When-Hari-Got-Married-Private-movie-review

Na mednarodnem festivalu gorniškega filma Domžale, ki je od 24. do 28. februarja 2014 že osmič potekal v Cankarjevem domu, smo si lahko med množico večinoma dokumentarnih filmov z alpinistično in plezalno tematiko ogledali tudi kar nekaj filmov o prebivalcih gorskih pokrajin: o ljudeh in živalih, ki živijo tam gori tudi takrat, ko »razmer ni«, kot bi rekli alpinisti.

Film, o katerem bo govora v nadaljevanju tega prispevka, sicer nima zveze s kakšnimi ekstremnimi podnebnimi razmerami, njegovi protagonisti ne živijo v mali izolirani vasici na 4.000 metrih, pokopani pod metri snega, vrteč molilne mlinčke in potrpežljivo čakajoč, da čas stopi sneg in led. Če smo natančni, ima film enega protagonista, Harija, ta pa živi v indijski državi Himačal Pradeš na severu Indije, v vasici blizu Dharamsale. (Če se vam zdi ime Dharamsala znano, čeprav niste nikoli hodili po tistih koncih, bo to verjetno zato, ker je tam središče tibetanske vlade v izgnanstvu. Tam živi sedanji dalajlama.)

30-letni Hari je taksist. Dobro govori angleško in je pogosto v stiku s tujci/turisti. Kljub temu je trdno vpet v tradicionalne okvire. Oče si prizadeva, da bi se Hari poročil. Dodatna pomoč bi razbremenila ostarelo teto, ki skrbi za družino, odkar je umrla Harijeva mama, enako pa velja tudi za očeta. Nečakinja mu pove za pridno in dobro vzgojeno dekle, ki jo pozna in bi bila dobra žena, tako da oče stopi v stik z njeno družino. S Harijem obiščeta njen dom in takrat jo Hari tudi vidi. Zelo površno sicer, ker je oba sram in bolj kot ne strmita v tla. Obisk se konča in Hari poroko odkloni. Najprej. Potem je oče nesrečen in ga skrbi. Hari pa očeta ne more gledati nesrečnega. Spoštovanje staršev je v indijski družbi velika vrednota in dolžnost. Logična posledica vsega tega je, da se Hari naposled odloči, da se bo z dekletom poročil. Film Hari se poroči (When Hari Got Married) se začne tu.

Ko je dogovor o poroki sklenjen, se začneta bodoča partnerja spoznavati – po mobilnem telefonu. Hari svojo bodočo ženo pokliče večkrat na dan, jo vpraša, kaj počne in če je kaj nervozna zaradi poroke. Obvezno doda, da jo ljubi in kar naprej vztraja: »Povej, da me ljubiš«. Medtem ko ga avtorja filma Ritu Sarin in Tenzing Sonam spremljata na njegovih vožnjah s taksijem in pri vsakodnevnih opravilih ter pripravah na poroko, presenetljivo odkrito govori o svojih strahovih, pričakovanjih in željah v zvezi s poroko in razmišlja o skupnem življenju moškega in ženske. »Srečen sem samo, če je srečna moja žena,« pravi Hari. Nato poda preprosto razlago, zakaj je tako: »Če je žena nesrečna, zboli. Če zboli, jo moram peljati k zdravniku. Zdravnika je treba plačati, plačam pa jaz. Zato je moja odgovornost in moja sreča, da poskrbim, da se moja žena dobro počuti in da je srečna.« Kako preprosto!

Hari in druge osebe, ki jih spoznamo v filmu, predvsem mladi, ne zavračajo romantične ljubezni, čeprav so jim drugi izbrali partnerja. Svojim otrokom na primer želijo, da bi si sami izbrali partnerje. Verjamejo, da romantična ljubezen obstaja. A je zgolj ena izmed možnosti, nekaj, kar se ti lahko zgodi (lahko pa tudi ne). Če je evropski mladini romantična ljubezen pogosto norma, je njim ideal.

