Tara Milčinski

Vir: delovna skupina projekta “Nevidno življenje odpadkov” – za umetnostne zgodovinarje, arheologe in zgodovinarje.

Praktično vse življenje že ločujem odpadke. Stanujem namreč v prvi občini v Sloveniji, ki je ob lokalne ceste postavila zabojnike za ločevanje. V prvem razredu osnovne šole smo zlagali tetrapake in pazili, da kdo slučajno ne odvrže papirnate brisačke v napačen koš. Zato nekako ne poznam življenja, kjer nakupovalne vrečke ne uporabiš še za vrečo za smeti, ločiš embalaže na najmanjše možne enote in žvečilnega gumija ne vržeš kar na cesto. V zadnjih letih so socialna omrežja preplavile novice o želvah, zadušenih v plastični embalaži; plažah, polnih smeti, in opozorila, da naj uporabljamo le platnene vrečke namesto tistih za enkratno uporabo. Zadnja pika na i – vsaj po mojih opažanjih – je bila znanstvena ugotovitev, da se tudi v naših telesih kopiči mikroplastika. Zahodna družba tako trenutno hlepi po železnih slamicah, steklenicah in zapestnicah, narejenih iz ribiških mrež.

Ločevanje odpadkov se nam zdi samoumevno, hkrati pa smo na tem področju še vedno podizobraženi in do neke mere – zelo človeško – leni. Hitro tudi posežemo po utopičnih frazah, češ, saj ločujem, pa ni nikjer videti tega mojega žrtvovanja za planet, saj nas je navsezadnje le dobra dva milijona. Se ljudje zavedajo, kako z ločevanjem prispevajo k ohranjanju narave, kako pomembni so koši za različne materiale in kaj pomeni plastičen lonček? Ta in mnoga druga vprašanja so se nam pojavila tudi na seminarju iz epistemologije vsakdanjega življenja. V okviru projekta PEOPLE smo se v dveh skupinah ukvarjali z vprašanjem energije in odnosa do odpadkov.

Kot poudarja Susan Strasser, je tema odpadkov osrednjega pomena za naše življenje, vendar na splošno utišana ali prezrta (1992: 4). Tako kot v drugih kulturah in časih tudi v moderni družbi delimo bivalni prostor na čist in nečist. Pri tem lahko upoštevamo tudi smeti, ki jih za take določi posamezna kultura – stran mečemo presežke pridelkov, če imamo premalo prostora, če je stvar pokvarjena ipd. Vrednotenje stvari je tako ključno za ločevanje na smeti in še uporabne predmete (Strasser 1992: 4-5).

Umazanijo kot kulturni konstrukt predstavi tudi Mary Douglas v knjigi Čisto in nevarno. Delitev obstaja v kontekstih posameznih družb in v vseh kulturah. Umazano je tisto, kar je treba izključiti, če želimo ohraniti red. Etiketiranje in klasificiranje ljudi, stvari in vedenj kot čistih ali umazanih razumemo kot kulturno opredeljen način ustvarjanja simbolnega reda, ki odseva in varuje obstoječi družbeni red. Nečistoča tako temelji na dveh pogojih – na skupku urejenih odnosov in kršitvi pravil teh odnosov (Douglas 1999: 106-115).

Da so smeti dinamična družbena konstrukcija, kjer se predmeti premikajo v kategorijo smeti in iz nje, poudarja tudi Michael Thompson. Smeti kot proces tako lahko povežemo z delovanjem gospodinjstva in tudi gospodarstva. Nenehno odlaganje starih stvari poganja ekonomijo, v gospodinjstvu pa na podlagi ravnanja z odpadki vzpostavljamo meje med javnim in zasebnim prostorom. Potem ko jih odvržemo v smetnjak, smeti postanejo javna zadeva, ki jo je potrebno urejati z javnimi sredstvi (Thompson 1979: 114-128).

Z ozirom na to Susan Strasser poudarja, da se je retorika razprave o smeteh v dvajsetem stoletju spremenila. Smeti, ki so jih še na začetku prejšnjega stoletja razumevali kot problem revščine, danes obravnavajo kot problem izobilja. V problematiki odnosa do smeti lahko zasledimo tudi socialne razlike, saj je razred bistveni dejavnik dinamičnih procesov ponovne uporabe – kar je odpadek za bogate, je lahko korist za revne ljudi (Strasser 1999: 7-9).

 

Z ljudmi v mislih in njihovo vpetostjo v socialne strukture smo se lotili tudi našega projekta. Izbrali smo si skupino študentov, profesorjev in drugega osebja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Prostorsko smo se omejili na glavno stavbo fakultete na Aškerčevi cesti.

