjih večernih urah potekala po mestnem središču Niša. Skupine so se predstavile s krajšimi izseki plesa na različnih lokacijah po ulicah. Nato pa se je povorka sprehodila do Niške trdnjave, sredi katere je letni oder, na katerem je potekala prireditev. Po krajšem nagovoru župana je plesni del prireditve odprl Akademski folklorni ansambel Oro, ki deluje pod okriljem Študentskega kulturnega centra Niš. Sledile so še druge skupine. Mi smo se predstavili s koreografijo Tomaža SimetingerjaTri jagode in rozga.
V naslednjih dneh smo potovali v okoliška mesta, ker smo skupaj s skupino iz Romunije in lokalno srbsko skupino izvedli celovečerne nastope. Obiskali smo Vladičin Han, Belo Palanko in Ražanj. Pred nastopanjem je bila obvezna tudi krajša povorka vseh nastopajočih skozi kraj. Prijetno je videti, da ljudje takšne dogodke spremljajo s zanimanjem, vzpostavljajo interakcijo in aktivno sprašujejo o delovanju skupine. Seveda so neizbežni pogovori z moškimi o tem, kje v Sloveniji so preživljali svojo vojaško obveznost v času Jugoslavije, ter slikanje z majhnimi otroci, ki jih navdušene mame in babice potisnejo v roke plesalcev. Čeprav je stanje in premikanje v folklornem kostumu včasih dolgotrajno in naporno, takšni dogodki odtehtajo slabo voljo, saj nismo le mi tisti, ki za kratek čas popestrimo življenja ljudi, temveč tudi oni nam.
Plesalca z otrokom iz Bele Palanke. Foto Saloma Mukenauer
V vsakem kraju smo nastopali na drugačnem odru. Na prvem nastopu nas je pričakalo zunanje betonsko igrišče, z veliko preglasnim ozvočenjem; drugi dan telovadnica, kjer je bilo ozvočenje zaradi odmeva skoraj nemogoče primerno urediti; tretji dan pa majhen dvignjen oder z nizko streho, s katere so viseli še nižji mikrofoni. Po eni strani se mi zdi, da je čar turneje tudi to, da nikoli ne veš, kje te bo kaj pričakalo. Tako smo podvrženi stalni improvizaciji in prilagajanju, ki pa ga je treba jemati s mirnimi živci in kančkom humorja, kar pa na dolgi rok koristi tudi v vsakdanjem življenju.
Odri. Po vrsti: Vladičin Han, Bela Palanka, Ražanj. Foto: Tadej Zadravec
Sklepni nastop, kjer smo se predstavili s koreografijo Luke Kropivnika Koroška ohcet, je spet potekal v Niški trdnjavi v večernih urah. Tokrat brez generalke ali tonske vaje, kar je približno tako kot vožnja po neznanih cestah. Saj voziti znaš, ampak nikoli ne veš, kaj te lahko preseneti za naslednjim ovinkom, zato si vedno malo na trnih. Pri plesu se to izteče v slabo postavljene pozicije, negotovost plesalcev, ki namenijo več pozornosti opazovanju dogajanja kot svojemu plesu, več možnosti napak in slabo zvočno sliko. Kljub vsemu je nastop dobro uspel in po končanem programu in preoblačenju je sledilo še organizirano druženje s vsemi udeleženci festivala.
Nekaj zgodovine
Na vsaki turneji je čas tudi za ogled kulturnih znamenitosti. Organizatorji so skupinam pripravili krajša ogleda dveh znamenitosti Niša, ki sta bili bolj resne tematike kot ogleda za zabavo. Najprej smo si ogledali Ćele kulo – kostnico, v kateri stoji nizek zidan stolp, v katerega so vzidane lobanje srbskih upornikov, ki so se borili proti osmanskim oblastnikom v bitki pri Čegru. Kljub pretresljivi zgodbi se človek težko zadrži, da se ne bi sklanjal nad vzidane lobanje, ki nekatere prevzamejo z grozo, druge pa z zanimanjem. Na tem mestu sem se spomnila na pojav morbidne radovednosti, ki nas lahko prevzame ob pogledu na prizore nasilja.
Lobanje iz Ćele kule. Foto: Ema Kovač
Naslednji postanek je bil v nekdanjem nacističnem koncentracijskem taborišču Crveni krst, ki je znan po prvem množičnem pobegu. Po njem smo se sprehajali brez vodstva, da smo si lahko sami ogledali stvari, ki so nas najbolj pritegnile. Ogledati si je mogoče številne predmete, kot so, pisma, dokumenti, oblačila, ki so tematsko razstavljeni po prostorih več stavb. Še ena pretresljiva lokacija, ki te, če si bolj jokajočega karakterja, hitro pripelje do solz. Solz žalosti in jeze.
“Mi ne ubijamo z orožjem, ampak z hrano”
Če si gost v Srbiji, se velikim pogostitvam z obilico hrane in pijače pač ne moreš izogniti. Obilica sveže zelenjave, raznih solat in seveda mesa na žaru nas je pričakala ob koncu vsakega nastopa. Na mizi seveda ni manjkala tudi “rakija” v številnih okusih: vse od klasične “šljive” in “dunje” do močne “loze”.
Vrhunec srbske kulinarike smo nekateri doživeli med kosilom, ki so ga vodjem skupin pripravili organizatorji. Na krasni lokaciji smo bili deležni številnih tipičnih jedi, ki so znane v Nišu in okolici, vse od predjedi do sladic. Naslov tega poglavja sem naslovila z besedami, ki nam jih je eden od gostiteljev v šali povedal med jedjo. Pogovor je potekal o različnih značajih narodov nekdanje skupne države Jugoslavije. Kljub resnično dobri hrani je ta ob smehu pridobila malce grenak priokus.
Vsega je enkrat konec
Po napornih, a zabavnih dnevih, ki smo jih preživeli Nišu in okoliških krajih, smo se odpravili proti domu. Med potjo je bil planiran še daljši obisk Beograda, ki pa smo ga žal morali spustiti. Voznik avtobusa je namreč naš prihod na slovensko-hrvaško mejo najavil do polnoči, kar pomeni, da je bilo za postanek premalo časa. Z nekoliko slabe volje smo pot nadaljevali in prispeli v Slovenijo v poznih nočnih urah, a smo seboj prinesli lepe turnejske spomine. Teh se folklorniki in folklornice radi spominjajo še vrsto let in jih tudi z veseljem in ponosom obujajo med plesalci mlajših generacij, ki določene turneje niso doživeli.
Fotografija in proces vizualnega pripovedovanja prinašata v etnografsko terensko delo vprašanja in dinamike, med drugim pa lahko spremenita tudi odnos med raziskovalcem ter sogovorniki, sploh če so med dvema izrazite hierarhične in družbene razlike. To je bilo očitno na terenskem delu v Bihaću marca leta 2022, kjer se zaradi raziskovalčeve pozicije med begunci vzpostavi neravnovesje v razmerju moči, temu pa se dodaja še kontekst prava Evropske unije, ki ovira sproščeno in svobodno fotografijo. Razvije se politično čustvo fototesnobe – skupek občutij, ki se lahko znotraj konteksta balkanske begunske poti razvije s prisotnostjo fotoaparata.
Prvi razlog za fotografsko nesproščenost se skriva v pravu Evropske unije in v pravu držav članic. Migracijske politike se med državami članicami razlikujejo, kar je EU poskušala urediti preko Dublinske uredbe. Dublinska uredba namreč omogoča med procesom prošnje za azil dodelitev odgovornosti nad migrantom tisti državi, skozi katero je oseba prvič vstopila v Evropsko unijo. Ta država je običajno država članica EU ali pa t. i. »tretja varna država.« Tovrstna pravna ureditev pa lahko v resnici vodi v zlorabe ali dodatne ovire za begunce, ravno zaradi razlik v migracijskih politikah. V določenih državah članicah lahko begunce deportirajo nazaj v njihovo državo ali jih nasilno izženejo iz države. V procesu določitve prevzemanja odgovornosti države članice običajno uporabljajo prstne odtise, redkeje pa uporabljajo tudi fotografije, najdene na medmrežju ali telefonu begunca. S tem bi lahko moja lastna fotografija obraza begunca, če se jo odločim javno objaviti, postala ovira v postopku iskanja azila. Fotografija na terenu v Bihaću je bila zato drugačna: bolj kot obraze sem želela fotografirati nekaj, kar lahko objavim, ne da bi kogarkoli ogrožala.
Slika 1: Senca in bivalni prostor. Bihać, 26. 3. 2022. Foto: Dagmar Nared
Pravila fotografije se v tovrstnih kontekstih izrazito spremenijo. John Collier in Malcom Collier o etnografski fotografiji predpostavljata, da fotografija zaobjame tisto, kar je za fotografa smiselno, a hkrati ena fotografija ne ujame celote, iz nje ne moremo izvedeti vsega. Zato govorita o fotografiji kot o pragmatičnem in abstraktnem rezultatu videnega. Vendar pa zaradi konteksta balkanske poti ne fotografiramo ne pragmatičnega ne abstraktnega. Ker bi javna fotografija obraza lahko škodovala beguncem, sem skušala fotografirati karkoli, kar ni obraz – sence, čevlje, bivalno okolje. Je nasprotno od tega, kar uči klasična pravila fotografije, kajti osebe ne moremo fotografirati v oči. Čutila sem tesnobo, povezano s svojim fotoaparatom in z vprašanji etnografske fotografije. Zato govorim o fototesnobi – čustvo, prisotno zgolj takrat, ko imam na sebi fotoaparat, ki me vseskozi spominja na mojo pozicijo in pozicijo beguncev.
Slika 2: Begunci pred begunskim centrom. Bihać, 25. 3. 2022. Foto: Dagmar Nared.
Obrnjena in vsiljena pravila fotografije ter nesproščenost še bolj dodajata k nevidnosti, ki jo begunci na balkanski poti že tako ali tako doživljajo. Christian Vium begunce opisuje kot ljudi, ki so v procesu razpostajanja (ang. un-becoming), saj zaradi pogojev na svoji poti izgubljajo delce integritete in subjektivnosti, dokler je skorajda nič več ne ostane, čeprav želijo postati nekdo ravno skozi to pot. O mnogo smrtih se ne poroča in ne problematizira, nasilnost policistov pa se tolerira, medtem ko se kriminalizira pomoč migrantom. To, da imajo begunci poseben status, je bilo razvidno tudi v Bihaću. Denimo, policisti me niso niti ošvrknili s pogledom, ko sem fotografirala protest lokalnih prebivalcev v mestnem središču, ki se je zgodil zaradi smrti ženske med porodom v bihaški bolnici. Medtem pa me v bližini begunskega centra Borići policisti niso spustili izpred oči, morda ravno zaradi mojega fotoaparata, četudi sem ga imela le okoli svojega vratu.
