Andrej Vuksanović

V prispevku se bom osredotočil na primera dveh držav in njunega soočanja z globalizacijskimi tokovi ter kapitalizmom. Gre za majhni otoški državi Nauru ter Antigva in Barbuda. Prva se nahaja na Pacifiku, slednja pa v Karibskem morju. Obe državi sta nekdanji britanski koloniji, ki sta neodvisnost dosegli v drugi polovici 20. stoletja. Navkljub samostojnosti sta državi še danes talki neokolonialne in neoliberalne politike. 

Nauru je mikrodržava in otok v Pacifiku, ki leži severovzhodno od Papuanske Nove Gvineje. Otok je precej ločen od preostalih pacifiških držav; najbližja soseda je eden od otokov države Kiribati, od katerega je Nauru oddaljen približno 300 kilometrov. Nauru je tretja najmanjša država na svetu (po Vatikanu in Monaku), ki je danes ne ogroža le revščina, temveč tudi izumrtje. Kot sem že omenil, je otok precej izoliran od najbližjih naselbin in je tudi nasploh težko dostopen. V preteklosti je ta izoliranost botrovala k razvoju lastnega jezika in kulture. Šlo je za matrilinearno ribiško kulturo melanezijskega in polinezijskega porekla. Evropejci/kolonizatorji so na otok prispeli v 18. stoletju in ga (danes nekoliko ironično) oklicali za Pleasant Island (Prijeten otok). V naslednjih letih je bil Nauru izmenično kolonija tako Združenega kraljestva kot Nemčije. V času prve svetovne vojne so ga okupirali Avstralci kot del britanskega imperija in pregnali nemške kolonialiste. Med drugo svetovno vojno so otok zasedli Japonci, osvobodili pa so ga zopet Avstralci. Po koncu vojne je Nauru najprej spadal pod skupne države Združenega kraljestva (Commonwealth), leta 1968 pa je dosegel neodvisnost

Novonastala država je postala tarča multinacionalk, ki so želele izkoristiti edino naravno bogastvo Nauruja, fosfat iz ptičjih iztrebkov – Nauru je priljubljeno ”postajališče” za ptice selivke. Območje oziroma rudniki tega fosfata zajemajo kar dve tretjini površine otoka, kar je omogočalo ekspanzivno rudarjenje ter izvažanje edine surovine, ki jo premore otok. Državna oblast je prevzela nadzor nad rudniki fosfata v 70. letih prejšnjega stoletja, kar se je obrestovalo v 80. letih, ko je postal Nauru ena bogatejših držav na svetu. V tistem obdobju je imel Nauru najvišji BDP na prebivalca na svetu. Bil je tudi priljubljena davčna oaza za Avstralce in Novozelandce. Ljudje so bili nezaposleni po svoji izbiri in živeli lagodno. Vendar je v 90. letih fosfata začelo primanjkovati, kar je ohromilo gospodarstvo in lagodno življenje otočanov. Za državo, ki nima drugih virov prihodka, je bil to močan udarec. 

(Slika 1: ostanki rudnikov fosfata na Nauruju, neimenovan avtor) 

Prst je zaradi pretiranega rudarjenja porozna in ni primerna za naselitev ali poljedelstvo. Vso hrano in pijačo na otoku uvažajo. Veliko so trgovali z Avstralijo in Novo Zelandijo, ki sta npr. uvažali hrano in vodo v zameno za fosfat. Izvažali so ga tudi npr. v Nigerijo in Južno Korejo. Ko je tega zmanjkalo, je Nauru za finančno pomoč prosil Avstralijo, ki je v zameno za pomoč na otoku zgradila begunske centre (podobne, kot jih ima npr. Španija v Ceuti) za begunce iz Irana in Afganistana. Prav tako so morali sprejeti nekaj avstralskih zapornikov.

