Značke

, ,

René Dopler

Gejevska partnerska razmerja v Sloveniji

Znanstveniki, ki se ukvarjajo s preučevanjem partnerskih zvez, pravijo, da je za uspešnost in dolgotrajnost odnosa potrebna obojestranska podpora in vzajemno razumevanje. Švab in Kuhar menita, da “partnerska razmerja postajajo vedno bolj definirana od znotraj, torej s samo partnersko zvezo” (Švab in Kuhar 2004: 42). Dodata, da partnerske zveze postajajo refleksivne zaradi ponavljajočih se vrednot, saj: “Partnerja sama določata, ali bosta v zvezi, pod kakšnimi pogoji ter kako dolgo. Obenem pa družbeni dejavniki, družbena pravila, norme in vrednote na oblikovanje partnerske zveze ne vplivajo več tako pomembno kot so nekoč. Posledica tega je, da partnerske zveze postajajo refleksivne /…/ Gre za vsakodnevno prevpraševanje razmerja, zaupanje, zavezanost, intimnost.” (2004: 42)

Gejevska partnerska razmerja so najboljši primer, s katerim lahko opišemo definicijo čistega razmerja, meni Giddens (2000: 189). Koncept čistega razmerja se lažje uveljavi v gejevskih partnerskih zvezah kot v heteroseksualnih zvezah, saj so v slednjih številni akterji, ki ovirajo spremembo zveze. To so na primer družbena neenakost žensk, borba moških za dominacijo in obstanek na vrhu družbenega položaja, dihotonomno strukturirani družbeni spoli (ženskost, moškost), ki ohranjajo zastarele in nazadnjaške patriarhalne modele partnerstva (Deenen, Gijs in Van Nearssen 1994: 426). Omenjeni dejavniki so veliko manj prisotni v gejevskih zvezah, ki v ospredje postavljajo refleksijo, izbiro in poudarjanje samo-inovativnosti ter delovanja, saj so

Moški (homoseksualni) pari zelo raznoliki. Različnim družbeno-socialnim in zgodovinskim pogojem se pridružujejo konstrukti erotičnosti, spola in intimnih razmerij, ki ustvarjajo bogate konstelacije moških (homoseksualnih) parov.” (McVinney 1988: 8)

Moški se pri prakticiranju seksualnosti, za razliko od žensk, poslužujejo bolj inovativnih pristopov in so po nekaterih raziskavah tudi manj naklonjeni zaprtim partnerskim zvezam (Adam 2006: 16). Zaprte in odprte partnerske zveze so običajno prikazane kot epistomologije (LaSala 2004), kjer kot dominantna kategorija prevladuje zaprta partnerska zveza in nasprotuje načelom odprte partnerske zveze (Ahmed 2004: 9). LaSala meni, da “moški za razliko od žensk bolj verjetno kognitivno ločijo ljubezen od spolnosti” (LaSala 2004). Green in Mitchell v svoji razpravi opišeta, da se v gejevskem razmerju poveča verjetnost doživetja izvenpartnerske seksualne izkušnje vsaj enega člana razmerja, torej da bi željo po primarnem seksualnem odnosu iskal izven svoje partnerske zveze (Green in Mitchell 2002: 556–558). Johnson in Keren menita, da se izvenpartnerska spolna izkušnja v gejevskih partnerskih zvezah povečuje zaradi normativnega sprejemanja priložnostnega in anonimnega spolnega odnosa ter odprtih partnerskih zvez znotraj gejevske kulture, kar predstavlja dramatičen odmik od heteronormativnih norm in vrednot (Jonshon in Keren 1996: 238–239). 

Zaprta gejevska partnerska zveza

Nekaterim gejem zaprta partnerska zveza ne predstavlja zgolj moralnih pričakovanj in predanosti drug drugemu, temveč tudi ideal, zlati standard in dosežek, s katerim primerjajo vse ostale partnerske zveze in odnose (Johnson in Keren 1996: 240). Večina gejev verjame, da zaprta partnerska zveza opredeljuje in zagotavlja kvaliteten in trden odnos (Worth, Reid in McMillan 2002: 247), ki je neločljivo povezan z zaupanjem in intimnostjo (LaSala 2004). Menijo, da jim zaprta zveza opredeljuje in zavaruje zvezo (Worth, Reid in McMillan 2002: 248). Zaprto zvezo neločljivo povezujejo z intimnostjo in predanostjo, saj jim to bolj ustreza, ker so hitro nagnjeni k ljubosumju (LaSala 2004). Kmet poudarja, da so zaprte partnerske zveze v petdesetih letih prepoznavali kot pomembno vrednoto. Z razvojem družbe ter s tem tudi s spolno revolucijo in individualizmom je vrednota monogamije postala pojem, o katerem sta se morala posameznika v zvezi dogovoriti (Kmet 2008: 271). 

