Marko Senčar Mrdaković

Prihajam iz Pirana, ki je znan predvsem kot turistični kraj, saj je turistično najbolj razvita slovenska občina. V Piranu (kot tudi drugod po svetu) se je v zadnjih letih turizem kot gospodarska dejavnost izrazito spremenil, tako po obliki kot v številkah. Zato je moj namen prikazati dinamične spremembe v mestu Piran na področju turizma in bivanja. Če želimo razumeti, kakšen je Piran kot kraj, moramo imeti v mislih predvsem dejstvo, da je danes to izključno turističen kraj!

Sprva naj se vrnem nekoliko nazaj v zgodovino s kratkim pregledom bivanja v kraju. Ko so v zgodnjih 50. letih 20. stoletja Piran zapustile italijanske družine, so se začeli priseljevati novi prebivalci (med njimi tudi veliko mladih) iz notranjosti Slovenije in iz drugih republik takratne Jugoslavije. Antropologinja in sociologinja Irena Weber pravi, da »so bili preprosto naprošeni, naj si izberejo stanovanje, kjer bi radi živeli« (2007: 159). Konec 80. let je bilo določeno nepremičninsko pravo, ki je omogočilo »Pirančanom« bivanje v t. i. socialističnih stanovanjih z ugodno najemnino in možnostjo odkupa za majhno vsoto denarja (glej 2007: 160). 

Leta 1991 se je zgodila osamosvojitev Slovenije in povpraševanje za stanovanja se je drastično povečalo, »zato so takrat prebivalci lahko prodali svoja stanovanja za desetkrat ali dvajsetkrat več kot so jih kupili na začetku, in se izselili iz Pirana« (Weber 2007: 160): »Nenadoma je postalo pomembno in celo prestižno imeti stanovanje v Piranu« (2007: 161). Naraslo je število tistih, ki so si postavili vikend. V zadnjih letih se cene nepremičnin v Piranu lahko primerjajo zgolj s tistimi v Ljubljani. Priseljenci iz 50. oz. 60. let so se postarali in danes jim je bivanje v mestu zaradi logistike oteženo. Njihovi otroci pa večinoma niso ostali v Piranu, ker nimajo veliko možnosti zaposlitve. Tako je veliko prebivalcev začelo prodajati stanovanja po visokih cenah, predvsem bogatejšim, medtem ko se mlade družine večinoma ne odločajo za življenje v Piranu, ker so jim cene stanovanj preprosto previsoke.

Z namenom, da bi dobil vpogled, kako se je mesto Piranu razvijalo v okviru turizma, sem se pogovarjal z Dušanom, ki že od leta 1990 dela v turistični agenciji Maona v Piranu. V svojem življenju v Piranu je večinoma opravljal delo turističnega agenta. To pomeni privabljanje gostov, administrativno delo in organizacijo izletov. Sobodajalstvo je skozi leta doživelo opazen razvoj. Dušan pravi, da 

so bili včasih vsi sobodajalci dobesedno sobodajalci. V svoji hiši so oddajali sobo turistom in s temi turisti so se tudi ukvarjali. Imeli so na primer čoln in so jih kam peljali, razkazali kraj, spekli ribe… In večino njih se jih je tudi spoprijateljilo

Turisti so običajno prihajali za dlje časa:

Včasih so prišli Nemci najmanj za deset dni, tudi dvajset, mesec dni. Danes, da pride nekdo v Piran za pet dni, je to že dolgoročni najem. Vse se vrti okoli dveh dni. Turisti si na hitro ogledajo znamenitosti in le redko iščejo stik z domačini oz. s sobodajalci. Po drugi strani pa tudi tisti, ki sobe oddajajo, nočejo več stika. Vedno sem govoril, da ima Piran privilegij, ker ima stike s tujci. Veliko širša možnost stikov je kot v enem mestu, kjer ni turizma, in živijo zgolj s svojimi sovaščani. Meni je bilo zanimivo imeti stike z Američani, Nemci, Italijani, Avstrijci … Novodobne sobodajalce pa zanima samo denar. Po drugi strani pa je danes  v Piranu čutiti, recimo na kakšnih krajevnih skupnostih nanese beseda na to, da domačine turisti motijo, saj od turizma nimajo nič.

Moja babica, ki živi v centru mestra, pri koncu polotoka, se prav tako že več desetletij ukvarja s sobodajalstvom. Tako je tudi sama spoznala veliko ljudi iz Nemčije ali Avstrije, z njimi se je spoprijateljila in še danes se vračajo k njej domov.

