Vanessa Benak-Cvijanović, Sara Krajnc, Sara Omovšek in Sara Šifrar Krajnik

Sveže pečeni kruh. Fotografija: Sara Šifrar Krajnik, 27. 4. 2020.

V sklopu seminarja iz Epistemologije vsakdanjega življenja smo med 4. in 7. majem 2020 izvedli mednarodno delavnico z naslovom ‘Zelena in zabavna mesta prihodnosti’, na kateri smo sodelovali študentje podiplomskega študija etnologije in kulturne antropologije Univerze v Ljubljani ter študentje Fachhochschule Joanneum z Univerze uporabnih znanosti iz Gradca. V sklopu mednarodne delavnice, ki je bila namenjena razvijanju aplikativnih idej v smeri razumevanja, preoblikovanja in ustvarjanja mest prihodnosti, smo s skupnim sodelovanjem z uporabo spletnih komunikacijskih aplikacij in platform (Zoom, Skype, Whatsupp) razmišljali o ravnanju z odpadki in o mobilnosti.

Sodelujoče slovenske in avstrijske študentke ter študenti četrte skupine mednarodne delavnice ‘Zelena in zabavna mesta prihodnosti’.

Eno izmed skupin smo sestavljale štiri študentke. Ukvarjale smo se s temo živilskih odpadkov, natančneje s kruhom oziroma z odpadki pekovskih izdelkov. Interes za raziskavo na področju prehranskih odpadkov izhaja predvsem zaradi zavedanja te problematike. Tako na družbenih omrežjih (Facebook/Instagram) kot tudi v domačem okolju smo opazile, da je kmalu po omejitvi javnega življenja Slovenijo zajela mrzlica peke domačega kruha oz. »kruhomanija«, kot smo jo poimenovale same.

Sprva nas je zanimalo, koliko je dejanskih prehranskih odpadkov, da bi imele neko predstavo o tem, kakšna je resnična situacija. Podatek, da približno tretjine svetovne hrane (pribl. 1,3 milijarde ton) ne zaužijemo, prikazuje jasno sliko, da so prehranski odpadki pereč globalni problem ter »predstavlja izzive na področjih varnosti hrane, gospodarstva ter okoljske trajnosti«.

Za primer, kakšna je situacija v Sloveniji, se lahko ozremo na spodnji grafični prikaz, ki prikazuje, koliko odpadne hrane proizvede prebivalec Slovenije na leto. Leta 2015 je bilo proizvedene odpadne hrane 151.000 ton, od tega je bilo še uporabne hrane 55.000 ton. Na prebivalca je to približno 27 kg hrane, ki načeloma ne bi smela pristati v smeteh (Žitnik in Vidic 2016: 12). 

Zaradi teh podatkov smo se odločile, da v raziskavi ugotovimo, koliko živil ljudje kupujejo, kako nakupujejo, kaj naredijo s starimi živili in tako dalje. Poleg literature na temo odpadkov, živilskih odpadkov in kruha oziroma pekovskih izdelkov smo pregledale tudi spletne strani, ki so se vsebinsko nanašale na odpadke v Sloveniji, ter zakone, povezane z živili, ki trenutno veljajo v Sloveniji. 

Terensko raziskovanje je bilo v času epidemije težje izvedljivo, zato smo se sprva odločile za spletno anketo, ki nam bi podala bolj specifičen vpogled v nakupovanje živilskih izdelkov in ravnanje z njimi. Anketa je bila odprta od 23. aprila do 3. maja 2020 in je obsegala 14 vprašanj, namenjena pa je bila potrošnikom in potrošnicam v Sloveniji. Zanimalo nas je, kako v času epidemije COVID-19 in spremljajočih ukrepov s karanteno ljudje ravnajo z živilskimi odpadki, predvsem pa s pekovskimi izdelki, pred in v času karantene. Poleg ankete nam je uspelo opraviti tudi šestnajst pogovorov, ki so potekali večinoma na daljavo in sicer s pomočjo avdiovizualnih povezav. Ob tem smo se o ravnanju z odpadki in praksah nakupovanja hrane pogovarjale tudi z domačimi, v lastnih gospodinjstvih. Respondenti in respondentke so bili predvsem potrošniki in potrošnice, tako iz urbanega okolja kot tudi s podeželja. Zaradi širšega vpogleda v situacijo sta pri dveh pogovorih sodelovala sogovornika, ki sta bila ali sta trenutno zaposlena v trgovini z živilskimi izdelki ter v gostinstvu in nam omogočili malo bolj globok vpogled v politike ravnanja z odvečno hrano, ki se ne odvijajo v gospodinjstvih.