Pri oblikovanju vprašalnika smo sledili ideji razvoja, osredotočenega na ljudi, kot je predstavljen v priročniku PEOPLE. Z mislijo na ljudi – t. i. končne uporabnike, ki so vključeni v izdelavo ali izboljšanje izdelkov in storitev – smo sledili štirim fazam k ljudem usmerjenega razvoja. Prvi korak je identifikacija, kjer definiramo, katere probleme dejansko rešujemo ali kdo so ljudje v središču pozornosti. V drugem koraku izvajamo raziskave in analiziramo njihove potrebe z uporabo in kombiniranjem različnih pristopov iz družboslovja in humanistike. Na ta način spoznavamo vsakodnevne izkušnje, prakse in navade ljudi, da bi ugotovili, kaj potrebujejo in želijo. Tretji korak je interpretacija. Na podlagi rezultatov raziskav in v sodelovanju z razvijalci pripravljamo priporočila za oblikovanje in razvoj. Četrti korak, načrtovanje, razvoj in testiranje, zagotavlja optimalno uporabniško izkušnjo. V tej fazi, ko že imamo prototip izdelka ali storitve, je osrednje vprašanje, zakaj in kako – in če sploh – so novoustanovljene rešitve pomembne in smiselne za ljudi (Podjed idr. 2017: 5).

Hkrati smo sledili tudi modelu Zlati krog (The Golden Circle) Simona Sineka, ki določa različne entitete ali stopnje poslovnega modela in kako se občinstvo nanaša na poslovno vizijo ali sporočilo. Glavni govornik govori o tem, kako smo navdihnjeni za sledenje tistim, ki vodijo, ker to želimo, in ne, ker smo v prisiljeni. Zlati krog najde red in predvidljivost v človeškem vedenju. Preprosto povedano, pomaga nam razumeti, zakaj delamo to, kar delamo. Model si lahko predstavljamo kot tarčo. Prva izmed faz je vprašanje, zakaj. Na tej točki se vprašamo po namenu, o vzroku za snovanje projekta. Tej fazi sledi proces oz. vprašanje, kako. Tu snujemo ukrepe, ki nas bodo pripeljali k uresničitvi vprašanja, zakaj. Zadnja faza je vprašanje, kaj. To vprašanje se nanaša na dejanski produkt, rezultat prve faze in na tisto, kar lahko ponudimo ljudem (Sinek 2009: 41-43).

Vir: delovna skupina projekta “Nevidno življenje odpadkov” – plakati za sloveniste, angliste in sociologe.

Najprej smo torej opredelili problem, ki naj bi ga nato dejansko reševali, in ljudi, ki so vključeni v ta proces. V tej fazi dela smo se osredotočili na že prej omenjene skupine študentov, profesorjev in zaposlenih na Filozofski fakulteti, kot problem pa smo izpostavili njihovo ravnanje z odpadki. Zastavili smo si ključno vprašanje: »Kaj je za ljudi, ki prihajajo na FF, največji problem pri ravnanju z odpadki?« Odgovore nanj smo iskali s pomočjo spletne anket , ki smo jo delili ciljnim skupinam na družabnem omrežju Facebook. Z analizo odgovorov na anketo in z daljšimi pogovori, ki smo jih opravili z nekaterimi sogovorniki in sogovornicami, ki so se strinjali za nadaljnjo raziskavo, pa smo ugotovili, kaj uporabniki vidijo kot največji problem pri ravnanju z odpadki. Usmerjene pogovore smo izvedli s tremi skupinami ljudi – z nekaterimi čistilkami, zaposlenimi in študenti. Z anketo in s pogovori smo pridobili poglede pripadnikov izbranih skupin na problematiko odlaganja odpadkov.

Sogovorniki in anketiranci se večinoma strinjajo, da na fakulteti za odpadke, njihovo ločevanje in na splošno za okolje zadovoljivo skrbijo. Izpostavili pa so problem ločevanja in osveščenosti za njegovo bolj dosledno izvajanje. Večinoma menijo, da bi včasih imela že majhna spodbuda ogromen učinek. Pri razmišljanju o tem lahko sledimo misli, ki so jo razvijali ob analizah ravnanja v podjetjih, da lahko na človeško vedenje vplivamo le na dva načina: lahko manipuliramo z njimi ali pa jih navdihujemo (Sinek 2009: 18). Tudi v naših obravnavanih skupinah so priznavali, da imajo znanje o ločevanju odpadkov, a če jih na to nihče ne opozarja ali če ustrezno ločevanje ni zlahka dosegljivo, nanj večkrat “pozabijo”.

Vir: delovna skupina projekta “Nevidno življenje odpadkov” – plakati za geografe, muzikologe in romaniste.