Tovrstno sobodajalstvo je bilo razširjeno v časih, ko so imele nepremičnine še relativno nizko ceno in jih ljudje niso kupovali z namenom, da bi jih oddajali. Sobodajalstvo je bilo bolj urejeno in ljudje so oddajali stanovanja praviloma v svojih domovih, sicer pa so občasno nekateri sobodajalci oddajali tudi na »črno«. V ta namen je v Piranu delovala inšpekcijska občinska služba, ki je preverjala, ali ima sobodajalec prijavljene goste v svoji knjigi. Morali so voditi evidenco. Dušan pravi, da je danes neprimerljivo več lastnikov stanovanj, ki jih oddaja na nelegalen način, povrh tega ni pristojnih, ki bi to preverjali.

Treba je poudariti, da je današnje sobodajalstvo precej drugačno kot včasih, in Dušan celo pravi, da »o sobodajalstvu sploh ne moremo več govoriti, ker ga praktično ni.« Zato bom namenil razmislek temu, kako se je turizem preoblikoval, o kakšnem turizmu lahko govorimo danes in kakšne posledice ima za življenje domačinov.

Tudi v Piranu (kot npr. v Ljubljani) je vse več oddajanja na platformi Airbnb. Veliko je ljudi, ki kljub temu, da ne prihajajo iz Pirana, oddajajo tam stanovanja. Dušan opaža:

Tako je zadnjih deset let, pospešeno zadnjih pet let. Ljudje so začeli kupovati, da oddajajo […] Zelo veliko jih kupi stanovanja, ker imajo višek denarja in ga vložijo v nepremičnine, ker na banki denar seveda ne velja nič. Kupijo nepremičnino, ker računajo, da bo nepremičnini cena rasla, in tako bodo še dobili od tega neki profit, medtem pa služijo še z oddajanjem. Nekateri se tudi zakreditirajo in se jim to zdi na lahko zaslužen denar, kar v resnici tudi je. Je pa res, da so vložki veliki. To si lahko privoščijo bogatejši, manj premožni pa ne. Vse postaja brezosebno in o klasičnem sobodajalstvu sploh ne moremo več govoriti, ker ga praktično ni. Najamejo nekoga, da skrbi za nepremičnine, ker njih tukaj ni. Zdaj je en kup mladih fantov v Piranu, ki skrbi za pet, deset apartmajev, čakajo goste, čistijo apartmaje in dobivajo od lastnikov neko provizijo. Kasneje se je začelo pojavljati še slabše, da sploh ne sprejemajo več gostov. Začeli so s key-boxi, torej brez stika, a turist mora najti neko zakotno ulico. On je zmeden, že ko pride v Piran in ne ve kam z avtom. Potem pridejo k meni [v turistično agencijo], da jih peljem na Tomšičevo ulico, a jaz nimam ne časa ne volje za to…

Apartmaji Vip Residence pri vhodu v mesto Piran (avtor fotografije: Marko Senčar Mrdaković)

Kot lahko razberemo, se z obliko turizma hkrati spreminja tudi miselnost tistih, ki oddajajo stanovanja v turistične namene. Danes se turizem spreminja v golo dobičkonosno in v bolj neosebno pridobitno dejavnost. Če pobrskamo po spletni strani nepremičnine.net, bomo našli nemalo oglasov, kjer agenti iz nepremičninskih agencij oglašujejo stanovanja pod geslom »donosno« ali »dobra investicija« ipd. Ljudje so vse bolj vpeti v neoliberalno logiko trga na področju oddajanja stanovanj. Na podlagi teh teženj postaja turizem neoseben in zgolj »biznis«. Dušan pripoveduje:

To je konec turizma. Nihče ne mara mest, ki so dejansko turistična spalna naselja. Piran se še vedno obravnava kot majhno obalno mestece, ki je prijetno in gor in dol. Ampak, ko ne bo več domačinov, ker sedaj je že kritično, bodo turisti sami sebe srečevali … Proti vikendašem nisem imel nič. Imeli so vikende, smo se spoprijateljili, ampak sedaj ni niti njih več. Tudi oni oddajajo prek Airbnb-ja, Bookinga. Ukiniti je treba to. Država ni naredila na področju turizma nič. Še iz časa Jugoslavije so zakoni za sobodajalstvo isti. Isto registriraš sobodajalstvo sedaj kot v 80. letih. Prevetriti je treba to. Zelo je enostavno: Airbnb je treba prepovedati, ker je to stvar, ki sploh ni legalna. Booking pa je legalen, ampak vsem tistim, ki to delajo, se ne splača, če imajo samo eno stanovanje. Če oddajaš prek bookinga, moraš imeti s.p. in ga moraš plačevati. Država bi lahko dobila kup denarja na račun tega, ampak gre za komplicirano stvar. Za to urediti zahteva res veliko energije in ekipo, in kljub vsej birokraciji, ki jo imamo, tega niso sposobni.

