Tajda Jerkič

V prispevku se sprašujem o razmerju med antropologijo, etnologijo in umetnostjo. Sprva v teoretičnih orisih, potem pa na primeru dveh umetniških del, ki sta me navdušili med poletjem, saj sta me opomnili na iskanje resnice izven strogih okvirov znanosti. Zato se med vrsticami skriva nekaj o starih drevesnih vrstah, setvenem koledarju, nekaj o kmetijstvu; kar pritiče zgodnji jeseni, ko kmetje preštevajo sad. Predstavljam namreč, kako lahko do spoznanj, relevantnih za antropologijo in širšo družbo, pridemo (tudi) po poti umetnosti.

Na tej točki naj na hitro pojasnim širjavo antropoloških tem. Antropologija je veda, ki jo zanimajo vse sfere, v katerih se premikamo ljudje; konglomerati, v katere se spajamo, in načini, na katere v njih delujemo. Vednost je obsežna in z vsakim dnem in posamezno človeško izkušnjo osvežena. Pri raziskovanju se antropologinje in antropologi naslanjamo na mnenja in misli, ki nam jih v pogovorih zaupajo sogovornice ali sogovorniki, ter podobo družbe, razmerja moči v njej in zamišljanja za prihodnost dopolnjujemo z natančnim opazovanjem vzdušja in vsakršnih družbenih interakcij, seveda pa z upoštevanjem zgodovinske podlage in umeščanjem v dosedanje znanstvene uvide. Etnografska metoda, ki spaja opazovanje, bivanje, klepetanje, prijateljstva ali nenaklonjenosti in skupno izkustvo, naslavlja (ne)skladnost med prakso in izrečenim. Imperativ pristopa do resnice, ki ga uporablja antropologija, je najbolj koncizno v misel prelil nemški filozof Hans-Georg Gadamer, in sicer da zasledujemo resnico, ko drugemu dopuščamo, da nam nekaj pove.

Če etnologijo in antropologijo zanima partikularnejša “ljudska” raven, ki jo preučujeta skozi vsakdanje življenje posameznika ali posameznice, pa se nam umetnost približuje z odpiranjem oken v obča občutenja in izkušnje. S tem hočem povedati, da vsakemu na svoj način spregovori o izkustvih, ki so skupna mnogim (so torej družbena). V njej se namreč prav tako zrcalijo premisleki o družbi, v družbi, refleksije pa se oblikujejo v besede, slike, zvoke, performativne gibe in druge snovi. Pri procesu ustvarjanja umetniki in umetnice ne uporabljajo znanstvenih pristopov, a zaradi tega, po besedah Gadamerja, dostopajo do resnice, ki je znanosti nedostopna. Režiserka Ema Kugler celo pravi, da njene ideje sproža nezavedno, ona pa jih prevaja v ustvarjalno snov. A vendarle se sfera znanosti in umetnosti oziroma načela ustvarjalnosti, oblikovanja nečesa novega iz uma, po besedah Andreja O. Župančiča, prepletata in, najpomembneje, dopolnjujeta in izpolnjujeta. Obe imata naboj radovednosti. Umetnost in antropologija se srečujeta, ko tematizirata življenje v svetu, etične premisleke in pomisleke, družbene krivice, birokratske paradokse, odrinjene na družbeni rob. Srečujeta se tudi v zgodbah: pisanje etnografij je antropološki jezik, s katerim sporočamo pomembna spoznanja o ljudeh, prav tako kot svobodne svetove ustvarjajo pisatelji_ce. V nadaljevanju se (sploh) ne bom posvetila hujšim razpravam o umetnosti, ampak se posvečam dvema umetniškima deloma, ki predstavljata tematiko kmetijstva na način, ki je tuj znanstvenim člankom.

V uvodu knjige Sadje sonca beremo, da je znanost z umetnostjo v preteklosti (od renesanse naprej) dobro prepletala botanična umetnost, saj so pri izdelavi pomologij, priročnikov o lastnostih, vzgoji, rasti in uporabi sadja, sodelovali potujoči znanstveniki, ki so na svoji poti iskali lokalne posebnosti barv, oblik in okusov sadja, ter slikarji (Božič 2014: b. n. s.). Slovenskega režiserja Gregorja Božiča je raznovrstnost in pozaba okusov briških starih sadnih sort začudila do te mere, da se je odločil ustvariti eno takšnih pomologij, in sicer je v Sadju sonca dopolnil že zbrano gradivo agronoma Ivana Bolleta. Knjiga je nastala po več kot dveletnem (praktično etnografskem) obiskovanju starejših Brik in Bricev ter strnila njihovo ljudsko vednost, spomine in zgodbe o danes redkih primerkih sort češenj, marelic, hrušk, breskev, sliv, fig in jablan. Gregor Božič skupaj s svojimi starši ohranja bogastvo sort v domačem sadovnjaku, ki deluje kot genetska banka, saj raznovrstnost od dvajsetega stoletja dalje izpodriva sortni izbor industrijsko gojenih sadnih vrst.

Fotografija 1: Stara sorta hruške perifigi v sadovnjaku režiserja Gregorja Božiča. V njej so shranjeni stari okusi in geni, nezahtevni za vzgojo ter nepotrebni škropiv. (Fotografija je last Gregorja Božiča.)

Fotografija 2: Jabolka, po opisu sodeč gre za sorto jablane od svete Ane. Že sprehod čez kazalo žlahtnih imen predstavlja zanimivo branje. (Fotografija je last Gregorja Božiča.)

Za konec naj bralkam in bralcem predstavim še eno zame pomembno srečanje. V knjigi. Nemara bi lahko to srečanje poimenovala fiktivno, a je bilo polno otipljivih sledi: smeha, nemoči in jasnitve nad vprašanjem o slovenskih mladih prevzemnikih, ki sem jih uvodoma izpostavila. Pišem o knjigi Nataše Kramberger Primerljivi hektarji, ki jo je napisala v dvanajstih poglavjih, po vzoru setvenega koledarja. V prvoosebni zgodbi beremo o njenih spominih na otroštvo, o družini, poklicanosti, stričevim uvidom o živi, nahranjeni zemlji ter življenjem med središčem Berlina in kmetijo ob vznožju Slovenskih goric. Nataša je od svoje mame prevzela majhno kmetijo, ki jo obdeluje po starih metodah, pa tudi eksperimentalnih in ustvarjalnih principih. Pisateljici in novinarki življenje na kmetiji ni bilo tuje; starim staršem je že od malega pomagala pri opravilih, pasla kokoši ali le vedrila ob žganjekuhi; na novo pa je spoznavala dvomljivost vsevednih sosedov in babice, birokratski ustroj kmetijstva, štetje mehanizacije ter donos zemljišč. To spozna(va)nje je iskreno, sarkastično, poetično in spretno, da vam za konec predlagam, da v zgodnjih jesenskih dneh najdete izvod knjige, se nastavite soncu in čitate.