Dan poroke je nabit s skrajnostmi. Medtem ko njegovi sorodniki (predvsem moški) pred nevestino hišo ekstatično veseljačijo, nevestini sorodniki (predvsem ženske) na drugi strani v hiši tiho in v solzah pripravljajo nevesto. »Izgubljamo hčerko, a moramo biti veseli,« reče nevestina mama. Ko nevesto ženske iz njene družine oblačijo, joka. Ko jo moški odnesejo z nosilnico izpred domače hiše, tuli. Težko si je predstavljati, kaj doživljata človeka, ki se bosta prvič zares pogledala v trenutku, ko bosta drug drugemu obesila venec okrog vratu in se s tem dejanjem potrdila, da bosta od zdaj naprej skupaj živela, delala, spala, vzgajala otroke, se postarala. Poroka (kot jo je razumeti iz filma) je dobra predvsem za skupnost, za obe družini. Ženin in nevesta sta v tej zgodbi ruska prostovoljca. Poroka je nujna, da se skupnost obnavlja, da se krepi njena notranja kohezija, da ekonomija deluje. Je kot zdravilo: ni dobrega okusa, a ga človek poje, ker ve, da je dobro zanj.

Film pokaže drugačen pogled na ljubezen, kot smo ga vajeni. Na vprašanje, zakaj se je odločil za spoznavanje bodoče žene preko telefonskih pogovorov, Hari odgovarja: »Celo v kamen bi se zaljubil, če bi dovolj dolgo govoril z njim.« Ali ni to neverjetno optimistična izjava? Ljubezen vidi kot stvar odločitve in želje. Če si želiš nekoga imeti rad, ga lahko vzljubiš. Pomeni, da se lahko, če si vztrajen, zaljubiš v kogarkoli. Pomeni, da je mogoče dokaj uspešno in srečno živeti praktično s komerkoli! (Ta »s komerkoli« seveda v praksi ni kdorkoli. Je kdorkoli iz nabora dovoljenih partnerjev, ki ga določajo endogamna ali eksogamna pravila, tabuji itd.). »To pa že ne,«  bi se uprla večina izmed nas. Marsikdo raje verjame, da lahko srečno in uspešno živiš le s točno določeno osebo in z nikomer drugim; s tistim moškim, »ki ti je usojen«, s svojo »dušo dvojčico«, z »žensko svojih sanj«. Ta predstava nosi v sebi precej manj vere in zaupanja v sočloveka. Zanimivo je tudi to, da v sodobni Evropi ni ločitev nič manj kot nekoč (ali drugje). To seveda ne pomeni, da so bili nekoč ljudje v zakonu bolj srečni, ampak prej to, da se je bilo zaradi različnih razlogov težje ločiti. Gotovo pa ta podatek pomeni še nekaj drugega (tu za kratek čas pustimo sveže poročenega Harija in se posvetimo malo samim sebi in našim svobodnim izbiram): kljub temu, da lahko popolnoma svobodno izbiramo svoje partnerje, to še ni zagotovilo, da izbiramo dobro oziroma bolje kot bi izbrali naši starši!

Kljub temu verjamemo, da so naše odločitve najboljše za nas. Verjamemo tudi, da so svobodne. To že skoraj malikovanje osebne presoje prežema praktično vse vidike naše družbe. Svobodna izbira je tisto, kar imamo vsi na jeziku kot nekaj, kar prinaša nebesa na zemljo, kar posamezniku omogoča, da se v polnosti uresniči. Ne vem, ali je ta zamisel ena izmed korenin ali plodov »individualizma«. Namenoma pišem v narekovajih, ker nas je večina tistih, ki se imamo za individualizirane posameznike, zgolj egocentrističnih ali egoističnih. (Med temi pojmi je velikanska razlika. Več o tem:http://solanadomu.weebly.com/individualizem-vs-egoizem.html) Pod blagovno znamko individuum nam danes prodajajo predvsem egocentrizem in egoizem. Mi pa to kupujemo, tako kot kupujemo vse, na čemer piše brez kalorij (četudi gre za vodo!). V nedogled mantramo, kako svet je posameznik in kako nedotakljiva njegova izbira in pod zaščito teh besed mirne vesti zadovoljujemo čisto egoistične potrebe. Nekateri vsaj zavestno, večina pa še to ne. Ko se sami sebi zdimo najbolj edinstveni in uresničeni, kadar zapuščamo H&M s polno vrečo oblačil nove kolekcije, ki jih še nismo videli na nikomer, je bil namen prizadevanj mnogih v tej ogromni industriji dosežen.

