Anja Brunec in Stella Vlašić

Multikulturnost v Bosni in Hercegovini

slika 1                                                (Foto: Anja Brunec, 9.5.2017, Sarajevo)

Sam pojem besede multikulturnost pomeni skupno življenje ljudi, pripadnikov različnih kultur na nekem območju. To bi moralo prinašati bogastvo jezikov, šeg in navad ter kulturno pestrost države. Obe sva lahko od svojih staršev in starih staršev še kot majhni deklici pogostokrat poslušali o pomenu multikulturnosti ter o lepoti sobivanja v nekdanji Jugoslaviji. Vrednote, ki so jih negovali nekoč,  so imele po njihovih besedah svojo ”težo”, ki je dandanes več ne poznamo. Po besedah staršev se nikoli ni moglo občutiti, da bo tako pomemben dejavnik nekdanjega življenja izginil v vrtincu vojne, ki se je na žalost zgodila na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Ne glede na vse to imamo tudi mladi, naša nova ”generacija miru”, vseeno priložnost občutiti multikulturnost, ki kljub vsemu še vedno pušča svoj pečat. Stella je v Slovenijo prišla s svojimi starši iz Vojvodine (Subotice), kjer se je že od majhnega navadila živeti v okolju, kjer je multikulturnost na vsakem koraku normalen pojav, bogastvo, ki ga ta prenaša s seboj, pa običajno in vsakodnevno.

Najino pot v Sarajevo je spremljalo nekaj skepse, čeprav smo se že na predavanjih o etnologiji Balkana seznanili z dejstvom, da gre za multikulturno mesto, v katerem v veliki meri v strpnosti in sožitju živijo pripadniki kar štirih religij. Glede na razmere v današnjem svetu, ki so obarvane z veliko mero nestrpnosti, rasizma in terorizma, se je naš obisk Sarajeva končal s pozitivnim  presenečenjem. Ta preplet tradicije in modernosti takoj pritegne oko.

Ženske, sicer oblečene po zadnji modi, prekrite s tradicionalno naglavno ruto, tj. hidžabom, če ne celo povsem prekrite z burko, čadorjem ali nikabom, ki jih velikokrat med seboj tudi ne razlikujemo, vzbujajo predvsem poglede turistov, saj je ta podoba nekaj, kar najverjetneje ni bilo po njihovih pričakovanjih. Ne čisto vsakega, pa vendarle večino potovanj v tovrstna mesta s pretežno muslimanskim prebivalstvom spremlja nekaj predsodkov, ki se jih stežka otresemo, zato sva prepričani, da si tale zapis zasluži objavo.

Zavedava se, da je Bosna in Hercegovina v vojni med letoma 1992 in 1995 preživela pravo ”golgoto” in da je bila tukaj najbolj na udaru prav multikulturnost, a se na najino presenečenje še vedno drži pokonci.

Kar zadeva religijo, so naju presenetile šege in navade, povezane z islamom, v prvi vrsti praznovanje bajrama, s katerim se v preteklosti še nisva srečali, a sva o praznovanju le tega veliko izvedeli od najinih sogovornikov. Presenetila sta naju tudi ležernost in spontanost, prav tako pa tudi odličen smisel za humor, ki krasijo prebivalce Sarajeva. 

slika 2
(Foto: Anja Brunec, 10.5.2017, Sarajevo, minaret)

Med pogovorom z domačinom, sicer lastnikom turistične agencije Insider v Sarajevu, Omerjem Brankovićem, sva izvedeli nekaj prav posebnega na temo religije:

V Sarajevu je religija del tradicije in se večinoma proslavi v času praznikov. To je nekaj družinskega in se izvaja zato, da se ljudje zberejo v družinskem krogu. Ni pomembno, ali nekdo nosi ogromen križ na prsih, polmesec ali zvezdo. Če je nekdo pokrit, je pokrit in to je to. Ne govori se okrog, da je nekdo ateist ali da je musliman. To se počne doma, za štirimi stenami, s svojo družbo oziroma družino. V Sarajevu ne obstajamo mi ali oni, ampak le mi, oni, oni in oni.

Tovrstni pogovori dajejo neko dodatno vrednost temu, kar želiva predstaviti. Naš pogovor je potekal zelo spontano in tema o religiji je kar sama od sebe prišla na plano. Po Omerjevih besedah so prebivalci Sarajeva zelo ponosni na svojo versko toleranco in sprejemanje ljudi vseh kultur in religij. Prej omenjena turistična agencija se v glavnem ukvarja z vodenjem in s turizmom po samem mestu Sarajevu, pretežno v navezavi na teme, kot so vojna, narava in kultura, saj je to nekaj, kar turiste tudi najbolj zanima. Ta zapis ni namenjen promociji Sarajeva, je pa obisk tega mesta v odnosu do religije nekaj, česar ne doživiš vsak dan. Sarajevo je znano tudi kot Jeruzalem Evrope ali Balkana, saj gre za stičišče pravoslavne, katoliške, judovske in muslimanske religije, ki imajo svoje prostore za molitve v Sarajevu, v neposredni soseščini. Kljub burni zgodovini in verskim nasprotjem je to območje, ki živi v neke vrste bratstvu.

