Lina Troha

Živimo v času, ko se je v ospredje končno začelo prerivati zavedanje, da je naš planet močno preobremenjen. Res je, da sta se tako površje kot podnebje Zemlje skozi zgodovino ves čas spreminjala, vendar pa se zdi, da se spremembe nikoli niso dogajale tako hitro kot danes. Z rojstvom tako imenovane modernejše civilizacije so postali človekovi odtisi v okolju veliko bolj vidni, kot so denimo bili pred industrijsko revolucijo. Znanstveniki pravijo, da so ti odtisi še posebno izraziti nekje od sredine 20. stoletja dalje. Na to, kako pomembno je ukrepati, v zadnjih letih v okviru najrazličnejših protestov in udejstvovanj opozarja tudi vse več aktivistov (glej npr. Greta Thunberg, Vanessa Nakate, Jane Goodall …). 

Podnebni protest, ki se je odvijal marca 2019 v Berlinu, pod vodstvom Grete Thunberg (vir: Inside Climate News).

V dobrega pol stoletja smo torej prišli do točke, ko si nihče več ne more zatiskati oči, saj se prebivalci Zemlje zaradi podnebnih sprememb vsakodnevno srečujemo z naravnimi katastrofami, drastičnimi temperaturnimi spremembami in vremenskimi nihanji, z lakoto, strmo naraščajočimi količinami odpadkov itd.

Skrb zbujajoča statistika

Posledice podnebnih sprememb so že vidne in jih je mogoče izslediti s pomočjo statistike. Tako lahko na primer zasledimo, da:

  • je bila koncentracija ogljikovega dioksida (CO2) v našem ozračju letošnjega julija najvišja v vsej zgodovini človeštva;
  • se je povprečna temperatura ozračja zvišala, vseh sedem najtoplejših let zadnjega stoletja in pol pa se zgrinja v obdobje od leta 2014 naprej;
  • je bil julij 2021 najtoplejši mesec doslej;
  • se v tem trenutku okoli 11 % svetovnega prebivalstva spopada s katastrofami, ki so posledica podnebnih sprememb;
  • vsako leto izgine okoli 800.000 hektarjev gozdov.

Na tej točki se bom osredotočila še na odpadke – temo, ki se ji je posvetila naša skupina pri seminarskem delu predmeta Epistemologija vsakdanjega življenja v okviru projekta Zelena in zabavna mesta prihodnosti. Skrb zbujajoče je dejstvo, da na globalni ravni vsako leto proizvedemo več kot dve milijardi ton odpadkov, kar pomeni, da vsak človek ustvari nekje med 0,11 in 4,54 kilogramov odpadkov na dan, pri čemer številke variirajo predvsem glede na razvitost območja.

Deleži različnih vrst odpadkov. Največji delež predstavlja zavržena hrana, sledita papir in karton, na tretjem mestu so ostali odpadki, na četrtem plastika, sledijo pa še steklo, kovine, guma in usnje ter les.

Trajnostni projekti, v katerih smo zelo dobrodošli tudi antropologi

Vse hitrejši tehnološki napredek, vse pogostejši človeški posegi v okolje in vse večje število svetovnega prebivalstva so za sabo potegnili tudi vse hujše onesnaževanje in vedno bolj usodne poškodbe, ki jih zadajamo našemu življenjskemu prostoru, zato so projekti, katerih bistvo je iskanje trajnostnih oziroma zelenih rešitev, nujni. Ker mnogi svetovni voditelji za tovrstne projekte bodisi še vedno nimajo posluha bodisi ne znajo narediti zadostnih korakov na poti do sprememb, je odgovornost, da združimo moči in začnemo ukrepati, v naših rokah. Nihče se ne bi smel sprijazniti z dejstvom, da v dobrobit okolja in s tem v dobro vseh nas on sam ali ona sama ne more narediti ničesar, mnoge uspešne zgodbe so bile namreč napisane »od spodaj navzgor« oziroma samoniklo (glej npr. Ličen in Podjed 2020). Hkrati je izjemno pomembno, da je snovanje trajnostnih rešitev interdisciplinaren proces, saj bomo le s povezovanjem družboslovja in humanistike z drugimi znanstvenimi področji dosegli celostne rezultate (glej npr. Fernandes in Bonino Rauen 2016). 

