Eva Malovrh

Ob koncu leta 2020 smo s kolegicami z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo sodelovale pri projektu InterCap. Gre za evropski projekt s 13 partnerji iz 12 evropskih držav, ki ga sofinancirata Evropska Unija in Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Partner projekta je tudi Zavod za globalno učenje in razvoj projektov oz. Zavod Global. Projekt obravnava povezave med migracijami, trajnostnim razvojem in varnostjo. 

V okviru tega triletnega projekta se je razvil tudi paket za usposabljanje, ki je namenjen pedagoškim delavkam in delavcem, študentkam in študentom, političnim odločevalcem in civilni družbi. Doslej smo izvedli več usposabljanj in delavnic. Ena izmed projektnih aktivnost je bila namenjena vprašanju, kako slovenski šolski sistem obravnava drugosti. Zamisel za ponovni pregled slovenskih učbenikov je izšla iz sodelovanja z Aljo Pehar in Taro Jurjaševič, ki sta novembra 2020 na Radiu študent pripravili oddajo na to temo. 

Že leta 2007 je Društvo Afriški center na pobudo zgroženega starša Sama Košnika začelo s postopnim pregledovanjem učbenikov in učnih načrtov za geografijo v osnovni šoli. Proces se je nadaljeval v večjem obsegu leta 2010, ko so pregledali še štiri učbenike geografije in dva učbenika zgodovine za osnovno in srednjo šolo ter ugotovitve tudi objavili v publikaciji: Afrika v slovenskem šolskem sistemu

Deset let po tej raziskavi se je postavilo vprašanje, kje smo danes, zato so na pobudo Zavoda Global organizirali delovno skupino in izpeljali pregled novih verzij učbenikov in delovnih zvezkov, ki so bili vključeni v pregled leta 2007 in 2010. Pregledali smo tudi učne načrte in kataloge znanja ter poglavje Latinske Amerike v enem od drugih učbenikov. Sama iniciativa se je izkazala za uspešno, saj je bila vključujoča. K sodelovanju smo povabili založbe, urednice in urednike, avtorice in avtorje, univerzitetne profesorice in profesorje, študentke in študente ter seveda zainteresirano javnost, lokalno skupnost, Zavod za šolstvo, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

V analizi iz leta 2007 in 2010 so avtorji v učbenikih naleteli na zastarele, enostranske, pogosto napačne, stereotipne in rasistične predstavitve Afrike in njenih prebivalcev. Afriška celina je bila večinoma predstavljena negativno, s poudarkom na vojnah, boleznih, lakoti in suši, brez širšega kolonialnega in neokolonialnega konteksta, nujno potrebnega za razumevanje trenutnega stanja. Primanjkovalo je pozitivnih opisov kulturnih, družbenih in političnih dosežkov, Afriko in njene prebivalce pa so predstavljali pretirano homogeno in skozi evrocentrično prizmo presojanja razvitosti.

Opravljena analiza učbenikov je zajemala pregled treh učbenikov in enega delovnega zvezka za geografijo ter dveh učbenikov za zgodovino. Pri pregledu smo sodelovale Nina Dečko, Anja Poznič, Karin Robin, Simona Zupanc, Veronika Vižintin in Eva Malovrh. Avtorice pregleda izbranih gradiv smo najnovejše posodobljene izdaje učbenikov in delovnih zvezkov primerjale s starejšimi izdajami in ugotovitvami, izpostavljenimi napakami, problematičnimi pojmovanji in formulacijami ter predlogi za popravke, ki so bili objavljeni v publikaciji Afrika v slovenskem šolskem sistemu, izdani leta 2010. Podale smo tudi utemeljitve problematičnih obravnav in predloge za nekatere izboljšave. Poleg tega smo opravile tudi pregled in primerjavo najnovejših učnih načrtov in katalogov znanja za geografijo in zgodovino. Ugotovile smo, da so od leta 2010 oziroma 2007, ko se je začela prva iniciativa na tem področju, upoštevali veliko predlogov, vezanih na najbolj sporna pojmovanja in vsebine (na primer govor o rasah in nekatera žaljiva in zastarela poimenovanja ljudstev). Prav tako so bile v učne načrte in kataloge znanja ponekod dodane vsebine, učni cilji in poudarki, ki jih ocenjujemo kot pozitiven premik k bolj poglobljenemu in kritičnemu razumevanju širšega družbenega in zgodovinskega konteksta celin izven Evrope (npr. poznavanje kolonializma in neokolonializma). 

Kljub temu tako v učnih gradivih kot tudi načrtih in smernicah žal tako teme kot način podajanja snovi ostajajo izrazito evrocentričen. Opazile smo, da Afriko v učbenikih še vedno pogosto predstavljajo kot geografsko raznoliko celino, obenem pa premalo poudarjajo družbene in kulturne raznolikosti. Poleg tega smo ob opisih prebivalstva pogosto naletele na stereotipne predstave, ki ustvarjajo binaren odnos med nami in njimi. Pri tem manjkajo tudi pozitivni primeri, kot sta na primer večjezičnost in strpnost, ki sta značilni za sobivanje med številnimi ljudstvi, ki živijo v afriških državah.  

V učbenikih še vedno pogosto primanjkuje kritičnih družbeno-političnih in zgodovinskih razlag. Kritike današnjega neokolonializma in (post)imperializma bi morale biti med ključnimi razlagami družbenih težav v Afriki. Preskopo predstavljajo tudi tematike, povezane s širšim, globalnim, predvsem zgodovinskim kontekstom, ki bi kritično obravnaval odgovornost Zahoda za zgodovinske procese in trenutne razmere na tem območju, kot so zasužnjevanje, kolonizacija, nepravičnost v mednarodni trgovini in gospodarstvu; vmešavanje evropskih držav v notranjepolitične zadeve afriških držav itd. 

Zelo pogosto smo zasledile tudi, da so problematično obravnavane ali enostransko prikazane teme (kar je bilo izpostavljeno v publikaciji iz leta 2010) pogosto enostavno izbrisali iz novih izdaj učbenikov, čeprav so bili takrat sistematično podani tudi konkretni predlogi in popravki za obravnavo teh tem. Videti je, da se je avtorjem zdelo to enostavneje ali pa so odločitve sprejemali z vidika prezahtevnosti večplastne ravni razlage, ki jo zahtevajo kompleksne tematike. 

Naše poročilo sta pregledala Ana Sarah Lunaček Brumen in Rajko Muršič. Pregled učnega gradiva naj bi postal izhodišče za nadaljnje pogovore in iskanje rešitev, kako ob obravnavi snovi, povezanih s svetom zunaj Evrope, učence in učenke ter dijake in dijakinje čim bolje naučiti kritičnega mišljenja, prepoznavanja navideznih samoumevnosti in stereotipov, globalne povezanosti in odprtosti za različne poglede. 

Sodelovanje pri takem projektu je odlična izkušnja, hkrati pa predstavlja preverjanje resničnosti v smislu globalnega učenja, nastajanja in na neki način podajanja stereotipov, ki se začne že v otroštvu. Študenti etnologije in kulturne antropologije namreč med študijem doživimo spremembo v dojemanju in razumevanju sveta, zato velikokrat že v temelju opazujemo dogajanje in pojave v družbi veliko bolj celostno, kot so nas učili v osnovnih in srednjih šolah. Zato je dobro, da se skozi takšne in podobne projekte soočimo z zaostalo družbeno resničnostjo, s svojim znanjem pa jo tudi poskušamo izboljšati – vsaj tam, kjer je to potrebno.