Maruša Marn Eržen

Pokopališča so sama po sebi prostor, kamor pokopavamo umrle. A če izhajam iz sebe kot človeka ali pa iz sebe kot raziskovalke, so pokopališča veliko več kot samo zamejeni del prostora, ki ima svoj namen. Pokopališče je v mojih očeh sila nenavaden kraj, in ravno ta nenavadnost, deviantnost in numinoznost v meni vzbujajo zanimanje tako za obiskovanje pokopališč kot tudi za etnološko ali antropološko raziskovanje. 

Zgoraj sem v opisovanju občutkov uporabila termin ”nenavadno”, ki sicer sam po sebi ne pove veliko. Enak termin je v svojem delu Religija v svojem bistvu in manifestaciji uporabil Van der Leeuw, ki ga je povzel Jean Cazeneuve v delu Sociologija obreda (1986: 56–57):

”Kadar uporabljamo izraz ”nenavadno”, ker boljšega pač ni, potemtakem ne smemo pozabljati, da je nenavadno v svetu divjakov močno razširjeno. Zanje to ni nekaj negativnega, temveč je razkritje nekega drugega sveta, drugačnega od sveta pravil – to se pravi, prav sveta numinoznega, v katerem je vse mogoče in hkrati strašljivo, ker je nepredvidljivo in nezanesljivo, in sicer prav zato, ker ni odvisno od pravil. Kar je mogočno in hkrati grozeče, se najprej kaže kot tisto, kar je drugo.” 

Pokopališče je zame prostor, kjer se srečujeta smrt in življenje, mrtvi in živi. To je prostor, ki je skozi celotno naše življenje vpet v nas, o njem se učimo, poslušamo in razmišljamo.

Je pa pokopališče tudi prostor, ki ima zapovedana pravila in norme, ki so velikokrat zapisana, velikokrat pa naletimo na takšne, ki jih ne najdemo v uradnem listu ali pravilnikih, kot je na primer govorjenje na pogrebu ali pokopališču, ter za katere ne vemo točno, kako naj jih opredelimo in kako naj si jih razlagamo. In kaj ljudje na pokopališčih lahko počnemo in česa ne? Kaj nam narekuje obnašanje? Gre za sodobne določevalce norm, sodobne upravitelje pokopališč ali je to neka bolj tradicionalna avtoriteta, na primer župnik? Je pogojeno z našo omiko, ki nam jo je privzgojila družba? In kakšno vlogo pri vsem tem odigra pokopališče kot sveti prostor?

Fotografija 1: Mirnopeško pokopališče ponoči, avtorica: Maruša Marn Eržen

Država kot določevalka norm na pokopališču v Mirni Peči

Tista, ki ”prva določa” norme in pravila v sodobnem času, je gotovo državna in občinska zakonodaja. Dolenjski uradni list (2018) ponuja Odlok o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč na območju Občine Mirna Peč iz leta 2005. V odloku Občine Mirna Peč lahko najdemo splošna določila glede pokopališča, pravila pogrebnih svečanosti, zadolžitve glede urejanja pokopališča, pravice in obveznosti izvajalcev javne službe in uporabnikov ter kazenske odločbe. 

Torej, na kratko, najdemo precej splošna določila, člena, ki bi govoril o obnašanju na pokopališču, pa v odloku ni zaslediti, za razliko od odlokov občin, ki se nahajajo v geografski bližini: te imajo v občinskih odlokih ali uradnih listih številne člene pravil obnašanja in tudi prepovedi

Razlog, da občina Mirna Peč v svojih pravilnikih ni zapisala ničesar podobnega, je lahko večplasten. Lahko da gre zgolj za to, da je občina Mirna Peč manjša in mlajša občina ter še nima tako razvitega upravnega aparata, ki bi v podrobnosti urejal vse dejavnosti v okviru občine. Drugi pogled bi lahko bil ta, da obnašanje ljudi, ki obiskujejo pokopališče (še) ne prinaša problemov v Mirni Peči. Tretji argument pa bi lahko bil ta, v lokalni skupnosti Mirne Peči menijo, da je podajanje takšnih norm in pravil v pristojnosti tradicionalnih avtoritet, torej na primer župnika. 

