Zadnje terenske vaje v črnogorskem mestecu Pljevlja je še ena od priložnosti, ki so mi dale misliti o t. i. “nacionalnem karakterju”. Pričujoči zapis bo le eno od mojih številnih razmišljanj na to temo, morda bo dalo misliti še komu drugemu.

Še na začetku tega študijskega leta me je mikalo, da bi to temo podrobneje raziskovala tudi v magistrski nalogi (a v dispoziciji pred enim mesecem se je znašla popolnoma druga tema), zato sem na uvodnih predavanjih različnih predmetov profesorjem zastavljala kar nekaj vprašanj v zvezi s tem in dobivala precej različne odgovore; od teze, da nacionalni karakter sicer obstaja, vendar bi ga morda morali poimenovati drugače in nekoliko razrahljati ali rekonstruirati njegovo definicijo, do trditve, da nacionalni karakter ni verodostojen pojem in da je že primer Ruth Benedict in njene tipologije dokaz za to, da tovrstno percepiranje kulturnih vzorcev ni najbolj “znanstveno”.

Sama sem prepričana, da nekaj je na tem. Osebno se mi zelo dopade Sapirjeva teza, da posamezniki delujejo kot mikrokozmos, torej da odsevajo kulturo, v kateri živijo (“kultura v malem”), zaradi česar naj bi antropologi (po Sapirjevem mnenju torej) raziskovali kulturne vzorce. In zakaj karakter ljudstva na določenem območju ne bi mogel biti eden od teh vzorcev? Če se antropologi v definicijah kulture in svoje vede tako radi znova in znova vračamo k besedni zvezi “način življenja”, se bom jaz v številnih temah, ki me bodo v prihodnosti še zanimale, gotovo vračala k “nacionalnemu karakterju”. Sama menim, da noben kulturni vzorec po svoji strukturi ali formi ne more biti univerzalen – torej morda tudi nacionalni karakter res ne obstaja povsod in za vse. Vendar pa obstaja nekaj primerov držav, v katerih sta obnašanje in mentaliteta ljudi tako ozkega spektra, tako blizu in skorajda koherentna, da ne moremo mimo stereotipov – če že ne kot antropologi, pa vsaj ne kot človeška bitja.

V mislim imam zlasti Italijo in balkanske države. Eden od preprostih primerov so lahko naše izkušnje s terena – medtem ko smo morali v Italiji precej bolj taktično pristopati k ljudem in navezovati stike (pri čemer je precejšnjo oviro predstavljal tudi jezik, saj so Italijani še bolj obupni v angleščini kot mi v italijanščini), smo lahko v Črni gori samo pomahali s fotoaparatom, se malo bolj široko nasmehnili ali na glas razmišljali, kje dobiti sogovornike, pa so se nam kar sami metali pred noge. Po drugi strani pa opažam pri Italijanih in Črnogorcih skupno potezo – oboji so izredno klepetavi in vse stvari opisujejo precej dramatično oz. s tistim žarom, ki se v italijanskih krajih spremeni v tisto zabavno kretnjo mahanja z roko s sklenjenimi prsti, pri Črnogorcih pa v mahanje z roko, v kateri je med prste zataknjen čik. In če me kaj še bolj zabava kot ta vehementna govorica, so srbski moški srednjih let, ki ne glede na svoja prava čustva in ne glede na sporočilo svojih stavkov z vsakim bolj nakremžijo svoj obraz v značilni sarkastični “Ajde, šuti bre …”

Zanimiv pojav so tudi debate med npr. erasmus študenti in v podobnih priložnostnih, npr. v campu na počitnicah; slej ko prej si s tujci začnemo izmenjavati zanimivosti o svojem narodu, še najraje o tistih bolj smešnih ali ekstremno butastih navadah. Tako na nek način s temi stereotipi in posplošitvami ustvarjamo nekakšno sliko o “sebi”, torej o nekem ljudstvu ali državi, ki kaj hitro lahko preraste v koncept nacionalnega karakterja. A kako definirati ta koncept? Je to nujno omejeno na geografsko območje? Če predpostavljamo, da izhaja iz podobnega načina življenja, ki ga delimo z ljudmi, s katerimi si delimo isto okolje, se znova znajdemo v naročju geografskega determinizma. Toda ali je ustrezen pridevnik “nacionalni”? Konec koncev lahko potegnemo nekaj vzporednic med Balkanci in Italijani ter jih pomešamo v skledo z imenom “mediteranski regionalni karakter”; na drugi strani imamo Skandinavce, Američane (ki sestojijo iz mnogo več kot le ene nacije) ter “Kitajce”, ki so ponavadi posplošeni sinonim za Azijce.

Odgovorov na to vam seveda ne morem dati, vsaj ne verodostojnega. Vsaj ne še zdaj. Morda čez nekaj let, ko me bo misel na ta fenomen tako sprovucirala, da bom doživela razsvetljenje in izdala najdebelejšo knjigo na svetu. Do takrat pa naj zaključim ta blog še z opombo, da bi se dalo tudi o tem, kakšne ugotovitve in odgovori so “verodostojni” ali “znanstveni”, še precej burno razpravljati; morda tudi z nekaj užaljenimi šobami, ki so odlična alternativa tistim, ki uspejo imeti zadnjo besedo ;)

Mira