Tina Tisovec

Študij etnologije in kulturne antropologije je verjetno najlepši študij, ki ga človek lahko izbere. To, kot zagnana študentka prvega letnika magistrskega študija, trdim že od samega vpisa na filozofsko fakulteto – pa čeprav sta me do vhodnih vrat na Zavetiški pravzaprav prinesla usoda in življenje (bolj kot prva navedena želja za študij).

Po mojem mnenju, je vsakršno »mučenje« s študiranjem česarkoli drugega od tistega, kar ti je »na kožo pisano«, povsem brezpredmetno. Poleg formalne vsak trenutek pridobivamo še neformalno izobrazbo: tisto, ki v resnici ostane bolj globoko zakoreninjena od prve. To so naši odnosi, naši vzorci, naše vrednote, ki se med študijem spreminjajo ali oblikujejo. Neformalna izobrazba izvira iz izkušenj in sodelovanja z ljudmi, od katerih se lahko česa naučimo. Pomembna vrednota, ki ji sledim, je delavnost – to so mi privzgojili starši in me že ves čas spremlja. Nekajurni počitki, s kokicami v rokah in po trebuhu ter z najljubšim delom Friendsov v svojem dnevnem scenariju, pač niso moja izbira. Tako sem torej z vrednoto, ki me venomer preganja, pred sedmimi leti začela s študentskim delom v nekem podjetju. Sprva za vikende, potem vedno več. Postajali smo zaupniki, ekipa, in vedno znova snovalci novih idej. Leta so tekla, in kot bi mignil, sem bila pred diplomo – na študiju, ki ni povezan s temeljno dejavnostjo podjetja, v katerem sem pridno delala. Sledil je presunljiv trenutek v mojem življenju: »Seveda potrebujemo antropologinjo!« In zaposlili so me – sprva za določen čas, sedaj pa sem si prislužila še pogodbo za nedoločen čas. Tako torej – in kaj antropologija, zaposlena v turizmu, v resnici počne?

V resnici je delo, ki ga opravljam, izredno zabavno in polno presenečenj. In izzivov. Veliko izzivov.

Moje prve naloge, ki sem jih opravljala kot novo-zaposlena sodelavka, so bile v resnici zelo povezane z nalogami, ki sem ga opravljala že kot študentka. Potem sem nadaljevala z učenjem dodatnih odgovornosti in v nekaterih pogledih razbremenila direktorja, tako da sem prevzela del njegovih nalog. Tu so še projekti, oddajanja in urejanja dokumentacije, objav, sodelovanja z ekipo, podpore in naročanja gradiv, sodelovanja z lokalno skupnostjo, dobavnice in računi. Ampak vedno pa sem vedela, da moja zanimanja segajo širše – in dlje. V podjetju smo vedeli, da je naša naloga ozaveščanje, povezovanje, spodbujanje in izobraževanje. Močno smo namreč vpeti v lokalno okolje. Naš cilj je, da iz dneva v dan povezujemo in izboljšujemo naš odnos do lokalnega okolja ter spodbujamo trajnostni razvoj.

Sčasoma smo poleg ustvarjanja »znotraj naših strok« posegli tudi v zanimanje za lokalne značilnosti, veljake, posebnosti in prednosti. Zdi se nam namreč pomembno, da kot pomembni snovalci turizma aktivno vplivamo tudi na spoznavanje našega kraja, ki nam omogoča, da delamo in gradimo uspešno zgodbo.

Na podlagi izkušenj smo ugotovili, da so pomembne zgodovinske osebe v kraju nekoliko zapostavljene. Zato smo se odločili, da jih gostom in drugim uporabnikom naših storitev predstavimo na zanimiv način ter jih povežemo z namigi za obiske katerih od znamenitosti v okolici, ki so z predstavljeno zgodovinsko osebnostjo smiselno povezane.

Takšna znamenita osebnost v Dolenjskih Toplicah je učiteljica in kronistka vojnega časa Slavka Kersnik. Izbrala sem jo kot eno tistih osebnosti, ki jo lahko dobro povežemo z že izdelano turistično ponudbo kraja. Ogledate si jo lahko na TIC Dolenjske Toplice

Kot sta zapisala Darja Peperko Golob in Mateja Kambič v monografiji o Dolenjskih Toplicah ob 800-letnici prve omembe kraja, se je Slavka (Alojzija) Kersnik rodila 25. avgusta 1894 na Brdu pri Lukovici.

Bila je osmi in najmlajši otrok pisatelja Janka Kersnika. Odraščala je na gradu Brdo, kjer sta zanjo ter ostale brate in sestre skrbeli mati in stara mati. Oče ji je umrl, ko je bila stara tri leta. Osnovno šolo je obiskovala na Brdu, učiteljišče pa v Ljubljani. Vrsto let je poučevala v Radomljah, a je morala svoj poklic zaradi bolezni opustiti. Na Brdu se je zato posvetila vzgoji nečakov in nečakinj. Po očetu je podedovala smisel za literaturo in se ob prebiranju njegovih knjig že zelo zgodaj navzela izrazitega domoljubja. 