Obstajata dva konteksta, znotraj katerega se fototesnoba nekoliko zmanjša. Prvi je ta, ko pričnemo vzpostavljamo odnos in (do neke mere) zaupanje z migranti. V Bihaću je to postalo očitno, ko smo obiskali eno izmed društev, ki jim pomaga. Na začetku sem želela nekatere begunce fotografirati, pa jim je bilo očitno neugodno, tudi ko sem zatrdila, da ne bom fotografirala obrazov. Fototesnoba je bila takrat na obeh straneh – ne le na moji, pač pa tudi na njihovi. A ta tesnoba se je skorajda razblinila, ko smo skupaj začeli urejati okolico okrog hiše društva. Kljub temu sem sama še vedno čutila fototesnobo, tudi ko sta dva Afganistanca želela, da ju fotografiram v obraz (»ne dovoliva, da fotografiraš najini riti!«). Svoje odgovornosti sem se še vedno zavedala, četudi so mi do neke mere zaupali. Čeprav sem bila vesela tega zaupanja, se nisem ognila občutku, da je lahko fotoaparat v mojih rokah nevarno orožje proti beguncem, ki lahko korenito spremeni njihovo nadaljnjo pot.
Drugi kontekst, znotraj katerega se fototesnoba zmanjša, je ob predelavi fotografij. Fotografija bi lahko imela moč, da bi pokazala begunce zopet vidne in zaznavne. Vium gre še dlje – ne gre le za vidnost subjekta, pač pa za njegovo estetizacijo. Podaja primer predelave fotografije, s katerim/katero naj bi postala še bolj dramatična, položaj beguncev znotraj Evropske unije pa s tem poudarjen. Moja izkušnja pa pravi drugače: estetizacija fotografij beguncev je pravzaprav le še ena izmed dimenzij odnosa med fotografom in osebami na poti. Fototesnoba ne izgine takrat, ko fotoaparat odstranimo, pač pa ostaja. Med urejanjem fotografij smo zopet soočeni s svojo in njihovo realnostjo. Sama sem fotografije na začetku prirejala zelo svetlo – zdi se, kot da sem se s tem želela odmakniti od krute, črne resničnosti. Sicer pa je estetizacija način, da se soočimo s fototesnobo post-festum, pa naj bo soočenje uspešno ali pa ne./
Slika 4: Proces prirejanja fotografije. Foto: Dagmar Nared
Fototesnoba je torej čustvo, ki ga občutimo ob fotografiranju beguncev in njihove realnosti. Kontekst, znotraj katerega se znajdemo, je specifičen in krut, je takšen, ki ne dovoli zagotavljati vidnosti tistim osebam, ki jo potrebujejo.
Slika 5: Do Italije. Bihać, 26. 3. 2022. Foto: Dagmar Nared
Čebule nikoli nisem jemala tako resno, vse do terenskega dela, ki smo ga pri predmetu Sodobne migracije, državljanstvo in etnične manjšine opravljali v Bihaću med 24. in 27. 3. 2022. Presunilo me je dejstvo, da čebula spada med glavni sestav tako imenovanega game fooda, tj. hrane, ki jo migrant vzame s seboj na pot. Ta pot, imenovana tudi game, je dolga, zahtevna in nevarna. Kljub zelo težkim razmeram ter vračanjem nazaj (pušbekom) ki jih izvajajo hrvaška in druge policije, imajo migranti upanje in voljo svoj game ponoviti tolikokrat, da svoj cilj uresničijo. Hrana, ki jo vzamejo s seboj na pot, je dobro premišljena. Največkrat je to kruh, nepogrešljivi del vsake hrane za prehod (game food) pa je tudi čebula. Zakaj ravno čebula?
Na čebulo sem naletela že prvi dan terenskega dela v Bihaću, ki se je zame končal ob tako imenovanem Baba Shopu, trgovinici oziroma kiosku, ki oskrbuje z živili in osnovnimi potrebščinami tako lokalno prebivalstvo kot ljudi na poti. Gospod, ki so mu migranti nadeli vzdevek »Baba«, je človek ki z njimi sočustvuje in jim solidarnostno pomaga. Pri njem je mogoče polniti telefone in pri njem ljudje poiščejo prvo pomoč po vrnitvah z obleko in zdravili. Zanje je v Bosni in Hercegovini kot oče, zato so ga tudi poimenovali Baba. V enem izmed jezikov, ki jih govorijo migranti, »Baba« namreč pomeni oče.
Presenetilo me je torej, da med hrano za na pot spada tudi čebula. Med nekim poznejšim pogovorom za kioskom, z Ajanom, štiriindvajsetletnim migrantom iz Pakistana, sem slišala, da je čebula pravzaprav najpomembnejša hrana na poti. Hrana, ki jo vzamejo na pot oziroma game food, je sestavljena iz čebule, kruha, kečapa, majoneze, energijskih čokoladic in pijač ter vode. Ayaan je povedal, da kruha na pot vzamejo približno dvanajst hlebov, ki jih močno stisnejo skupaj. Zraven vzamejo med en in dva kilograma čebule. Nahrbtnik s hrano in vsemi pomembnimi rečmi za na pot tako tehta tudi do dvajset kilogramov. Čebula je glavni dodatek h kruhu in skoraj vedno jo jedo skupaj s kruhom. Iz različnih pogovorov sem izvedela, da jedo čebulo s kruhom tako, da jo narežejo, zraven pa za okus dodajo še kečap ali majonezo. Veliko jih včasih uživa čebulo tudi brez vsega. Največkrat se to zgodi, ko zmanjka kruha ali pa ko se ta pokvari. Devetnajstletni Šahad, ki prihaja iz Pakistana, mi je povedal, da ga okus čebule ne moti in da mu je obenem tudi všeč. Spominja ga na okus limone, ki je močan, a vseeno dober. Tudi iz ostalih pogovorov sem izvedela, da večine okus čebule ne moti in da jo imajo radi. Skoraj vsi sogovorniki so na vprašanje, zakaj na pot jemljejo ravno čebulo, odgovorili, da je ta za na pot dobra in da jim da energijo. Večina je omenjala tudi zdravilne učinke čebule: da je čebula zdrava, močna, dobra, da jim daje energijo, da je dobra za želodec in tudi za oči. Zelo pogost razlog, ki so ga navajali moji sogovorniki, pa je bil tudi ta, da čebula na poti zdrži zelo dolgo in se ne pokvari.
Iz pogovorov sem tako izluščila, da je najpomembnejši vidik čebule v sklopu hrane na poti njena praktičnost, hkrati pa ugotavljam, da je morda pomembna tudi navada. Zdi se, da je čebula na poti zanje nekaj samoumevnega. Iz pogovorov sem namreč razbrala, da je večina mojih sogovornikov ob besedi čebula postala dobre volje, saj sem omenila nekaj, kar jim je znano in na poti normalno. Vsi fantje, s katerimi sem se pogovarjala, vzamejo na pot enako hrano in enako količino stvari, kar kaže na določeno uniformnost. Na pot morda vzamejo čebulo tudi zato, ker jo vzamejo tudi drugi. Ker smo bili v Bihaću malo časa, to seveda ne pomeni, da tudi vsi drugi vzamejo na game enaka živila.
Raziskave prehranskih sistemov se osredotočajo na vlogo hrane v človeškem življenju. Poleg dihanja je prehranjevanje morda najpomembnejše od vseh človeških dejavnosti, s katerimi je prepleten velik del družbenega življenja. Migracije postavljajo posameznikov občutek bivanja in pripadnosti v stanje gibanja. Ljudje na poti so podvrženi številnim vplivom in spremembam v vsakdanjem življenju, zato so včasih prisiljeni rekonstruirati svoje identitete in odnose pa tudi prehranjevalne navade. V številnih etnografskih kontekstih se je izkazalo, da ima hrana pomembno vlogo pri ustvarjanju novih usmeritev in identitet. Nekatere spremembe v prehranjevanju so povezane z različnimi ekonomskimi in političnimi spremembami, kot so na primer migracije, medrazredno rivalstvo in imitacije ter integracija trga. Antropologi so že vrsto let prepoznavali ljudi na poti (migrante, begunce in kolonizatorje) kot nosilce prehrambenih sprememb. Prehranjevanje ljudi na poti, s katerimi sem se pogovarjala v Bihaću, se je od začetka njihove poti močno spremenilo. Na poti jedo hrano, ki jim je najbolj priročna, ki zdrži dolge razdalje in jim hkrati daje energijo. Čeprav so se zaradi migracije njihove prehranjevalne navade spremenile, pa ohranjajo močan spomin na hrano, ki so jo jedli nekoč. Obstaja namreč močna povezava med hrano in spominom.
V strogo realističnem smislu je mogoče prehranjevanje opredeljevati kot nekaj, kar ljudje zaužijemo zaradi potrebe po energiji. Kljub temu je prehranjevanje večplasten in večdimenzionalen pojem, s socialno, psihološko, fiziološko in simbolično dimenzijo. Še močnejša je lahko dimenzija spomina. Spomin se pogosto nanaša na niz zelo različnih procesov in dinamik, ki jih je mogoče razumeti na različne načine, tudi z nostalgijo, ki jo lahko vzbudi določena hrana. Sutton (2000, 2001) ugotavlja, kako je okušanje hrane še posebej intenziven in prepričljiv medij za spomin, ki ni le kognitiven, ampak tudi emocionalen in fizičen. Hrana ima v skupnostih z migrantsko izkušnjo pomen za spomin na okolje, kjer so živeli prej. Obenem se na hrani poznajo pomembne politične, ekonomske in socialne spremembe.
