Katja Resnik

Ob pogledu na nekoga, ki z dobrim dejanjem pomaga drugemu človeku, se hitro porodi več vprašanj. Najprej, ali je ta človek resnično nesebično priskočil drugemu na pomoč, torej iz čistega altruizma; nato, ali je človek ob tem občutil osebno zadovoljstvo, torej lahko do neke mere govorimo tudi o egoizmu; in nazadnje še, ali je človek to dobro dejanje storil zato, ker nekaj pričakuje v zameno.

O čistem altruizmu je zelo težko govoriti. Primer tega so prostovoljci. Prostovoljstvo izhaja iz altruizma, ki pa se lahko prepleta z individualnimi motivi (Podjed 2008: 37). Skoraj vsak prostovoljec ima namreč skrite motive, saj si s prostovoljstvom morda želi pridobiti na osebni rasti, nove izkušnje, znanje, skuša pripomoči k izboljšanju neke skupnosti ali okolja itn.

Kot pišeta Scott in Seglow, je o podobnem konceptu razmišljal že Aristotel, predvsem v njegovih diskusijah o prijateljstvu. Gre za pojem, ki pridobiva pozornost s strani različnih disciplin: evolucionistične biologije (glej: http://videolectures.net/bzid2010_harman_palsi), psihologije (glej: http://www.in-mind.org/article/altruism-myth-or-reality) , antropologije, ekonomije in politične znanosti (Scott in Seglow 2007: 3-5). Altruizem v najširšem smislu pomeni spodbujanje interesov drugih (Scott in Seglow 2007: 1). Četudi je altruizem elementarna moralna ideja, je prepletena z vprašanji pravilnega in napačnega.

Primer je rasistični darovalec organov, ki želi darovati organe, vendar le tistim, ki so enake rase kot on. Za to dejanje bi lahko rekli, da je altruistično, vendar le s težavo moralno. Altruizem je splošen pojav, ki vključuje dojemanje interesov drugih kot tudi svoje, pogosto ga identificirajo z zlatim pravilom (ne naredi drugemu, česar ne bi želel, da drugi naredi tebi). Zdi se, da zlato pravilo identificira altruizem z moralnostjo, vendar je vprašljivo to, ali je ravnanje v skladu z zlatim pravilom vedno moralno (Scott in Seglow 2007: 2).

Pri obravnavi altruizma se težko izognemo pojmu egoizma. Scott in Seglow omenjata, da je Hobbes interpretiral altruizem z egoizmom: oseba se najprej odloči, kako hoče, da drugi ravnajo z njo, in potem ravna z drugimi na tej osnovi (Hobbes po Scott in Seglow 2007: 2). Hobbes je videl ljudi kot bitja, ki hočejo stalno zadovoljevati svoje sebične potrebe, kjer ima seveda glavno mesto potreba po preživetju (Scott in Seglow 2007: 8).

Altruizem zaseda pomembno mesto tudi v recipročnosti in ekonomiji daru. Recipročnost je s tega vidika zanimiv fenomen, saj je nekakšen hibrid med čistim altruizmom in lastnim interesom. Recipročnost ne vključuje nujno tržnih odnosov, vsebuje pa regularnost izmenjave, ki utrjuje globlje družbene odnose, še posebej če so vključeni elementi rituala. Na tem mestu je naredil pomembno prelomnico Mauss, ki je na primeru potlača in kule pokazal, da dajanje vedno vzpostavi pričakovanje o vrnitvi. Kot pišeta Scott in Seglow, ima njegovo delo Esej o daru pomembne implikacije, saj nam pokaže ekonomijo kot endemičen pojav, ki izhaja iz uveljavljenih praks izmenjave, vtisnjenih v družbo, in ni moderen evropski izum (2007: 94-95).

Ključno vprašanje, ki pesti teoretike evolucionizma in biologe, je ta, ali je altruizem sploh mogoč, glede na to, da slednji menijo, da je sebično vedenje posameznika evolucionistično uspešnejše kot pa altruistično vedenje. Vendar je evolucionistom uspelo doumeti, kako se je skozi altruistično obnašanje pridobilo evolucijsko tekmovalno prednost (Scott in Seglow 2007: 44). V kontekstu evolucije je altruizem požrtvovalno dejanje, s katerim se poveča možnost, da je individualni gen prisoten v naslednji generaciji. Evolucionistični biologi skušajo razložiti našo naklonjenost s tem, na kakšne načine se obnašamo, da delujemo v dobro drugim v smislu genetike in ne v smislu širših idej kulture in družbe (Scott in Seglow 2007: 39-40).

Pomembnost genov poudarjajo tudi sociobiologi, ki menijo, »da tudi na navidez nesebična dejanja vplivajo naši geni ter da smo do drugih ‘dobri’ zato, ker pravzaprav skrbimo zase oziroma za dolgoročno preživetje genov« (Podjed 2008: 39). Darwin je dokazoval, da altruizem lahko razumemo v smislu selekcije skupin. Posameznik trpi na račun lastnega altruizma, vendar lahko ima skupina od tega korist. Altruistični posamezniki v skupinah naj bi se tako žrtvovali za dobro skupine. V razvoju nesebičnega obnašanja je bila za Darwina ključna simpatija. V živalskem svetu so tiste živali, ki so živele tesneje skupaj, lažje ubežale nevarnostim kot tiste, ki so imele manj simpatije za druge (Scott in Seglow 2007: 41-42).

Če izhajamo iz tega, da altruizem ne deluje na ravni posameznika, temveč na ravni skupnosti, lahko pridemo do ugotovitve, da je priučen. Vsaka družba, ki si želi, da bi njeni člani s prostovoljstvom ali drugimi dobrimi deli pomagali drugim, je zaznamovana z vcepljanjem altruizma, hkrati pa ta proces poteka tudi s privzgojo empatije in moralnosti (Lazarus v Podjed 2008: 42). O altruizmu tako lahko rečemo, da je kulturno pogojen in ni elementarni del človeške narave, za razliko od egoizma (Cohen v Podjed 2008: 42).

VIRI IN LITERATURA

Podjed, Dan

2008  ‘Paradoksi volonterstva.’ Glasnik SED 48 (3/4): 36-44.

Scott, Niall in Jonathan Seglow

2007 Altruism. Maidenhead; New York: Open University Press.