Najlepši del študija je zagotovo terensko delo. Letošnje leto smo se na teren odpravili v okviru vaj Etnologije Balkana.
Dlje od hrvaškega morja osebno še nisem prišla, zato sem bila prav nestrpna in v velikem pričakovanju, kam se odpravljamo – še posebno po tem, ko sem prebrala Jezernikovo Divjo Evropo.

In res – po dolgi vožnji smo zagledali tablo Pljevlja. V neverjetno kratkem času so bili vsi prebivalci seznanjeni z našim prihodom. Naslednji dan so o nas že vedeli osnovne podatke – kaj študiramo, zakaj smo tam, s katero temo se ukvarja določena skupina.

Naši sogovorniki so se velikokrat precej razpričali; izvedeli smo veliko relevantnih podatkov, nemalokdaj slišali tudi “pravljice” o divjem Balkanu. Bila sem presenečena, kako radi so se fotografirali – ponavadi so sami pristopili do mene in me prosili, če jih fotografiram. Potem še eno s prijateljem in z drugim sosedom, še z ženo bi, če bi le bila kje v bližini…

Težko povem, kaj mi je ostalo najbolj v spominu. Prva krompiruša, ki sem jo kdaj poizkusila. Neverjetna gostoljubnost, ko so nas povabili v svoje domove. Stotine nasmehov, ki se jim ujela v objektiv. Čudovita narava, ki obdaja oddaljene vasice. Pestra družba kolegov in kolegic ali domača rakija? Verjetno posrečena kombinacija vsega, ki je prispevala k temu, da mi bodo te terenske vaje ostale v super spominu – in da se bom želela še kdaj vrniti.

Petra KordišFotor060521450