Ob pogovorih z migranti sem ugotovila, da je čebula hrana, ki je bila cenjena tudi v državi, v kateri so živeli prej. Jedli so jo že v Pakistanu in Afganistanu, le pripravljali so jo na različne načine. Tudi pomen čebule kot take je postal zanje drugačen. Čebula, iz katere so doma pripravljali različne jedi in je veljala za vmesni člen ali pa le del sestave obroka, je sedaj postala glavni obrok na poti. Čebulo uporabljajo tudi pri kuhanju v skvotih, zapuščenih zgradbah na obrobju Bihaća, v obdobjih čakanja med enim in drugim gameom. Za sogovornike pa je na poti surova čebula postala najpomembnejša sestavina. Pri tem nisem uspela vprašati, ali je v navadi, da surovo čebulo kot jed za na pot uporabljajo tudi tam, kjer so odraščali.
V urdujščini imenujejo čebulo pjaz. Abdul, enaintridesetletni migrant iz Afganistana mi je tako opisaj, kakšna je čebula v Afganistanu in Pakistanu:
“V tej državi čebula ni dobra. V Pakistanu, Afganistanu je čebula zelo dobra. Tam je voda zelo dobra. Ta pakistanska, afganistanska voda, ko ta čebula zraste, je zelo dobra zaradi vode. Močne vode /…/ zelo okusna je ta čebula, zelo dobra čebula, zelo okusna in močna zaradi vremena in vode. Tukaj čebula ni dobra. Tukaj ni okusna.”
Povedal je tudi, da se spominja jedi, ki so jih pripravljali iz čebule, in da so bile te jedi zelo okusne. Opisoval je jedi, kjer se prepražita čebula in testo; domnevam da je to jed podobna piti, imenovana bolani. Prav tako se spominja jedi, v katerih pomešajo čebulo in jogurt, prepraženo čebulo in maslo ter tudi čebulo in mleko. Povedal je še, da ob nekaterih priložnostih tudi on poskuša pripraviti kakšno jed, ki jo jedo v Afganistanu.
Slika 1: Čebula v Game Shopu v kampu Lipa. Bihać, 26. 3. 2022. Foto: Evelina Soršak
Ugotovila sem, da je čebula pomemben del hrane ljudi na poti. Razlog za pogosto jemanje čebule na pot v sklopu hrane na poti je njena praktičnost in tudi navada. Čebula je pomemben del hrane, ki jo vzamejo na pot tudi zaradi razširjenega mnenja, da jim ta da energijo in je dobra za zdravje. Ljudem na poti se pogosto spremenijo prehranjevalne navade. Razlog za to so pogosto različne politične, ekonomske ali socialne spremembe. To se kaže tudi v primeru migrantov iz Pakistana in Afganistana, s katerimi sem se pogovarjala v Bihaću. Čebulo, ki jo poznajo kot dobro in pomembno že od doma, so v novih in zahtevnih okoliščinah uporabili na nov način. Čebula, ki jim je pred odhodom na pot predstavljala vmesen člen obroka ali pa le nekaj, kar je potrebno, da se obrok skuha, je sedaj postala glavni obrok na poti. Pojavil se je nov način uživanja čebule, to je le surove in največkrat narezane čebula, medtem ko je bila pred potjo največkrat v obroku skuhana ali prepražena.
Od 5. do 7. maja 2022 je v Prešernovi dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) potekal mednarodni simpozij z naslovom Climate and Environmental Changes in and Beyond Europe, ki sta ga gostila ZRC SAZU in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Prireditev je odprl in kot prvi govorec nastopil nihče drugi kot Thomas Hylland Eriksen, živa legenda antropologije, kot ga je predstavila njegova mentoriranka Zdenka Sokolíčková, tudi sama predavateljica na simpoziju. Že na začetku se mi je zdelo zanimivo, da je bil obisk precej boren. Ne le zato, ker tako zveneče ime ne pride vsak dan v Ljubljano, temveč zaradi pereče tematike, s katero smo se namenili ukvarjati: v predavalnici pa je bilo poleg predavateljev le še kakšnih 20 ljudi. Tolažim se, da je bil vzrok za majhen obisk prisotnost koronavirusa, morda slabo oglaševanje in ne nezanimanje.
Okoljske spremembe in vpliv, ki ga imajo na prebivalce sveta, so zadnja leta v ospredju mnogih javnih razprav, dilem in politik. Če so bili okoljski antropologi v preteklosti redki, s premnogimi očitki, da ne razumejo stvari, o katerih govorijo, danes očitno ni več tako. V dveh dneh se je zvrstilo mnogo govorcev, ki so predstavljali svoje etnološke raziskave iz različnih delov Evrope in tudi širše. Če kaj, je jasno, da se je antropologija okolja razvila v široko področje, ki ga zanima, kako spremembe nekega okolja vplivajo na tam živeče prebivalstvo, njihovo dojemanje novega vsakdana in stvari, ki jih počnejo, da se nanj privadijo.
Najbolj me je navdihnilo Eriksenovo predavanje; njegova karizma, navdušenost in poznavanje problematike so bili osvežujoči. Razvil je kar nekaj zanimivih vprašanj o nenamernih posledicah modernizacije. Spraševal se je, če smo bili predobri za svoje lastno dobro, smo se z udobnim načinom življenja spravili v kot, saj ima prav vse, kar počnemo, posledice? Opozarjal je, da nad stvarmi, ki jih izumljamo, nikoli nimamo popolnega nadzora. Ali torej obstaja trenutek, ko lahko rečemo, da so posledice bolj pomembne od nameravanih vplivov? Govoril je o nepovezanih posledicah, ki so zanimive same po sebi, vendar so za podnebne spremembe bolj aktualne nenamerne posledice modernizacije.
Te posledice so vidne v sistemih prehrane, saj je človeštvo s homogenizacijo užitnih vrst rastlin z več kot 6000 prešlo na nekaj ducat prevladujočih različic. To ustvarja zelo ranljiv sistem v primeru njihove bolezni. Stanje lahko še dodatno poslabšajo neprimerne okoliščine za gojenje neodpornih rastlin, ki pa so ključne za preživetje ljudi po vsem svetu. Izpostavil je tudi produkcijo industrijskega mesa in vpliv na biološko raznovrstnost, saj divji sesalci predstavljajo le še 4 % svetovne biomase. V zadnjih desetletjih je prišlo tudi do homogenizacije prehrane; razlike predstavlja le še nekaj lokalnih posebnosti (tu se nanaša na tezo McDonaldizacije). S plantažami palmovega olja in prekomernim ribarjenjem, z uničevanjem vseh vrst habitatov za vzgajanje monokultur, vpliva človeštvo tudi na genetsko raznovrstnost, s tem je sistem še dodatno ranljiv. Leta 1950 je npr. panamska plesen napadla prevladujočo vrsto banan, kar je povzročilo pomanjkanje banan po vsem svetu. Eriksen se je spraševal, kaj če spet pride do krize.
Brez banan bi človeštvo seveda lahko preživelo, če pa kakšna odporna bolezen napade pšenico, riž ali katero drugo osnovno živilo, bi se znašli v precej večji zagati. Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da bi to še povečalo neenakosti med ljudmi po svetu. S to temo se je Eriksen navezal na pomen okoljske antropologije, na znanje antropologov. Zanimalo ga je kdo bo reševal takšne krize. Ali zadoščajo naravoslovni znanstveniki? Bodo to reševali odgovorni za težave, torej tisti, ki so povzročili, da je do tega sploh prišlo? Imajo dovolj znanja in razumevanja? Njegov sklep je bil, da potrebujemo raznolikost in lokalno znanje na vseh področjih. Strinjam se z njim: glede na hitrost spreminjanja in tempo izgubljanja pomembnih okolij, rastlin in živali se zdi, da zmanjkuje časa za odgovore na vsa vprašanja. Potrebno bo vstati in poprijeti za delo – naravoslovci naj rešujejo naravni svet, delo antropologov pa je razumeti, kako to vpliva na ljudi in družbo ter pomagati pri snovanju sprememb za življenje v prihodnosti vsake skupnosti posebej in za vsako glede na njihove lokalne značilnosti. To se sliši kot ogromno dela zato se v idealnem svetu antropolog ne bi več pojavljal kot dolgotrajen iskalec zaposlitve na Zavodu za zaposlovanje.
Slika 1: Zbirka Eriksenovih knjig in zbornikov z okoljsko problematiko.
Veliko je bilo govora tudi o spremembah na arktičnem območju, saj je to na podnebne spremembe zelo občutljivo območje (predvsem ker se segreva hitreje od ostalih delov sveta). Če primerjam prispevka Petra Schweitzerja in Olge Povoroznyuk na to temo, je jasno, da kljub podobnim pogojem v arktičnem krogu obstajajo različni načini doživljanja spreminjanja okolja in razmišljanja o njegovi pomembnosti. Pogosto so Arktika, Severno morje in Sibirija področja izkoriščanja, naj gre za pridobivanje surovin ali za strateško lego. S prepričevanjem lokalnega prebivalstva v nesporne dobrobiti razvoja je kaos obljub pripeljal do spremenjenega okolja in ljudi, ki tam živijo. Potrebna je vključujoča okoljska antropologija, ki se ne osredotoča le na podnebne spremembe, temveč tudi na ljudi, ki jih soustvarjajo in v njih živijo. Za določene skupnosti so nenadne in uničujoče spremembe priložnost, da se jih končno sliši, saj jim je ponujena večja pozornost medijev. Spet drugje pa je opaziti, da se kljub zaznanim spremembam lokalno prebivalstvo zanje ne zmeni. Zakaj jih ignorirajo? Kateri so dejavniki, ki vplivajo na percepcijo? Je ignoriranje strategija obremenjenosti s trenutnimi skrbmi, ko sploh ne gre več za pomanjkanje znanja? Verjetno se del vzroka skriva v raznolikih zgodovinah in razvoju območij, kar nas pripelje tudi do tega, da določena politika (npr. na Aljaski) spodbuja javno izražanje mnenj za TV hiše, opozarjanje na vidne spremembe, škodo za ljudi in živali, medtem ko je v drugih političnih okoljih (npr. v Rusiji) to okrnjeno, onemogočeni so protesti, neslišen je njihov glas. To spet kliče po raziskovanju in razumevanju, prilagajanju odločitev in implementiranju sprememb glede na značilnosti okolja in ljudi, ki v njem živijo.
