Kristijan Troha

Ko sem se prejšnje leto priselil na Mirno, so me sorodniki in prijatelji spraševali »Kam? Mirna Peč?«. Kar me je zelo presupnilo, saj to ni majhen kraj in ima celo grad, ki je izmed najbolj ohranjenih v Sloveniji. No, ko sem razložil, kje Mirna je, sem omenil tudi, da je tu tudi Dana, kar pa na žalost mnogim ni pomenilo veliko. Sicer pa po pravici povedano tudi sam za Mirno prej nisem slišal, kaj šele, da bi vedel, kje je Dana ali pa mirnski grad.

Zato bom v tem blogu poskušal predstaviti Mirno in njene glavne znamenitosti preko lastnega opažanja, zgodovinskih virov in sogovornikov, ki želijo ostati anonimni ter skozi oči kamere z video razglednicami, kakršne delamo, ko gremo recimo na morje (mislim, da je vsak, ko je šel na morje naredil kratek posnetek plaže in ga poslal sorodnikom in prijateljem).

Kraj Mirna leži v središču Dolenjske in je upravno in administrativno središče ter največje naselje v občini Mirna. Reka Mirna, po kateri se imenujeta kraj in dolina se v starih listinah prvič omenja leta 1028, medtem ko se sam kraj omenja šele leta 1180.

Mirna nima strogega centra, ki se tudi z industrializacijo ni razvilo, ampak se je razvoj usmeril v izgradnjo blokov in individualnih hiš. Do srede 19. stoletja se je prebivalstvo ukvarjalo s kmetijstvom, nato pa sta se razvili tudi predilnica za platno in usnjarna. Izgradnja dolenjske železnice leta 1894, elektrifikacija po letu 1920 in začetki industrije pred 2. svetovno vojno so Mirni v 50. letih 20. stoletja prinesli velik gospodarski napredek.

Vzdolž regulirane reke se je proti vzhodu najbolj razrasla Dana, družbo pa ji delajo na drugi strani reke Kolinska in Tomplast in onstran vzporedno tekoče železniške proge Presad in novonastajajoča podjetniško industrijska cona.” (Kapus 2018)

Danes v kraju in dolini postaja turizem vse bolj pomembnejša gospodarska panoga. V turistični ponudbi najdemo oglede cerkva, gospostvo Lanšprež, kjer je leta 1781 potekala prva dolenjska čebelarska šola, ribolov in športne dejavnosti kot so pohodništvo in kolesarjenje po mnogih poteh in Trim stezi Trimmigo ter jahanje.

Režun, France (1984). Mirna – nove gradnje. Hrani Knjižnica Pavla Golie Trebnje.

Na zgornji sliki lahko vidimo eno izmed takih predmestji. Fotografija je posneta leta 1984, ko so se stanovanjski bloki še gradili in jih je mogoče videti tudi na koncu spodnjega posnetka. Pogovorno spadajo ti bloki in ostale posamezne hiše, ki ležijo nad glavno cesto čez Mirno, pod “Roje”, čeprav uradno nosi to ime samo ena izmed ulic. Sicer pa se “Roje” delijo na “Roje 1”, “Roje 2” in “Roje 3”. Sama poimenovanja, pravi sogovornica, so poimenovana glede na zaporedje izgradnje. V njeni mladosti, pravi sogovornica, se otroci namreč niso preveč marali med seboj, če niso bili iz istega predmestja in so med seboj tudi tekmovali.

Med objekti zgodovinske in kulturne veljave je najprej potrebno omeniti Spečo lepotico – grad Mirna, ki leži na vzpetini, severno od Mirne. Je objekt, ki izstopa iz urbanega okolja in ima romantičen pridih, ker leži skrit med drevesi in zraven ribnika oziroma barja. Je eden lepših in redkih obnovljenih kulturnih spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem, kot piše Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto na Kamra.si:

Kompaktna, vase zaprta osrednja grajska stavba – palacij sodi med najmogočnejše tovrstne motive v predalpskem prostoru, pravo zgodovinsko in likovno vrednost pa dobiva v sožitju z rezidenčnimi ambicijami odhajajoče visoke renesanse. /…/ saj mu na slovenskih tleh poleg stolpov na celjskem starem gradu in Čretežu ne moremo ob bok postaviti ničesar enakovredno dobro ohranjenega.

