Blaž Majcen

V življenju sta me vedno zanimali dve stvari, to sta gospodarstvo in ljudje. Tako zgodovina kakor tudi etnologija deloma preučujeta obe temi, zato sem se odločil, da se tema dvema področjema posvetim v svojem diplomskem delu. Večino časa med študijem preživim v Ljubljani, toda ker veliko raje preživljam svoje dni v svojem domačem kraju, Rogaški Slatini, sem se odločil nekaj konkretnejšega napisati o svojem domačem kraju. S tem sem našel še en izgovor, da več časa preživim v Rogaški Slatini in ob tem napišem še diplomsko delo. Odločil sem se vključiti tudi Rogatec, saj imamo tam družinsko podjetje, ki sta ga ustanovila že moja babica in dedek. Družinsko podjetje je sedaj cvetličarna, ki je bila ustanovljena v prvi polovici 80. let, saj prej nista imela sredstev za prostor, v katerem bi lahko izvajala obrt.

V svojem diplomskem delu sem prikazal, da je za razliko od gospodarstva po drugih delih Slovenije in Jugoslavije v osemdesetih letih gospodarstvo v Rogaški Slatini in Rogatcu naravnost cvetelo, vendar moramo poudariti, da gospodarski razcvet na tem območju ni bil nič nenavadnega in je bil celo načrtovan, saj je SR Slovenija s svojo ekonomsko politiko spodbujala policentrični razvoj. Kot dokaz temu lahko omenimo velik infrastrukturni projekt, izgradnjo obvoznice med Rogaško Slatino in Rogatcem. Namen izgradnje obvoznice je bil razbremenitev tovornega prometa skozi središče Rogaške Slatine. V osemdesetih letih je v Jugoslaviji nastopila težava pri preskrbi prebivalcev s kavo, oljem, sladkorjem, mesom, pralnim praškom in drugimi potrošnimi dobrinami. Ni primanjkovalo samo osnovnih dobrin, bile so tudi težave pri preskrbi z električnim tokom in nafto. Kriza je bila še bolj občutna na začetku druge polovice osemdesetih let, ko je prišlo do povečanja stroškov proizvodnje, s tem pa do višanja cen. Obenem so se nižali osebni dohodki. Inflacija je med letoma 1985 in 1986 dosegla 100 %. Proti koncu osemdesetih let so poskušali rešiti gospodarstvo z novimi zakoni, vendar prepozno, saj je država že razpadla. Med temi zakon je bil najbolj znan t. I. Markovićev zakon iz leta 1988, ki je utemeljil privatizacijo in ga bom omenil tudi nekoliko pozneje.

Kljub krizi so se v osemdesetih letih odpirala nova podjetja. V Rogatcu je leta 1983 odprla svoja vrata tudi Cvetličarna Javornik, in sicer eno leto po začetku stabilizacijskega programa. Še pred tem so konec sedemdesetih let v Rogatcu odprli TOZD Gorenja, ki se je nato v osemdesetih letih začel širiti tudi v Bistrico ob Sotli. Krizi so se uspešno upirale tudi Mesnine Žerak. Ustanovili so prvi muzej na prostem v Sloveniji, Muzej na prostem Rogatec. Proti koncu osemdesetih let je nastalo tudi podjetje, ki proizvaja kozmetične izdelke, Kozmetika Afrodita.

Uspešna so bila tudi podjetja, ki so nastala že veliko prej in so svoj vrh dosegla v času gospodarske krize v osemdesetih letih. Med najbolj uspešnimi je bilo podjetje Steklarna Rogaška, ki se je leta 1985 razširilo in doseglo svoj višek po izvozu proizvodov in glede na število zaposlenih: tovarna je takrat zaposlovala kar 2.200 ljudi. Tudi Steklarska šola se je leta 1985 razširila, tako v proizvodnem smislu kakor tudi po številu zaposlenih. V letu 1985 je bilo zelo uspešno tudi zdravilišče v Rogaški Slatini, saj je v tistem letu doseglo višek povojnega turističnega obiska: obiskalo ga je 40.300 turistov, ki so ustvarili 385.000 nočitev. Kot malo manj uspešno podjetje bi lahko omenil le Mizarstvo Rogaška Slatina, ki je bilo sicer uspešno v prvi polovici osemdesetih let, potem pa je zaradi pomanjkanja potrebnega kadra, izgubljanja trga in reorganizacije šlo v stečaj. Med taka podjetja spada tudi podjetje KORS (Konfekcija oblačil Rogaška Slatina).