Slika 2: Podnebni protesti mladih na Aljaski. Vir: akcenter.org
V naslednjih prispevkih je bilo izpostavljenih še veliko drugih antropoloških spoznanj s terena. Za kratko poročilo jih je preveč, nanizam pa lahko nekaj zanimivih idej in uvidov. Kako se npr. lahko prodaja voda ledenikov? Zdenka Sokolíčková je omenila, da je na Svalbardu to način prodaje podnebnih sprememb, hkrati pa z investiranjem dobička investirajo v raziskave proti njim. Takšnih sistemov je na svetu že kar nekaj, pomislim – naj si gre za reševanje želv ali sajenje dreves s prodajo recikliranih zapestnic, projekt Ocean Cleanup, v okviru katerega z velikega pacifiškega smetišča pobirajo plastiko in s tem rešujejo morske živali, plastiko pa reciklirajo in iz nje izdelujejo sončna očala. Vsi ti načrti zvenijo zelo plemenito, vendar pogosto podpirajo ravno sistem, ki jim v prvi vrsti povzroča preglavice. Financiranje takšnih projektov je drago, vendar pa s proizvodnjo in prodajo nenujnih stvari (predvsem so to modni dodatki in nakit) dodatno povečujejo svoj osnovni problem – odpadke.
Po krajšem postanku pri ˝stricu Googlu˝ vidim, da ledeniško vodo s Svalbarda prodajajo kot luksuzno darilo, ki pride v lični steklenici; še več, to darilo naj bi bilo tudi ogljično negativno. Mislili so torej na vse, a hkrati se sprašujem, če so ciljne stranke, ki si to lahko privoščijo, tudi tisti, ki jih okoljska problematika v resnici zanima. Steklenica s 750 ml te vode namreč stane 94,95 € in poštnina je zastonj! Kakšen prihranek, si mislim, v resnici pa si želim antropološke raziskave na to temo! Avtorica tega ni podrobneje omenjala, saj je to navedla le kot primer razumevanja vode in spreminjanja odnosov med človekom in vodo, vendar se mi zdi pomembno, da razmišljamo tudi o tem. Zanimivo se mi je zdelo tudi, da so na Svalbardu kraji poimenovani le po dogodkih in pokrajinskih značilnostih. Kaj se zgodi z imeni, ko se pokrajina spremeni, ko ni več ledenikov in vode, ostane pa nekaj drugega? Kako takšne stvari vplivajo na kolektivni spomin prebivalcev?
Slika 3: Trženje ledeniške vode kot produkta okoljskih sprememb. Vir: svalbardi.com
Smeti so še eden izmed perečih problemov okoljskih sprememb: v Srbiji pa jih uporabljajo kot obliko družbenega upora. Če je smet tvoja, pravijo sogovorniki Maje Petrović-Šteger, ti ne more škoditi, lahko pa z njo škodiš drugim. Smeti tako pogosto uporabljajo za prisvajanje in izločanje drugih (podobno kot urin, telesne tekočine), z njimi označujejo prostor in definirajo odnose. Pogosto s smetmi ponagajajo sosedom in povzročajo konflikte. Čeprav si želijo zelene Srbije, ki protestira in se mobilizira proti oblasti in njenim ekstrakcijskim politikam, lokalno prebivalstvo ne problematizira onesnaženja. Kako je torej biti zelen v Srbiji? Povsod po svetu je moderno biti zelen, vendar je način dojemanja spet drugačen glede na kraj raziskovanja.
O prihodnosti energij je govoril Marc A. Brightman, zanimiv se mi je zdel njegov poudarek, da so finance le tehnologija, ki manipulira čas. Skupaj z birokracijo pa imajo materialne posledice. S tem se strinja s pokojnim Davidom Graeberjem, ameriškim antropologom, avtorjem knjige Utopija pravil. V njej je Graeber prikazal svojo tezo o sodobni neizogibnosti birokracije in njeni neopaznosti v našem vsakdanu. Izogniti se ji ni več mogoče in vedno več je je – kot primer pa je navedel znanstvenike, katerih služba je raziskovanje, odkrivanje neznanega, razumevanje težko razumljivega. Ti med svojim delavnikom skoraj polovico časa namenijo birokraciji. Pisati morajo poročila, upravičevati svoje zahteve in prositi za financiranje. Na tak način se mnogo briljantnih umov odvrne od raziskovanja, saj težko shajajo s tempom birokratskih zahtev, preostali pa manj časa posvečajo delu, za katerega so zaposleni, torej raziskovanju. Kot materialne posledice birokratizacije na področju okoljevarstva vidim tudi počasnejši napredek v znanosti, zavlačevanje z radikalnejšimi okoljskimi politikami.
Simpozij je v meni pustil precej vtisov, čeprav pišem te vrstice več mesecev po prireditvi. Včasih človek potrebuje malo časa za razmislek in sintezo. Okoljske spremembe so tako zadnja leta hitrejše kot politika in birokracija, čeprav večinoma mislimo, da se naravni procesi odvijajo neopazno počasi. Spremembe res niso povsod enake, obstajajo kotički sveta, kjer so skoraj povsem nečutne, a zaradi pogostosti in jakosti v zadnjem času so manj abstraktne, manj arbitrarne. Ljudje smo bitja, ki dajemo prednost kratkotrajnim potrebam in zadevam. Morda bo prav ta občutek, da nas je večina ˝v isti godlji˝, spodbudil hitrejše raziskovanje in povezovanje sveta tudi na miselni ravni.
Če malo poenostavim in za primerjavo vzamem Andersonove Zamišljene skupnosti, kjer prihaja do skupne zavesti med številnimi posamezniki, ki se med sabo ne morejo fizično poznati, a jih vseeno druži predstava o povezanosti v skupnost (nacionalna država), je v naši sodobnejši paraleli skupnost že ves svet, ki ga povezujejo medmrežje in številni drugi sistemi komuniciranja. Zdi se, da v tej kakofoniji umanjka uglasitev v enotnem glasu (poleg zelo pomembnega dejstva: poštenih in učinkovitih politikov ter odsotnost pritiskov elit), ki bo rešil okoljsko krizo, od katere je odvisen obstoj naše in nekaterih drugih vrst tega planeta, je le nek manjkajoč košček razumevanja: razumevanja sebe in drugih na način, ki bo omogočal vpeljevanje sprememb v specifičnih okoljih, da bodo te učinkovite in trajne.
In če so govorci na simpoziju postavili več vprašanj kot pa ponudili odgovorov, je postalo jasno, da je okoljska antropologija s svojim znanjem nedvomno pomemben del tega razumevanja, saj s svojo metodologijo odstira tančice v glavah ljudi, s svojim uvidom pa lahko sodeluje pri razvoju lokalnih politik, saj so univerzalne politike nesmiselne, če jih ljudje ne razumejo. Lahko se zgodi, da jih ne bodo pripravljeni sprejeti, če ne razmišljajo o njih na način, za kakršnega so bile ustvarjene ali pa jim preprosto ne verjamejo, nekaterim je tudi vseeno. Takšno raziskovanje je pomembno, četudi je težko, potrebne bodo še nove metode (kot so bile etnografije na več krajih, etnografije na daljavo ipd.), še težje pa je družboslovno znanje povezovati z naravoslovnim, ko se odkrivanje dogaja na različnih ravneh (časovnica, kvalitativno proti kvantitativnemu, različen geografski obseg, splošnost naravoslovnih dognanj in specifičnost antropoloških odkritij itd.). Antropologija dodaja znanje in odkriva nova vprašanja, kjer se nianse vseh povezujejo v preplete, ki nas, upajmo, vodijo k učinkovitejšim rešitvam.
V današnjem času nas informacijsko komunikacijska tehnologija spremlja na skoraj vsakem koraku, zato je življenje pogosto potrebno prilagajati tehnologiji. Potek našega življenja je pogosto odvisen od uporabe tehnologije. Starejše osebe se na tak način življenja težko prilagajajo, saj so odraščali v času, ko uporaba te vrste tehnologije še ni bila tako razširjena, kot je danes. Hkrati pa se informacijsko-komunikacijska tehnologija zelo hitro spreminja in se ves čas uvajajo novosti. Če želimo biti v koraku s časom, se moramo prilagajati tehnologiji in jo znati uporabljati. Uporaba tehnologije med starejšo populacijo je v današnjem času aktualna tema predvsem zaradi dveh teženj, in sicer tehnološkega napredka ter staranja prebivalstva. Raziskovanje uporabe tehnologije in prilagajanja na spremembe v tehnologiji je med starejšo populacijo pomembno. Zato sem se odločila, da temu posvetim svoj prispevek. K temu me je spodbudilo tudi to, da sem bila velikokrat v situaciji, ko sem babici in dedku pomagala pri uporabi različne tehnologije ter iz prve roke videla, s kakšnimi težavami se pri uporabi srečujejo.
Informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) obsega komunikacijske naprave ali aplikacije (radio, televizijo, mobilni telefon, računalnik, programsko in strojno opremo …) in tudi različne storitve in aplikacije (videokonference …). Namen uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije med starejšimi je predvsem izboljšati kakovost njihovega življenja, pogosto pa lahko uporaba le-teh pripomore k bolj samostojnemu življenju tudi v starosti.
Koga lahko uvrščamo med starejše osebe? V javnem diskurzu pogosto slišimo, da se z daljšo življenjsko dobo povečuje tudi odstotek starejšega prebivalstva. Ampak kdo starejše osebe sploh so, kje je meja, kdaj postaneš star? Definicije so različne, prav tako meja, pri katerem letu postaneš star. O tem, koga opredeliti kot starejšo osebo, ni popolnega soglasja; za različne potrebe se uporabljajo različne starostne meje. V Sloveniji običajno jemljemo, da so starejše osebe tiste osebe, ki so stare nad 65 let. Starost je življenjsko obdobje, ki se zelo razlikuje od obdobja mladosti in srednjih let. Pomembno je, da človek svojo starost sprejme in se sam trudi za aktivno starost (Ramovš 2003: 68-69). Moramo se zavedati, da različni ljudje starost drugače definirajo in tudi čutijo.
