Jaroš Krivec

Ko pomislimo na Berlin, se takoj spomnimo velikih sloganov modernih časov, kot so svoboda, “multikulturnost”, strpnost, svetovljanstvo, avtonomija in alternativa. Misel o umetnosti in glasbeni sceni se seveda porodi kar sama po sebi. Sledeči prispevek poskuša prikazati zgodovino subjektivne percepcije teh tem, kot sem jih v trinajstmesečnem bivanju v tem mestu, in predvsem v avgustovski jezikovni šoli, lahko spoznal sam. Povedati je vendar le treba, da veliko od zgoraj navedenih idej v resnici ni toliko prišlo do izraza v Berlin-Steglitzu, temveč v okrožjih, kot je Berlin-Kreuzberg. Ni naključje da pesem “Rauch-Haus-Song” skupine Ton Steine Scherben, ki je postala himna skvoterske scene v Nemčiji sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih dvajsetega stoletja, govori o bivši bolnišnici Bethanien am Mariannenplatz oz. o eni prvih zasedenih hiš v Berlinu, poimenovani Georg-von-Rauch-Haus, in da se obe zgradbi nahajata v Kreuzbergu SO 36(Berlinsko poštno okrožje,Südost 36).

Kreuzberg, ki se od ponovne nemške združitve, 3. 10. 1990, nahaja v neposredni bližini središča nemške prestolnice in se spopada s skokovito gentrifikacijo, je bil v času hladne vojne in delitvijo Nemčije ter Berlina, ki je imel poseben upravni status, prava nikogaršnja zemlja, saj se je nahajal tik ob Berlinskem zidu(od 13. avgusta 1961 do 9. novembra 1989). V resnici danes ne obstaja več preprosto Kreuzberg, ampak obstajata dva: Kreuzberg 61 in Kreuzberg 36. Torej “revnejši” SO 36 in meščanski SW 61 – delitev se je sicer od začetka nanašala na poštno okrožje. V  berlinskem govoru to razliko izražajo predvsem skozi sočen slogan: “36 brennt, 61 pennt” (“36 gori, 61 spi”).

Zaradi svoje lokacije, s kar treh strani ga je obdajal berlinski zid, in svoje socialne strukture, se je “revnejši” SO 36 v sedemdesetih in osemdesetih letih razvil v središče alternativnega gibanja in zasedbeniške (skvoterske) scene. Pojav in razvoj te edinstvene alternativne kulture je bil seveda možen le pod specifičnimi pogoji Zahodnega Berlina. Mesto je bilo nenazadnje zaradi nizkih najemnin, subvencioniranih življenjskih stroškov in oprostitve služenja vojaškega roka zelo privlačno za mnoge pacifiste, mlade, študente in umetnike.

Kar težko si predstavljamo, da bi se prizori, kot so tisti iz filma »B-Movie: Lust & Sound in West-Berlin 1979–1989« lahko odvijali okrožju Berlin-Charlottenburg. In res, kot je povedal sam protagonist filma in takratnega dogajanja Mark Reeder, je bila domnevno velika glasbena in klubska scena omejena na nekaj temnih kleti Kreuzberga z nekaj sto ljudmi. Informacija, ki je verjetno veliko ljudi, ki danes prihajajo v Berlin, ker jih privablja sloves umetnostno-alternativne tradicije mesta, ne bi pričakovali.

Kreuzberg 36 je znan tudi po močni koncentraciji turškega prebivalstva, ki se je razvila od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kot iztočnico za kritičen razmislek velja samo izpostavit, da lahko samo špekuliramo, kako velik vpliv na alternativno sceno je imelo veliko ljudi brez nemškega državljanstva, torej brez državljanskih pravic, ki so živeli poleg razvijajoče se alternativne scene. Omeniti velja, da so kasneje pomembni pankovski bendi, kot sta “Die Toten Hosen” in “Die Ärzte” igrali v klubu SO 36, ki se nahaja na znameniti Oranienstraße v Kreuzbergu in deluje že vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Slednji so celo prvi koncert leta 1982 izvedli v zasedeni hiši na Heinrichplatzu v Kreuzbergu. Simbol modernega multikulturalizma je tudi tako imenovani “Gayhane” v klubu SO 36. To je bil prvi gejevski in lezbični niz zabav na svetu, ki je eksplicitno naslavljal ljudi muslimanskega izvora.

Ko so se gospodarske razmere v Nemčiji poslabšale in je brezposelnost nenehno naraščala, so bili številni »gastarbeiterji« prisiljeni najti novo delo in tako so na lastno pobudo številni zatekli v gastronomijo. Rezultat tega razvoja je še danes zelo dobro mogoče videti oz. okusiti na skoraj vsak ulici. To sem izkusil tudi sam, saj sem prvi mesec v Berlinu bival v Kreuzbergu, sicer v tistem meščanskem, zaspanem 61, a tu se vendar le nahaja Bergmannstraße, ki je znana  po številnih kavarnah in restavracijah, ki nudijo vse mogoče kuhinje, od italijanske,  vietnamske do korejske. Skupaj z drugimi udeleženci jezikovnega tečaja DAAD v Berlinu, ki so prišli iz vsega sveta, je ta prostor resnično deloval kot mesto kulturne izmenjave. Takšno kulinarična miljo vsekakor predstavlja tudi Maybachufer ob Landwehrkanalu, ob torkih in petkih tu redno prirejajo  tako imenovano turško tržnico, kjer je mogoče dobiti »originalno« turško kavo (sicer, kot sem kasneje izvedel, narejeno iz iz bosanske kave).

V tem kontekstu moram omeniti tudi fenomen Mustafa’s Gemüse Kebap. Vedno, od prvega do zadnjega dne svojega jezikovnega tečaja, ko sem šel domov s fakultete, sem jih videl: to neskončno kolono lačnih, radovednih ljudi, ki čakajo, da si naročijo zelenjavni kebab. Ni jih motilo niti dejstvo, da je bilo potrebno v vrsti čakati vsaj eno uro. Seveda sem radovednosti podlegel tudi sam in čakal – skoraj dve uri. Ker je bil okus resnično edinstven, sem vajo ponovil kar petkrat v enem mesecu. Konec koncev, v mednarodni družbi, s pivom in ob prijetnem pogovoru, ki prispeva k temu, kot pravijo Nemci, Völkerverständigung, čas hitro mine.