Odprta gejevska partnerska zveza

Odprte partnerske zveze po Giddensu (2000: 167) temeljijo na medsebojni (egalitarni) etiki, zaradi česar imajo pare v takšni obliki partnerske zveze za inovativne in posebne. Kot sem že omenil, se to najbolj vidi v gejevskih zvezah, kjer se v zadnjem času in v toku modernih paradigem znotraj gejevske skupnosti tovrstna oblika razmerja že pričakuje oziroma postaja standard za nekatere posameznike. 

Mnogim posameznikom se ob tem zastavlja vprašanje, ali je odprta partnerska zveza sploh zveza. Shernoff meni, da odprta partnerska zveza pri obeh posameznikih izzove osnovno predpostavko ljubezni in predanosti (Shernoff 2006: 412). Sogovornik je za mojo raziskavo gejevskih parov v Sloveniji povedal, da se ni pripravljen popolnoma predati zaprti zvezi, saj ima željo po spolni izkušnji še z nekom zunaj partnerske zveze. Dodal je, da je partnerju že na samem začetku zveze povedal, da želi odprto zvezo ter si ne predstavlja biti spolno zavezan zgolj enemu partnerju:

“Če bi moral živeti v zaprti zvezi, ne bi bil v zvezi. Nisem oseba, ki bi mu rekel v oči, da sem mu zvest, in potem grem za prvi ovinek in se kresnem z enim /…/; če bi moral biti v zaprti zvezi, sploh ne bi bil v zvezi. Če bi silil v zaprto zvezo od samega začetka, ziher ne bi bila več v zvezi. Jaz sem mu že prvi dan rekel, da mi nihče ne bo govoril, kaj moram in kaj smem.” (Sogovornik 14 2019: 48)

Primerjava zaprte in odprte gejevske partnerske zveze

Če primerjamo zaprto in odprto partnersko zvezo gejev na podlagi dejavnikov, kot so na primer iskrenost, spoštovanje, kvaliteta in zadovoljstvo v gejevski partnerski zvezi, redko zsledimo neskladja v primerjavi s heteroseksualnimi partnerskimi zvezami (Razmiez in Brown 2010: 208). Bell (1975) je primerjal odprte in zaprte partnerske zveze na podlagi dihotomij, s katerimi je skušal pojasniti individualne razlike in zadovoljstvo posameznika v odprti oziroma zaprti gejevski partnerski zvezi. Ugotovil je, da posamezniki, ki so v zaprti zvezi, poročajo o višji stopnji samosprejemanja in izpolnjevanja zunanjih in notranjih zadovoljstev. Pari, ki so v odprti partnerski zvezi, pa so bili bolj depresivni in napeti v odnosu od tistih v zaprti zvezi (1975). Blasband in Peplau (1985) v primerjavi z Bellom (1975) nista odkrila razlik med odprtimi in zaprtimi pari na ravni zadovoljstva, kvalitete in navezanosti v razmerju. Obenem pa Blasband in Peplau (1985), McWhirter in Mattison (1984) ter Kurdek in Schmitt (1985–1986) ugotavljajo, da odprta partnerska zveza ne vpliva na zadovoljstvo in trajanje partnerske zveze.

Harry je leta 1982 zapisal, da se trajanje zaprte zveze v gejevskem svetu zaradi sprejemljivosti in pričakovanosti, da je par v odprti zvezi, zmanjšuje (Harry 1979: 68). O tem piše tudi Adams, ki pove: “Trajanje razmerja je bilo ugotovljeno, da je negativno povezano s statusom zaprte partnerske zveze” (Adam 2006: 13). Adamsovo tezo so potrdili tudi trije moji sogovorniki. Skupno vsem trem sogovornikom je bilo, da je po njihovem mnenju uspeh zaprte partnerske zveze omejen na slabih pet let trajanja partnerskega razmerja.