Študentje so izpostavili problematiko čezmerne uporabe plastičnih lončkov iz kavomatov in neracionalno ravnanje s papirnatimi brisačkami na straniščih. Opozorili so tudi na premajhno število košev za ločevanje, motil jih je tudi po en koš za odpadke v predavalnici, ki je namenjen kar vsem odpadkom. Zaposleni so poleg ločevanja izpostavili še nujno zmanjševanje produkcije odpadkov – predvsem kopičenja papirja, ki ga ustvarja tiskanje izpitnih in seminarskih nalog. Zanimivo je, da se zavedajo lastne neseznanjenosti s potjo odpadkov: ne poznajo poti papirja potem, ko ga oddajo v razrez. Opozorili so še na problem oteženega ločevanja baterij in flomastrov. Čistilke pa so izpostavile splošen problem nepoznavanja načinov ločevanja odpadkov med zaposlenimi in študenti.

Pri interpretaciji rezultatov raziskave smo se spopadli z vprašanjem, kako zmanjšati količino odpadkov in kako spodbuditi ciljne skupine k njihovemu pravilnemu ločevanju. Kot primer dobre prakse reševanja problematike smeti na Filozofski fakulteti lahko izpostavimo projekt ukinitve plastičnih kozarčkov ob pitnikih in vodomatih. Akcija je imela izredno pozitivne odzive; od takrat veliko študentov nosi s sabo steklenice in plastenke za večkratno uporabo, vendar pa se je povečala tudi poraba plastenk iz avtomatov, kar predstavlja novo problematično področje.

Na področju pravilnega ločevanja bi lahko prišlo do znatnih sprememb že samo z bolj smotrnim povečanjem števila košev za ločevanje. Ti so sicer že postavljeni po prostorih v stavbi, še vedno pa jih v številčnosti prekašajo črni zabojniki in koši brez predelov za različne vrste odpadkov. Primanjkuje tudi košev za biološke odpadke. Koše bi bilo potrebno postaviti na vnaprej premišljena mesta, ki bi bila ustrezno označena in dostopna vsem obiskovalcem.

Zadnja faza našega dela je bil produkt, ki temelji na vseh dognanjih iz opravljene raziskave. Malo morje idej smo morali nekako zajeziti, pri čemer nam je pomagalo predvsem pomanjkanje finančnih sredstev in časovna omejitev. Odločili smo se, da oblikujemo plakate, ki bi pripomogli k ozaveščanju o ločevanju odpadkov. Namestili naj bi jih nad koše, vsak pa bi bil vsebinsko namenjem posameznemu oddelku fakultete. Poleg slikovnega gradiva smo na plakate dodali tudi frazo “NA FF NE MEČEMO V ISTI KOŠ”, ki ima tako dobeseden kot tudi figurativen pomen. Pod sliko smo dodali tudi različna dognanja o ravnanju z odpadki med Slovenci in Evropejci.

 

Vir: delovna skupina projekta “Nevidno življenje odpadkov” – plakati za etnologe in kulturne antropologe ter filozofe.

Našo rešitev s plakati, ki bi jih obesili na ekološke otoke v vsakem nadstropju, bi lahko dodatno nadgradili z vizualizacijo in legendami sličic o pravilnem ločevanju odpadkov. Koše za smeti bi lahko iz predavalnic in kabinetov umaknili, dodali pa bi jih na stranišča poleg školjk, saj jih tam še vedno ni. Porabo papirnatih brisač bi zmanjšali tudi z namestitvijo sušilcev za roke. Za zaposlene in študente bi obvezno morali uvesti zbiralnike baterij na čim bolj vidna mesta. Po predlogu zaposlenih pa bi bilo potrebno na fakulteti, glede na veliko potrošnega materiala, s katerim se vsakodnevno srečujejo, dodati še različne zbiralnike za odpadke, kot so pisala in flomastri. Čisto brezplačna bi bila tudi odločitev, da se seminarskih nalog ne tiska več, ampak pošilja po elektronski pošti oz. nalaga na druge internetne platforme, kot to prakticira že veliko zaposlenih.

Ločevanje odpadkov se nam zdi samoumevno. Kot je pokazala naša raziskava, pa je področje odprto še za marsikatero rešitev, ki bi še dodatno pripomogla k ozaveščanju ljudi – potrebno je le nekaj motivacije in navdahnjenosti, pa lahko plastenka pristane v zabojniku za embalažo, platnena vreča pa nadomesti plastično.  

 

 

Viri in literatura:

Douglas, Mary

1999 ‘Polution.’ V: Implicit Meanings. London: Routledge. Str. 106-115.

Podjed, Dan, Sara Arko in Tatiana Bajuk Senčar

2017 ‘Four Steps for the People: People-Centred Development Toolkit.’ (Neobjavljeno delo.)

Sinek, Simon

2009 Start with Why. London: Portfolio.

Strasser, Susan

1999 Waste and Want: A Social History of Trash. New York: Owl Books.

Thompson, Michael

1979 Rubbish Theory: The Creation and Destruction of Value. Oxford: Oxford University Press.