Katarina Sosič


Mednarodni znanstveno-umetniški simpozij Senzorialno v gledališču – na sledi vonjav v vsakdanjem življenju in onkraj njega se je, kot so zahtevali zakoni poetične ironije, odvil na pol na daljavo v napol prazni dvorani in z vonjem po prepotenih zaščitnih maskah. Bilo je 15. in 16. oktobra 2020, ko je bil na sporedu v okviru 55. Borštnikovega srečanja, a so se že začele vrstiti nove prepovedi in omejitve, ki naj bi (z veliko zamudo) poskušale omejiti širjenje tedaj ne več tako novega koronavirusa in preostanek celotnega festivala se je znašel v negotovosti. 

Ukrepi so bili že tako ali tako strogi. Gosti iz tujine so se lahko javili zgolj po včasih bolj in včasih manj zanesljivi internetni povezavi, v dvorani v mariborskem Vetrinjskem dvoru pa so bili fizično prisotni, vsak na svojem osamljenem stolčku, spodobna dva metra stran od vsakega soseda, zgolj govorniki iz Slovenije, nekaj organizacijskega in tehničnega osebja ter me, skupina petih študentk z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki smo tam opravljale prakso.

Na sledi vonjav - simpozij na Borštnikovem srečanju - Toporišič, Jenič, Novak, Jan Zoran, Muršič -
Slika 1: Utrinek s simpozija. Na sliki so Tomaž Toporišič, Barbara Pia Jenič, Aleš Novak, Mojca Jan Zoran in Rajko Muršič. Avtor: Boštjan Lah.

Pri izvedbi interdisciplinarnega simpozija sta združili moči Filozofska fakulteta ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (natančneje oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ter za dramaturgijo) ob sodelovanju Slovenskega gledališkega inštituta ter gledališča Senzorium. Čeprav večina med nami, študentkami na praksi,  ni imela veliko izkušenj z gledališko umetnostjo (in glede na to, kakšno leto je bilo za nami, dvomim, da se je to kaj bistveno spremenilo), so bila mnoga vprašanja, ki so bila odprta na simpoziju, zanimiva tudi za nas. Navsezadnje je svoje delo na njem predstavilo tudi več pripadnikov naše (bodoče) stroke, skupaj s strokovnjaki z različnih področij, od gledališča do psihologije in umetnostne zgodovine, pri čemer niso manjkali ne umetniki ne akademiki, ki so predstavljali svoje poglede na problematiko čutov in čutnega onkraj zgolj vida in sluha. Cilj srečanja, ki se ga je precej gostov lahko udeležilo zgolj avdio-vizualno,  je bil opozoriti prav na sorazmerno zanemarjenost ostalih čutov v znanosti ter predstaviti načine, na katere jih je mogoče s pridom uporabiti v gledališču ter drugih uprizoritvenih praksah. Ti lahko namreč omogočijo gledalcem bogatejšo izkušnjo z večplastnostjo doživljanja, ki jo prinašajo s seboj.

  Simpozij je bil zamišljen ob spremljavi senzorialne predstave, ki pa je bila v luči takrat svežih epidemioloških ukrepov odpovedana, ter čutnih sprehodov po Mariboru. Ti na srečo niso doživeli iste usode. Rajko Muršič, profesor na našem oddelku in glavni razlog za prisotnost študentk etnologije in kulturne antropologije na dogodku, je uspel izvesti vse tri načrtovane čutne sprehode po Mariboru, od katerih smo se me udeležile dveh. Priznam, da sem sama prvič slišala za obstoj te oblike v elektronskem sporočilu s programom simpozija. Kot se je izkazalo, gre v osnovi za sprehod, ki je izveden v tišini – torej brez pogovorov, pri čemer je cilj, da se vsak sodelujoči poskuša osredotočiti tudi na druge čute, ne zgolj vid. Koncept je verjetno najlažje predstaviti skozi primer, tako da tukaj navajam vtis, ki ga je zapisala ena od mojih kolegic:

Sprehod, med katerim smo brez besed prehodili del Maribora in prebrodili marsikatero lužo, je spremenil moje dojemanje okolice. Ugotovila sem, kako težko se je osredotočiti na zvoke ter vonjave, ki me obdajajo, in se v celoti potopiti vanje. Sprva je vsak znak, avtomobil in človek predstavljal motnjo, kmalu pa sem se sprehodu prepustila in dovolila vonjavam večera in zvokom zapiranja lokalov, da privabijo na plan raznovrstne asociacije in spomine. Kljub temu, da Maribor slabše poznam, sem občutila povezanost z mestom. Prav zvoki in vonji so mi mesto naredili bolj domače, zdelo se mi je, da prepoznam ulico, po kateri hodim prvič. Topot naših nog po asfaltu, pesku in listju se je ob določenih trenutkih poenotil in postali smo vojaki, ki enakomerno korakajo. Vonj po postanem cigaretnem dimu in pivu je na dan pripeljal spomin mojega prvega koncerta. (Liza Guštin)

Kot Mariborčanka sem imela nekoliko drugačno izkušnjo. Vsako ulico, ki smo jo prehodili, sem sama prehodila že stokrat. Kraji, kjer smo hodili v tišini, so v meni prebudili spomine nanje. Lokal, kamor sem hodila z mamo v času njene pol ure trajajoče malice, ker kosil v šoli nisem marala. Most, na katerem sem se tolikokrat borila z vetrom, ki mi je iz rok skušal iztrgati dežnik, in sem nato, tako ali tako že premočena, morala priznati poraz in ga zapreti. Klop v parku, okrog katere smo se s sošolci enkrat v srednji šoli pijani skupaj jokali, namesto da bi bili na zabavi. 

Takšni sprehodi sicer niso nič novega, kot mi je povedal program simpozija, četudi v Sloveniji še niso dobro poznani. In res, ko sem se z zadevo obrnila na spletni brskalnik, je bilo za večino slovenskih zadetkov odgovorno prav delo Rajka Muršiča, pri tistih v angleščini pa sem po brskanju dobila vtis, da so popularni predvsem na področjih vzgoje in turizma. Takšne in podobne oblike sprehodov pa so uporabne tudi v antropologiji. Na podobne odzive, kot sem jih na senzoričnem sprehodu imela jaz, se zanašajo tudi v projektu SENSOTRA, o katerem sta na simpoziju, o katerem je tukaj govora, govorila tudi njegova sodelavca Rajko Muršič in Helmi Järviluoma-Mäkelä. V okviru mednarodnega projekta s podnaslovom Čutne transformacije in transgeneracijski okoljski odnosi v Evropi med letoma 1950 in 2020 so raziskovalci v treh evropskih mestih, britanskem Brightonu, Turkuju na Finskem ter v Ljubljani spremljali sogovornike različnih generacij med sprehodi po teh mestih. Namen tega pristopa je bilo med drugim spodbuditi spomine na njihove pretekle in nekoliko manj pretekle čutne izkušnje v danem okolju. Interaktivno predstavitev zbranega gradiva je mogoče pogledati, poslušati in preklikati tukaj:

 Na tem mestu jaz zaključujem. Tisti, ki bi vas tematika zanimala bolj podrobno, pa si, vsaj v času pisanja te objave, lahko ogledate posnetka obeh dni simpozija na naslednjih povezavah: