– Na kratko o onesnaženosti v Senegalu –
Da je onesnaženost okolja v današnjih časih velik ekološki problem, je splošno znano. Prav tako tudi dejstvo, da je onesnaženost večja v ekonomsko manj razvitih državah in v državah z višjim številom prebivalstva. Vendar pa sem sama o tem začela bolj intenzivno razmišljati šele, ko sem se s tem soočila “v živo”. To se je zgodilo na mojem potovanju po kopnem iz Slovenije do Gambije. Največji šok ni bil kulturni, temveč ekološki, če temu lahko tako rečem, v Senegalu, kjer sem tudi preživela največ časa. Govorim predvsem o onesnaženosti z odpadki, čeprav bi bilo smiselno posvetiti stran, dve ali sto tudi onesnaženosti vode, zraka in drugega v Senegalu.
Ko sem obiskala večja senegalska mesta, kot so glavno mesto Dakar, slikovito mesto Saint-Louis, muridsko (Muridi, originalno Mourides, so najbolj razširjeni v Senegalu in Gambiji in so pripadniki Muridske bratovščine, ki je ena od islamskih sufijskih redov) in delno avtonomno mesto s posebnim pravnim statusom in svojimi pravili Touba, smetem na ulici nisem namenila posebne pozornosti, saj sem bila tega vajena iz drugih afriških mest. Lahko bi celo rekla, da sem na to, žal, postala rahlo imuna. A za razliko od tega me je vznemiril odnos ljudi do odpadkov ali, bolje rečeno, do okolja na podeželju, v vaseh. V družini, pri kateri sem bivala nekaj tednov, je ena od članic družine smeti metala kar čez slamnato ograjo. Seveda pa ni bila edina – tudi drugi v vasi so počeli enako. Sicer čudovito peščeno sahelsko pokrajino tako kazijo številni odpadki.
Odpadne embalaže je tudi v Afriki ogromno, ne le pri nas. Mogoče celo več, saj se pri nas počasi širi ozaveščenost glede ravnanja z odpadki in zavedanje, kaj dolgoročno pomeni nezmanjšanje uporabe (nerazgradljive) embalaže, nerecikliranje odpadkov itd. V Senegalu pa tega (še) ni, odpadkov pa je več in več …
Ruanda je ena izmed držav, kjer je prepovedana uporaba plastičnih vrečk. To se, kakopak, sliši precej neverjetno, v smislu: je mogoče, da tak zakon velja v majhni vzhodnoafriški ržavi, ki je sicer večini, če sploh, znana le po strašanskem genocidu leta 1994? Pa je mogoče. Sicer morda (zaenkrat) bolj na papirju kot pa dejansko. A nekje je treba začeti. Glavno mesto Ruande, Kigali, vsaj njegovo središče, je izjemno čisto. V trgovini dobiš papirnato vrečko, kar pa ne velja za manjše tipične afriške trgovinice. Tudi izven Kigalija je situacija drugačna, a še zdaleč ni primerljiva s tisto v Senegalu.
Ko se v Senegalu peljem v “taksiju”, v nekaterih državah v zahodni Afriki imenovanem sept-place, in jem ocvrtke, ki so podobni našim krofom, plastično vrečko, v kateri so bili shranjeni, zatlačim v torbo. Pa mi reče ženska, ki sedi zraven mene: “Toubab, donne-moi!” (Belka, daj meni!) Ni mi povsem jasno, kaj sploh hoče, in jo neumno gledam … Potem pa le vzamem vrečko, ženska mi jo vzame iz rok, vrže skozi okno in se mi zasmeji, češ, voila, tako se to dela v Senegalu.
Drugo ne preveč prijetno dejstvo je, da v Senegalu redko najdeš smetnjak. Zatorej si primoran recimo plastenko nekje odložiti in jo tam pozabiti. Seveda mislim “pozabiti”. Ker jo je lažje “pozabiti” kot pa odvreči na cesto. No, vsaj z našega vidika.
Vendar pa sem predzadnji dan v Dakarju doumela, zakaj ni smetnjakov. Preprosto: ker jih, če že so, ne uporabljajo. Neko jutro sem kupila kavo pri uličnem prodajalcu kav za borih 150 CFA (dobrih dvajset centov), lonček pa sem odvrgla v koš za smeti na ulici. Naslednji dan sem vse skupaj ponovila in presenečena ugotovila, da je v smetnjaku še vedno le moj kavni lonček. Mislim, da to pove marsikaj in da dodatna razlaga ni potrebna, vsekakor pa bi bile potrebne številne debate in ukrepi na to temo …
“Rajska” plaža v Saint-Louisu
Smetišče ob reki Senegal, Saint-Louis
Smeti mečejo na drugo stran dvorišča, Lompoul Village
Katja Cof
Antroponovičke 