Starejše prebivalstvo ima do tehnologije drugačen odnos kot mlajše generacije, saj so odraščali v času, ko novejša tehnologija še ni bila tako razvita in prisotna pri vsakodnevnih opravilih. Velika težava za starejše osebe je tudi to, da se tehnologija razvija in se nenehno pojavljajo novosti. Starejši pogosto zaostajajo pri prilagajanju na tehnološke spremembe, kar pa lahko vodi v tehnološko marginalizacijo (Garattini in Prendergast 2015: 8). Starejše osebe pogosto uporabljajo starejše tehnologije, pri sprejemanju novih tehnologij pa so v primerjavi z mlajšimi generacijami počasnejše (Wu, Damnée, Kerhervé, Ware in Rigaud 2015: 194). Neenako porazdeljen dostop do uporabe IKT-ja lahko vodi do digitalnega razkoraka (Korupp in Szydlik po Sixsmith 2013: 19). V primerjavi s splošno populacijo starejši v manjši meri uporabljajo informacijsko tehnologijo, pogosti razlog za to pa je pomanjkanje veščin (Sixsmith 2013: 19). Digitalni razkorak se nanaša na neenak dostop do sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije med posameznimi skupinami v populaciji. Zajema tehnično in finančno zmožnost uporabe razpoložljive tehnologije, skupaj z dostopom do interneta. Razkorak se pojavlja med mestnim in podeželskim prebivalstvom, mladimi in izobraženimi ter starejšimi in manj izobraženimi posamezniki.
Z uvajanjem novih tehnologij so se številna področja našega življenja spremenila in prav tako tudi vsakdanja opravila. Spremembe lahko opazimo v skupinskih kakor tudi osebnih komunikacijah, na področju učenja in pri prostočasnih dejavnostih, skratka na skoraj vseh področjih našega življenja (Czaja in Barr 1989: 128). Pomembno je, da starejši posamezniki prepoznavajo koristi, ki jih lahko imajo z uporabo IKT-ja. Sprejemanje in prilagajanje na IKT je med starejšimi velik problem, saj moramo upoštevati značilnosti te kategorije populacije v odnosu do tehnologije (Wu, Damnée, Kerhervé, Ware in Rigaud 2015: 194). Glavna naloga odločevalcev pa je, kolikor je mogoče, v povečevanju pozitivnih učinkov tehnologije na starejše ter zmanjševanje negativnih učinkov, ki jih lahko ima tehnologija na starejše (Czaja in Barr 1989: 128).
Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije ima lahko veliko koristi za starejše osebe. Pozitivni učinki, ki jih ima informacijsko-komunikacijska tehnologija na starejše, so krepitev komunikacije s sorodniki in prijatelji, širitev priložnosti za vseživljenjsko učenje, izboljšanje zagotavljanja zdravstvenih storitev, podpiranje neodvisnega življenja, ustvarjanje novih možnosti za zabavo. Poleg tega lahko IKT zagotavlja dostop do javnih in zasebnih spletnih storitev (omogoča spletno nakupovanje, opravljanje finančnih transakcij od doma …), pomaga tudi pri premagovanju družbene izolacije in osamljenosti. Za uresničitev vseh koristi pa je najprej potrebno premagati številne ovire, ki vključujejo pripravljenost starejših oseb za uporabo in učenje uporabe IKT-ja.
Razlogov, zakaj starejši pogosto ne uporabljajo IKT-ja oziroma novejših tehnologij, je več. Informacijsko-komunikacijska tehnologija pogosto ni prilagojena potrebam in lastnostim starejših oseb. S staranjem nastopijo tudi težave in spremembe, ki jih je potrebno upoštevati pri oblikovanju IKT-ja ter tudi tehnologije na splošno.
Sara J. Czaja in Robin A. Barr sta navedla nekaj sprememb, ki nastopijo s starostjo. Izpostavila sta spremembe v zaznavnem sistemu, motoričnih sposobnostih ter spremembe v kognitivnih funkcijah (1989: 134-137). V zaznavnem sistemu prihaja do sprememb, povezanih z vidom in sluhom; navadno se vid in sluh pri starejšem človeku poslabšata. Spremenijo se širina vidnega polja, občutljivost na kontrast in svetlobo, zaznavanje barv, prepoznavanje vzorcev … Z motoričnimi sposobnostmi so povezane zmanjšana hitrost gibanja, spremembe v ravnotežju in koordinaciji, padec moči, napeta drža … Spremembe v kognitivnih funkcijah pa vplivajo na možnost učenja. Ob oblikovanju IKT-ja bi bilo vse te spremembe potrebno upoštevati, tako da bi olajšali njeno uporabo in tudi njeno učenje bi bilo lahko prijetnejše. Poleg bioloških sprememb, ki nastopijo s starostjo, so starejše osebe izpostavljene zelo visokemu tveganju za revščino in socialno izključenost.
Mnogim lahko tehnologija povzroča tesnobo zaradi nizke stopnje udobja ob uporabi, slabega nadzora nad tehnologijo in s starostjo povezanih kognitivnih težav (Wu, Damnée, Kerhervé, Ware in Rigaud 2015: 194). Tudi medijih starejše osebe velikokrat prikazujejo kot nezainteresirane za tehnologijo. Mediji predstavljajo starejše kot nevešče uporabe IKT-ja ter kot skupino, ki ne more slediti najnovejšim težnjam današnje tehnologije (Kania-Lundholm in Torres 2015: 26). V medijih (kar zadeva oglaševanje IKT-ja, novih računalnikov, mobilnih telefonov …) oglašujejo ter predstavljajo najnovejše dodatke, programe, zmožnosti, načine uporabe in večinoma merijo na mlajše občinstvo. Da informacijsko-komunikacijsko tehnologijo predstavljajo kot nekaj, kar ni namenjeno starejšim, lahko po mojem mnenju prispeva k občutku starejših, da se take tehnologije ne morejo naučiti uporabljati, da je uporaba prezahtevna in da temu ne bi bili kos. S tem pa je povezan tudi strah pred neznanim.
V današnjem času je zaradi podaljševanja življenjske dobe delež starejših ljudi med prebivalstvom vedno večji. Na drugi strani pa imamo tehnologijo, ki se hitro spreminja in napreduje. Tehnologije in starejših oseb najpogosteje ne povezujemo, saj tehnologijo smatramo kot nekaj, kar ni namenjeno starejšim. Tudi starejše osebe tehnologije ne dojemajo kot nečesa, kar je namenjeno njim, ampak naj jim po njihovem mnenju uporaba IKT-ja ne bi koristila. Med epidemijo COVID-19 pa se je izkazalo, da je uporaba IKT-ja nujna, saj je bilo v določenem obdobju do zdravstvenih storitev mogoče dostopati le po spletu. Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije naj bi se med epidemijo tudi med starejšimi povečala.
Tehnologija ima pozitivne učinke za starejše ter jim pomaga pri samostojnejši in kakovostnejši starosti. Vsekakor pa lahko tehnološki svet pomeni izziv za starejše prebivalstvo. To je predvsem povezano s tem, da niso odraščali s tako vrsto tehnologije, kot jo poznamo danes. Z raznimi spremembami, ki nastopijo s starostjo, jih ne upoštevajo pri oblikovanju tehnologije, poleg tega pa njeno rabo spremlja strah pred neznanim in s tem povezano nezaupanje. Izogibanje uporabi IKT-ja med starejšimi je pogosto povezano z nelagodjem, ki ga čutijo starejše osebe ob njeni uporabi. Tehnologija nas spremlja na skoraj vseh področjih našega življenja, marsikatero opravilo olajša. Starejšim je potrebno prikazati in približati pozitivne strani, ki jih prinaša informacijsko-komunikacijska tehnologija v njihova življenja. Da bi tehnologijo še raje in pogosteje uporabljali, bi morali tehnološke naprave oblikovati tako, da bodo lažje za uporabo ter prilagojene njihovim potrebam. Kljub raznim težavam pa starejši, nekateri več, nekateri manj, uporabljajo informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, saj se tako enakovredno vključujejo v informacijsko družbo, po drugi strani pa lažje ohranjajo povezavo ter so bolj povezani s sorodniki in prijatelji. Za konec dodajam še povezavo do posnetka TEDx Talk, kjer Isabelle Martinez govori o tem, kako starejšim pomagamo premostiti digitalni razkorak.
VIRI IN LITERATURA
Czaja, Sara. J. in Robin. A. Barr
1989 ‘Technology and the Everyday Life of Older Adults.’ The ANNALS of the American Academy of Political and Social Science 503(1): 127–137.
Kania- Lundholm, Magdalena in Sandra Torres
2015 ‘The divide within: Older active ICT users position themselves against different ‘Others’’. Journal of Aging Studies 35:26-36.
Ramovš, Jože.
2003 Kakovostna starost: Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: inštitut Antona Terstenjaka in Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Sixsmith, Andrew
2013 ‘Technology and the Challenge of Aging.’ V: Technologies for Active Aging. Andrew Sixsmith in Gloria Gutman, ur. New York: Springer. Str. 7-25.
Wu, Ya-huei, Souad Damnée, Hélène Kerhervé, Caitlin Ware in Anne SophieRigaud
2015 ‘Bridging the digital divide in older adults: a study from an initiative to inform older adults about new technologies.’ Clinical interventions in aging10: 193–200.
Ob koncu leta 2020 smo s kolegicami z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo sodelovale pri projektu InterCap. Gre za evropski projekt s 13 partnerji iz 12 evropskih držav, ki ga sofinancirata Evropska Unija in Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Partner projekta je tudi Zavod za globalno učenje in razvoj projektov oz. Zavod Global. Projekt obravnava povezave med migracijami, trajnostnim razvojem in varnostjo.
V okviru tega triletnega projekta se je razvil tudi paket za usposabljanje, ki je namenjen pedagoškim delavkam in delavcem, študentkam in študentom, političnim odločevalcem in civilni družbi. Doslej smo izvedli več usposabljanj in delavnic. Ena izmed projektnih aktivnost je bila namenjena vprašanju, kako slovenski šolski sistem obravnava drugosti. Zamisel za ponovni pregled slovenskih učbenikov je izšla iz sodelovanja z Aljo Pehar in Taro Jurjaševič, ki sta novembra 2020 na Radiu študent pripravili oddajo na to temo.
Že leta 2007 je Društvo Afriški center na pobudo zgroženega starša Sama Košnika začelo s postopnim pregledovanjem učbenikov in učnih načrtov za geografijo v osnovni šoli. Proces se je nadaljeval v večjem obsegu leta 2010, ko so pregledali še štiri učbenike geografije in dva učbenika zgodovine za osnovno in srednjo šolo ter ugotovitve tudi objavili v publikaciji: Afrika v slovenskem šolskem sistemu.
