Značke

, , ,

Po večletnem razmišljanju in premlevanju je končno padla odločitev – čas je, da obiščem rojstni kraj thrash metala, Bay Area (območje San Francisca v Kaliforniji, ZDA). Ker sta to območje že od nekdaj spremljala posebna energičnost in sproščen attitude, ki se izražata tudi v glasbenih izdelkih thrasherskih skupin iz osemdesetih, sem se odločila, da prijetno združim s koristnim in se odpravim na krajše antropološko raziskovanje ter na lastni koži izkusim današnjo podobo področja in odkrijem spomine na preteklost. Navezovanje kontaktov se je v nekaj primerih izkazalo za precej težavno nalogo, saj se je veliko nekdanjih udeležencev scene odselilo iz tega območja, ker so se lahko le tako oddaljili od takratnega žurerskega in morda (preveč) brezskrbnega mladostnega načina življenja, spet drugi pa se tega dela lastnega glasbenega udejstvovanja in preteklosti neradi spominjajo.

Medtem ko je Slovenijo konec februarja še vedno obdajala debela snežna odeja, sem se odpravila v sončno Kalifornijo in čeprav je samo potovanje spremljalo precej neprijetnosti, je že obisk prvega dogodka, koncerta skupine Testament, le dobro uro po pristanku, razblinil sive oblake, ki so se zgrinjali nad menoj in odločitvijo za ta izlet. Ko sem po poznem pristanku letala končno prispela do kluba Ace of Spades v Sacramentu, so headlinerji večera, Testament, že zasedli oder in pričeli z igranjem. Dvorana, kjer so nastopali, po velikosti in notranjosti spominja na ljubljansko Cvetličarno, publika pa se je z nenehnim crowdsurfingom in moshanjem izkazala za precej bolj aktivno, kot je na podobnih koncertih običajno pri nas. Ob koncu sem pred izhodom ob hitrem pregledu merch štanta naletela na presenečenje, saj so med drugim prodajali tudi kasete na katerih je bila kopija prvega Legacy demo posnetka. Kasete in vinilke so med mnogimi poslušalci tam še vedno najljubši mediji za poslušanje glasbe doma, kar se odseva tudi v številnih prodajalnah s ploščami v Berkeleyu in San Franciscu ter glasbenih zbirkah na domu posameznikov.

Image

Amoeba Records. San Francisco, California. 2.3.2013. Avtorica: Nadija Kolmanič.

Naslednji dan me je pot vodila južneje v East Bay, kjer sem v dveh tednih s pomočjo lokalcev pričela odkrivati mejnike, ki so zaznamovali sceno v 80ih. Med skupinami in obiskovalci je bil zagotovo najbolj priljubljen in pomemben klub Ruthie’s Inn, kjer je predvsem skupina Exodus postala že skoraj hišno ime, njihov prvi pevec, Paul Baloff, pa legenda, ki se ga mnogi še danes spominjajo z norimi zgodbami, ki so jih skupaj doživljali. Poleg znanih zgodb o matretiranju pozerjev in oseb, ki mu kako drugače niso bile všeč enkrat, mu ni bilo tuje niti bolj nevarno početje, ko so se enkrat pod vplivom alkohola in ostalih substanc v zgodnjih jutranjih urah peljali po avtocesti in je Baloff v avtu našel kroglo za keglanje ter jo vrgel na cesto. Eden od razlogov za takšno priljubljenost samega kluba je bil glavni organizator thrash in crossover dogodkov Wes Robinson, najbolj pa je prispevalo dejstvo, da tudi mladoletni obiskovalci niso imeli težav pri naročanju pijače za šankom in brezskrbnem kupovanju ter uživanju ostalih prepovedanih substanc. Pred vstopom v klub so se pogosto zbirali na parkirišču čez cesto, kjer je bilo povsem običajno, da si srečal člane Metallice ali katere od ostalih mladih skupin, z njimi nazdravil ali poklepetal, ter zaradi druženja in popivanja občasno tudi pozabil na sam koncert, ki se je odvijal v bližini. Ruthie’s Inn že več let ne obratuje več, v stavbi pa se danes nahaja knjigarna, ki skriva glasno zgodovino, ki se je tu pisala v 80ih. Ruthie’s Inn je ob koncu 80ih let postal vedno bolj pogosto shajališče novih kalifornijskih punk-rock skupin, dogajanje pa se je v začetku 90ih let preselilo v znameniti klub Gilman, ki za metalsko sceno tega območja ni imel tolikšnega pomena. Kljub temu pa je pomemben kot eden redkih klubov, ki je v zalivu ostal odprt do danes. Drugačen namen ima tudi zgradba v Berkeleyu, kjer se je nekoč nahajal The Keystone in so Slayer prvič nastopili v Bay Area, saj je danes preurejena v stanovanjski kompleks. Ob pogovorih z nekaterimi starejšimi pripadniki scene so številni večkrat izpostavili skupino znano iz flayerjev za Ruthie’s – Sacrilege B.C., ki so odre pogosto delili s Possessed, vendar kljub lokalni priljubljenosti in založbi niso nikoli dosegli večjega uspeha in prepoznavnosti v primerjavi z nekaterimi.