Zelena in zabavna mesta prihodnosti: ravnanje z odpadki

Študentje in študentke etnologije in kulturne antropologije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani smo torej sodelovali in sodelovale v interdisciplinarnem projektu, ki je potekal v aprilu in maju 2021 in se je osredotočal na iskanje idejnih rešitev za okolju in ljudem prijazna mesta prihodnosti. V projektu smo sodelovali s študenti in študentkami medijev in dizajna avstrijske Univerze za aplikativne vede FH Joanneum, razvijalci rešitev, raziskovalci in strokovnjaki – med drugimi so k projektu oziroma zaključnemu dogodku prispevali antropolog prof. dr. Dan Podjed,  profesorica aplikativnega oblikovanja iger in t. i. igrifikacije dr. Maja Pivec, antropologinja prof. dr. Sarah Pink, ekonomistka prof. dr. Jane Lu Hsu idr.

Naša skupina je zasnovala idejno rešitev na temo ravnanja z odpadki. Dve študentki antropologije sva združili moči s skupino šestih študentov medijev in dizajna. Skupaj smo se domislili zamisli o govorečih smetnjakih za uporabljene oziroma odpadne zaščitne maske, ki se pogosto znajdejo na tleh, obešene na veje grmov in dreves ter nasploh vse drugod kot tam, kamor sodijo – maskam bi morali odrezati vrvice oziroma elastike in jih zavreči v smetnjak za mešane odpadke.

T. i. “maketnik” govorečega smetnjaka za uporabljene zaščitne maske. Avtorica: Eva Jobst.

Na vsakem koraku smo lahko malce bolj trajnostni

Seveda pa skrb za zdravje našega planeta in s tem tudi našega prebivalstva nikakor ni omejena le na sodelovanje v raznih projektih. Veliko lahko naredimo sami, v domačem okolju, med svojimi vsakodnevnimi opravki. Vsem znani, vendar pa v praksi prepogosto podcenjeni ukrepi, kot so zmerna oz. pametna poraba vode, izogibanje plastični embalaži, recikliranje, ugašanje luči, ko jih ne potrebujemo, uporaba obnovljivih virov energije, izogibanje nepotrebni potrošnji ipd. (glej npr. OneTreePlanted, Center for Biological Diversity), vodijo do velikih sprememb. Lahko pa naredimo tudi korak dlje in se lotimo regenerativnega vrtnarjenja, permakulturnega vrtnarjenja ali kakšne druge oblike okolju in nam prijazne pridelave hrane:

Zakaj in kako biti samooskrben?

Delavnica regenerativne samooskrbe

Sama sem vedela, da za okolje (pa tudi zase) ne naredim dovolj oziroma da bi lahko naredila nekaj več, zato sem se pred kratkim udeležila izjemno zanimive in poučne delavnice regenerativne samooskrbe. Bistvo regenerativne samooskrbe je, da si znamo pridelati zdravo in kakovostno hrano – na trajnosten način, kar pomeni, da postopki pridelave ne puščajo odtisa na okolju, temveč s svojimi posegi celo spodbujamo okolje k regeneraciji.

Delavnica je potekala pod okriljem mladega slovenskega para, ki je zapuščeni posesti vdahnil nov začetek in tako je v osrčju gozdov med visokimi dinarskimi planotami nastal prostor simbioze, kjer se prepletajo tradicija obdelovanja lesa, regenerativna obdelava zemlje, sonaravno bivanje in pridelava hrane, človek ter pestra živalski in rastlinski svet. Tovrstno izkušnjo priporočam vsakomur, saj je vse, o čemer sem do sedaj le brala ali poslušala, dobilo neko materialno obliko. Naučili smo se na primer tehnik kompostiranja, načrtovanja vrta, kako koristno je sobivanje z živalmi in kako pomembno je, da je zemlja, ki jo obdelujemo živa. Ko vidimo, kaj vse in kako enostavno je mogoče narediti za lepšo prihodnost, takrat izginejo tudi vsi izgovori. 

Menim, da bi kot znanost, ki ji ni vseeno za prihodnost našega planeta (in seveda njegovih prebivalcev) morali (še) večjo pozornost nameniti podobnim zelenim projektom, kot smo ga izvedli letos, hkrati pa se tudi sicer več posvečati tematikam, kot so trajnost, samooskrba, zelena pridelava hrane, zelena mobilnost itd. Jaz bom zdaj zavihala rokave in se lotila načrtovanja vrtička na način regenerativne samooskrbe, vas pa pozivam, da pomislite, kaj lahko prispevate sami.

LITERATURA

Fernandes, Valdir in William Bonino Rauen

2016 ‘Sustainability: An interdisciplinary field.’ Fronteiras Journal of Social Technological and Environmental Science 5(3): 188-204.

Ličen, Daša in Dan Podjed

2020 ‘Making a Change From Below: A Comparative Study of Popular Movements for Reducing Waste and Promoting Cycling.’ Traditiones 49(1): 75-91.