Lea Anclin in Tina Žagar

Študentke in študentje smo se v študijskem letu 2019-2020 pri seminarju iz epistemologije vsakdanjega življenja posvetili dvema temama pod naslovom Premiki za prihodnost ter Nevidno življenje odpadkov. Že zaradi najinega življenjskega sloga, ki teži k čim manjši proizvodnji odpadkov in k njihovemu sortiranju, sva se odločili za slednjo. Že pred začetkom dela po skupinah sva se spraševali, kako v izdelavo takšne aplikacije oz. v iskanje rešitve za zmanjševanje odpadkov sadja in zelenjave zares vključiti etnologe in antropologe, na koncu pa se je izkazalo, da je etnološki pristop k iskanju takšnih rešitev še kako pomemben. Prvi korak našega dela je predstavljalo delo po skupinah sestavljenih iz kolegic ter kolegov našega oddelka, drugi korak pa je bilo sodelovanje s študenti in študentkami oblikovanja z Visoke šole (FH) Joanneum iz Gradca, pri čemer je bila naša vloga predstaviti ugotovitve iz predhodnega raziskovalnega dela ter skupaj z njimi razviti inovativno idejo. V pričujoči objavi bova tako poskušali strniti vtise tako o raziskavi kot o interdisciplinarnem sodelovanju.

V začetku smo v naši skupini sodelovale štiri študentke in veliko smo razmišljale o tem, kaj bi raziskovale v zvezi z odpadki. Odločile smo se, da se osredotočimo na sadje in zelenjavo, saj gre za najhitreje pokvarljive izdelke. Nismo se mogle izogniti dejstvu, da smo se zaradi epidemije bolezni COVID-19 znašle v izrednih razmerah, zato smo se morale raziskave lotiti drugače, kot bi se je sicer. Glavni vprašanji, ki smo si jih zastavile, sta bili, kaj se dogaja z odvečno hrano, predvsem hitro pokvarljivim sadjem in zelenjavo, in kako so se pri nas zaradi novega koronavirusa spremenile nakupovalne navade. Razmišljale smo v dveh smereh, in sicer da so si ljudje zaradi izrednih razmer delali zaloge hrane, kar bi lahko pripeljalo do kopičenja pokvarljive hrane in s tem do povečane količine živilskih odpadkov, na drugi strani pa smo razmišljale, da so morda ljudje ravnali bolj ekonomično in zato bioloških odpadkov skoraj niso ustvarjali, saj so skušali hrano porabiti v celoti. Spraševale smo se tudi, če in kako bo epidemija vplivala na nakupovalne navade v prihodnosti. 

Terensko raziskovanje, kot smo ga vajene, v času epidemije ni bilo izvedljivo, zato smo se morale znajti drugače. Pogovore z ljudmi smo tako opravljale na daljavo, z uporabo aplikacije Zoom. Govorile smo z devetimi mladimi sogovorniki in sogovornicami, živečimi v Ljubljani in starimi med 19 in 29 leti. Teme, ki smo jih zajele z vprašanji, so se dotikale nakupovalnih navad pred epidemijo in med njo; embalaže; lokacije in načina nakupovanja sadja in zelenjave, morebitnih alternativnih načinov oskrbe itd. 

Pri vseh se je zdelo, da imajo že dodobra utečene nakupovalne navade, ki se jim niso zdele problematične in zato niso videli potrebe po večjih spremembah (so ekološko ozaveščeni, poskušajo kupovati sadje in zelenjavo brez embalaže itd.). Prav tako epidemija ni prinesla večjih sprememb pri nakupovanju. Vsi sogovorniki in sogovornice so menili, da so med epidemijo, ko so bili doma, hrano v večini porabili in tako bili manj potratni. Zanimivo se nama je zdelo, da jih večina ni uporabljala opcij za alternativno dobavo hrane (neposrednega kupovanja od kmetov, dostave hrane na dom itd.). 

Ob analizi odgovorov se je tako zdelo, da nismo naletele na nobeno težavo, ki bi narekovala katerokoli konkretno rešitev. Glede na statistiko in naše lastne opazke o odpadni hrani smo se spraševale o točnosti informacij, ki smo jih prejele, ter o idealizaciji svojih domačih navad med našimi sogovorniki in sogovornicami. Naše ugotovitve bi morda bile precej drugačne, če bi lahko neposredno spremljale dejanske navade in ravnanja posameznikov ter posameznic, se z njimi odpravile v trgovino, beležile njihovo porabo hrane, spremljale njihove biološke odpadke ipd. Res je tudi, da se je naša raziskava osredotočala na mlade odrasle in razloge za takšne ugotovitve lahko iščeva morda že v samem šolskem sistemu, ki je bolj poudarjal izobraževanje o problematiki odpadkov ter nasploh onesnaževanje.

