Mirjam Perez Zelenc

V Venezueli se je v okviru ekonomsko-politične in socialne transformacije devetdesetih let in kasneje močno preoblikovala tudi podoba religije in verovanja. Slednje potrjuje opozorila številnih antropologov starejše generacije, kot je bil na primer Tylor, ki so za razliko od religiologov religijo raziskovali v kontekstu kulture in ne izolirane od nje. Čarovništvo je bilo v Venezueli pred tako imenovanim socializmom enaindvajsetega stoletja prepovedano, zato so se ljudje skrivali in prakticirali črno magijo izven javne sfere. Z novim predsednikom se je prakticiranje čarovništva močno razširilo na podlagi številnih dejavnikov: možnosti svobodne odločitve o verovanju, prevzema religije santeria s Kube in s tem prakticiranja magijskih ritualov znotraj vladne elite in njenega podaljška ter ekonomsko-politične in socialne krize, ki je oživela stare magijske prakse. Ljudje v Venezueli z besedo brujeria (čarovništvo), na široko označujejo vse vrste črne magije, ki ni povezana s krščanstvom. Los curaderos (zdravilci) so krščanski duhovni specialisti, ki s pomočjo krščanskih svetnikov in molitev zdravijo zli oko, bradavice, herpes zoster ali druga psihična ali fizična stanja. V prispevku bom predstavila etnografkse izkušnje, ki jih Venezuelci razumejo kot čarovništvo. Naj naštejem nekaj etnografskih primerov čarovništva z andskega območja pokrajine Tachira v Venezueli.

Ko sem se sprehajala po ulici El Cobra, sem videla gospoda, ki je deloval fizično in psihično prizadet. Z jakno je opletal po uličnih psih in vsevprek pljuval. Ko sem domačine vprašala, kaj se mu je zgodilo, so dejali, da je bil vedno normalen, en dan pa se je zbudil tak. Nekdo ga je začaral.

Marsikatero nenadno spremembo so ljudje razlagali z izvajanjem čarovništva. Vse, česar ni bilo mogoče pojasniti ali je vsaj na prvi videz tako delovalo, je rezultat magije. Zanimivo je bilo opazovati, da so tudi osebe, ki načeloma niso verjele v prakticiranje čarovništva, ponujale isti odgovor, četudi z obilico norčevanja. 

Neki moški mi je dejal, da je nekega večera spal, v zibelki zraven njega pa je bil sin. Kar naenkrat je videl, kako otrok lebdi v zraku in naj bi šel proti oknu. Moški ni mogel narediti nič, saj je nekaj pritiskalo na njegovo oprsje. Dejal je, da je imel njegov otrok kot dojenček zelo sladko kri, zato mu ga je čarovnica želela ukrasti. K sreči je v sobo vstopila neka sorodnica, ki je čarovnica ni mogla nadzorovati in je otroka spustila. 

Različna fizična stanja, ki so ljudem vzbujala nočne more, so prav tako razlagali skozi primere čarovništva. Sogovorniku, ki mi je podal zgornjo zgodbo, so se družina in prijatelji velikokrat smejali, češ da mu je s čarovniškimi razlagami ‘oprala možgane’ teta, ki si je vse, kar je neobičajnega, razlagala z nadnaravnim. 

Neka ženska je bila ljubosumna na ženo svojega nekdanjega partnerja. Nekega dne jo je nekdanji partner prosil, naj za dva tedna popazi otroke, saj sta z ženo delala v oddaljenem kraju (njun odnos je bil na videz urejen). Ko je moškemu po nekaj letih umrla žena, je trpel strašne bolečine na hrbtu. Otroci so bili sumničavi in so v tem videli nekaj drugega. Ena izmed hčerk je dejala, naj razbijejo steno v določeni sobi. Nekaj časa so razbijali steno, ko so našli dve lutki. Moškega in žensko. Verjeli so, da je to napravila nekdanja partnerica očeta, ker se je želela maščevati, saj jo je nekdanji partner zapustil.

Prakticiranje vudujske magije je prav tako popularno med določenim delom prebivalstva. Izvajanje ali razlaganje čarovništva je vsekakor zelo kompleksno in ga je potrebno raziskovati na podlagi starosti, odnosov med ruralnim in urbanim okoljem, družbenega razreda in etnične pripadnosti.