Tradicionalne avtoritete kot določevalke norm na pokopališču v Mirni Peči

Kot tradicionalne avtoritete in določevalci, kaj lahko in česa ne smemo početi, so prav gotovo lahko nastopali in še nastopajo tudi duhovniki, ki so v preteklosti službovali ali pa sedaj službujejo v Mirni Peči. So avtoritete, ki na neki način še vedno krojijo vsaj del družbenega življenja. Vsaj nekateri Mirnopečani v župniku vidijo avtoriteto, a to ni tako nenavadno. Mirnopeški župnik meni, da je njegova vloga na pokopališču, poleg vsega ostalega, tudi podajanje norm in pravil. Ljudje na svetih območjih potrebujejo nekoga, ki ima neke vrste oblast, da jim pove, kaj se lahko in kaj se ne sme početi: 

         ”Ljudje potrebujejo nekoga na pokopališču. Zaradi njihovega miru. Kot zagotovilo. In ravno to   je to. Potrditev tistega. Zagotovilo, da je stvar v normi. Da ni izven. Da se čutijo varne, a ne? Vpliv, ki ga imam kot župnik, v tem smislu, da govorim o odnosu do rajnih in v zvezi s tem tudi z obnašanjem na pokopališču.” (J. R. 2020)

Meni tudi, da se Mirnopečani pravil obnašanja sicer držijo. Bolj od norm in pravil odstopajo obiskovalci, ki ne živijo v Mirni Peči:

         ”Mislim, da se ljudje kar držijo pravil, no. Zlasti ob pogrebih. Ljudje, ki hodijo na pogrebe od drugod, se pravi tisti, ki niso iz Mirne Peči; jaz jih zelo težko prenašam. Ker hodijo gor klepetat. (J. R. 2020)

Je pa bil do obnašanja ljudi na pokopališču precej bolj kritičen župnik, ki je v Mirni Peči služboval pred desetletjem: 

     ”Mene moti, da pride v raztrganem jeansu, tudi če je že iz trgovine, tako. Pa za koliko si kravo kupil, se lahko tudi zunaj zmenita.” (J. Š. 2020)

Mirnopečani in njihovem pogled o normah in pravilih na pokopališču v Mirni Peči

Večina Mirnopečanov meni, da je obnašanje ljudi na pokopališču ustrezno. Primerno za ljudi, ki prav tako obiščejo pokopališče, primerno za tradicionalne avtoritete in v mejah pravil, ki jih je za območje pokopališča postavila država:

    ”Ljudje so na pokopališču tako, kot morajo biti. Lepo potiho se naredi, kar se mora, pa malo postojiš pri grobu, se malo pogovoriš s tistim, h kateremu si prišel, potem pa greš.” (I. M. 2020) 

”Ljudje se obnašajo normalno, nič nenormalnega ali pa čudnega ni. Morda kdaj komu zvoni telefon, ker ga ni dal potiho, ampak to bolj kakšnemu staremu človeku, ki ga je pozabil ugasniti ali pa ga sploh ne zna. Pa morda kdaj kdo prižge kakšen cigaret, ampak saj ni nič takega. Da bi pa kakšen pes prišel s kom, pa nisem še videla. Včasih je bil kakšen potepuški, samo ne velikokrat.” (M. M. 2020)

So pa tudi izjeme, ki menijo, da je obnašanje na pokopališču neprimerno, predvsem med mladimi. Moti jih predvsem oblačenje ljudi: ”Ja, takšen kot iz štale pa res ne smeš priti gor” (J. H). Motijo jih tudi pogovori po telefonu in obnašanje Mirnopečanov ob dnevu spomina na mrtve. V mislih imajo tradicijo, poimenovano sveče na cvinger, ki se v Mirni Peči dogaja že več kot 120 let. Manjša skupina Mirnopečanov se na večer 1. novembra zbere na pokopališču in posamezne sveče, ki gorijo na grobovih, odnese na obzidje pokopališča (cvinger). Izvor in prvotni razlog nošenja sveč ni znan, v zdajšnjem času pa gre za altruistično gesto do vseh pokojnih občanov: 

Pa te sveče, ki jih raznašajo na dan mrtvih, kot da je to čemu podobno, no.” (M. M. 2021)

Fotografija 2: Postavljanje sveč na cvinger, avtor: Enej Šuštar