Lučka Savinek

Tema pričujočega zapisa je povezava med koronavirusom, športom in globalizacijo. Osebno sem velika ljubiteljica športa, zato sem se mu v času karantene posvetila več kot sicer. V prvem semestru sem poslušala izbrana poglavja iz zgodovine športa v okviru predmeta Šport in humanistika, zato sem pri temi za esej izhajala prav iz tega. Prav tako sem pri opravljanju prakse, v času epidemije Covid-19, na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU dokumentirala članke, ki so se nanašali predvsem na rekreativni šport, pa tudi na profesionalni šport in na omejitve gibanja, zato imam kar nekaj informacij tudi od tam. Pisala bom torej o tem, kako je epidemija Covid-19 zaznamovala šport in športne aktivnosti.

O tem, kaj je globalizacija, obstaja več različnih opredelitev. Kot smo lahko slišali na predavanjih o antropologiji globalizacije pri prof. Jezerniku (v okviru tega predmeta je tudi nastalo to besedilo),

Globalizacija

pojav globalizacije lahko razumemo zelo različno. Prva razlaga je ta, da se je pojavila z razvojem človeške civilizacije; druga pravi, da se je pojavila vzporedno s širjenjem kapitalizma, ki se je razvil skupaj z nacionalno državo v 16. stoletju. S tretjo razlago umeščamo pojav globalizacije v čas modernizacije (pozni novi vek oziroma 19. in 20. stoletje). S četrto jo postavljamo v 70. oziroma 80. leta 20. stoletja, ko je globalizacija veljala za nov pojav, povezan z neoliberalizmom, zadnja razlaga pa pojav globalizacije postavlja v 90. leta 20. stoletja, po padcu Berlinskega zidu. Olimpijske igre, ki bi jih morali izvesti v letošnjem letu v Tokiu, so organizatorji zaradi pandemije koronavirusa prestavili na naslednje leto, in sicer bodo potekale od 23. 7. do 8. 8. 2021 v Tokiu: »Prvič v zgodovini olimpijskih iger se je zgodilo, da so bile prestavljene zaradi širjenja COVID-19«, so zapisali na uradni strani olimpijskih iger. V začetku marca so bile s sprejetjem Odredbe o prepovedi zbiranja na javnih prireditvah v javnih prostorih zaprtega tipa v Republiki Sloveniji pri nas odpovedane oziroma prestavljene vse športne prireditve, Naj jih naštejem: prestavljen je bil Mali kraški maraton v Sežani (del poti poteka tudi čez Italijo), 7. Istrski maraton (Ankaran), Maraton Treh src v Radencih (letos bi bil že 40. zapored), odpovedani sta bili prireditvi Pohod ob žici in Tek trojk, ki so ju od leta 1957 doslej organizirali prav vsako leto v spomin na osvoboditev Ljubljane leta 1945; negotova je organizacija Ljubljanskega maratona, ki sicer poteka konec oktobra, vendar je zaradi ukrepov, ki nam jih je naložila vlada, vse skupaj zelo nejasno in majavo. Odpovedane so bile nogometne tekme, ne samo pri nas, ampak tudi drugod po Evropi in svetu. Odpovedani so bili treningi različnih športnih disciplin.

Vir: Mali kraški maraton, dostop 3. 7. 2020

Šport nas povezuje tako na globalni kot na nacionalni ravni. Športniki na globalni ravni zastopajo svoje države, zato je toliko bolj žalostno, da so športne prireditve odpovedane oziroma prestavljene. Del globalizacije je tudi šport. Opredelitvam globalizacije je skupno to, da gre za interakcijo in internacionalizacijo na različnih področjih – kulturnem, političnem, ekonomskem in tudi športnem. Olimpijske igre na primer na vsake štiri leta privabijo na tisoče navijačev in obiskovalcev. Z obiskom ljudi na eni strani raste turizem države gostiteljice. Ljudje potujejo v druge države in spoznavajo njihove kulture, spoznavajo nove ljudi in navijajo za svoje izbrance. S takšnimi interakcijami prihaja do prenosa dobrin, blaga, navad in še česa. Vendar pa je zdaj to preprečil novi koronavirus. Tako pravi Richard Fontain: »Zaprte meje, prepovedana potovanja, ohromljene dobavne verige in izvozne omejitve so spodbudile mnoge, da se vprašajo, ali je globalizacija postala žrtev koronavirusa«. »Globalizacija je resničnost, ne izbira«, pa je zapisal Richard Haas v članku za spletno stran Foreign Policy.

Hkrati pa lahko tak dogodek, kot so olimpijske igre, vpliva tudi negativno tako na gospodarstvo države kot na vsakdanje življenje domačinov. Tak primer je bil Rio de Janeiro v Braziliji leta 2016, kjer »lokalne in nacionalne oblasti niso uspele zagotovit trajnostne infrastrukture, zmanjšati onesnaževanja okolja. Zaznati je bilo negativno ekonomsko rast in veliko brezposelnost med in tudi po olimpijskih igrah«. Brazilija je tako dobila slab sloves doma kot tudi v tujini, saj je infrastruktura po končanih olimpijskih igrah začela propadat in propada še danes: na sliki spodaj je olimpijski stadion eno leto po olimpijskih igrah.

Propadajoča infrastruktura v Riu.

Športniki, ki so trenirali v tujih klubih, so se bili primorani vrniti nazaj domov, njihova profesionalna pot je za nekaj časa ostala negotova. Naj samo pomislimo še na sponzorje društev in klubov: finančna sredstva, ki so jih sponzorji namenjali klubom/društvom, so se zmanjšala oziroma jih prav zaradi pomanjkanja športnih prireditev in športne dejavnosti nasploh primanjkuje. Kot je bilo zapisano v članku na RTV SLO, organizatorji športnih prireditev celo spodbujajo, naj kupujemo slovensko, da naj torej kupujemo športno opremo in rekvizite v Sloveniji, saj samo z nošenjem sponzorskih majic, ki jih dobimo na raznih tekih in drugih podobnih prireditvah, sponzorji ne bodo imeli dovolj denarja za podporo športu.

Športniki, ki v tem času niso mogli trenirati kot bi sicer, so bili pod zelo velikim pritiskom; za nekatere je bil to tudi trenutek, ko se se odločili končati svojo profesionalno pot, čeprav bi jo sicer malo pozneje.

Če potegnemo črto, lahko vidimo, da je koronavirus zelo močno vplival na vsa področja, ki jih zajema globalizacija. Kriza je nastala povsod, pa ne samo ekonomska kriza, tudi socialna.