Pisanje tega prispevka je navdihnil moj obisk tržiškega muzeja pred nekaj dnevi, kjer je še vedno videti delček razstave, posvečen prireditvi »Gregorjevo – Vuč v vodo«. Dogodek se je sicer odvijal v marcu, sama sem se ga tudi udeležila in pozivam vse druge, da se ga udeležite prihodnje leto. Gre namreč za izjemno zanimivo tradicijo. – Vsako leto, po pustnem času, še posebej otroci, z nestrpnostjo pričakujejo dan, ko se bodo lahko udeležili omenjene šege. Njen simbolni pomen nam je znan,  saj razkriva del načina življenja čevljarjev.

Nekdaj je bila čevljarska obrt v Tržiču izjemno razvita. Čevljarske delavnice so obstajale skoraj v vsaki hiši in vedno so delali pozno v noč. Prav z lučjo in svetlobo pa je povezana naša šega. Med zimo so čevljarji zaradi kratkega dneva in dolge noči nenehno morali delati ob svetlobi luči na gavge ali ob sveči. Na Gregorjevo, 12.3. pa se je to končalo, saj čevljarji za večji del delovnega časa luči niso več potrebovali. Tako so na predvečer Gregorjevega zažigali bakle iz metel, namočenih v smoli, po vodi pa so v peharjih spuščali s smolo zalite oblance in jih zažigali. Na ta način je voda simbolično odnašala delovne ure, preždete ob luči in slabi svetlobi. Pozdravljali so pomlad in daljše dneve, ki jih je prinesla s seboj.

Kasneje so se peharji z oblanci in smolo preoblikovali v hišice. Ne vemo, kako so prvotne izgledale, saj so bodisi potonile ali pa zgorele. Najstarejši model hišice izvira iz leta 1964, hrani pa ga tržiški muzej.

Nekdaj so za ogrodje hiše uporabili deske, trske in žebljičke, za streho pa je služil star karton. Izrezali so tudi odprtinice za okna in vrata, na koncu pa hišico pobarvali z vodenimi barvicami. Ko je bila hišica dodelana, so vanjo postavili prižgano svečo.

Ob večeru so se vsi zbrali pred zgornjim mostom Tržiške Bistrice, če je bila voda tam previsoka in prehitra, pa so šli k Mošeniku. Preden so hišice dokončno spustili, so se med seboj odločili, katera je najlepša in zmagovalec je prejel nagrado (ponavadi vino).

Že nekdaj se je te šege udeležilo veliko ljudi, ki so prišli občudovati spuščanje žarečih hišic. Dandanes je pri ohranjanju šege še vedno prisotnih mnogo ljudi, največ otrok. Hišice izdelujejo iz drugačnih materialov kot nekdaj. Na voljo imajo stiropor, les, slamo, blago… Hišice po domače imenujemo kar »Gregorčki«.  Običaj je bil iz pozabe potegnjen kakšna tri desetletja nazaj, tisti, ki najbolj pripomorejo k njegovemu ohranjanju pa so tržiški, bistrški in kriški šolarji ter njihovi starši.

P1020412

Od nekdaj se je šega seveda precej spremenila. Danes se je sprevrgla v pravo prireditev, kjer vse zbrane nagovori župan, otroci se lahko posladkajo s sladkorno peno in pokovko, starejši pa imajo možnost spiti kozarček žganega ali piva. Prodajajo se tudi helijevi baloni, ter razni domači izdelki in produkti, kot na primer med, salame, piškoti, copate in podobno.

P1020462

Lina O.