Katarina Penko

Pred leti sva se s prijateljico odločili obiskati Rusijo. Velja neko nenapisano pravilo, da mora vsak študent rusistike vsaj enkrat obiskati Rusijo. A željo po obisku največje države na svetu so spremljala tudi nenehna odlašanja. Najini bomo-bomo, trenutno ni časa, letalske vozovnice so predrage, septembra so izpiti.., so se končali s kozarcem vina preveč in sumljivo poceni letalskimi vozovnicami. In ko sva rezervirali letalske vozovnice, sva bili skoraj že na pol poti. Tako so se začele prave priprave na odhod. Prvi korak je bila pridobitev vize, ki je na papirju zelo preprost: izpolniš obrazec, obiščeš rusko veleposlaništvo in naslednji dan že lahko odletiš. V resničnem svetu pa je nekoliko drugače: ko obupaš s konzularnimi postopki na ruskem veleposlaništvu, ko ne najdeš hostla, ki bi ti poslal povabilo, obiščeš prvo agencijo, ki jo najdeš na internetu, plačaš 100 € ter dan pred odhodom dobiš poslovno vizo namesto turistične in upaš, da te nihče ne vpraša, s kakšnim poslom se ukvarjaš oz. na kakšnem poslovnem obisku si.

Na dan odhoda sva že pet ur pred letom postopali po letališču, s kovčkom, ki ni imel niti grama manj kot 23 kilogramov, kar je končna dovoljena teža brezplačne prtljage. Kovček sva namreč spakirali po navodilih stare mame: ta je lepo povedala, da če greš na drugi konec sveta, tudi kila krompirja v kovčku ne bo odveč.

Šele v Beogradu sva se zavedli, zakaj so bile vozovnice tako poceni. Iz Ljubljane sva odleteli ob 10h zjutraj, že ob 11.30 sva bili v Beogradu, let do Moskve pa sva imeli komaj ob osmi uri zvečer. V treh urah sva pregledali vse trgovine in pojedli kosilo ter za pogum degustirali preveč toplo dunjo in viljamovko. V naslednjih petih urah sva, kot dve izgubljeni duši, tavali po letališču ter upali, da je prišlo do kakšne napake in bo najino letalo vzletelo veliko prej. A sreča ni bila na najini strani in v Moskvo sva prileteli šele ob 23. uri. Že doma sva si zamislili načrt, kako bova prišli z letališča do hostla. Odločili sva se potovati z vlakom in nadaljevati pot s podzemno železnico.

Leta 2008 je v kinematografe prišel film Ugrabljena (Taken) režiserja Pierra Morela. Zgodba govori o upokojenem agentu, ki mu ugrabijo hčerko. Hčerka Kim in njena prijateljica sta se odločili odpotovati v Pariz; na letališču sta srečali privlačnega fanta, ki jima je predlagal, da bi

si delili taksi. Ko dekleti prispeta v stanovanje, kjer sta nameravali živeti med obiskom Pariza, ju ugrabijo. Film sem si ogledala šele po obisku Rusije, bi ga pa verjetno morala đe prej. Zakaj to omenjam, boste izvedeli v naslednjih vrsticah.

Na letališču Šeremetjevo je k nama pristopil mlad fant, ki se je predstavil kot taksist in nama ponudil prevoz po zelo ugodni ceni. Odgovorili sva, da bova šli raje z vlakom in ga vprašali, ali naju lahko usmeri proti železniški postaji. Ne da bi nama povedal, kje je železnica, je začel razlagati, kako zelo poceni naju lahko odpelje do hostla. V tistem trenutku je prijel moj kovček in s hitrim korakom odhitel proti izhodu, jaz za njim, prijateljica pa za nama. Peljal naju je čez neosvetljeno makadamsko parkirišče, najina kovčka vrgel v črni avto z zatemnjenimi šipami in naju posedel v avto. V tistem trenutku mi je v glavi odzvanjalo le: ne sedaj z neznanimi ljudmi v avto, ne sedaj z neznanimi ljudmi v avto… Tri minute v drugi državi in že naredim edino stvar, ki so mi jo doma zabičali, naj je ne naredim!

