Petra Goljevšček

Medtem ko pišem tole besedilo, v Kjotu ravno poteka Icomova izredna konferenca, kjer naj bi se odločali o mednarodni opredelitvi in bodoči viziji muzejev. Odločitev ni najlažja, skupščina jo je že preložila, zato si bomo v nadaljevanju ogledali samo nekaj predlogov predloženih novih opredelitev.

Preden preidem na samo definicijo muzeja, pojdimo najprej v Kjoto oziroma na Japonsko, ki me zadnje čase vleče v svoje lovke. Še nedavno se nisem kaj veliko menila za to deželo, potem pa me je ravno v poletnem času ruski pisatelj Viktor Pelevin zvabil med platnice Snežne dežele Jasunarija Kawabate. Kmalu zatem me je prijatelj obvestil o svojem začasnem umiku v filmski maraton Kurosawinih podob, in to ravno v trenutku, ko me je med učenjem za izpit psihološke antropologije premamila knjiga Ruth Benedict, Krizantema in meč, vendar sem se raje trmasto držala predpisane literature in preložila branje. Nisem se pa mogla upreti knjigi o Bušidu, ki me je dobesedno pričakala na polici mestne knjižnice. 

Tu se moje poznavanje Japonske konča, zato moram preskočiti na muzeje, kar pa lahko pomeni samo eno: TeamLabBorderless. “Potepaj se, raziskuj, odkrivaj, v enem samem brezmejnem svetu,” se glasi napis na naslovni strani spletne strani muzeja. Muzeja?! Sveta?! Vesolja?! Kompleksen tridimenzionalni, 10.000 kvadratnih metrov ogromen svet vabi človeka k popotovanju po poteh umetniških konstelacij, ki pa niso statične, temveč naključno potujejo s človekom, tako da skupaj z njim stopajo iz sobe v sobo ter se med seboj mešajo in premešajo. Posebnost izkušnje je interakcija in dialog konstelacij s človekom.

Gotovo ni naključje, da se Icomova konferenca odvija ravno v Kjotu, je pa čisto naključje, da sem ob pregledovanju starih datotek za tale zapis našla shranjen in pozabljeni citat Steva Jobsa:

“Japonska je zelo zanimiva. Nekateri ljudje mislijo, da posnema stvari. Jaz ne mislim več tako. Kar mislim je, da stvari na novo odkrivajo. Vzeli bodo nekaj že izumljenega ter stvar preučevali, dokler je ne bodo razumeli v vseh njenih podrobnostih. V nekaterih primerih stvar razumejo bolje kot njegov prvotni izumitelj.” (Steve Jobs)

Jobs je bil izumitelj, učenec zena in ljubitelj Japonske, vendar je zgoraj navedena misel nekoliko romantična. Na tem mestu ne bom govorila o idejah nacionalnega karakterja, kot ga je v 40-ih letih 20. stoletja razvila šola Kulture in osebnosti, prav tako ne bom obravnavala političnega diskurza, ki deli svet na nas in one. Navdihuje me predvsem zadnji Jobsov stavek, ki moč pripisuje mislečemu. 

Kako lahko z očmi drugega pogledamo na institucijo muzeja? 

Na Icomovi spletni strani poudarjajo, da muzeji nimajo meja, ampak samo povezave. Zadnja opredelitev muzejev je iz leta 2007, glasi pa se: 

“Muzej je neprofitna, stalna ustanova, ki služi družbi in njenemu razvoju ter je odprta za javnost. Muzej pridobiva, ohranja, raziskuje, posreduje in razstavlja materialno in nematerialno dediščino človeštva in njegovega okolja za namene izobraževanja, raziskovanja in razvedrila.”

Nove definicije še ne poznamo, lahko pa zapišemo nekaj točk, ki bi jih po Icomu moral upoštevati vsak muzej. Med bistvenimi predlogi za spremembo opredelitve muzeja je njegova deklarativna vključitev v politiko trajnostnega razvoja, kar pomeni poudarek na človeški časti, socialni pravičnosti in enakopravnosti. Muzej mora človeka angažirati za akcijo, vendar ni to nič novega, različni so samo načini, kako naj to počno. Umetniški kolektiv TeamLab izpostavlja človeško telo, s katerim razumemo in prepoznavamo svet, medtem ko se svobodno premikamo in ustvarjamo povezave z drugimi. Te povezave nam omogočajo nove tehnologije in za nas antropologe bo zanimivo opazovati, kako “digitalna” muzejska izkušnja spreminja našo interakcijo s svetom. 

Za tiste, ki jih zanima druga plat izkušnje, torej če bi radi vedeli več o ustvarjalcih in samem procesu ustvarjanja digitalnega dizajna, bo v oktobru v Parizu, v digitalnem umetniškem centru, Atelier des Lumières, potekal  “Potopitveni umetniški festival. “. Festival je namenjen potopitvenemu in taktilnemu dizajnu.  Za potešitev radovednosti priporočam hiter pregled izbranih del kolektiva Ouchhh.

Danes mediji pogostokrat poročajo, kako se vsakdanje življenje preobraža v interakciji z digitalizacijo. Ekskluzivne novice so polne primerov radikalnih učinkov tehnologije na generacije ljudi in popolnoma “spremenjenih” načinov obnašanja. Na interakcijo s tehnologijo je potrebno pogledati večplastno, gotovo ima potencial spremeniti življenja, ampak prav tako lahko zgolj potrjuje in ohranja naša prepričanja in vedenje o svetu. Ljudje se na digitalizacijo odzivamo različno, čeprav na nas vplivajo različni kulturni konteksti, pa so lahko razlike znotraj posamezne kulture velike. 

In sedaj, če se povrnem k muzejem in Icomovi konferenci, je tukaj uvodni nagovor predsednice Suaye Aksoy. Občutek imam, da v zadnjem času koncept trajnosti oz. trajnostnega razvoja postaja nalepka, s čimer besedi grozi razvrednotenje. Na tem mestu o ambivalentnosti samega trajnostnega razvoja ne bom govorila, naj le na hitro opozorim na razliko med slednjim in trajnostnostjo, za konec bom pa raje podala pripetljaj iz Bušida, kot ga je opisal Inazo Nitobe. Kodeks bojevniške kaste je temeljil na etičnih načelih: Pokončnost in Pravičnost sta v kodeksu predstavljali ogrodje oziroma pot. Na začetku je bil s Pokončnostjo tesno povezan Giri, ki je sprva pomenil pravični razlog, a se je od prvotnega pomena oddaljil ter postal nejasen občutek dolžnosti. Seveda je tisto, kar nam nalaga in od nas zahteva pravični razlog dolžnost in giri nam kot avtoriteta nalaga pot do pravičnosti, bodisi z ljubeznijo bodisi z umom (Nitobe 2011: 36-37).

Nitobe ne poda jasne razlage o razkroju girija, vendar vidi njegov konec v tem, da je postal zgolj nejasen občutek nečesa, kar se spodobi. 

“Pravični razlog je po mojem mnenju padel na raven običajnega opravičevalnega leporečenja. Izrodil se je celo v strahopetno bojazen pred kritiko.”  (Nitobe 2011: 38)