Meta Poklukar

Medvojno obdobje slovenskega alpinizma je dobilo svoj epilog šele po drugi svetovni vojni z vzponom Pavle Jesih in Joža Čopa v osrednjem stebru Triglavske severne stene. Vzpon je skupno trajal pet dni, oba pa sta bila zaradi prepovedi plezanja med vojno fizično nepripravljena. Tretji dan je Pavla Jesih v steni omagala, Čop pa je sam izplezal preostanek smeri. Po dveh dneh je tudi Pavla stala na vrhu Triglavske severne stene. Do tja je zmogla sama, reševalci so jo zgolj varovali z vrvjo, zato bi bilo prav, da ta dogodek prepisujemo tudi njej. Pavla Jesih in njene goreJoža Čop | Slovenski grobovi

Pavla in Joža naj bi bila dogovorjena, da bi novo smer v primeru uspeha poimenovala Skalaški steber. A zgodilo se je drugače – smer so namesto njiju dokončno poimenovali drugi. Najprej so jo poimenovali Centralni steber, nato pa Čopov steber, čeprav bi glede na njun dogovor verjetno morala biti Skalaški steber ali smer Čop-Jesih, navajata Čokl in Mikša. Smer sta 18. in 19. avgusta 1948 prva ponovila France Avčin in Daro Dolar. V svojem članku v Planinskem vestniku je Avčin ves čas nedvoumen, komu je treba pripisati vse zasluge za preplezano smer. Iz njegovega pisanja lahko zelo hitro razberemo tudi splošno mnenje takratnih plezalcev. Avčin je zapisal: »Kajti alpinska dejanja, ki jih je Joža izvršil v Centralnem stebru, so izredna dejanja izrednega človeka. Tako bomo sedaj malo težje junačili tam za Aljaževim domom pred obličjem Stene, ponavljajoč Jožev steber kar z očmi in jezikom, češ: ‘E, če je Joža s petimi križi in z netrenirano Pavlo povrhu prišel preko, že ne bo kaj tako posebnega vse skup’«. Čop naj bi torej Pavlo spravil čez, njen vložek pa se je zdel plezalcem precej zanemarljiv. To seveda ne drži. Pavla vse do ključnega mesta smeri večinoma res plezala kot druga v navezi, a je vsa težka mesta preplezala brez Joževe pomoči. Joža sam celotne smeri tudi nikakor ne bi mogel preplezati v solo vzponu. V smeri ga je na ključnih mestih varovala Pavla, kar pomeni, da je vsaj del zaslug tudi njen. Tudi na koncu je izplezala sama, kar pomeni, da je smer preplezala brez pomoči.  

Ženskih plezalk kot sebi enakovrednih, razen redkih izjem, kot sta bila na primer Ciril Debeljak – Cic in Rado Kočevar, niso videli niti takratni slovenski mojstri plezanja. Dekleta so v gore ali druge nižje ležeče stene s seboj pogosto jemali zgolj zato, da bi jim kuhala in delala družbo. Danica Blažina se v enem izmed intervjujev spominja opazke Marjana Keršiča – Belača v letih po ženskem tečaju v Vratih, ko je ob novici, da je bila ponovljena težka smer v Ojstrici, dodal, da »smer že ne more biti preveč težka, če jo je preplezala baba«. Smer, ki sta jo takrat preplezala Danica Blažina in Rok Preložnik, je Herletova smer v Ojstrici, ki je še danes spoštovanja vreden plezalni dosežek, v kontekstu povojnega časa pa še toliko bolj. 

https://www.friko.si/sites/default/files/styles/juicebox_medium/public/pictures/novice/2019/vrh.jpg?itok=rntmXiqs

Očitno je tudi, da plezalke povojne generacije niso nikoli smele, ali pa zgolj izjemoma, plezati kot prve v navezi. Kar je protislovno, kajti pred drugo svetovno vojno, v obdobju »alpinističnega matriarhata« Pavle Jesih in Mire Marko Debelak, sta bili slednji ne samo enakovredni, ampak celo boljši od večine takratnih plezalcev, če kot merilo upoštevamo število preplezanih prvenstvenih smeri, ki sta jih preplezali v vodstvu ali izmenično, in težavnost, ki sta jo bili sposobni preplezati. Pavla in Mira sta plezali kot prvi v navezi, medtem ko alpinistke povojne generacije tega »privilegija« praviloma niso imele.Cokl_zenski_tabor_2a