Deset let po tej raziskavi se je postavilo vprašanje, kje smo danes, zato so na pobudo Zavoda Global organizirali delovno skupino in izpeljali pregled novih verzij učbenikov in delovnih zvezkov, ki so bili vključeni v pregled leta 2007 in 2010. Pregledali smo tudi učne načrte in kataloge znanja ter poglavje Latinske Amerike v enem od drugih učbenikov. Sama iniciativa se je izkazala za uspešno, saj je bila vključujoča. K sodelovanju smo povabili založbe, urednice in urednike, avtorice in avtorje, univerzitetne profesorice in profesorje, študentke in študente ter seveda zainteresirano javnost, lokalno skupnost, Zavod za šolstvo, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.
V analizi iz leta 2007 in 2010 so avtorji v učbenikih naleteli na zastarele, enostranske, pogosto napačne, stereotipne in rasistične predstavitve Afrike in njenih prebivalcev. Afriška celina je bila večinoma predstavljena negativno, s poudarkom na vojnah, boleznih, lakoti in suši, brez širšega kolonialnega in neokolonialnega konteksta, nujno potrebnega za razumevanje trenutnega stanja. Primanjkovalo je pozitivnih opisov kulturnih, družbenih in političnih dosežkov, Afriko in njene prebivalce pa so predstavljali pretirano homogeno in skozi evrocentrično prizmo presojanja razvitosti.
Opravljena analiza učbenikov je zajemala pregled treh učbenikov in enega delovnega zvezka za geografijo ter dveh učbenikov za zgodovino. Pri pregledu smo sodelovale Nina Dečko, Anja Poznič, Karin Robin, Simona Zupanc, Veronika Vižintin in Eva Malovrh. Avtorice pregleda izbranih gradiv smo najnovejše posodobljene izdaje učbenikov in delovnih zvezkov primerjale s starejšimi izdajami in ugotovitvami, izpostavljenimi napakami, problematičnimi pojmovanji in formulacijami ter predlogi za popravke, ki so bili objavljeni v publikaciji Afrika v slovenskem šolskem sistemu, izdani leta 2010. Podale smo tudi utemeljitve problematičnih obravnav in predloge za nekatere izboljšave. Poleg tega smo opravile tudi pregled in primerjavo najnovejših učnih načrtov in katalogov znanja za geografijo in zgodovino. Ugotovile smo, da so od leta 2010 oziroma 2007, ko se je začela prva iniciativa na tem področju, upoštevali veliko predlogov, vezanih na najbolj sporna pojmovanja in vsebine (na primer govor o rasah in nekatera žaljiva in zastarela poimenovanja ljudstev). Prav tako so bile v učne načrte in kataloge znanja ponekod dodane vsebine, učni cilji in poudarki, ki jih ocenjujemo kot pozitiven premik k bolj poglobljenemu in kritičnemu razumevanju širšega družbenega in zgodovinskega konteksta celin izven Evrope (npr. poznavanje kolonializma in neokolonializma).
Kljub temu tako v učnih gradivih kot tudi načrtih in smernicah žal tako teme kot način podajanja snovi ostajajo izrazito evrocentričen. Opazile smo, da Afriko v učbenikih še vedno pogosto predstavljajo kot geografsko raznoliko celino, obenem pa premalo poudarjajo družbene in kulturne raznolikosti. Poleg tega smo ob opisih prebivalstva pogosto naletele na stereotipne predstave, ki ustvarjajo binaren odnos med nami in njimi. Pri tem manjkajo tudi pozitivni primeri, kot sta na primer večjezičnost in strpnost, ki sta značilni za sobivanje med številnimi ljudstvi, ki živijo v afriških državah.
V učbenikih še vedno pogosto primanjkuje kritičnih družbeno-političnih in zgodovinskih razlag. Kritike današnjega neokolonializma in (post)imperializma bi morale biti med ključnimi razlagami družbenih težav v Afriki. Preskopo predstavljajo tudi tematike, povezane s širšim, globalnim, predvsem zgodovinskim kontekstom, ki bi kritično obravnaval odgovornost Zahoda za zgodovinske procese in trenutne razmere na tem območju, kot so zasužnjevanje, kolonizacija, nepravičnost v mednarodni trgovini in gospodarstvu; vmešavanje evropskih držav v notranjepolitične zadeve afriških držav itd.
Zelo pogosto smo zasledile tudi, da so problematično obravnavane ali enostransko prikazane teme (kar je bilo izpostavljeno v publikaciji iz leta 2010) pogosto enostavno izbrisali iz novih izdaj učbenikov, čeprav so bili takrat sistematično podani tudi konkretni predlogi in popravki za obravnavo teh tem. Videti je, da se je avtorjem zdelo to enostavneje ali pa so odločitve sprejemali z vidika prezahtevnosti večplastne ravni razlage, ki jo zahtevajo kompleksne tematike.
Naše poročilo sta pregledala Ana Sarah Lunaček Brumen in Rajko Muršič. Pregled učnega gradiva naj bi postal izhodišče za nadaljnje pogovore in iskanje rešitev, kako ob obravnavi snovi, povezanih s svetom zunaj Evrope, učence in učenke ter dijake in dijakinje čim bolje naučiti kritičnega mišljenja, prepoznavanja navideznih samoumevnosti in stereotipov, globalne povezanosti in odprtosti za različne poglede.
Sodelovanje pri takem projektu je odlična izkušnja, hkrati pa predstavlja preverjanje resničnosti v smislu globalnega učenja, nastajanja in na neki način podajanja stereotipov, ki se začne že v otroštvu. Študenti etnologije in kulturne antropologije namreč med študijem doživimo spremembo v dojemanju in razumevanju sveta, zato velikokrat že v temelju opazujemo dogajanje in pojave v družbi veliko bolj celostno, kot so nas učili v osnovnih in srednjih šolah. Zato je dobro, da se skozi takšne in podobne projekte soočimo z zaostalo družbeno resničnostjo, s svojim znanjem pa jo tudi poskušamo izboljšati – vsaj tam, kjer je to potrebno.
V prispevku se sprašujem o razmerju med antropologijo, etnologijo in umetnostjo. Sprva v teoretičnih orisih, potem pa na primeru dveh umetniških del, ki sta me navdušili med poletjem, saj sta me opomnili na iskanje resnice izven strogih okvirov znanosti. Zato se med vrsticami skriva nekaj o starih drevesnih vrstah, setvenem koledarju, nekaj o kmetijstvu; kar pritiče zgodnji jeseni, ko kmetje preštevajo sad. Predstavljam namreč, kako lahko do spoznanj, relevantnih za antropologijo in širšo družbo, pridemo (tudi) po poti umetnosti.
Na tej točki naj na hitro pojasnim širjavo antropoloških tem. Antropologija je veda, ki jo zanimajo vse sfere, v katerih se premikamo ljudje; konglomerati, v katere se spajamo, in načini, na katere v njih delujemo. Vednost je obsežna in z vsakim dnem in posamezno človeško izkušnjo osvežena. Pri raziskovanju se antropologinje in antropologi naslanjamo na mnenja in misli, ki nam jih v pogovorih zaupajo sogovornice ali sogovorniki, ter podobo družbe, razmerja moči v njej in zamišljanja za prihodnost dopolnjujemo z natančnim opazovanjem vzdušja in vsakršnih družbenih interakcij, seveda pa z upoštevanjem zgodovinske podlage in umeščanjem v dosedanje znanstvene uvide. Etnografska metoda, ki spaja opazovanje, bivanje, klepetanje, prijateljstva ali nenaklonjenosti in skupno izkustvo, naslavlja (ne)skladnost med prakso in izrečenim. Imperativ pristopa do resnice, ki ga uporablja antropologija, je najbolj koncizno v misel prelil nemški filozof Hans-Georg Gadamer, in sicer da zasledujemo resnico, ko drugemu dopuščamo, da nam nekaj pove.
Če etnologijo in antropologijo zanima partikularnejša “ljudska” raven, ki jo preučujeta skozi vsakdanje življenje posameznika ali posameznice, pa se nam umetnost približuje z odpiranjem oken v obča občutenja in izkušnje. S tem hočem povedati, da vsakemu na svoj način spregovori o izkustvih, ki so skupna mnogim (so torej družbena). V njej se namreč prav tako zrcalijo premisleki o družbi, v družbi, refleksije pa se oblikujejo v besede, slike, zvoke, performativne gibe in druge snovi. Pri procesu ustvarjanja umetniki in umetnice ne uporabljajo znanstvenih pristopov, a zaradi tega, po besedah Gadamerja, dostopajo do resnice, ki je znanosti nedostopna. Režiserka Ema Kugler celo pravi, da njene ideje sproža nezavedno, ona pa jih prevaja v ustvarjalno snov. A vendarle se sfera znanosti in umetnosti oziroma načela ustvarjalnosti, oblikovanja nečesa novega iz uma, po besedah Andreja O. Župančiča, prepletata in, najpomembneje, dopolnjujeta in izpolnjujeta. Obe imata naboj radovednosti. Umetnost in antropologija se srečujeta, ko tematizirata življenje v svetu, etične premisleke in pomisleke, družbene krivice, birokratske paradokse, odrinjene na družbeni rob. Srečujeta se tudi v zgodbah: pisanje etnografij je antropološki jezik, s katerim sporočamo pomembna spoznanja o ljudeh, prav tako kot svobodne svetove ustvarjajo pisatelji_ce. V nadaljevanju se (sploh) ne bom posvetila hujšim razpravam o umetnosti, ampak se posvečam dvema umetniškima deloma, ki predstavljata tematiko kmetijstva na način, ki je tuj znanstvenim člankom.
V uvodu knjige Sadje sonca beremo, da je znanost z umetnostjo v preteklosti (od renesanse naprej) dobro prepletala botanična umetnost, saj so pri izdelavi pomologij, priročnikov o lastnostih, vzgoji, rasti in uporabi sadja, sodelovali potujoči znanstveniki, ki so na svoji poti iskali lokalne posebnosti barv, oblik in okusov sadja, ter slikarji (Božič 2014: b. n. s.). Slovenskega režiserja Gregorja Božiča je raznovrstnost in pozaba okusov briških starih sadnih sort začudila do te mere, da se je odločil ustvariti eno takšnih pomologij, in sicer je v Sadju sonca dopolnil že zbrano gradivo agronoma Ivana Bolleta. Knjiga je nastala po več kot dveletnem (praktično etnografskem) obiskovanju starejših Brik in Bricev ter strnila njihovo ljudsko vednost, spomine in zgodbe o danes redkih primerkih sort češenj, marelic, hrušk, breskev, sliv, fig in jablan. Gregor Božič skupaj s svojimi starši ohranja bogastvo sort v domačem sadovnjaku, ki deluje kot genetska banka, saj raznovrstnost od dvajsetega stoletja dalje izpodriva sortni izbor industrijsko gojenih sadnih vrst.