Image

Nekdanji zloglasni Ruthie’s Inn. Berkeley, California. 3.3.2013. Avtorica: Nadija Kolmanič.

Najbolj znan klub v Oaklandu, The Omni, ki je danes prav tako zaprt in le slaba senca svoje preteklosti, je imel uveljavljeno pravilo pay-to-play, kar je pomenilo, da so morale vse skupine, razen uveljavljenih headlinerjev, za igranje prodati določeno število vstopnic, kot je danes v navadi pri nas za mlade skupine, ki želijo nastopati na festivalih. Če pri tem niso bili uspešni, jim je v skrajnem primeru lastnik kluba, dokler ni dobil plačila, zaplenil glasbeno opremo, zato so karte najpogosteje prodajali po nižji ceni, da bi jih le prodali. Tudi sama okolica kluba je bila nepredvidljiva, saj je imel ta del mesta precej slab ghetto ugled, čez cesto pa se je nahajala t.i. crack house (prebivališče odvisnikov od cracka), katere prebivalci nad množico dolgolascev niso bili vedno navdušeni, zato je zunaj pogosto prihajalo do pretepov ali vlomov v avtomobile.

Ulica Broadway v San Franciscu, ki je bila dom trem znanim klubom – Rock on Broadway, Fab Mab (The Mabuhay Gardens) in The Stone, je danes osrednji del rdeče četrti, klubi pa se nahajajo v zapuščenih in pozabljenih stavbah in mejijo na pestro območje Chinatowna in Financial Districta.

Scena je danes še vedno precej aktivna v Oaklandu, v manjših klubih kot je Eli’s Mile High Club, kjer se je med mojim obiskom death/black metalskega koncerta gostujočih skupin iz Sacramenta zgodil tudi pretep med obiskovalci (kot sem izvedela kasneje, naj ne bi bilo za ta klub to nič neobičajnega), ter večjem Metro Opera House, ki redno gosti tudi evropska imena, predvsem iz Skandinavije. Podobno kot pri nas mnogi idealizirajo ameriške skupine in njihov pomen za sceno, je pri njih prisotno zavidanje večjih poletnih festivalov s skupinami zvenečih imen, saj takšnih večdnevnih dogodkov pri njih skorajda ne poznajo. 

Poleg dvoranskih oz. klubskih koncertov pa so pogosta oblika tudi hišni koncerti (v San Franciscu se sicer bolj pogosto odvijajo v opuščenih skladiščih), ki jih pri nas ne poznamo. Stanovalci hiši določijo ime (npr. Yellow Room, Sugar Mountain) ter po svojem okusu prirejajo koncerte v kleti, dnevni sobi ali na vrtu za hišo, pri čemer je pomemben dober odnos s sosedi, da ti zaradi hrupa ne kličejo policije. Ti dogodki delujejo zelo intimno in vzpostavljajo skupnost, gostijo pa lokalne skupine in tiste, ki so na turneji iz drugih krajev. Same hiše delujejo kot klub in hostel, saj pogosto nudijo tudi prenočišče za skupine in posamezne ‘utrujene’ obiskovalce.

Image

Značilni simbol mesta – most Golden gate. San Francisco, California. 8.3.2013. Avtorica: Nadija Kolmanič.

Nadija K.