Več kot pol stoletja je že minilo, odkar so japonski primatologi postavili temelje kulturni primatologiji, a se zdi, da je ta znanstvena disciplina na pomenu začela pridobivati šele nedavno, ko so jo sprejeli tudi zahodni strokovnjaki. Sam izraz kulturna primatologija se v osnovi nanaša na dve stvari: na primatologijo, ki se specializira za kulturo, ne pa za fiziologijo, ekologijo ipd. in na preučevanje interakcij med človeškimi in nečloveškimi primati, čemur rečemo tudi etnoprimatologija (McGrew 2011: 62). Tu je očitna tudi povezava s kulturno/socialno antropologijo in nasploh obstaja veliko primatoloških konceptov, ki imajo moč pojasnjevati zadeve v splošni in kulturni antropologiji, velja pa tudi obratno. Tudi pri raziskavah šimpanzov se zdaj vse več govori o inkulturaciji, akulturaciji, vedenjskih vzorcih, osebnosti ipd. Ni težko ugotoviti, da bi lahko podatki o vedenju šimpanzov v naravnem okolju, o razvoju njihove osebnosti in vplivu družbe antropologom pomagali odgovoriti na mnoga vprašanja s področja klasične debate ”nature vs. nurture”.

Ko govorimo o kulturni primatologiji in njeni definiciji, hitro naletimo tudi na vprašanje same definicije kulture. Primatolog McGrew v svojem vplivnem delu Kulturni šimpanz za definiranje kulture porabi več kot 20 strani, na koncu pa vse skupaj zrelativizira in reducira na 4 besede: ”način, kako kaj počnemo” (2011: 49). Pri razlagi sicer pove, da ima v mislih vedenje, način vedenja, kolektivnost in občutek za pripadnost (McGrew 2011: 49), a še vedno je težko nedvoumno potrditi, če lahko kulturo potemtakem pripišemo tudi šimpanzom ali ne.

Omenjena dilema pri poskusu definiranja kulture nam že nakaže, da kulturna primatologija ne bo splošno sprejeta disciplina, pa vendar je vsakemu naprednejšemu kulturnemu antropologu gotovo jasno, da je prednost naše vede lahko prav njena eklektičnost in odprtost do povezovanja s sorodnimi znanji, med drugim tudi s primatologijo. Navadni šimpanzi so že od nekdaj kazali vzorce vedenjske raznolikosti, od uporabe orodja do dvorjenja, vse bolj pa se to potrjuje tudi pri bonobih (gracilnih šimpanzih), na katere so se raziskave bolj osredotočile šele nedavno. Primatologi se tako dobro zavedajo, da obstaja vedenjska raznolikost med različnimi populacijami šimpanzov, torej nekaj, kar lahko razumemo kot kulturo ali ”protokulturo” (McGrew 2011: 17). Ob tem pa vsa tista področja, ki so nekoč pomenila prednost ljudi pred človeku podobnimi opicami, danes postajajo vse bolj meglena. Opice resda ne znajo govoriti, a je razlog za to v prvi vrsti telesne narave in tudi neandertalcem večina za zdaj še ne pripisuje artikuliranega izražanja, pa mu zato še ne oporekamo kulture. Opice lahko v primernih okoliščinah tudi privzamejo dvonožno hojo, v ujetništvu so šimpanzi že kazali obvladovanje aritmetike ipd. (McGrew 2011: 26-27).

Ideja, da se kultura razteza onkraj človeštva, v antropologiji nikakor ni nova. Že L. H. Morgan je npr. pisal o tehnologiji bobra, Ruth Benedict je v svojih Vzorcih kulture zagovarjala postopen prehod od neljudi na ljudi s pomočjo kulture in tudi Marvin Harris je sklepal, da imajo tudi druge vrste svoje kulture (po McGrew 2011: 59-60). Kljub temu pa se zdi, da ”neprimatologi” človeku podobnim opicam še vedno ne pripisujejo dovolj velikih kognitivnih sposobnosti in ne verjamejo, da lahko preučevanje opic kaj pove tudi o človeku in njegovi kulturi. Antropološki pogled je na tem področju sorazmerno napreden, a kljub temu McGrew (2011: 9) ugotavlja, da kulturnim antropologom do zdaj še ni uspelo razviti plodnega sodelovanja s kulturnimi primatologi. Namesto tega izvajajo primatologi interdisciplinarne raziskave s psihologi (npr. pri preučevanju kognitivnih procesov), zadnje čase pa vse bolj uspešno tudi z arheologi. Vznemirljivi so napredki t. i. arheologije primatov, ki preučevanje materialne kulture človeku podobnih opic razširja iz sedanjosti v preteklost. Danes je npr. že uveljavljen pojem ”šimpanzja kamena doba”, kar kaže na velik napredek tega področja (McGrew 2011: 9-10).

Vsekakor je težko verjeti, da bi lahko bila ob kar 98,7 odstotnem ujemanju genskega zapisa človeka in šimpanza (Prüfer 2012: 527), pri slednjih kultura povsem odsotna. Pojmi, kot so tradicija, navada, obred, druženje, veseljačenje, institucija, vloga, stil, iniciacija ipd. so v zadnjih desetletjih vsi že pripisani vedenju nečloveških vrst, pa naj gre za kite, delfine, papagaje ali opice. Kljub temu pa npr. ne moremo zanesljivo vedeti, če je vedenje nekega šimpanza obred ali ne, saj je obred predvsem ideja in ne dejanje samo. Odsotnost dokaza pa vendar še ni dokaz odsotnosti nečesa. Proučevanje kulture je težavno tudi pri prvobitnih ljudstvih in tudi tam ne moremo priti povsem do dna miselnim procesom v ozadju dejanj, pa nas to še ne ustavi pri poizkušanju (McGrew 2011: 30-31).