Prva ženska (jugoslovanska) alpinistična odprava je odšla na pot v Pamir junija leta 1982. Mariča Frantar je kot vodja odprave takole zapisala v Alpinistične razglede: “Mislim, da je uspeh v tem, da ima sedaj tudi Jugoslavija žensko alpinistično ekipo, ki se lahko sama odpravi v najvišje predele sveta. Koliko držav ima to? Malo. Vendar pa to ni odvisno le od tehnične zmožnosti posameznic, čeprav je tudi to eden od bistvenih elementov. Vendar posameznica ni ekipa. Uspeh je v tem, da se je pri nas po raznih krajih in odsekih raztresenim posameznicam uspelo združiti v tako ekipo. Sedaj je treba paziti, da ta ekipa ne razpade, čeprav se bodo posameznice menjavale. Tako bo naš slovenski in jugoslovanski ženski alpinizem sčasoma temu uspehu lahko pridružil še nove, višje vrhove in težavnejše smeri.” Na Pik Komunizma (7495 m) so se povzpele po severni steni in preplezale Borodkinov steber, ki sega do višine 6200 metrov. Sledil je 300-metrski spust na plato, vzpon na predvrh Pik Dušanbe in vzpon na sam vrh. Po petih dneh vzpona je na vrhu stalo sedem udeleženk, ki so s tem vzponom dosegle tudi jugoslovanski ženski višinski rekord. Kot pravita Mikša in Golob, so naša dekleta so kot odprava odšle na pot še enkrat, in sicer na Južno Anapurno. To je bilo leta 1986, ko so poskušale z vzponom po jugozahodnem grebenu, a vrha niso dosegle. Čeprav je iz tega nabora naših alpinistk izšlo nekaj močnih in nadarjenih himalajk, kot je bila poleg Frantarjeve in Štremfljeve še Vlasta Kunaver, ki je leta 1987 skupaj s Sandijem Marinčičem dosegla vrh Trisula (7120 m), pa se nikoli več niso organizirale v kakšen večji skupni projekt v najvišjih gorah sveta. Delovale ali, bolje rečeno, delovali sta bolj vsaka zase, vsaj kar zadeva himalajske odprave.https://www.friko.si/sites/default/files/styles/juicebox_medium/public/pictures/novice/2017/pamir_1982_friko.si_nsl.jpg?itok=Mp3WuwSY

Dojemanje žensk v športu je bilo pred dobrim stoletjem enako predstavi o ženskah v vsakdanjem življenju. Odvisne naj bi bile od moških in neaktivne, zaradi česar je bilo torej udeleževanje žensk v športu oteženo. Prav tako so menili, da žensko telo ni ustvarjeno za telesne napore. Toda telovadba in šport sta bili kulturni noviteti, ki sta ženski nudili možnost uveljavljanja na individualnem in družbenem področju ter pripomogli k spreminjanju tradicionalnih mnenjskih stereotipov o ženski, primernih dejavnostih zanjo ter o njeni družbeni vlogi. Ženske so zato že v začetku 20. stoletja položile trdne temelje kvantitativnega in kvalitetnega razvoja ženskega športa in telovadbe, ki se je nato pokazal v naslednjih desetletjih. V medvojnem obdobju, ki je bil čas prenove, sta pustili pomemben pečat Pavla Jesih in Mira Marko DebeljakMarija Frantar – Mariča – Planinski Muzej

Veliko zgodb pa dobiva epilog šele danes. Ženska naj bi se po vojni osredotočala na vzgojo otrok in gospodinjstvo, ne pa na šport. Šport so ženskam ponekod odsvetovali, saj naj bi negativno vplival na njihove reproduktivne funkcije. V Jugoslaviji, kjer so imele ženske enake pravice kot moški, vsaj na papirju, se tudi v praksi kaže, da stvari niso bile dosti drugačne. Tiste, ki niso imele stalnih soplezalcev, so imele pri plezanju bistveno manj možnosti od moških soplezalcev. Predvsem po zaslugi nekaterih, ki so kljub možnostim opravile izjemne vzpone, so se alpinistke počasi začele vedno bolj uveljavljati. Poskusi, da bi jih ločili od moških in jih za plezanje šolali posebej, so samo spodbudili željo po tem, da so kmalu dokazale, da so jim v marsičem enakovredne. V tem obdobju je ženski alpinizem v Sloveniji naredil ključne korake na poti k enakopravnosti. Marija Frantar - Mariča - YouTube