Pridige, izrečene s prižnic državnih zborov; dobri zgledi, ki jih vsakodnevno gledamo na naših plazemskih družinskih oltarjih, konkretni nasveti, v kaj vlagati tisto, kar imamo in kar smo, po katere se ob nedeljah zatekamo v trgovska svetišča; vse te besede in podobe so padle na plodna tla. In duhovniki so zadovoljni z nami. Zdi se mi precej logično, v čigava jadra piha ta veter. Človek, ki se ukvarja samo sam s sabo, se nima časa, energije ali želje ukvarjati z drugim in je zato odličen podanik. Človek, ki je samemu sebi največja vrednota, čuti potrebo, da vlaga vase – da dela na svojem videzu, na svoji izobrazbi, na svoji kondiciji, na svojem zdravju. Ob vztrajnih pritiskih oglaševanja najrazličnejših proizvodov vlaga vase predvsem te: proizvode. In s tem polni žepe tistim, ki jih proizvajajo. Če so politiki in gospodarstvo duhovniki blagovne znamke individualizma, mediji pa ministranti, potem lahko razumemo, da je v teh pogojih zelo težko biti nevernik, verjeti v karkoli drugega (bognedaj kakšnega boga) pa je že prav heretično.

Svobodna izbira je včasih precej večje breme, kot je videti. Velika finančna sredstva prinašajo veliko možnosti, te pa veliko izbiranja. (Mimogrede: o izbiri in frustracijah, ki jih ta sproža, piše Renata Salecl v knjigi Izbira.) Včasih je to, da nimaš (sredstev ali izbire), lažje. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz imam velike težave s tem, kdaj samo sebe ustaviti. V duhu egocentrizma se čutim dolžno zagotoviti si največ in najboljše. Moja vera me sili v to, da vedno iščem več in vedno boljše. In ker verjamem, da vedno obstaja še nekaj boljšega, me tisto, kar imam v nekem trenutku, ne zadovolji, moje frustrirajoče iskanje boljšega pa se nikoli ne konča. Tako je pri denarju, tako je pri materialnih dobrinah, tako je pri znanju in izkušnjah, tako je pri hobijih. Tako je tudi z ljubeznijo. Zato se mi zdi odločitev (ali sprijaznitev) za poroko z osebo, ki je ne poznaš, po eni strani zelo pogumna odločitev. Po drugi strani pa je lahko tudi lažja pot. Za tiste, ki so pretirano zaskrbljeni za svojo dobrobit in bolestno iščejo »najboljšo izbiro«, bi lahko bila možnost, da jim partnerja namesto njih izbere nekdo drug in jih s tem razbremeni teže odločanja, morda prava odrešitev.

V filmu je zaznati še eno zamisel, ki se našim prababicam najbrž niti ne bi zdela preveč čudna, mi pa je nismo vajeni. Gre za predstavo o tem, kako naj bi šle stvari po vrsti. Hari se bo poročil, z ženo bosta skupaj živela, skupno delo in spolnost ju bosta zbližala in iz te bližine se lahko razvije naklonjenost, celo ljubezen. Če v tem primeru čustva sledijo dejanjem, mi počnemo ravno obratno. Čustva in občutki so prvi pogoj, da se razvije neka zveza. Harijeva odločitev je precej bolj racionalna, pa tudi njegova pričakovanja v zvezi s poroko in zakonskim življenjem se izkažejo za bolj realna (predvsem pa bolj skromna) od pričakovanj marsikaterega srečno zaljubljenega Evropejca. Si Evropejci lahko privoščimo, da v tem primeru na prvo mesto postavljamo čustva in na drugo racionalnost, ker poroka ni več pogoj za preživetje in dostojno življenje? Ker imamo ženske možnost, da se lepo preživimo tudi brez moških?

Za konec naj potolažim vse tiste, ki vam je nevestin jok prišel do srca. Avtorja filma jo obiščeta nekaj dni po poroki. Gledalec pričakuje žalosten obraz, prestrašene oči. Ko njen lepi nasmejani obraz napolni celo platno, je kar presenečen. Dekle je izjemno komunikativno in je ni sram pred kamero. Življenje se hitro vrača v vsakdan. Hari že hitina delo. Poroka je bila strošek in zdaj ima še ženo, »ki bo lahko kuhala le, če ji bo on kaj prinesel za v lonec«, kot pravi sam. Ona si češe dolge črne lase in avtorico filma sprašuje, kateri šal naj vzame, ko bosta z možem šla v tempelj. Življenje gre naprej. Čez eno leto imata Hari in njegova žena prvega otroka, nato še drugega. Pridejo problemi, finančne težave, tudi prepiri. Vse tisto, čemur se niti svobodno izbrana zveza ne izogne.

Če koga zanima trailer, si ga lahko ogleda na:http://www.whenharigotmarried.com/.

 

Katja Jezeršek