Miselne sposobnosti šimpanzov nedvomno vse bolje razumemo in so tudi vse bolje raziskane, nekateri spominski eksperimenti pa šimpanze prikažejo v prav impresivni luči. Primatologi so skozi preizkušanje miselnih zmožnost odkrili, da imajo šimpanzi boljši kratkoročni spomin od ljudi in da so njihovi možgani precej bolj tekmovalni kot naši. Ustvarjajo neki status in hierarhijo v družbi, ljudje pa smo precej bolj družabni in kooperativni, kar je najbrž povezano s tem, da se mladi šimpanzi v mladosti učijo skozi igro in boje, ljudje pa hitro preskočimo od tekmovanja k sodelovanju, ker nam to omogoči jezik. Po drugi strani pa se tudi zdi, da sta rast možganov in specializacija, ki sta pripeljali do človeških zmožnosti, kot sta jezik in kategorizacija, povzročili tudi bolj abstraktno in manj avtomatsko procesiranje določenih preprostih tekmovalnih situacij (Eller 2014).

Antropologija bi se morala vsekakor še bolj odpreti in vključevati v interdisciplinarne raziskave ter v svoje ideje v večji meri vključiti neantropocentričen pogled na kulturo, kar pa nekateri le stežka sprejmejo. Še veliki antropolog Tim Ingold naj bi nekoč izjavil, da bodo antropologi opicam le stežka priznali kulturo, če to ne bo imelo pomena tudi za njih (Daly Bezerra de Melo 2012: 28), a se je kasneje tudi sam posvetil ”antropologiji onkraj človeštva”.

Ob tem pa spet pridemo do vprašanja same definicije kulture, ki je predmet antropoloških debat že vsaj od Tylorja. S kulturo se danes ukvarja že precej ved in očitno je, da antropologija nima več takšnega nadzora nad tem konceptom, kot ga je imela ob svojih začetkih. Tako je morda za antropologe tu ključno vprašanje, kako sploh definirati kulturo, da ne bo povsem izključevala živali in kakšno vlogo ima v moderni antropologiji sploh še lahko koncept kulture. Slej ko prej se mora človeška vrsta nehati postavljati nad naravo in podcenjevati kognitivne sposobnosti živali, pri tem pa lahko veliko vlogo odigramo tudi antropologi, ko vsaj primerjalno vključujemo opice in tudi druge živali v naše koncepte kulture. Vendarle se moramo začeti zavedati, da so šimpanzi naši zelo bližnji bratje, ki z vsako novo raziskavo navdušijo znanstvenike in se izkažejo za sposobnejše, kot je bilo razumljeno prej, hkrati pa so tudi vse bolj ogroženi.

P.S.

Izraz ”človeku podobne opice” se zdi eden izmed manj posrečenih v slovenskem znanstvenem izrazoslovju in najbrž kaže na podhranjenost primatološkega diskurza pri nas. Izraz uspe hkrati biti antropocentričen in ljudi vsebinsko izključevati, poleg tega pa je občutno predolg. Za primerjavo lahko služi v vsakdanji govorici uveljavljen angleški izraz ”ape” (vključuje orangutana, šimpanza, gorilo, človeka in vse gibone), po drugi strani pa distinkcija med nižjimi in višjimi opicami žal ni dovolj jasna še v mnogih drugih svetovnih jezikih. To problematiko je pionir slovenske antropologije Škerlj sicer izpostavil že leta 1955 (12-13), do premika pa je morda prišlo s predlogom Iztoka Sakside leta 1993, ko je uvajal izraz ”afna”. Ta morda ima potencial, podprla ga je tudi primatologinja Maja Gašperšič v pomembnem prevodu Kulturnega šimpanza Williama McGrewa (McGrew 2011: 20).

Viri in literatura

Daly Bezerra de Melo, Gabriela

2012 ‘Nature and culture intertwined or redefined? On the challenges of cultural primatology and sociocultural anthropology.’ Revue de primatologie 4. Elektronski dokument: <primatologie.revues.org/1020> (Posneto: 6.6. 2014).

Eller, Cynthia

2014 ‘Looking for the best strategy? Ask a chimp.’ ScienceDaily, 5 June 2014. Elektronski dokument:                                              <sciencedaily.com/releases/2014/06/140605083522.htm> (Posneto: 7.6. 2014).

Mcgrew, William C.

2011 [2004] Kulturni šimpanz: Razmišljanja o kulturni primatologiji. Prev. Maja Gašperšič. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Prüfer, Kay et al.

2012 ‘The bonobo genome compared with the chimpanzee and human genomes.’ Nature 486: 527–531. Elektronski dokument: <nature.com/nature/journal/v486/n7404/full/nature11128.html> (Posneto: 7.6. 2014).

Škerlj, Božo

1955 Nevšečno sorodstvo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

 

Jernej Trebežnik