Fotografija 1: Stara sorta hruške perifigi v sadovnjaku režiserja Gregorja Božiča. V njej so shranjeni stari okusi in geni, nezahtevni za vzgojo ter nepotrebni škropiv. (Fotografija je last Gregorja Božiča.)
Fotografija 2: Jabolka, po opisu sodeč gre za sorto jablane od svete Ane. Že sprehod čez kazalo žlahtnih imen predstavlja zanimivo branje. (Fotografija je last Gregorja Božiča.)
Za konec naj bralkam in bralcem predstavim še eno zame pomembno srečanje. V knjigi. Nemara bi lahko to srečanje poimenovala fiktivno, a je bilo polno otipljivih sledi: smeha, nemoči in jasnitve nad vprašanjem o slovenskih mladih prevzemnikih, ki sem jih uvodoma izpostavila. Pišem o knjigi Nataše Kramberger Primerljivi hektarji, ki jo je napisala v dvanajstih poglavjih, po vzoru setvenega koledarja. V prvoosebni zgodbi beremo o njenih spominih na otroštvo, o družini, poklicanosti, stričevim uvidom o živi, nahranjeni zemlji ter življenjem med središčem Berlina in kmetijo ob vznožju Slovenskih goric. Nataša je od svoje mame prevzela majhno kmetijo, ki jo obdeluje po starih metodah, pa tudi eksperimentalnih in ustvarjalnih principih. Pisateljici in novinarki življenje na kmetiji ni bilo tuje; starim staršem je že od malega pomagala pri opravilih, pasla kokoši ali le vedrila ob žganjekuhi; na novo pa je spoznavala dvomljivost vsevednih sosedov in babice, birokratski ustroj kmetijstva, štetje mehanizacije ter donos zemljišč. To spozna(va)nje je iskreno, sarkastično, poetično in spretno, da vam za konec predlagam, da v zgodnjih jesenskih dneh najdete izvod knjige, se nastavite soncu in čitate.
Leta 1893 je Francija Laos razglasila za del francoske Indokine in si zagotovila nadzor nad reko Mekong, dragoceno trgovsko potjo skozi jugovzhodno Azijo. Pred koncem druge svetovne vojne je območje zasedla Japonska, vendar ne za dolgo – po padcu atomske bombe na Hirošimo je Laos razglasil neodvisnost, že leto kasneje pa so oblast ponovno prevzeli Francozi. Laos je tako dosegel popolno neodvisnost šele leta 1954, ko so komunisti v bitki premagali Francoze. Z Ženevskim sporazumom so se morali Francozi ozemlju v jugovzhodni Aziji docela odreči, ZDA pa zaradi strahu, da bo z odsotnostjo francoske oblasti območje pripadlo komunističnim silam, sporazuma niso podpisale.
V letih po neodvisnosti je priljubljenost komunistične skupine Pathet Lao med laoškim prebivalstvom naraščala, vendar so se težnje premierja Souvanna Phouma nagibale h koalicijski vladi, ki bi nevtralizirala Pathet Lao z bolj konservativnimi silami. V razmere so se vmešale tudi ZDA: leta 1960 se je CIA obrnila na generalmajorja kraljeve laoške vojske, da bi postal vodja njihove “tajne” vojske, ki bi onemogočila delovanje komunistični skupini Pathet Lao in prekinila komunistične oskrbovalne poti v Vietnam. ZDA so pri tem izkoristile konflikt med etnično skupino Hmong,* ki prebiva v odmaknjenem goratem predelu Laosa in je živela v revščini, in nižinskim Laosom: z operacijo Momentum je CIA oborožila in usposobila Hmonge, da so se borili proti silam Pathet Lau. Ameriške zračne sile so Laos pričele bombardirati leta 1964. Do leta 1975 je bila mrtva ena tretjina laoškega prebivalstva, dvakrat toliko je bilo ranjenih. Za vojne zločine v Laosu ZDA niso nikoli resnično odgovarjale: nekdanji predsednik Barack Obama je bil prvi ameriški predsednik, ki je leta 2016 obiskal državo.
Območje je glede na število prebivalcev postalo najbolj bombardirana država v zgodovini sveta. Med vojno (1962-1975) so ZDA nanj iz zraka spustile več kot dva milijona ton eksplozivnih sredstev, od katerih približno ena tretjina ni eksplodirala. Ti ostanki vojne predstavljajo osrednji del Zanijine monografije (»Bomb Children: Life in the Former Battlefields of Laos«, 2019), ki ni le pomemben prispevek k antropologiji nasilja, temveč ponuja tudi vpogled v terensko delo v nevarnih okoliščinah. Zani namreč predstavi elemente, ki dopuščajo pisanje o občutljivih temah, pri čemer lahko še vedno sledi antropološki tradiciji prepletanja etnografskih podatkov s teorijo.
Najprej predstavi uporabo grobega opisa, pri čemer pa avtorica nikakor ne pristaja na pisanje v okvirih, ki bi ponujali teoretska izvajanja brez informacij o opazovanem, o prebivalcih, temveč išče načine, ki bi se gostemu opisu približali na drugačen način. Čeprav eksplicitnih podatkov o posameznikih in njihovemu življenju v monografiji ni, Zani za protiutež temeljito opisuje pokrajino in koščke posameznih terenskih dogodkov, ves čas vpleta tudi lastne izkušnje. Veliko pozornosti namenja opisovanju telesne govorice sogovornikov, s čimer v ospredje vnaša utelešene izkušnje življenja na vojnem območju. V tem smislu grob opis predstavlja obliko etnografskih podatkov (str. 31), ki opisujejo okoliščine na terenu.
Celotno knjigo sestavlja niz vzporednih pojavov, ki oblikujejo dva vzporedna si svetova. Paralelizem tako postane metodološki prijem, s katerim avtorica opisuje svet ostankov vojne (nanašajo se na neeksplodirana eksplozivna sredstva) in svet povojnega okrevanja (ki predstavlja proces obnove v povojnem Laosu). Avtorica združuje oba svetova v analizi družbeno-kulturnih posledic vojne: sprašuje se o vsakdanjem življenju ljudi na nekdanjih vojnih območjih in njihovem soočanju z eksplozivnimi ostanki vojne. Njen koncept paralelizma pravzaprav korenini v laoški poeziji, ki jo opredeljuje specifičen literarni slog – pesmi namreč običajno napišejo kot niz dveh ali štirih različnih vzporednih stolpcev (str. 42), ki jih je mogoče brati navpično ali vodoravno (str. 43):
Avtorica vnaša v monografijo svojo lastno terensko poezijo (pesmi umešča na začetek vsakega poglavja), ki prav tako odseva vzporedna si svetova: tistega, v katerem bivajo sogovorniki z njihovimi izkušnjami, in tistega, katerega del je ona, raziskovalka. Pesmi so del etnografskih podatkov in izražajo kompleksnost, protislovja in občutljive informacije, ki jih ni mogoče neposredno obravnavati. So njena metoda pri obvladovanju nevarnosti, s katerimi se je soočala na terenu.
V nadaljevanju avtorica v navezavi na vzporednosti predstavi industrijsko središče Sepon, ki ga opisuje skozi dve vzporednici: Sepon kot rudnik zlata, povezan z oživljanjem, razvojem in gospodarskimi priložnostmi, in Sepon kot eno najbolj vojno onesnaženih območij v državi – rudnik duhov, kraj, na katerem posameznik odkriva duhove ali sam postane duh (str. 34). Čeprav je vojne že zdavnaj konec in je v ospredju ponovna oživitev mest, materialni ostanki vojne ostajajo. Avtorica jih najde v arhitekturi in krajini – bombe kot temelji za opornike hiš (str. 56); bombni kraterji, spremenjeni v odlagališča smeti (str. 74). Reciklirane, ponovno uporabljene bombe odsevajo materializirano strašenje duhov vojnih časov in oblikujejo prostor, v katerem lahko tesno sobivajo ostaline vojne in povojno oživljanje.
(Tempeljski zvon iz praznega bombnega ohišja. Sepon. Foto: Leah Zani, str. 75.)
Poglavje Polmer eksplozije (»Blast Radius«) se prične s slikovitim opisom avtoričine izkušnje ob spremljanju nadzorovane eksplozije ene izmed bomb. Ob tem predstavi koncept bojazni (»apprehension«), ki združuje strah, tesnobo in čutna zaznavanja ob eksploziji, ki so zavedna (zvok) in nezavedna (ambientalna čustvena stanja, resonanca organov ob oglušujočem poku in telesne travme (str. 102)). V premislek postavi sebe kot raziskovalko in meje, ki jih mora upoštevati, če želi preživeti: središče eksplozije ji je nedostopno, najbližje srčiki pojava so robovi polmera eksplozije, na katerih pa ni le opazovalka z udeležbo, temveč predvsem poslušalka z udeležbo (str. 128). Eksploziji je torej priča z varne razdalje, vendar ni v celoti del lokalnih ontologij (str. 109) in priučenega strahu pred eksplozijami, ki si ga pridobi lokalno prebivalstvo v procesu socializacije. V lokalnem dojemanju nenadzorovana eksplozija ni nezgoda, temveč je tesno povezana z vojno: bomba, ki nenadzorovano eksplodira in poškoduje tistega, ki jo je sprožil, je za lokalno prebivalstvo posredno vojaško dejanje.
(Oporniki hiše, postavljeni na ostankih bomb. Provinca Xieng Khouang. Foto: Leah Zani, str. 56.)
Monografija opisuje Zanijino potovanje skozi štiri leta nevarnega terenskega dela. Opravljala ga je predvsem med bombnimi tehniki, ki iz pokrajine odstranjujejo eksplozivna telesa – v kulturi terorja (str. 136), kjer so politična izginotja, avtoričine izkušnje z nadlegovanjem policistov in srečevanja z vojaškimi ostalinami vsakdanjost in del večjega pojava, ki ga oblikujejo povojni ostanki in procesi oživljanja. Avtorica opozarja na problematičnost opravljanja terena v opisanih okoliščinah in predstavlja, kako ga vseeno obravnavati s prilagojenimi metodami. V tem smislu so terenske pesmi in fotografije, ki jih uporablja, zgovorni etnografski podatki, subtilno umeščeni v besedilo, ki prepleta teoretske premisleke z njeno čuječnostjo do vojaške pokrajine in nasilja v Laosu.