Grad se prvič v listinah omenja leta 1165, kjer so živeli Mirnski gospodje. Njihov grb so bile tri Jakobove školjke v ščitu. Školjke so izbrali zato, ker so jih našli v reki Mirni. Grb je bil nato ob ustanovitvi občine Mirna predelan, vendar so tri školjke ostale kot simbol plodnosti, blaginje in sreče. Grad je imel mogočno obrambno obzidje z obrambnimi stolpi, katerega pa so na božični dan 1942 požgali partizani, da se v njem ne bi naselil okupator. Od leta 1962 je za ostaline in njihovo obnovo skrbel sedaj pokojni dr. Marko Marin, kateri je tudi skoval ime “Speča lepotica”. Žal trenutno grad sameva in je v postopku prodaje, zato ogled gradu ni mogoč, lahko pa si preberete vodnik po posameznih grajskih predelih.

Obnova mirnskega gradu nam lahko služi kot svojevrsten primer preizkusa uporabe različnih pristopov pri obnovi med drugo svetovno vojno in po njej podrtih dolenjskih grajskih stavb.

Sogovornici sta mi tudi omenili, da sta pomagali pri obnovi. Ena je v obdobju, ko je dr. Marko Marin začel z obnovo v 80. letih in sicer je pomagala pri čiščenju ostalin in kopičenju kamenja iz okolice gradu. Druga pa je pomagala v tretjem razredu osnovne šole, leta 2003, ko je vsak dan po pouku hodila na grad s sošolci in sošolkami, kjer so si podajali strešnike in morda še kaj drugega, a se tega ne spominja.

Režun, France (1984). Mirna – grajska pristava. Hrani Knjižnica Pavla Golie Trebnje.

Pristava na zgornji sliki je bila zgrajena v prvi polovici 16. stoletja in je prvotno služila za obrambo proti Turkom. Še danes ohranjena pravokotna nadstropna stavba je na jugozahodnem vogalu okrepljena s polkrožnim stolpom, ki se je skozi zgodovino velikokrat spremenil, tako v videzu kot v namenskosti. V času turških upadov je bila pristava del obrambnega obzidja, v sredini 17. stoletja pa so jo preuredili v hlev.

Ob tem so uredili še obzidan vrt s sadovnjakom, sotočje Mirne in Vejerja pa so zajezili v sistem ribnikov, kar je danes pravzaprav samo en ribnik, ki je bil pred desetletji bazen, kjer so se, kot pravi sogovornica v mladosti kopali. Ker v mladosti niso hodili na morje, so se ravno tukaj, v bazenu naučili plavat. Tu so imeli tudi pouk športne vzgoje in športne dneve. Spomni se, ko je z njimi plaval tudi Martin Strel, ki pa je tukaj “nabiral” prve kilometre za kasnejše maratone plavanja. Prav tako se je tukaj pri šestih letih naučil plavati.

Pot okoli ribnika je zelo lepa za sprehod, vidimo lahko tudi race, krape, rdečeperke in rdečeoke ter ploščiče. Tako ribe kot race so bile v ribnik naseljene.

Druga zgodovinsko pomemben objekt je kamniti most čez reko Mirno, ki je bil zgrajen v 18. stoletju kot lesen most na ukaz Marije Terezije in bil nato obnovljen v drugi polovici 19. stoletja kot kamnit most zaradi gostega prometa in nevarnosti zaradi poplav. Na zahodnem pomolu osrednjega opornika je zgrajena tudi mostna kapelica.

Režun, France (1984). Na mostu čez Mirno. Hrani Knjižnica Pavla Golie Trebnje.

Na zgornji sliki lahko vidimo kamniti most leta 1984, ko še ni bilo poleg lesenega mostu za pešce in kolesarje. Sogovornica je povedala, da, ko je bila še najstnica, so pešci hodili po zidu mosta, da si lahko prišli na drugo stran. Zame kot etnologa je pomembno to, da je vpisan v register nepremične kulturne dediščine od leta 1998. Most je bil leta 2001 obnovljen in tudi razširjen v skladu s konservatorskimi smernicami.

Ko kot turisti obiščemo nove kraje, se najpogosteje ustavimo ob pomembnejših kulturnih znamenitostih in cerkvah. Mirna ima kar dve cerkvi – župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika in cerkev sv. Helene s pokopališčem. Župnijska cerkev je bila zgrajena v 13. stoletju, vendar pa ni stala na istem mestu kot zdajšnja ampak pod gradom. Trenutna cerkev je bila zgrajena v 15. stoletju v gotskem stilu. Cerkev sv. Helene pa je bila zgrajena v 18. stoletju in leži na vzhodnem robu naselja.