“/…/ pokaži en par, ki je bil v zvezi več kot pet let. Prej kot slej pride do skokov čez plot in varanja.” (Sogovornik 14 2019: 48)

Na drugi strani pa so se nekateri gejevski pari v splošnem “privadili” in asimilirali v heteroseksualne institucije in prakse, kot so poroke, posvojitve otrok ipd. Tudi njihovi spolnostni dogovori se vedno bolj organizirajo okoli heteroseksualnih norm, ki poudarjajo pomen zaprtega partnerskega razmerja (Green 2006: 171). Literatura in številni raziskovalci pričajo o razraščanju zaprtih gejevskih zvez, medtem ko naj bi bile odprte gejevske zveze manj depresivne za posameznike, ki so že imeli izkušnjo zaprte partnerske zveze. Tukaj prihaja do dihotomij in zanimivo bi bilo ugotavljati, zakaj je na eni strani več zaprtih zvez, čeprav naj bi bilo zadovoljstvo z njimi manjše. Za pare, ki se niso dogovorili, da imajo lahko spolne odnose z drugimi, nezvestoba tako pomeni kršenje pravil, o katerih se je par dogovoril in so dovoljene zunaj primarnega odnosa (Shernoff 2006: 415).

Če se par v razmerju bori za obstoj, ga odločitev za odprto spolnost ne bo rešila. Ta samo pospeš njegov propad in zastre prave razloge za nerešljive težave. Da bi poskusili zagotoviti čustveno zvestobo partnerstva, se nekateri pari odločijo, da so enkratni spolni odnosi z drugimi partnerji dovoljeni, večkratni pa ne. Drugi pari se strinjajo, da so večkratni spolni odnosi z drugimi partnerji dovoljeni. Slednji pari niso le spolno neizključujoči, temveč “poliamorni“, kar pomeni, da ljubijo več oseb hkrati. Pomemben vidik ohranjanja kakršne koli partnerske zveze, še posebej odprte, so odkrita komunikacija med partnerjema, vzajemno zaupanje ter jasni dogovori glede prakticiranja spolnosti izven partnerske zveze.

Literatura

Adam, B. D., 2006, Relationship Innovation in Male Couples. Sexualities 9: 5–26.

Bell, Alan P., 1975, Research in Homosexuality: Back to the Drawing Board. Archives of Sexual Behavior 4(4): 421–431.

Deenen, A. A., L. Gijs in A. X. Van Naerssen, 1994, Intimacy and Sexuality in Gay Male Couples. Archives of Sexual Behavior 23(4): 421–431.

Giddens, A., 2000, Preobrazba intimnosti: spolnost, ljubezen in erotika v sodobnih družbah. Ljubljana: Založba /*cf.

Green, A. I., 2006, Until Death Do Us Part? The Impact of Differential Access to Marriage on a Sample of Urban Men. Sociological Perspectives 49: 163–189.

Johnson, T. W. in M. S. Keren, 1996, Creating and Maintaining Boundaries in Male Couples. V: Lesbians and Gays in Couples and Families: A Handbook for Therapists, V J. Laird & R.J. Green, ur.. Malden; Chichester: Wiley, str. 231–250.

Kmet, S., 2008, Čustvo ljubosumja v luči emocionalne in seksualne          (ne)zvestobe. Socialna pedagogika 3: 265–292.                     

Kuhar, R. in A. Švab, 2004,Vsakdanje življenje gejev in lezbijk. Preliminarna analiza. Ljubljana: Mirovni inštitut.

LaSala, M. C., 2004, Monogamy of the Heart: Extradyadic Sex and Gay Male Couples. Journal of Gay & Lesbian Social Services 17: 1–24.

McVinney, L. D., 1998, Social work practice with gay couples. V:                                               Foundations of Social Work Practice with Lesbian and Gay Persons. G. P. Mallon, ur. New York: The Harrington Park Press.

Ramirez, O. M. in J. Brown, 2010, Attachment Style, Rules Regarding Sex, and Couple Satisfaction: A Study of Gay Male Couples. Australian and New Zealand Journal of Family Therapy 31(2): 202–213.

Shernoff, M., 2006, Negotiated Non-monogamy and Male Couples. Family Process 45(4): 407–418.

Worth, H. A. Reid in K. McMillan, 2002, Somewhere Over the Rainbow: Love, Trust and Monogamy in Gay Relationships. Journal of Sociology 38(3): 237–253.