Zavedati se je potrebno, da se problemi v kraju, ki jih prinaša novodobni turizem, ne morejo reševati sami od sebe, temveč je treba trendu slediti in s konkretnimi ukrepi spodbujati kakovost bivanja v kraju. Ukrepi so nujno potrebni na državni ravni, toda strategije mora razvijati tudi občina. Z Dušanom sva se pogovarjala o tem, kako probleme v turizmu rešuje občina in kje vidi pomanjkljivosti njene politike in možnosti za razvoj kraja:

Taki kraji bi morali imeti določeno strategijo. Tudi po zakonu je verjetno tako, da mora imeti kraj izdelano strategijo o razvoju turizma. Toda, to kar naredijo, naredijo najbolj poceni kolikor se da, le da zadostijo zakonu. Obstajajo podjetja, ki po sistemu copy-paste po tekočem traku pišejo strategije za slovenske kraje. […] V 80ih je bilo veliko tega na turističnih agencijah, bil je Kompas, Slovenian tourist, Globtour, General tourist, Kvarner express. Bil sem šef Slovenian tourista in dobili smo se vsaj dvakrat na leto. Takrat je bil največji Kompas, ki je kot največja agencija pripravil predlog, kako naj bi šla sezona, ki je pred nami. Takrat smo med agencijami celo uskladili okvirne cene. Koliko naj bi bila cena sobe za dva, apartmaja za dva, za štiri … Bile so neke razumne cene in to je zelo pomembno. Danes je že tretje leto zaporedoma, da so te cene prevrednotene in ker se s tem nihče ne ukvarja, lahko čisto vsak za sebe postavi ceno. To je kriv Booking, ki spodbuja visoke cene, saj dobiva s tem večje provizije. Ta sistem je tipičen sistem kapitalizma in vodi v krizo. Produkt, ki ga ponujamo je absolutno prevrednoten in prišlo bo leto, ko se bomo spraševali, kam so turisti šli.

V letošnjem poletju se je na vrhuncu turistične sezone dogajalo, da je bila garažna hiša Fornače (pred vhodom v mesto) popolnoma zasedena, zato so nastajale kolone avtomobilov. Ne davno je bil zaradi tega v Piranu izveden tudi protest. Tako so morali turisti in tudi domačini čakati na parkirno mesto po več ur ali pa so se z avtom odpeljali iz mesta, daleč stran. Pri tem se turizem kaže kot dinamična in nepredvidljiva gospodarska dejavnost. Pred dnevi je v medijih odmevala tudi novica o prodaji garažne hiše Fornače. O tem mi je Dušan pravil:

Zadnja novica je ta, da so mestni svetniki na dopisni seji sklenili, da občina ne potrebuje garažne hiše. Zidal jo je Kraški zidar, občina je ni odkupila, Kraški zidar je šel v stečaj in garažna hiša, ki je edina in vitalnega pomena za Piran, je šla v last Banke Koper, ki jo je kreditirala. Banka Koper bi jo rada prodala, a občina tega noče kupiti. Našli so kupca, ki je ponovno neka investicijska firma, a mora biti po zakonu garaža zaradi predkupne pravice sprva ponujena občini. Občina naj je ne bi potrebovala in je zavrnila. To je taka neumnost. Zdaj bo garažno hišo kupil privatnik iz te investicijske firme in on lahko poda ceno parkiranja, kolikor si želi. Parkiranje pa je vitalnega pomena za Piran. Ta lahko izsiljuje mesto za naslednjih petdeset let. Garažna hiša je rudnik zlata. Občina bi dala devet milijonov in bi služila milijon na leto. Nekaj bi morala narediti, neka pamet bi morala biti, pa je ni. Zdaj je dnevno parkiranje 17 evrov, on kot nov lastnik pa lahko ceno dvigne na 30 evrov. Tako lahko uniči ves turizem v Piranu. Kdo bo šel v Piran za 30 evrov? On ima vso pravico, da to naredi in ko mu bodo rekli, da uničuje mesto, bo rekel: »V redu, da pa tega ne naredim, naj mi da mesto neko subvencijo. Dajte mi milijon na leto, pa bom pustil cene take kot so.« Znal bo izsiljevati in bo lahko, ima vso pravico, ker je njegovo.

Jasno lahko razberemo, kako lahko celo tako pomembna hiša za Pirančane in Pirančanke, kot je garaža, postane investicijska naložba in bremeni življenje v kraju.

