Mojca Teržan
Na kratko o mizoginiji in odsek iz filmografije Larsa von Trierja

antikrist

Niso bili ravno potrebni kakšni tektonski premiki, da sem lahko predvidela, kaj imajo skupnega filmi Lom valov, Plesalka v temi, Dogville, Antikrist, Melanholija in Nimfomanka danskega režiserja in scenarista Larsa von Trierja. Skozi oglede sem si namreč izoblikovala lastno predstavo o mizoginiji, ki se je pred tem niti nisem dobro zavedala. Razumem jo kot notranje dinamičen in spremenljiv fenomen, pri katerem je konstanta neutemeljena sla po uničenju in razvrednotenju posameznice. Kljub temu da gre za ustvarjalno fikcijo avantgardnega skandinavskega režiserja, se mi zdi pomembno upoštevati širši vidik, saj so vse ideje, ki jih je kot ustvarjalec procesiral, pridobil iz okolja, iz katerega izhaja. Neredki avtorji so opozarjali, da slednjega fenomena, vzporedno z mizandrijo, in širše z mizantropijo, v antropologiji doslej niso dovolj resno obravnavali (Gilmore 2001: 12; Bennett 1991: 167). <http://www.24grammata.com/wp-content/uploads/2013/06/misogyny-Bennett-24grammata.pdf&gt;, <http://www.encyclopedia.com/topic/Misogyny.aspx&gt;. Dolgo se je namreč pojavljala v zahodni humanistki, predvsem v leposlovju, filozofiji in zgodovini, pri čemer kot vseprisotna družbena problematika ni bila izrecno izpostavljena. Kasneje so feministične kritike s postopnimi modulacijami antropoloških terenov postavile mizoginijo in mizandrijo v središče raziskovalnih interesov. Za svoj prispevek sem se odločila sprehoditi skozi Trierjeve filme in očitne sledi mizoginije zaviti v ožji teoretski okvir, ki premore nekaj orisnih definicij in posamičnih obravnav.
Bolečina, žalovanje, brezup: Kaos vlada (Pain, grief, despair: Chaos reigns) so besede, ki jih zasledimo v slikovitem prologu in epilogu njegovega Antikrista. Naslanjale so se na trpljenje posameznice, ki ji je zaradi pripisane brezbrižnosti umrl manj kot leto dni star otrok. V perspektivi gledalca se tovrstno dejanje še dodatno racionalizira, ko se posameznica odloči, da bo poiskala pomoč. Njena vloga žrtve se s tem sočasno izbriše, saj jo prične gledalec skozi spretne Trierjeve trike obravnavati kot neprizadevno hedonistko, ki črpa svojo energijo iz bolečine. Nimfomanki se je svet razblinil v trenutku, ko je izgubila vse čutne zaznave spolovila. Gledalec se težko poistoveti s protagonistko, ki onkraj morale in varnosti išče rešitve pri osmišljanju lastnega obstoja. Nasprotno Justine v Melanholiji osmišlja apokalipso, zaradi česar jo ostali protagonisti in tudi gledalec sam gledajo zviška. V filmih Dogville, Plesalka v temi in Lom valov je von Trier spretno manipuliral s tragičnimi življenjskimi izkušnjami žensk in jih po družbeni spirali navzdol vodil skozi posmehovanje, imobilizacijo, zaničevanje in zatiranje. Niz navedenih filmov ima rdečo nit v odkriti mizoginiji, ki jo je najlažje predvideti, če upoštevamo nekaj režiserjevih del in zanemarimo stroge povzetke samih filmskih vsebin.
K dodatnemu razumevanju mizoginije je pripomogla tudi monografija ameriškega antropologa Davida Gilmorja, ki jo je razumel kot (skoraj) globalen fenomen. Opozoril je, da ta miselnost ne izvira le iz kapitalističnih družb in da ne predstavlja zahodnega izuma, kljub temu da so jo doslej obravnavali praviloma le na zahodu (2001: xii). Avtor je v delu s številnimi primeri nezahodnih ljudstev pisal o različnih oblikah izkazovanja sovraštva do žensk. Prebivalci z višavja na Popui Novi Gvineji so verjeli, da ženske onesnažujejo njihovo fizično in moralno zdravje. Po spolnem stiku so se morali posluževati posebnih očiščevalnih urokov, saj bi jim v nasprotnem primeru začela odmirati koža, oslabilo pa bi se tudi delovanje njihovih notranjih organov. Menstruacijo so razumeli kot najbolj smrtonosni strup, saj bi lahko že ena kaplja  odločilna za moške in živali. Predmete, ki so jih močno cenili, so postavljali na dovolj visoka mesta, kjer jih ženska z menstruacijo ne bi mogla doseči in si s tem zagotovili varnosti pred zastrupitvijo. Moški so si gradili svoje izolirane hiše, kamor je bil ženskam prepovedan vstop. V primeru kršitve so ženske pretepli, skupinsko posilili ali celo ubili /… / (Langness cit. v Gilmore 2001: 2).                                                                                                                                                        .
