Matija Kenda

Pomislite, kdaj ste nazadnje slišali ljudsko glasbo? Kje imate, če sploh, stik z njo? Kako dobro navsezadnje poznate ljudsko glasbo? Zagotovo znate zapeti vsaj kakšno ljudsko pesem, če si prikličete v spomin čas iz otroških dni? Ob njeni melodiji, ki je sedaj v vaši glavi, pa se vprašajmo še, kje se srečamo z ljudsko glasbo v vsakdanjem življenju?
Povprečen Slovenec bi rekel, da je vsepovsod, in pokazal na plakat lokalnega narodnozabavnega ansambla v bavarskih dirindlnih, ki vabi na prihajajočo veselico. S to glasbeno zvrstjo se res vsakodnevno srečujemo predvsem v medijih ali pa ulovimo njene zvoke, ko se vije iz zvočnikov starejšega soseda. Slovenci dojemajo to ponarodelo zvrst glasbe kot nekaj slovenskega, pristnega, domačega in … kot ljudsko glasbo. Ampak … Najprej razčistimo. Narodnozabavna glasba, oberkrajner ali domača glasba, kot se je sprva imenovala (sam jo raje imenujem »oberkrajnerska« glasba), ni ljudska glasba, pa čeprav nam želi popularna pa tudi nacionalizirana kultura to na vsak način vsiliti. Še zmeraj poteka polemika, ali je narodnozabavna glasba izumljena zvrst glasbe, ki so jo uvedli ansambli, kot je Ansambel bratov Avsenik, ali pa izhaja iz ljudske glasbe oziroma naj bilo po ljubitelju Ivanu Sivcu to kar novo godčevstvo. Sam se s slednjim ne strinjam. Narodnozabavna glasba je izumljena in novokomponirana glasba, ki je nastala po drugi svetovni vojni in se samo opira na določene elemente ljudske glasbe in jih reinterpretira, stilizira in banalizira v stilu modernih glasbenih zvrsti. Poleg tega je avtorska glasba za množično kulturo. Ljudska glasba se nam zdi iz splošnih predstav precej podobna glasba. Na te asociacije sta vplivala tako folklorizem kot tudi narodnozabavna kultura.
Ljudska glasba, za katero se uporabljajo še izrazi tradicionalna, tradicijska, etnična, folk in izročilna glasba, je v resnici precej drugačna. Najpreprostejša opredelitev bi bila kot pesmi in glasba, ki nima znanih avtorjev in jo izvajajo preprosti in nešolani ljudje in se je prenašala iz roda v rod v čim bolj nespremenjeni obliki (Muršič 2017: 8). Druga opredelitev pa je, da je to glasba, ki je bila podvržena evolucijskemu procesu ustnega prenosa z oblikovanjem in preoblikovanjem glasbene skupnosti, ki ji daje svoj ljudski značaj (definicija po Mednarodnem svetu za tradicionalno glasbo). Najpomembneje pa je, da so pri ljudskem glasbenem udejstvovanju večinoma ločeno peli in godli.
V različnih obdobjih so uporabljali zelo različne inštrumente. Tudi harmonika (predvsem današnja oblika »frajtonarice«), ki jo danes pri nas dojemajo kot emblematični inštrument ljudske glasbe in narodnozabavne glasbe v stilu »starodavnega artefakta« slovenskega ponosa, je le konstrukt, ki je postal popularen šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, skupaj z narodnozabavno glasbo (Kovačič 2015: 87-115). Počasi ugotovimo, da ima narodnozabavna (oberkrajnerska) glasba z ljudsko glasbo in godčevstvom le malo skupnega in »da je tisto, kar pojmujemo kot ljudsko, povsem drugačno od tistega, kar prikazujejo sami glasbeniki, domačini in ljubitelji« (Muršič 2017: 48). Če je nekaj »narodno« in »nacionalno«, še ne pomeni, da je to tudi ljudsko (ibid.: 48).

Ljudski godci in inštrumenti se skupaj z izvajanjem glasbe precej razlikujejo od narodnozabavnih ansamblov. Na fotografiji godci iz Mokronoga okrog leta 1900.