OPOMBI:
*Vojno imenujejo tudi laoška državljanska vojna, ker so se z vmešavanjem ZDA spopadle laoške komunistične skupine (Pathet Lao) in laoška kraljevska vlada. Tako politična desnica kot tudi levica sta v spopadu prejemali zunanjo podporo držav, vključenih v hladno vojno, zaradi česar je Laos postal prizorišče posrednih spopadov med državami zahodnega in vzhodnega bloka.
**Moj prevod iz angleščine. Izvirni zapis v laoščini in avtoričin prevod v angleščino se nahajata v knjigi na strani 43.
Živimo v času, ko se je v ospredje končno začelo prerivati zavedanje, da je naš planet močno preobremenjen. Res je, da sta se tako površje kot podnebje Zemlje skozi zgodovino ves čas spreminjala, vendar pa se zdi, da se spremembe nikoli niso dogajale tako hitro kot danes. Z rojstvom tako imenovane modernejše civilizacije so postali človekovi odtisi v okolju veliko bolj vidni, kot so denimo bili pred industrijsko revolucijo. Znanstveniki pravijo, da so ti odtisi še posebno izraziti nekje od sredine 20. stoletja dalje. Na to, kako pomembno je ukrepati, v zadnjih letih v okviru najrazličnejših protestov in udejstvovanj opozarja tudi vse več aktivistov (glej npr. Greta Thunberg, Vanessa Nakate, Jane Goodall …).
Podnebni protest, ki se je odvijal marca 2019 v Berlinu, pod vodstvom Grete Thunberg (vir: Inside Climate News).
V dobrega pol stoletja smo torej prišli do točke, ko si nihče več ne more zatiskati oči, saj se prebivalci Zemlje zaradi podnebnih sprememb vsakodnevno srečujemo z naravnimi katastrofami, drastičnimi temperaturnimi spremembami in vremenskimi nihanji, z lakoto, strmo naraščajočimi količinami odpadkov itd.
Skrb zbujajoča statistika
Posledice podnebnih sprememb so že vidne in jih je mogoče izslediti s pomočjo statistike. Tako lahko na primer zasledimo, da:
je bila koncentracija ogljikovega dioksida (CO2) v našem ozračju letošnjega julija najvišja v vsej zgodovini človeštva;
se je povprečna temperatura ozračja zvišala, vseh sedem najtoplejših let zadnjega stoletja in pol pa se zgrinja v obdobje od leta 2014 naprej;
je bil julij 2021 najtoplejši mesec doslej;
se v tem trenutku okoli 11 % svetovnega prebivalstva spopada s katastrofami, ki so posledica podnebnih sprememb;
vsako leto izgine okoli 800.000 hektarjev gozdov.
Na tej točki se bom osredotočila še na odpadke – temo, ki se ji je posvetila naša skupina pri seminarskem delu predmeta Epistemologija vsakdanjega življenja v okviru projekta Zelena in zabavna mesta prihodnosti. Skrb zbujajoče je dejstvo, da na globalni ravni vsako leto proizvedemo več kot dve milijardi ton odpadkov, kar pomeni, da vsak človek ustvari nekje med 0,11 in 4,54 kilogramov odpadkov na dan, pri čemer številke variirajo predvsem glede na razvitost območja.
Deleži različnih vrst odpadkov. Največji delež predstavlja zavržena hrana, sledita papir in karton, na tretjem mestu so ostali odpadki, na četrtem plastika, sledijo pa še steklo, kovine, guma in usnje ter les.
Trajnostni projekti, v katerih smo zelo dobrodošli tudi antropologi
Vse hitrejši tehnološki napredek, vse pogostejši človeški posegi v okolje in vse večje število svetovnega prebivalstva so za sabo potegnili tudi vse hujše onesnaževanje in vedno bolj usodne poškodbe, ki jih zadajamo našemu življenjskemu prostoru, zato so projekti, katerih bistvo je iskanje trajnostnih oziroma zelenih rešitev, nujni. Ker mnogi svetovni voditelji za tovrstne projekte bodisi še vedno nimajo posluha bodisi ne znajo narediti zadostnih korakov na poti do sprememb, je odgovornost, da združimo moči in začnemo ukrepati, v naših rokah. Nihče se ne bi smel sprijazniti z dejstvom, da v dobrobit okolja in s tem v dobro vseh nas on sam ali ona sama ne more narediti ničesar, mnoge uspešne zgodbe so bile namreč napisane »od spodaj navzgor« oziroma samoniklo (glej npr. Ličen in Podjed 2020). Hkrati je izjemno pomembno, da je snovanje trajnostnih rešitev interdisciplinaren proces, saj bomo le s povezovanjem družboslovja in humanistike z drugimi znanstvenimi področji dosegli celostne rezultate (glej npr. Fernandes in Bonino Rauen 2016).
Zelena in zabavna mesta prihodnosti: ravnanje z odpadki
Študentje in študentke etnologije in kulturne antropologije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani smo torej sodelovali in sodelovale v interdisciplinarnem projektu, ki je potekal v aprilu in maju 2021 in se je osredotočal na iskanje idejnih rešitev za okolju in ljudem prijazna mesta prihodnosti. V projektu smo sodelovali s študenti in študentkami medijev in dizajna avstrijske Univerze za aplikativne vede FH Joanneum, razvijalci rešitev, raziskovalci in strokovnjaki – med drugimi so k projektu oziroma zaključnemu dogodku prispevali antropolog prof. dr. Dan Podjed, profesorica aplikativnega oblikovanja iger in t. i. igrifikacije dr. Maja Pivec, antropologinja prof. dr. Sarah Pink, ekonomistka prof. dr. Jane Lu Hsu idr.
Naša skupina je zasnovala idejno rešitev na temo ravnanja z odpadki. Dve študentki antropologije sva združili moči s skupino šestih študentov medijev in dizajna. Skupaj smo se domislili zamisli o govorečih smetnjakih za uporabljene oziroma odpadne zaščitne maske, ki se pogosto znajdejo na tleh, obešene na veje grmov in dreves ter nasploh vse drugod kot tam, kamor sodijo – maskam bi morali odrezati vrvice oziroma elastike in jih zavreči v smetnjak za mešane odpadke.
T. i. “maketnik” govorečega smetnjaka za uporabljene zaščitne maske. Avtorica: Eva Jobst.
Na vsakem koraku smo lahko malce bolj trajnostni
Seveda pa skrb za zdravje našega planeta in s tem tudi našega prebivalstva nikakor ni omejena le na sodelovanje v raznih projektih. Veliko lahko naredimo sami, v domačem okolju, med svojimi vsakodnevnimi opravki. Vsem znani, vendar pa v praksi prepogosto podcenjeni ukrepi, kot so zmerna oz. pametna poraba vode, izogibanje plastični embalaži, recikliranje, ugašanje luči, ko jih ne potrebujemo, uporaba obnovljivih virov energije, izogibanje nepotrebni potrošnji ipd. (glej npr. OneTreePlanted, Center for Biological Diversity), vodijo do velikih sprememb. Lahko pa naredimo tudi korak dlje in se lotimo regenerativnega vrtnarjenja, permakulturnega vrtnarjenja ali kakšne druge oblike okolju in nam prijazne pridelave hrane:
Zakaj in kako biti samooskrben?
Delavnica regenerativne samooskrbe
Sama sem vedela, da za okolje (pa tudi zase) ne naredim dovolj oziroma da bi lahko naredila nekaj več, zato sem se pred kratkim udeležila izjemno zanimive in poučne delavnice regenerativne samooskrbe. Bistvo regenerativne samooskrbe je, da si znamo pridelati zdravo in kakovostno hrano – na trajnosten način, kar pomeni, da postopki pridelave ne puščajo odtisa na okolju, temveč s svojimi posegi celo spodbujamo okolje k regeneraciji.
Delavnica je potekala pod okriljem mladega slovenskega para, ki je zapuščeni posesti vdahnil nov začetek in tako je v osrčju gozdov med visokimi dinarskimi planotami nastal prostor simbioze, kjer se prepletajo tradicija obdelovanja lesa, regenerativna obdelava zemlje, sonaravno bivanje in pridelava hrane, človek ter pestra živalski in rastlinski svet. Tovrstno izkušnjo priporočam vsakomur, saj je vse, o čemer sem do sedaj le brala ali poslušala, dobilo neko materialno obliko. Naučili smo se na primer tehnik kompostiranja, načrtovanja vrta, kako koristno je sobivanje z živalmi in kako pomembno je, da je zemlja, ki jo obdelujemo živa. Ko vidimo, kaj vse in kako enostavno je mogoče narediti za lepšo prihodnost, takrat izginejo tudi vsi izgovori.
Menim, da bi kot znanost, ki ji ni vseeno za prihodnost našega planeta (in seveda njegovih prebivalcev) morali (še) večjo pozornost nameniti podobnim zelenim projektom, kot smo ga izvedli letos, hkrati pa se tudi sicer več posvečati tematikam, kot so trajnost, samooskrba, zelena pridelava hrane, zelena mobilnost itd. Jaz bom zdaj zavihala rokave in se lotila načrtovanja vrtička na način regenerativne samooskrbe, vas pa pozivam, da pomislite, kaj lahko prispevate sami.
LITERATURA
Fernandes, Valdir in William Bonino Rauen
2016 ‘Sustainability: An interdisciplinary field.’ Fronteiras Journal of Social Technological and Environmental Science 5(3): 188-204.
Ličen, Daša in Dan Podjed
2020 ‘Making a Change From Below: A Comparative Study of Popular Movements for Reducing Waste and Promoting Cycling.’ Traditiones 49(1): 75-91.
Fotografija 1: Stara sorta hruške perifigi v 
Fotografija 2: Jabolka, po opisu sodeč gre za sorto jablane od svete Ane. Že sprehod čez kazalo žlahtnih imen predstavlja zanimivo branje. (Fotografija je last Gregorja Božiča.)
Antroponovičke 