Po Dušanovem mnenju je ključnega pomena, da se vzpostavi red in nadzor nad stanovanji, ki bi omogočil, da do lastniškega ali najemniškega stanovanja lahko pridejo tudi mlade družine in tisti, ki bi radi v Piranu živeli. Stanovanje samo po sebi je stanovanjski in ne poslovni prostor in kot takšen se ne bi smel oddajati v turistično-hotelske namene. Sobodajalstvo bi bilo nujno potrebno omejiti na oddajanje le dela stanovanjske površine, v kateri tudi stanuješ. Tako je bilo to zamišljeno na samem začetku. Obdavčiti bi morali vikende in prazna stanovanja, ter preprečiti oddajanje na »črno«. S tem bi cene stanovanj padle in to bi lahko bila rešitev za meto Piran. Za ta namen je navedel pozitivno prakso občinske politike v Trstu:

Veš, kako pa delajo v Trstu? V Trstu so stanovanja veliko cenejša kot tukaj, ampak odvisno, zakaj stanovanje kupuješ. Če ga zato, da bi v njem živel, potem je to poceni. Če ga pa kupiš, ker imaš višek denarja, se ti ne splača, ker ti dajo tak davek, da ti gate slečejo. Prijatelj, ki veliko igra v Italiji, živi zdaj v Trstu. Stanovanje je hotel kupiti v Kopru ali v Izoli, ampak je rekel, da je neprimerno ceneje v Trstu. Kupil je lepo, veliko stanovanje in se je prijavil, da tam živi. Rekel je, da mu dvakrat na teden trkajo na vrata in pošiljajo listke naj se takoj javi na upravni enoti, ker ga nikoli ni. Oni to preverjajo. On potem gre na to njihovo upravno enoto in prinese dokazilo, da takrat, ko so ga iskali, je igral v Firencah, bil je na turneji tudi nekje drugje itn. Rekel je, da ga sedaj že drugo leto opozarjajo z listki, da so ga iskali in da ga ni bilo. To je pošteno in je red. Tukaj pa zaprejo 1. oktobra in ni žive duše do 1. aprila. Če bi šel nekdo potrkati in pustil listek, bi ugotovil, da je listek mesec dni kasneje še vedno tam. Nato bi dal še en listek gor in ko bi jih dal pet, bi izdal odločbo, da tam ne živi nobeden. 

Še posebej v tako manjšem mestu, kot je Piran, je stanovanjski problem vseprisoten in vpliva na vse ravni družbenega življenja: od kulture do izobraževanja itn. 

Z namenom, da preverim, koliko je otrok v mestu, sem poklical na osnovno šolo Cirila Kosmača Piran in govoril z ravnateljico Zlato Milić, ki me je tudi učila. V razburjenem in razočaranem tonu hkrati mi je povedala, da število otrok vsako generacijo naglo upada. Na šoli je trenutno 237 otrok in v prvi razred jih je bilo v šolskem letu 2019/20 vpisanih le sedem. Spomnim se, da smo bili v moji generaciji, 1994, trije razredi, bilo nas je nekaj več kot petdeset. Zanimivo je, da je v osnovni šoli Lucija, ki je oddaljena približno pet kilometrov od Pirana in tudi spada pod občino Piran, otrok precej več. Razlaga je preprosta. Tam so stanovanja cenejša in dostopnejša. Ravnateljica mi je povedala, da se na osnovni šoli v Piranu zavzamejo za vsakega otroka, saj so službe učiteljev, učiteljic in drugih zaposlenih odvisne od števila otrok. Vrtci in šole so zanjo »vitalni organi mesta«.

Po eni strani na občini in v medijih pogosto govorijo o Piranu iz svetle plati, kot o uspešno delujočem in živem turističnem mestu, v resnici pa je turistična sezona kratka in traja občutno manj kot pol leta, zato je treba po drugi stani upoštevati tudi temno plat, ki traja dlje časa v letu. Pozimi je domačinov vsako leto manj, poleti pa je mesto preobremenjeno in pri tem se turizem kaže kot dinamična in nepredvidljiva gospodarska dejavnost. Občinska politika se pri upravljanju mesta Piran kot izrazito turističnega kraja ne izkazuje kot prepričljiva. 

Piran poleti (avtor fotografije: Janez Kočar)
Piran pozimi (avtor fotografije: Ubald Trnkoczy)

Problemi v kraju ležijo na dlani, a prav tako tudi nekatere rešitve, in še več bi se jih ponudilo, če se vodilni na občini ne bi ukvarjali v glavnem s populizmom, ampak bi zavihali rokave in se resnično trudili vzpostaviti red v kraju.