Drugi vidik brujerie, torej čarovništva, se umešča v državni kontekst nekdanjega predsednika Venezuele, Huga Chaveza. Santeria se je pojavila na Kubi ob koncu 19. stoletja kot rezultat sinkretičnosti med praksami jorubskega ljudstva (pripeljanih kot afriških sužnjev) in formalnimi vplivi iberskega katolištva. V kontekstu, ki so ga narekovale belske in evrocentrične kolonialne sile s svojimi ukrepi, je bila santeria, tako kot druge afro-kubanske religije (palo monte in abakuá), dolgo časa stigmatizirana kot “čarovništvo”, “črna magija”, “zaostali in zločinski kult” in njeni izvajalci marginalizirani in diskriminirani. Čeprav so se z zmago kubanske revolucije pojavili novi prostori prepoznavnosti afro-kubanskega prebivalstva, danes še vedno obstajajo nekateri stereotipi in predsodki. Kot posledica sprostitve prepovedi izvajanja čarovništva in ob njegovem elitnem favoriziranju se je prej prepovedano čarovništvo močno razširilo, s čimer so se elite približale ljudstvu v vsej njegovi raznolikosti. Chavez je tako imenovano babalawos oziroma santerio prevzel od nekdanjega predsednika Kube, Fidela Castra.  Sodelovanje med Castrom in Chavezom je v Venezuelo poleg socialistične revolucije prineslo tudi spremembe v verovanju in ritualnem prakticiranje magije v okviru sinkretične verovanjske prakse babalawos, ki jo razumejo kot ločino javnih uslužbencev, to je Chavezovih ljudi, vojakov, vseh, ki so skupaj z njim verjeli v moč magije in žrtvovanja za namen uspeha, pridobitve bogastva in maščevanja sovražnikom. V času svoje oblasti je Chavez na tisoče ljudi poslal na Kubo na različna poklicna izpopolnjevanja in izmenjave, znotraj katere so se izobraževali tudi s pomočjo zgoraj omenjenih verskih praks. Vsi vojaki so šli skozi ta proces in se vrnili nazaj v Venezuelo kot pripadniki santerie.  https://gdb.radiotelevisionmarti.com/0A4DDA64-E429-4F94-B270-02F9C2E2826A_w1597_n_st.jpg

Pripadniki santerie se oblačijo v bela oblačila in izvajajo različne obrede. Ljudje pravijo, da gre načeloma za religijo brez temačne vsebine, da pa se je posamezni izvajalci ob pridobljenem znanju vseeno lahko poslužujejo. Izvajajo obrede, kjer med drugim na brutalne načine koljejo živali. Pripadniki santerie morajo svojim svetnikom (a sus santos) darovati žrtve, ki so lahko nekaj minimalnega (glede na težo želje), kot je bombon, ali velike živali, kot je krava, kadar gre za večje želje. Chavez naj bi po pripovedovanju ljudi žrtvoval res velike živali, kot so žirafa, slon in podobno. Lahko sklepamo, da so bile njegove zahteve ali želje res velike. Pripadniki darujejo živali svojemu santu. Santo je lahko katoliški svetnik ali druga osebnost, ki nima zveze z omenjenimi svetniki.   

Naj z dvema kratkima primeroma orišem povedke, ki krožijo po Venezueli o različnih žrtvovanjih z namenom izpolnitve prošenj vernikov. 

Neki človek je ubil svojega soseda. Razlogi naj bi bili povezani s kriminalnim početjem. Želel se je izogniti zaporu in je za pomoč prosil botra (padrino) babalawosa, naj mu pomaga. Padrino je v glavo koze položil dva lističa, na katerih sta bili napisani imeni tožilcev, ki sta prevzela primer. Na dan sojenja se nista prikazala na sodišču.

Padrino je religijski boter, ki je hierarhično vedno nad  ahijado, tako imenovanim krščencem, ki ga duhovno vodi in izvaja rituale. En padrino ima lahko na primeru Kube pod seboj od štiri do sto ahijadosov. Padrino naj bi bil tisti, ki si izbere svoje ahijadose in jih povabi k priključitvi.  

Chavez je izvedel, da ga je eden izmed sodelavcev izdal. Kaznoval ga je z zaporom. Izdajalec je poklical svojega padrina in ga prosil, naj mu pomaga. Iz zapora mu je uspelo oditi brez razlage. In prav tako je v zelo hitrem času prišel z enega konca na drugi konec države. Ljudje sumijo da je bil njegova pot prav tako povezana z magijo. 

Chavez naj bi imel sposobnosti komunicirati s samim Simonom Bolivarjem, osvoboditeljem Venezuele znotraj Velike Kolumbije v začetku devetnajstega stoletja. Zgodbe oziroma povedke, ki krožijo, so, kot vidimo, velikokrat povezane z maščevanjem, kriminalom, begom pred pravico in podobno. Altar para Chávez.

V eni izmed svojih aktivnosti naj bi Chavez skupaj z nekaterimi tesnimi sodelavci izkopal kosti Simona Bolivarja, kar naj bi mu škodilo do takšne mere, da je zbolel za rakom. Prav tako so zboleli tudi vsi ostali, ki so bili temu priča. 

Povišano prakticiranje magije in religije, ki ji nekateri pravijo polreligija, drugi ločina (sekta), je mogoče opazovati kot posledico ekonomsko-politične in socialne transformacije, skozi katero je Chavez peljal Venezuelo v socializem enaindvajsetega stoletja. Poleg politične in ekonomske organizacije je za pravo revolucijo po Fidelu Castru prevzel tudi religijsko podobo, ki pa je kljub karizmatičnosti in velikem vplivu ni uvedel kot državne religije, ampak je dopuščal versko svobodo. Danes je ne glede na spremembe krščanstvo še vedno glavna religija v državi.