Podobno se moški bojijo žensk tudi ponekod v Amazoniji, kjer si svojo varnost zagotavljajo tako, da vagine omečejo z blatom in živalskimi iztrebki. Tudi tam živijo moški ločeno od žensk, in če kakšna zaide na njihovo prepovedano ozemlje, jo skupinsko posilijo. Sankcije so enake, ne glede na to, ali je posameznica zašla na moško ozemlje po nesreči ali  jih je gledala od daleč / … / (Lévi-Strauss cit. v Gilmore 2001: 3).Howard Bloch ga je na tem mestu dopolnil, saj je v svojem prispevku zapisal, da so ritualno zaničevanje žensk poznali že v Stari Grčiji, kar se je skozi daljša časovna obdobja pojavljalo v najrazličnejših oblikah vse do danes (1987: 1).
Številni slovarji mizoginijo preprosto definirajo kot sovraštvo do žensk. Pri tej opredelitvi je Gilmore opozarjal, da številni primeri zavračajo enoznačno obravnavo fenomena. Zgodovinarka Judith Bennett je v svojem delu menila, da takšna opredelitev zanemarja učinke mizoginije. Poudarila je, da jo je potrebno razumeti kot prodorno in neizmuzljivo značilnost zahodne kulture. Skozi dolga obdobja so bile ženske postavljene na rob družbe, zaradi česar se ji je zdela obravnava negativnih učinkov še dodatno potrebna (1991: 183). Mizoginija je bila stalen del zahodne civilizacije, zaradi česar so ženske več stoletij živele v kulturnem okolju, ki jih je v najboljšem primeru podcenjevalo, v najslabšem pa preziralo (Bennett 1991: 166).
Gilmore jo je pojasnjeval kot pretiran strah pred ženskami ali sovraštvo do žensk, ki jo lahko prevzame katera koli družba. Sodeč po ogledu celotne Trierjeve filmografije lahko z gotovostjo trdim, da je mizoginija integralni del njegovega filmskega udejstvovanja. V pisanju scenarijev je von Trier protagonistkam škodoval tako, da jih je potiskal v brezizhodno situacijo, v kateri je Beth delovala v skladu z uničujočimi prizadevanji moža tetraplegika (Lom valov). Selmi je razvrednotil ves napor, ki ga je vložila v to, da bi sinu omogočila operacijo oči, in ji naposled zadal še zakonsko smrtno kazen. Nad Grace je poslal agresivno tolpo in ji ob pravi priložnosti razbil minimalno upanje v ljudi. V Antikristu ji je kot pisec ubil otroka in jo navdihnil z idejo, da so vse ženske izvor zla. Zaslepljena s trpljenjem je slednjo idejo povsem ponotranjila in od moža izsilila nasilen prijem, ki naj bi si ga zaslužila. Višek Trierjeve mizoginije se pojavi v Nimfomanki, kjer Trier mlado Joe povsem razvrednoti in jo potisne na rob družbe, s tem ko ji pripiše, da je povsem izgubila potrebo po spolnosti. Mizoginija je bila skozi njegove filmske projekte predstavljena kot svojevrstna mešanica občutka krivde, apatije in prezira, ki se je predvsem gledalcu manifestirala v obliki gnusa nad ženskami iz nejasno diferenciranih družbenih položajev.
Diskurz mizoginije je tako močan, da predstavlja topos, ki je skozi zahodno intelektualno misel med seboj povezoval vsa zgodovinska obdobja (Bloch 1987: 1). K obravnavi fenomena sta prispevali evropska umetnost, tako likovna kot glasbena, in književnost, v katerih je bilo sovraštvo do žensk eksplicirano na najrazličnejše načine. Slednje potrjujejo tudi opažanja Nancy Harrowitz, ki je ugotavljala, da se je strah pred “fatalno” žensko pojavljal tudi med bolj sofisticiranimi posamezniki in je za primer navedla francoske realistične pisce, Flauberta, Zolaja in Stendhala (Gilmore 2001: 6; glej tudi Bennett 1991: 167). Fenomen je bilo mogoče zaslediti tudi v zahodnoevropski psihologiji, filozofiji in folkloristiki (Gilmore 2001: xii).