Trgovka in študent – oba zaposlena v dveh večjih trgovinah – sta zanikala kakršnokoli metanje odpadkov stran v teh trgovinah. Študent je hkrati opozoril, da če on ni pridobil podatkov glede odpadkov, še ne pomeni, da se to ne počne, vendar da on ne dela v tej trgovini tako dolgo, da bi imel konkretne informacije. Trgovka je dejala, da kar zadeva pekovske izdelke, ki dnevno ostanejo, jih nekaj podarijo nevladni organizaciji, ki jih še isti dan razdeli naprej. Izdelke z rokom uporabe do naslednjega dne pa znižajo za 50 % in prodajo naslednji dan. Študent je še dodal, da pekovske izdelke pečejo v omejenem obsegu in s peko nehajo nekaj ur pred zaprtjem trgovine. Imajo napotek, da dnevno ne smejo speči več pekovskih izdelkov, kot so jih spekli prejšne leto ob enakem času. Ker pa je bilo zaradi epidemije COVID 19 večje povpraševanje po njih, jim jih je v času raziskave ostajalo zelo malo. Kar jim je ostalo, so dali v prodajo naslednji dan po polovični ceni. Ostale izdelke, ki so bili pred rokom uporabe, so pustili na istem mestu prodaje, vendar so jim ceno znižali za 25 ali 50 %. Če jih niso prodali, so jih odpeljali nazaj v centralno skladišče oziroma  logistični center.

Ker so nas podatki malenkost presenetili, smo se vprašale, kako pa imamo v Sloveniji urejeno zakonodajo glede živilskih odpadkov. Z letom 2018 smo v Sloveniji dobili zakon, ki zaradi preprečevanja izgub velikih količin hrane na novo ureja njeno doniranje. Zakon določa, da so donatorji pravne in fizične osebe, ki se ukvarjajo s pridelavo, predelavo, distribucijo ali prodajo hrane v verigi preskrbe s hrano, v svojem poslovnem procesu pa hrano darujejo posrednikom, ki jo nato razdelijo v humanitarne namene. Donatorji in posredniki so tudi odgovorni za varnost hrane, nadzor nad njo in za izpolnjevanje splošnih pogojev o higieni hrane v skladu z veljavnimi uredbami EU. Določeno je tudi sofinanciranje tehnične opreme posrednikom pri razdeljevanju donirane hrane. Donatorji so tudi oproščeni plačila davka na dodano vrednost donirane hrane.

Prepoznavamo, da je omenjena stimulacija glede oproščanja davkov velik korak v pravo smer, pa vendar zagovarjamo stališče, da bi – po zgledu na primer Francije – Slovenija morala urediti zakonodajo na tak način, da bi bili živilski odpadki prepovedani. Poleg zakonodaje smo preverile tudi že obstoječe dobre prakse na področju preprečevanja odpadne hrane v Sloveniji. Med njimi smo prepoznale organizacije in pobude Robin Food, Lions klub, SIBAHE (Slovenska banka hrane) ter Rifuzl. 

Če povzamemo glavne ugotovitve glede na odgovore sodelujočih v raziskavi, so se ljudje v času epidemije in strogih omejitev v trgovino odpravljali bolj redko (zgolj enkrat tedensko namesto dvakrat ali celo štirikrat na teden) ter so tudi bolj skrbno nakupovali, na primer z vnaprej pripravljenimi nakupovalnimi seznami in z dnevnimi jedilniki. Veliko jih je tudi povedalo, da so začeli nakupovati zgolj v eni trgovini. Razlogi za nove nakupovalne navade so bili povezani predvsem s strahom pred okužbo in s strahom pred sankcijami vlade RS zaradi neupoštevanja ukrepov, kot tudi zgolj zaradi upoštevanja ukrepov za zajezitev virusa.  

Naša zamisel bodočega ravnanja in z njo tudi rešitev je vsekakor želela slediti ljudem, njihovim željam, problemom in potrebam. Vprašanje, ključno za iskanje morebitnega predloga rešitve, se je glasilo: Ali bi želeli hrano, ki jo ne porabite, podariti? Velika večina respondentk in respondentov, 95 ljudi, bi donirala hrano, vendar ne vedo komu oziroma kam bi se obrnili za donacijo. 25 jih je odgovorilo z ne in 25, da so že aktivni z doniranjem. 57 jih je odgovorilo z »drugo«, pri čemer so najpogosteje napisali, da nimajo ostankov, ker jih zamrznejo, ali pa če jih imajo, jih uporabijo za hranjenje živali oziroma živine.

Vprašale smo jih tudi, če bi si želeli imeti knjižico z recepti/priporočili, kaj narediti z odvečnimi pekovskimi izdelki. 117 ljudi bi knjižico z veseljem imelo, 72 pravi, da ne, pod drugo pa so napisali, da nekaj podobnega že imajo.

12. vprašanje, Kruhomanija, spletna anketa (april in maj 2020).