 

Okupatorska oblast je julija 1941 vso Kersnikovo družino nasilno preselila v Srbijo. Sama se je temu izognila tako, da je v obupu spila strup. Ko si je opomogla, se je preselila k sestri Maši Konvalinka v Dolenjske Toplice. Tu je v objemu vojne vihre pričela pisati dnevnik o vsem, kar se je dogajalo v njeni bližini. Sodelovala je pri akcijah zbiranja hrane, oblek in drugega materiala za potrebe partizanov in bolnišnic na Rogu. V svoj dnevnik je med majem 1942 in majem 1945 skoraj vsak dan zapisovala krajevne dogodke, premike vojaških enot in njihove spopade ter zapisom dodajala svoje občutke. Kersnikova se je zavedala, da živi v zgodovinskem času, in je dnevnik dojemala kot pomemben dokument tega prelomnega obdobja. V vojnem času je bil zato skrbno varovana skrivnost, saj se je vseskozi bala, da ne bi zaradi pogostih preiskav prišel v sovražnikove roke. Po končani vojni je dnevniške zapiske izročila kulturnemu delavcu, diplomatu in publicistu Bogdanu Osolniku in njegovi ženi Mari, ki sta jih predala v hrambo Dolenjskemu muzeju. Slednji jih je leta 2002 skupaj z Občino Dolenjske Toplice pod naslovom Topliški dnevnik izdal v knjižni obliki. Slavka Kersnik je umrla 26. avgusta 1977 na Brdu pri Lukovici, kjer je tudi pokopana. (Peperko Golob in Kambič 2015: 532)

Slavko Kersnik smo kot zgodovinsko osebnost vključili v priporočila, ki gostom omogočajo lažje odločanje in priporočila za turistične obiske in izlete v naslednji obliki: 

Priporočamo vam

 Obisk Baze 20, ker je edini na tako skriven način zgrajen in ohranjen sedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi. V njej je bilo od aprila 1943 do decembra 1944 bivališče političnega vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. Skupno je v 26 barakah živelo do 180 prebivalcev. Zaradi izjemnih varnostnih in konspirativnih ukrepov ni bila nikoli odkrita.

 Ogled stalne razstave o vlogi in pomenu Baze 20 v baraki št. 16 (baraka propagandistov).

Branje dnevniških zapiskov Topliški dnevnik (2002).

 Obisk krajevne knjižnice Dolenjske Toplice.

V resnici gre za umetnost uporabe znanega. Pri preučevanju sem kot antropologinja izhajala iz lastnega zanimanja; iz že znanega, iz lokalne monografije, ki v preučevanju kraja predstavlja nekakšno »biblijo«, iz že obstoječe ponudbe in jih povezala v nov produkt. Z uporabo zanimivosti iz zgodovine lahko pripravimo uporaben in izobraževalen produkt, zanimiv tako za lokalne prebivalce kot tudi za turiste in obiskovalce.

V turizmu je blog vse bolj popularna oblika posredovanja svojih dosežkov potencialnim gostom. Z blogom pritegnemo pozornost, omogoča pa nam tudi, da sporočamo svoje dejavnosti širši javnosti. Blog je »mehka« oblika marketinga – prebere ga namreč le tisti, ki ga tematika zanima. In s takšnimi oblikami se, ob poplavi vseh »sitnih« marketinških objav in radijskih prodaj, najbolj strinjam. Kot primer naj za konec dodam še spletno stran, ki jo soustvarjamo z najboljšo medijsko agencijo v Sloveniji ta trenutek. Blog sicer še zdaleč nima prave oblike – saj smo v procesu priprave – vendar si nekaj vsebin že lahko ogledate na Oštarijskem blogu.

Namen tega bloga je bil pokazati preprost primer uporabe našega antropološkega znanja in dela. Kateri kraj v Sloveniji (in drugod) ne bi želel pokazati česa takega? Čas je, da se zavedamo svojih znanj, svojih zmožnosti, da ugasnemo najljubšo nanizanko in ustvarimo svoj svet dela. Zaposlitev pač ustvarjamo sami – ampak – kdo je pa ne? :)

 

Literatura:

Peperko Golob, Darja in Mateja Kambič, 2015, Pomembnejše osebnosti. V: Peskar, Robert idr., Dolenjske Toplice v odsevu časa, znanstvena monografija ob 800 – letnici prve omembe Dolenjskih Toplic v zgodovinskih virih. Dolenjske Toplice: Občina Dolenjske Toplice.