Шереметьево

Najin taksist ni bil tisti lepi mladi fant, ki naju je srečal na letališču, ampak na prvi pogled tipični predstavnik stereotipov, ki jih Američani producirajo v svojih filmih: visok, mišičast, z brki in s cigaretom v ustih. Toda izkazalo se je, da je taksist prav prijazen moški, z ženo in dvema otrokoma; pripeljal naju je do vrat hostla, nama pomagal s kovčki in mi dal telefonsko številko, če bova potrebovali taksi ob odhodu.

Ko sva prišli v hostel. je bilo že krepko po polnoči, in vse kar sva si želeli, je bil kvaliteten spanec. Vendar sva imeli prevelika pričakovanja. Pričakal naju je hostel iz Stalinove dobe. Odeje so imele luknje, soba pa je bila le za odtenek večja od shrambe za živila. V upanju na boljši jutri sva odšli spat.

Naslednji dan sva odšli raziskovat lepote Moskve; videli sva veliko več, kot sva načrtovali, saj orientacija ni najina najmočnejša točka, zato sva prehodili veliko večji del mesta, vendar je bil glede na velikost Moskve najin pohod le kaplja v morje. Sobo v hostlu sva si delili še z nekim študentom (veliko mladih namreč živi v hostlih, ki so veliko cenejši od stanovanj). Nekje sredi tedna je prebivališče v naši sobi – shrambi iskala še neka študentka; receptor ji je opisal sobo kot: Посмотри на эти девушки! Это грязно, грязно! (Poglej te punce! Vse je umazano!) Naj opomnim, da je bila soba takšna, kot sva jo dobili: edini dodatek sta bila najina dva kovčka, ki sva ju imeli na tleh, saj omare v shrambi ni bilo.

Moskovski kremelj

Cerkev svetega Vasilija Blaženega

Katedrala Kristusa Odrešenika

Najbolj se nama je v spomin vtisnila tržnica na posestvu Izmajlovo (Измайлово). Poleg »črne kuge« sva dobili tudi veliko »spominkov« (obe sva se namreč v domovino vrnili bolni, kar bi bila pred nekaj stoletij, glede na število podgan dokaj utemeljena diagnoza😊). Pomembno na tržnicah je, da uporabiš vse sposobnosti glihanja in ceno zbiješ čim nižje. V oči so nama padli trakovi iz umetnega krzna, vendar so bili dokaj dragi. Cena enega traku je bila 3.000 rubljev (trenutni tečaj rublja: 1 € je približno 72 rubljev). A ko si nekaj resnično želiš, v trenutku obvladaš ruščino in zraven za vsak primer še severna narečja. Ceno trakov sva z najinimi novopridobljenimi sposobnostnimi zbili s 3.000 rubljev na 1.000 rubljev za dva trakova. Zadovoljni z nakupom sva se vrnili v hostel.

Измайловский кремль

Фарфор – porcelan

V ruskem jeziku babuški (tradicionalni ruski igrači) pravijo матрёшка (matrjoška), naše poimenovanje babuška najbolj spominja na rusko besedo бабочка (babočka), ki pomeni metulj.

Spominki

Ostanek potovanja so spremljale malo manj zanimive dogodivščine, ki nama bodo za vedno ostale v spominu. Na koncu lahko povem, da sta Rusija in Moskva nasploh zelo lepi. Moskva je barvito mesto, polno zgodovinskih stavb. Postaje podzemne železnice so kot palače, kjer vsaka govori svojo zgodbo. Teden dni je premalo za ogled vseh lepot, ki jih v sebi skriva ruska prestolnica, mesto, ki daje občutek skrivnostnosti, s katerim se vrneš v domovino. Ustvarjanje predstav o Rusiji in Rusih na podlagi stereotipov in filmov je največja napaka, ki jo lahko posameznik naredi, kljub temu pa še vedno ne priporočam nočne vožnje z neznanimi ljudmi, saj previdnost ni nikoli odveč.

Podzemna železnica Komsomolskaja

Podzemna železnica Beloruska in Novoslobodskaja.