Tako je danes Nauru država brez naravnih virov, brez izvoza in skoraj nenaseljiva. Primorana je sprejemati begunce in zapornike v zameno za hrano in vodo. Poleg vsega tega velja omeniti tudi krizo prebivalstva, ki je med najdebelejšimi na svetu. Pogoste so srčne bolezni, depresija in diabetes. S turizmom skorajda ne služijo, prebivalstvo upada in nasploh živi v revščini. Zgolj 30 let nazaj je bil Nauru bogata država in priljubljena davčna oaza. Vendarle je morda ena bolj zaskrbljujočih novic za državo ekološke narave. Otok tone in predvideva se, da bo še v tem stoletju potopljen – kot posledice dviganja morskih gladin. Težko ima država slabšo prognozo za prihodnost, kot jo ima Nauru. 

Drugi primer, ki je nekoliko bolj optimističen, zadeva državo Antigva in Barbuda. Država je sestavljena iz dveh otokov, ki sta tudi omenjena v imenu države. Leta 2017 je orkan Irma pustošil po Karibih in poškodoval 95 % vse infrastrukture na otoku Barbuda. Prebivalce Barbude so začasno preselili na Antigvo, dokler ne obnovijo porušenih zgradb. V prvem času po nesreči je bila Barbuda popolnoma nenaseljena. Prebivalci obeh otokov se med seboj ne razumejo najbolje. Prebivalci Barbude nad odločitvijo vlade niso bili najbolj navdušeni, saj so sumili, da pri selitvi ne gre za humanitarnost, temveč za poslovno odločitev. Nekateri prebivalci Barbude so se želeli vrniti na svoj otok ob prvi priložnosti: leto pozneje se jih je vrnila večina, do leta 2019 pa skoraj vsi. 

Otok Antigva je gospodarsko bolj razvit in turističen od obeh otokov. Barbuda je poznana po neokrnjeni naravi, plažah in svoji tradiciji kljubovanja oblasti iz Antigve. Domačine skrbi, da je vlada izkoristila naravno nesrečo za gradnjo luksuznih letovišč s tujim kapitalom. Že vrsto let naj bi imela vlada, ki je stacionirana na Antigvi, ambicije po turistifikaciji Barbude in izkoriščanju naravnih potencialov otoka, čemur domačini strogo nasprotujejo. Ravnatelj Barbudske srednje šole se je na otok vrnil zelo hitro po pustošenju orkana Irma. Sumljivo mu je bilo, da na otoku ni elektrike, je pa slišal za gradbena dela na letališču

(Slika 2: Gradbišče na Barbudi, avtorici: Rebecca Boger in Sophia Perdikaris)

V članku Linde Pressly, ki govori o tej situaciji, sem naletel na dve izjavi domačinov Barbude, ki sta se mi zdeli zelo reprezentativni za ponazoritev odklonilne mentalitete do potencialnega razvoja turizma s tujo investicijo.

Motijo me številni bogati domovi in resorti, ki se gradijo na otoku. Na ta način ne bomo mogli drugače služiti in živeti, kot s tem, da bomo delali za tuje lastnike. 

Vlada želi spremeniti in razvijati turizem na Barbudi s tujimi investicijami. Ne morejo biti vsi karibski otoki turistična Meka.  

Prebivalci Barbude si želijo ohraniti avtonomnost in neokrnjenost otoka, na kateri so nadvse ponosni. Selitev prebivalcev Barbude na Antigvo je bila torej zvijača, zamaskirana v človekoljubje. Prebivalci Barbude so to precej hitro prepoznali in se želeli čim prej vrniti domov, četudi objekti niso bili v celoti obnovljeni. Antigva želi iz Barbude narediti turistični, rajski, karibski otok, kar pa domačinov niti najmanj ne zanima, ker bolj vrednotijo lastno emancipiranost in suverenost kot razvoj in zaslužek. Že lastni oblasti ne dovolijo vmešavanja v njihovo življenje, kaj šele tujim investitorjem. Primer Barbude se mi je zdel zanimiv predvsem zaradi kljubovanja in prepoznavanja slabih lastnosti turistifikacije. Izkoriščanje naravnih bogastev otoka lahko, navkljub puhlicam o gospodarskem napredku in boljšem življenju, vodi v gospodarsko, zdravstveno in ekološko krizo, kot je to, žal, pokazal primer Nauruja.