Ravno zaradi vseobsegajočnosti in nalezljivosti diskurza mizoginije ne preseneča dejstvo, da je poleg orisane akademske sfere — ki je praviloma obravnavala incidente skozi starejša zgodovinska in literarna obdobja — ta diskurz ponotranjila tudi filmska in glasbena industrija. Številni filmski in glasbeni ustvarjalci so na subtilne ali relativno odkrite načine kanalizirali sovražno in agresivno držo zoper  ženske. Mizoginija ni le rezultat enostranskega sovraštva do žensk ali želje po dominaciji nad njimi, temveč predstavlja močna protislovja med njenimi nosilci (Gilmore 2001: 9). Trier je z vsakim novim projektom dobil več ustvarjalnega zagona v zvezi s tem, kako mučiti ženske like in slednje esencializirati skozi odlične dialoge. S številnimi deli se je približal starim verovanjem, v katerih je bila (trpeča) ženska primerljiva s poosebljenim zlom.
Po besedah Linde Woodbridge naj bi mizoginija predstavljala povezovalno silo, v kateri se prepletata navdih in ustrahovanje (Bennett 1991: 167). Sramotitev žensk po Gilmorjevi presoji ni bilo le orodje, namenjeno zatiranju (politične dominacije) žensk, temveč je ugotavljal, da so si posamezniki na ta način lajšali lastno stisko.
Slednje zasledimo v Plesalki v temi, ko slepa Selma brani svoje prihranke za sinovo operacijo pred stanodajalcem Billom, ki se je več let izdajal za njenega prijatelja. Slednji jo je pripravil do tega, da mu je vzela življenje. Tako je Trier poskrbel, da si je Selma nadela vlogo nasilne posameznice, medtem ko je Bill prevzel vlogo do smrti ustreljene žrtve, s čimer je ubežal skrbem, ki so bile povezane na ločitev od žene in bivanje. Na ta način je bila mizoginija vedno znova vzpostavljena skozi preusmerjanje negativnih čustev na nasprotni spol. Običajno so jo moški z destruktivno logiko aplicirali na ženske, pri čemer se jim je to početje zdelo samoumevno in nevprašljivo. Gilmore se je v svoji monografiji Mizoginija: Bolezen moških (Misogyny: The Male Malady) posvečal prav psiho-socialni perspektivi mizoginistov. Svoj pristop je artikuliral v tri kategorije, pri čemer se je sprva spraševal o oblikovanju premise, da je potrebno ženske napadati, četudi naj bi po besedah prve feministične avtorice Christiane de Pizan predstavljale šibkejši spol. Nadalje se je spraševal o tem, kako in čemu se je oblikovala miselna povezava med žensko in zlom ter zakaj se tovrstna ideja še vedno ohranja. Spraševal se je tudi o tem, zakaj se toliko mizoginičnih ekscesov dogajalo prav tam, kjer so bile ženske najbolj idealizirane (Gilmore 2001: 9).
Številni avtorji danes poskušajo priti do ugotovitve, kaj takšno logiko sploh sproža in zakaj je vedno usmerjena ravno na nasprotni spol (Gilmore 2001: 9). Med mnogimi vprašanji, ki zadevajo kritično obravnavo mizoginije, so le redka prejela ustrezne odgovore o rešitvah drugačnega obravnavanja ženskega sveta. Večina jih je vodila v nadaljnje diskusije, zato Judith Bennett meni, da ni nič čudnega, da je bilo na to tematiko napisano tako malo znanstvenih prispevkov (1991: 167).

Bennett, Judith
1991    ‘Misogyny, Popular Culture, and Women’s Work.’ History Workshop 31: 166-188.
Bloch, R. Howard
1987    ‘Medieval Misogyny.’    Representations 20: 1-24.
Gilmore, David
2001    Misogyny: The Male Malady.    Philadeplhia: University of Pennsylvania Press.
von Trier, Lars
1996    Breaking the Waves. (Film.)
2000    Dancer in the Dark. (Film.)
2003    Dogville. (Film.)
2009    Antichrist. (Film.)
2011    Melancholia. (Film.)
2013    Nymph()maniac vol. 1. (Film.)
2013    Nymph()maniac vol. 2. (Film.)