Mirnska cerkev (op. a., cerkev sv. Janeza Krstnika) se postavlja v skupino najvrednejših umetnostnih spomenikov na Slovenskem po stavbni zgodovini in opremi ter s freskami. Današnji enoladijski dvoranski prostor s kamnoseško bogato izdelanim rebrastim obokom in bogato profiliranim vhodnim portalom dokazuje nastanek v drugi polovici 15. stoletja.” (Kapus 2018)

V smeri Šentruperta in Mokronoga lahko na levi strani na hribu opazimo spomenik NOB. Gre za obelisk treh betonskih stebrov, ki jih na sredini povezuje kovinska krogla. Spomenik je bil postavljen leta 1965 po načrtih arhitekta Janeza Lenassija. Tu je pokopanih 106 borcev, na pokrovu grobnice pa je zapisan stih:

A prišel bo dan, ko se ljudstvo zbudi, se dvigne po zmagi k svobodi.
Vam bratje pa pesem ljubezni doni in večna zahvala vam bodi.

Zadnji med zgodovinsko pomembnimi objekti pa je TVD Partizan – Telesno vzgojno društvo Partizan, ki je bil zgrajen leta 1929. Trenutno tu deluje DŠKT Mirna – Društvo za šport, kulturo in turizem, sedež pa imajo tudi različna društva, dvorana pa služi za prireditve in predvajanje filmov, treninge športnih klubov, ipd. Po besedah sogovornice je bila tam tudi krajevna knjižnica, katera se je kasneje preselila.

Tu lahko tudi omenim, da knjižnica hrani dve pomembni zbirki in sicer knjižno zbirko Mare Rupene, ki obsega knjižno gradivo, ki ga je krajevni knjižnici Mirna po smrti gospe Rupene podaril njen mož Bogdan Osolnik in domoznansko zbirko video posnetkov Janeza Janežiča, katero pa sestavljajo krajši dokumentarni posnetki družbenih, kulturnih in folklornih dogodkov na Mirni in v njeni okolici. 

Kot sem omenil v začetku bloga, na Mirni deluje Dana, ki je velika proizvajalka brezalkoholnih pijač. Industrija je na Mirni močna, saj tu deluje tudi Tomplast in Droga Kolinska.

V letih od 1954 do 1957 je na Mirni delovala tudi Tovarna šivalnih strojev Mirna, ki je bila takrat edina tovrstna tovarna v Jugoslaviji. V prostorih knjižnice je postavljena tudi stalna razstava Šivalni stroji iz Mirne, ki obuja spomine na tisti čas.

Zadnja lokacija, katero bom predstavil, pa je manjši mostiček, ki leži dolvodno od kamnitega mosta, blizu Dane. Mostiček sicer ni znamenitost, sem pa ga vključil v predstavitev Mirne, saj sem o njem slišal veliko prigod. Mostiček služi kot bližnjica za lastnike vrtov, ki ležijo na nasprotni strani reke. Nastal je zaradi delavcev Droge Kolinske, da jim ni bilo potrebno hoditi na delo skozi celo Mirno, ampak so lahko šli po bližnjici.

Tu so se, kot mi je opisala sogovornica, v svoji mladosti velikokrat igrali in tekmovali kdo lahko visi dlje časa z njega. Gorvodno so tudi postavili plošče in tako “zajezili” reko Mirno, da je nastal bazenček, v katerem so se lahko kopali. Na posnetku lahko vidimo, da so na mostičku po dve deske, nekaj časa nazaj pa so bile na enem delu tri. In te tri deske so pošteno zagodle možakarju iz bližnjih blokov, ki se je nekega dne s mopedom odpravil do vrtičkov, nakar se je zapeljal čez srednjo od treh desk, ki pa se je vdala in možakar je padel v reko, sledil mu je tudi moped, kateri je padel nanj. Ko se je poskušal spraviti ven, pa je po nesreči še enkrat padel in zvrnil moped nase.

Odnos prebivalcev do domačega kraja se posebno močno odraža z odgovorom na vprašanje na kaj ali koga so ponosni v domačem kraju. Ponos na določeno znamenitost naselja je rezultat trdne navezanosti domačinov na naselje in hkrati znak, da v njem vidijo določene vrednote in si jih tudi delijo. S predstavitvijo Mirne sem želel ne samo predstaviti znamenitosti, ampak tudi pokazati, kaj na Mirni mi je pritegnilo pozornost in služi oblikovanju moje identitete kot Mirnčana.

1

Objava je nastala v sklopu vaj pri predmetu Vizualno v antropologiji.
Video posnetki so last avtorja objave. Uporaba posnetkov dovoljena samo z dovoljenjem avtorja.