Seveda se zavedamo, da podatkov, ki smo jih pridobile, ne moremo jemati kot povsem pravilnih, saj na spletne ankete veliko posameznikov odgovarja površno. Obenem pa nismo zajele dovolj širokega kroga ljudi, da bi pridobile pogled v želje, težave in potrebe najširšega kroga ljudi v zvezi z ravnanjem z živilskimi odpadki na nacionalni ravni. A vendarle so nam informacije iz pričujoče ankete pomagale pri razvijanju zamisli, saj smo se v osrčju preučevane tematike želele osredotočiti na ključno problematiko, čezmerno odmetavanje živilskih odpadkov. Na podlagi izsledkov ankete smo skušale ugotoviti razloge za takšno početje in nato zasnovati naravi in družbi prijazno rešitev z aplikacijo, ki bo upoštevala razkrite vidike. 

SAVE FOOD, THINK LOCAL – Aplikacija za ravnanje z odpadki

Slikovni prikaz zamišljene aplikacije.

Končna zamisel je bila mobilna aplikacija, ki smo jo oblikovali skupaj s študentkami in študenti s FH Joanneum. Zamislili smo si aplikacijo, ki bi ljudem omogočila bolj zavestno, odgovorno in varčno ravnanje s hrano. Z uporabo spletnega orodja Zoom smo pričeli z razpravami in s sprotnim preučevanjem izbrane raziskovalne tematike – varčnega ravnanja z živilskimi odpadki. 

Ugotovili smo, da na trgu obstaja že kar nekaj aplikacij s sorodnimi rešitvami, vendar ni nobena od njih prilagojena slovenskim oziroma avstrijskim potrošnikom. Aplikacija bi v okolju, kjer bi se posameznik nahajal, v nekem obsegu pokazala lokalne trgovine, in organizacije, kamor lahko daruješ hrano ali jo tam dobiš, hkrati pa bi si uporabniki in uporabnice aplikacije lahko izmenjevali hrano tudi med seboj. Poleg tega bi aplikacija prav tako beležila porabo živilskih odpadkov v kilogramih ter opozarjala na skorajšnji pretečeni rok uporabe kupljenega kruha. Pri tem bi predlagala več možnih rešitev, kaj s tem kruhom storiti, med njimi tudi recepte za porabo starega kruha. 

Za vsako aktivnost izmenjave bi uporabnik prejel točke. Za poigritev (angl. gamification) smo dodali funkcijo pretvorbe teh točk v resnično unovčljiva znižanja artiklov v t. i. trgovinah brez odpadkov (»zero-waste«) ter v starinarnicah oz. trgovinah z rabljeno robo (»second-hand«) in pri različnih lokalnih pridelovalcih, v lokalnih pekarnah ter trgovinah, s čimer bi uporabniki podprli prizadevanje za trajnostno okolje kot tudi manjša lokalna podjetja namesto večjih multinacionalnih korporacij. 

Ta komponenta je posledica zavedanja, da nikakor ne smemo zanemariti širše družbeno-politične slike sodobnega potrošništva. Potrošniške prakse v interpretacijah vsakdanjega življenja postajajo osrednje točke, ki spremljajo spreminjanje življenjskega sloga in nove družbene identitete. To so pomembne razprave, ko preučujemo vidike razmetavanja s hrano, a na tej točki je pomembno, da smo se vsi v ekipi strinjali, da do neke mere potrošniki vendarle sami lahko narekujemo te sloge in potrebe, na katere se bodo odzivale korporacije in nakupovalne verige, saj je v njihovem primarnem interesu vendarle kaj prodati in zaslužiti. Medtem ko smo študentke Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo k skupnemu projektu prispevale raziskavo obstoječih praks, so študentke in študenti FH Joanneum poskrbeli za celostno grafično podobo aplikacije in sam videz celotne predstavitve.

Čeprav srečanja in delavnice z avstrijskimi študenti in študentkami nismo mogli izvesti v živo, je bila njena izvedba na daljavo vseeno simpatična izkušnja in jo imamo v spominu kot posebno doživetje. Spoznale smo, kako ključna je lahko interdisciplinarnost, ki smo jo izkusile v tej delavnici. Menimo, da je takšno projektno delo tista praksa, ki bi jo morali študenti izvajati tudi v bodoče, saj nam ne prinese le pozitivne izkušnje, temveč tudi spodbudo, da se ozremo v prihodnost stroke in preverimo, kaj vsega antropologija še lahko ponudi, komu in za koga deluje ter kje vse jo potrebujemo. Menimo, da ima naša aplikacija velik potencial za svojo praktično realizacijo, saj bi lahko zadostila potrošniškim potrebam širšega družbenega povpraševanja in s tem tudi konkurirala na trgu.