Zaradi antropološke namere tega raziskovanja sva za mnenje o tej temi vprašali tudi nekaj domačinov in turistov, ki so večinoma z velikim navdušenjem opisovali prej omenjeno situacijo v Sarajevu. Nedvomno gre za nekaj posebnega in nepozabnega, sploh v teh časih, ko smo prežeti z idejo, da imajo stiki med pripadniki različnih religij le negativne učinke, o čemer smo se seznanili že v osnovni šoli, ko smo se pri zgodovini učili o verskih vojnah.

slika 4.jpg
(Foto: Anja Brunec, 10.5.2017, Sarajevo, stičišče religij)

Kot vemo, danes v Sarajevu prevladujejo pripadniki islama, ki so v dovolj opaznem številu tudi oblečeni po svojem religijskem prepričanju, zato na prvi pogled nekateri turisti doživijo neke vrste kulturni šok. Tudi upoštevanje prepovedi uživanja svinjine in pitja alkohola je nekaj, kar ni ravno vsakdanje; sploh slednja prepoved je tista, ki je nekaterim turistom tuja, vsaj nama je bila.

slika 3.jpg
(Foto: Anja Brunec, 13.7.2017, Sarajevo, ulice Sarajeva)

Po celodnevnem pohajkovanju po mestu sva se povsem turistično odločili, da si bova privoščili eno mrzlo pivo, pri čemer sva doživeli neke vrste obtožujoč pogled natakarja. Omer nama je pojasnil, da obstaja še vedno veliko moških, ki se z emancipacijo žensk niso povsem sprijaznili, ali jim je, zaradi podrejene vloge žensk v islamu, pitje alkohola in enakovrednost žensk z moškimi, tuje. Verjetno sva povsem slučajno naleteli na takšno izkušnjo in sva potem o njej razpravljali. Obstaja tudi nekaj lokalov tako v starem, kot tudi v novem delu Sarajeva, kjer alkohola sploh ne ponujajo, kar za mlade turiste, ki naj bi po statistiki, o kateri smo se prav tako pogovarjali z Omerjem, prihajali največ iz evropskih držav, ni nekaj vsakdanjega, saj je po najinem mnenju veliko turistov mladih in željnih zabave. Dandanes je to pač neizbežno, vsaj pri večini mladih ljudi. Seveda velja nasprotno za obiskovalce Sarajeva, ki prihajajo iz drugih muslimanskih držav, vendar se ti, po Omerjevi statistiki, zadržujejo do maksimalno en dan. Beseda je nanesla tudi na lanskoletno praznovanje novega leta, ko je bilo točenje alkohola prepovedano, zato so izgubili zelo veliko obiskovalcev.  Po eni strani si presenečen, po drugi pa bi moral kaj takega pričakovati. Pa vendarle naj ne bi bila nasplošno tako stroga situacija, saj nama je že prej omenjeni domačin Omer pojasnil, da je pitje alkohola v dopoldanskih urah tisto nekaj, kar je v tej kulturi nedopustno, medtem ko je vse po poldnevu v zmernih količinah dovoljeno. Vsekakor pa je potrebno v Sarajevu poizkusiti tudi bosansko kavo, ki je postrežena na prav poseben način.

slika 5.jpg
(Foto: Anja Brunec, 12.7.2017, Sarajevo, bosanska kava)

V intervjujih, ki sva jih opravili, sva lahko velikokrat opazili in občutili pomen besede multikulturnost za Sarajevčane, saj je vsak govoril o svojih šegah, kulturi, a na žalost tudi o nesrečnih trenutkih vojne ter o vsem, kar je ta prinesla s seboj. Tako sva marsikaj slišali o občutkih enotnosti, druženja, jezikih in šegah, a predvsem v kritičnem tonu. Zdi se nama, kot da je multikulturnost v Sarajevu, v odnosu na to, kar je bila včasih, po mnenju starejše generacije daleč od tega, kar je predstavljala nekoč. Torej: od tistega, kar so nekoč videli in doživljali, je danes ostal samo delček, saj igrajo glavno vlogo v vsem močne in velike sile s svojimi interesi, ki se jim mora Bosna in Hercegovina na žalost podrejati. Prihodnost multikulturnosti tako na tem območju ostaja pod vprašajem.