Drugi del našega dela je potekal na mednarodni delavnici z naslovom »Zelena in zabavna mesta prihodnosti« (Green and Fun Cities of the Future), ki smo jo izvedli med 4. in 7. majem v okviru interdisciplinarnega sodelovanja s študentkami in študenti oblikovanja z Visoke šole (FH) Joanneum iz Gradca. Našo skupino je na delavnici sestavljalo devet študentk in študentov, od tega smo bile štiri študentke etnologije in kulturne antropologije ter pet študentov in študentk oblikovanja, sodelovali pa smo na daljavo, s pomočjo aplikacij Zoom in Figma. 

Sam teden se je začel s predavanjem Ivane Drakulić, v katerem nam je predstavila koncept poigritve (angl. gamification), ki je nato predstavljal pomemben del našega potnejšega projektnega dela. 

Naši novi razširjeni skupini smo predstavile svoje dosedanje raziskovalno delo in izsledke, nato pa smo začeli skupaj razmišljati o tem, kako bi lahko zmanjšali količino odpadne hrane. Tudi pri tem smo se osredotočili na sadje in zelenjavo, slovenske študentke pa smo pri tem izhajale iz predhodno opravljenih pogovorov, informacij iz prebrane literature ter osebnih opažanj oziroma izkušenj.

Skupaj smo se odločili za zasnovo aplikacije, katere namen je povezovanje oseb iz gospodinjstev, ki imajo odvečno hrano, s tistimi, ki bi si je želeli ali jo potrebovali. Ugotovili smo, da na trgu obstaja že kar nekaj aplikacij s sorodnimi rešitvami, vendar nobena izmed njih ni bila prilagojena slovenskim in avstrijskim potrošnikom. Zdelo se nam je pomembno, da bi aplikacijo, ki je v osnovi angleška, prevedli tudi v slovenščino in nemščino, saj bi bila tako lahko na voljo širšemu krogu ljudi. Tako je nastala zamisel aplikacije Snack Savior. Pri naslovu smo se odločili, da imena ne bomo prevajali in ga pustimo vsesplošnega. Osredotočili smo se na naslednje točke: kdo lahko podari hrano; kdo lahko prevzame hrano; kako poskrbeti za varnost oseb in seveda na samo poigritev. V mislih smo imeli tudi, da mora biti aplikacija preprosta za uporabo, saj bo ustvarjena na načelu za ljudi od ljudi. 

Ob razvijanju svojih zamisli smo naleteli na veliko ovir. Največja je bila, kako motivirati ljudi. Prav pri tem je odigrala pomembno vlogo tudi poigritev. Z opravljenimi predajami hrane, razdelitvijo hrane med prijatelji in redno uporabo aplikacije bi ljudje zbirali “karma točke”, kot smo jih poimenovali, ki bi med drugim pripomogle tudi k razvijanju hudomušnega lika. Zamisel se nam je zdela dobra, vseeno pa smo poskrbeli za to, da smo stopili v stik z nekaterimi posamezniki in posameznicami ter jih povprašali o njihovem mnenju glede uporabnosti morebitne aplikacije: ali bi takšno aplikacijo sploh  uporabljali; ali bi bili pripravljeni podariti hrano oziroma ali bi jo želeli sprejeti in tako dalje.

Pri samem delu v skupini smo bile študentke etnologije in kulturne antropologije tiste, ki smo si prizadevale razvijati rešitev za ljudi in njihove potrebe. Občasno smo dobile občutek, da študentke in študentje iz Avstrije tega niso dobro razumeli, ampak so iskali predvsem rešitve, ki so se zdele zabavne, zanimive in privlačne zgolj njim. Študentke etnologije in kulturne antropologije smo jih morale zato pri delu večkrat ustavljati in opozarjati. 

Ta izkušnja nama je pokazala, da se bova kot bodoči etnologinji oziroma kulturni antropologinji morali še večkrat boriti, da naju bodo slišali, prav tako pa se bolje zavedava, kako zelo pomembno je sodelovanje, morda celo nujno, na področjih, kjer razvijamo nove rešitve, ki naj bi ljudem omogočale boljše in lažje življenje. Pri tem se pogosto poudarja interdisciplinarno sodelovanje – in prav je tako.