V ospredju lahko vidimo novejšo zgradbo Steklarne Rogaška, postavljene v 80. letih 20. stoletja. (Foto: Blaž Majcen, 20. 7. 2018, Rogaška Slatina)

Uspešnost gospodarstva na tem območju lahko pripišemo dvema pomembnima dejavnikoma, ki sem ju zaznal med pisanjem diplomskega dela. Prva pomembna značilnost je bila povezanost med podjetji. Med manjšimi sodelovanji bi lahko šteli oskrbovanje Mesnin Žerak, ki je s svojim mesom oskrbovala druga podjetja na območju Rogaške Slatine in Rogatca. Med tistimi, ki sem jih obravnaval, so na primer oskrbovali podjetje KORS. Mizarstvo Rogaška Slatina je bilo sprva le del zdravilišča in se je komaj po Markovićevem zakonu osamosvojilo, do takrat pa je raslo in se širilo s pomočjo zdravilišča. Steklarska šola je nastala zaradi potrebe po ustreznem kadru za Steklarno Rogaška Slatina in je tudi postavljeno v neposredni bližini steklarne; z njeno pomočjo so tudi zagnali proizvodnjo v Steklarski šoli. Kot dobra poteza se je pokazala, ko je Steklarna Rogaška prodala devize zdravilišču, s čimer so omogočili gradnjo Hotela Sava. Kot drugo pomembno značilnost bi omenil izvoz, ki je predstavljal pomemben dejavnik za podjetja iz Rogaške Slatine. Velika izvoznika sta bila podjetji KORS in Steklarna Rogaška. Steklarna je na višku svoje podjetniške poti v sredini osemdesetih, več kot 70 % svojih izdelkov izvozila; odstotek v KORS-u je bil znatno nižji, vendar je bil kljub temu dokaj visok. Devize je bilo mogoče izkoristiti tudi s pomočjo turizma, kar je dokazalo zdravilišče v Rogaški Slatini.

Zdravilišče v 80. letih (vir: Facebook; Rogaška Slatina nekoč)

Življenje v času socializma je bilo drugačno kot o njem dandanes poslušamo od starejših. Veliko ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, se je strinjalo, da je bilo življenje v socializmu za delavce v industrijskih obratih preveč privilegirano, predvsem glede njihovih pravic, vendar moram poudariti, da sem govoril v veliki večini z ljudmi, ki so bili v osemdesetih letih na visokih položajih ali pa so bili obrtniki. Obrtniki in drugi samozaposleni so zatrjevali, da so imeli manj pravic. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so si lahko privoščili veliko več kot zaposleni v tovarnah in drugi delavci. Gradili so si velike hiše, imeli po več avtomobilov, najemali velike kredite in jih brez težav sproti odplačevali.

Mala ustava je po besedah sogovornikov dala veliko preveč pravic delavcem in premalo dolžnosti. Proti koncu osemdesetih let se je začelo obdobje stavk – v podjetju KORS so bili delavci ob vsakem manjšem nestrinjanju pripravljeni stavkati. Zadeve v podjetjih so se povsem spremenile po sredini osemdesetih let zaradi vsiljenih reform, ko so delavci dejansko izgubili moč v delavskih svetih, to moč pa so pridobili menedžerji. To se je zgodilo leta 1988, ko je zvezna skupščina sprejela nov zakon (Markovićev zakon). Zakon je nalagal, da se gospodarski OZD-i (organizacije združenega dela) na novo organizirajo v podjetja. Leto kasneje (1989) pa so sprejeli še Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih, s katerim se je dokončno končalo obdobje samoupravljanja in združenega dela

Socializem naj bi ljudem v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let omogočal, da so imeli vedno na razpolago delovno mesto, vsaj tako so mi zatrjevali moji sogovorniki. Realnost je bila opazno drugačna. Delavci z omejenim socialnim kapitalom so zelo težko dobili zaposlitev in o ničelni brezposelnosti gotovo ne moremo govoriti. Zraven tega pa moramo poudariti, da so bila osemdeseta leta obdobje krize in zatona socializma. Ljudje so imeli službe, vendar so delali za zelo majhno plačo, zato so z velikim navdušenjem pričakovali osamosvojitev in nove spremembe. Ljudje so pričakovali reformo sistema in več kapitalizma. S tem so delavci želeli obljubljeno zahodnoevropsko deželo (kot nekakšno obljubljeno sanjsko deželo). 

Danes med omenjenimi podjetji najbolje posluje podjetje Kozmetika Afrodita, ki povečuje svojo proizvodnjo in uspešno posluje na območju Balkana. Med drugimi še delujočimi in uspešnimi podjetji lahko omenimo še Steklarno Rogaška in hotele – med njimi izstopajo hoteli Grand Hotel Donat, Grand Hotel Sava, Butique Hotel Alexander in Grand hotel Rogaška. Turizem je tisti, ki še dan danes zraven industrije zaposluje številne prebivalce Rogaške Slatine in Rogatca ter njene okolice. Velik in tudi dolgoletni ponos Rogaške Slatine, Steklarna Rogaška je ob prehodu v novo tisočletje zabredlo v velike finančne težave, kar je privedlo do velikega odpuščanja v letu 2005. V naslednjih letih so uspeli podjetje do neke mere sanirati, kljub temu pa jim ni uspelo popolnoma poravnati vseh dolgov, zato je prišlo leta 2013 v last Ameriškega zasebnega sklada (skupina WWRD), ki jo je potem leta 2015 prodal skupaj še z nekaterimi steklarnami iz Evrope finskemu podjetju Fiskars. Steklarna Rogaška je že leta 2014 poslovalo z 7 milijonskim (evrov) dobičkom, povečale so se plače in izboljšali pogoji dela v podjetju. V tem primer in tudi v primeru hotela Aleksander se je nakup in prevzem tujih kupcev in investitorjev izkazal za dobrega.