Ne bi se preveč spuščal v delitve in polemiziranje, vendar je treba reči bobu bob, saj današnje starejše, sploh pa mlajše generacije, ne vedo in ne razumejo povsem te razlike in »vsrkavajo« vsakršno »resnico«, ki jo ponujajo nepreverjeni viri in njihova reprodukcija v medijih. Verjetno tudi sam ne bi poznal razlike, če me ne bi v okviru študija etnologije in kulturne antropologije ljubiteljska radovednost gnala k zanimanju za glasbo v preteklih obdobjih. Še posebej me zanima, kako je glasba mojih prednikov zvenela v njihovih, preteklih obdobjih. Vprašanje, na kakšne inštrumente so igrali in kako so peli, me je od nekdaj fasciniralo.
Opisano razlikovanje je le ena izmed posledic nepoznavanja ljudske glasbe pri nas. Razlog za slabo znanje je navsezadnje tudi premajhen stik z ljudsko glasbo, ki je del večplastnega problema, ki zadeva ljudsko glasbo pri nas. Vprašanje, kje se v vsakdanjem življenju srečujemo z ljudsko glasbo, odkriva eno plast tega večplastnega problema. Ta srečevanja bi sam opisal kar z besedo malo; nekaj malega o njej izvemo v družinskem okolju, malo več se podučimo v osnovni šoli, malokrat jo slišimo na družabnih dogodkih, če nismo med tistimi, ki se glasbeno ali pevsko udejstvujejo. Nemalokrat “mislimo”, da jo slišimo, ko je že vsega konec – na pogrebih, kjer se v slovo že kakšno stoletje v eno »lajna« le »tista o lipi« (Živčec 2018). Paradoks pa je, da je ta pesem (kot tudi marsikatera druga ob različnih življenjskih mejnikih), ki se jo zapoje pokojniku v slovo v dobri veri, da je ljudska, avtorska pesem Miroslava Vilharja v uglasbitvi Davorina Jenka, ki je postala ponarodela.
Zaskrbljujoča je medijska pozornost, ki jo v Sloveniji namenjamo ljudski glasbi. Kljub temu, da imamo kar nekaj posameznikov in skupin ter »malo morje« pevskih zborov in (nekaj o tem ste si že lahko prebrali tudi na tem blogu) in folklornih skupin, ki s svojim entuziazmom ohranjajo, poustvarjajo in rekontekstualizirajo ljudsko glasbo, se mi zdi naravnost žalostno, da ta še naprej ostaja na obrobju medijske pozornosti in zanimanja pri nas.
Ko sem pregledoval, kje se v medijih pojavlja ljudska glasba, se je našlo le nekaj skromnega nabora. Narodnozabavna glasba je po drugi svetovni vojni počasi, po osamosvojitvi pa skorajda popolnoma prevzela pozornost ljudski glasbi in ima danes svoje televizijske kanale in radijske postaje. Ljudsko glasbo pa najdemo samo v posameznih oddajah prvega programa Radia Slovenija in na Radiu Ognjišče. O televizijski oddaji pa ne duha ne sluha: niti na državni televiziji nimamo niti ene same tematske oddaje, v kateri bi bila ljudska glasba zastopana. Prav tako pri vsej ponudbi, ki jo premore današnji čas z vsemi mediji in platformami, nimamo niti ene platforme, kjer bi lahko slišal samo slovensko ljudsko glasbo, od tiste avtentične do izvedb v modernih glasbenih stilih. Kot avtentično imam v mislih tisto, ki so jo na terenu zbirali etnologi in raziskovalci ljudske kulture. Terenskih posnetkov pa je razen radijskih oddaj in arhivov zelo malo. Nekaj takšnega gradiva se najde raztresenega na portalu za izmenjavo videoposnetkov YouTube. Ljudsko glasbo je povečini mogoče najti kot njeno poustvarjanje, ki ga izvajajo sodobne glasbene skupine. Na YouTubu je mogoče najti veliko posnetkov z ljudsko glasbo, ki pa do nedavnega niso bili kategorizirani skupaj.
Zato naj vam za konec predstavim projekt, ki že nekaj časa deluje v družbenem omrežju Facebook in na YouTubu ter zapolnjuje praznino glede ljudske glasbe v spletu.
Projekt Slovenska ljudska glasba je plod entuziazma in neprofitne želje po obujanju, ohranjanju in širjenju zavesti o izvirni ljudski glasbi Slovencev in tudi slovenskih etničnih manjšin. Projekt je profil na YouTubu, kjer lahko najdemo zbirko različnih posnetkov, od terenskih posnetkov iz različnih pokrajin do sodobnih interpretativnih izvedb ljudske glasbe različnih glasbenikov in glasbenih skupin.

Projekt Slovenska ljudska glasba na YouTubu.

Na profilu tako lahko prisluhnete terenskim posnetkom od Rezije do Bele krajine ali si predvajate ljudsko glasbo ali pesmi ob priložnostih ali dogodkih, kot je na primer čas kolednic; prepustite se lahko izvedbam t. i. »folk revival« skupin, kot sta Volk Folk ali Tolovaj Mataj, ali pa si ljudsko glasbo predvajate v izvedbi popularnih izvajalcev, kot sta Vlado Kreslin in Beltinška banda.
Avtorji zamisli se ne želijo izpostavljati in želijo biti, tako kot »avtorji« ljudske glasbe, anonimni in neznani. Posnetke objavljajo tudi na profilu Facebook, kjer jih pospremijo zanimivi in poučni zapisi. Vsekakor priporočam profil vsem tistim, ki bi se radi bolje seznanili z ljudsko glasbo slovenskega etničnega prostora in zapolnili svoj vsakdan z nevsakdanjo glasbo. Sicer pa bi bil že čas, da ljudska glasba izstopi iz nevsakdanjosti in postane nekakšen kulturni kapital vsakega Slovenca in ne zgolj podkulturni kapital majhnega števila prebivalstva. Navsezadnje je to glasbena zapuščina vsem.