Anamarija Verdel 

Navadno v časopisih beremo intervjuje ali poslušamo radijske oddaje s Slovenci po svetu ali tujci v Sloveniji; tale intervju je malce drugačen. Nekega sončnega aprilskega popoldneva sem se dobila na pogovoru z dvema prijetnima dekletoma, ki imata slovensko državljanstvo, a nista rojeni v Sloveniji in tudi slovenskega jezika se šele učita. Kako je do tega intervjuja sploh prišlo? Povsem po naključju. Kolegica mi je povedala, da ima novo sostanovalko, da ta prihaja iz Argentine in da ne bom verjela: ima zelo slovensko ime – Alenka. Nasmejala sem se ji in jo vprašala: »Najbrž so njeni predniki Slovenci ali ne?« Kolegica me je začudeno pogledala in pokimala. Še malo sva se pogovarjali o njeni novi sostanovalki, nato pa sem jo, iz čiste radovednosti, prosila, če mi priskrbi stik z njo, ker bi se rada z njo pogovorila o tem, zakaj se je odločila priti v Slovenijo, kako se tu počuti, ali je tu tako, kot si je predstavljala … Imela sem srečo, saj je na intervju privolila; še več, s sabo je pripeljala še eno prijateljico, Amaranto, ki je prav tako slovenskega rodu. Pogovor je potekal v angleškem jeziku.


Zakaj sta se odločili obiskati Slovenijo?

Alenka: Prvič sem prišla v Slovenijo pred dvema letoma, da bi obiskala svojo družino v Prlekiji. Starši so bili že prej v Sloveniji, a zame in za mojega mlajšega brata je to bilo prvič. Na hitro smo si ogledali Slovenijo in takoj mi je bila všeč. Vedela sem, da se želim vrniti, a nisem vedela, kako. Po nekaj mesecih sem na internetu našla ponudbo za štipendijo ASEF. Prijavila sem se in bila izbrana. Čeprav je bila izmenjava predvidena le za dva meseca, sem se odločila ostati dlje, za cel semester, saj sem se zares zaljubila v Slovenijo in Ljubljano.

Amaranta: Moja starša sta pred leti obiskala Slovenijo in mi predlagala, da po končani srednji šoli obiščem Slovenijo še sama, saj imam slovensko državljanstvo; lahko bi se naučila slovenskega jezika. Skratka, lahko bi bilo zabavno leto v Sloveniji. Potem je moj oče dobil tu delo na fakulteti, tako da smo vsi skupaj živeli tu eno leto. V tem času sem dobila štipendijo na Filozofski fakulteti za učenje slovenskega jezika. Ko se je naš skupen čas v Sloveniji lani jeseni iztekal, sem postala precej žalostna, saj mi je bilo tu zares všeč – želela sem si ostati, saj lahko tu študiram zastonj. Sicer lahko tudi v Argentini študiraš zastonj, zato prihajajo v Argentino na študij tudi iz drugih latinskoameriških držav. No, odločila sem se ostati in se to jesen vpisati tu v Ljubljani na fakulteto. 

Sta že prej kaj znali slovensko?

Alenka: Ne, jaz ne znam slovensko.

Amaranta: Ne, moja mama ne zna slovensko, kaj šele moj oče. Slovenščine sem se naučila tu na tečaju. Moji stari starši po mamini strani so govorili slovensko, mamina brata sta hodila v slovensko šolo, kjer sta se naučila slovensko, a moja mama tja ni mogla, ker je bila šola le za dečke.

Se je v vaši družini ohranilo kakšno slovensko izročilo?

Alenka: Krofi. Dedek je naučil mojo babico iz Argentine, kako se dela krofe. Pečemo jih za vsako priložnost. Slovensko izročilo se v naši družini ohranja zgolj skozi recepte. Večina mojih slovenskih sorodnikov v Argentini je že umrla.

Amaranta: Tudi pri nas je glavno izročilo hrana. Dedkova sestra peče za praznike medenjake, moja babica pa je kuhala prežganko. Sicer pa se mi zdi, da so vsi ostali moji sorodniki postali Argentinci. 

Kaj pa ta naša slavna potica? Tega niste pekli v Argentini?

Alenka: Prvič sem jo poizkusila v Buenos Airesu na migrantskem festivalu, ki se dogaja vsako leto od sredine septembra do sredine oktobra, s čimer slavimo vse migranstske skupnosti, ki so z vsega sveta prišle v Argentino. Na naši stojnici sem tako poizkusila potico. Na  tem festivalu se skupnosti predstavimo in tekmujemo med seboj. Mesto iz katerega sem (La Plata), je glavno mesto province Buenos Aires. Tudi tu imamo skupnost Slovencev, ki vsako leto sodeluje na tem festivalu. Kakšna tri leta nazaj sem tudi sama sodelovala kot Kraljica Slovenije; vsaka skupina ima svojo predstavnico, ki jo imenujejo kraljica. Ne gre za lepotno tekmovanje ali kaj podobnega, ampak za predstavljanje skupnosti in tradicij. Bilo je zelo zabavno, saj sem se lahko oblekla v narodno nošo, plesala sem polko.

Ste se pred prihodom v Slovenijo z družinama pogovarjali o Sloveniji?

Alenka: Da, saj imajo tu moji starši nekaj zemlje v Križevcih. Ker je morala mama urediti neke dokumente v Sloveniji, je bil to popoln izgovor, da obiščemo Slovenijo. Od nekdaj sem si želela obiskati to državo, a je tako daleč. Vesela sem, da sem lahko tu, saj je res lepo, mesta so majhna, vse lahko prehodiš peš ali prekolesariš.

Amaranta:Pogovarjali smo se zgolj o načrtih, o izletih, ki bi jih izvedli med bivanjem v Sloveniji. Starša sta ljubitelja narave, zato sta načrtovala izlete v planine. Niso kaj veliko vedeli o načinu življenja tukaj. O Sloveniji sploh nisem imela nikakršne podobe, saj me sprva država ni pretirano zanimala, zgolj iz turističnega vidika. Šele od trenutka, ko sem prišla sem, sem začela spoznavati deželo, se učiti o različnih vplivih, ki so oblikovali Slovenijo. 

Se bosta v Slovenijo še vrnili?

Alenka: Da. Ko končam diplomo v Argentini, se bom vrnila v Ljubljano. Bilo bi lažje živeti v Ljubljani kot v Prlekiji, že zaradi dela. Ko sem prišla prvič v Ljubljano, je bilo vse tako na hitro, zdaj ko tu živim, mi je zelo všeč. Veš, za nas iz Amerike je Evropa, tako kot za vas Evropejce Amerika, neka sanjska dežela za popotništvo. Zagotovo nama je lažje, ker imava slovensko državljanstvo, saj se tako lažje vključiš v življenje. 

Alenka vpraša Amaranto: Se ti zdi, da ko potuješ naokoli in se vrneš v Slovenijo, da si prišla domov? Jaz imam namreč ta občutek, občutek, da si prišel domov.

Amaranta: Nisem še potovala veliko, ampak vem, kaj misliš. In ja, imam ta občutek domačnosti. Tudi jaz si želim ostati tu stalno. Sicer pa je to težko vprašanje. Naj povem povsem iskreno: če bi bila Argentina res tako sanjska dežela, bi tam ostala, saj imam tam vse sorodnike in prijatelje, tako pa se ta država sooča s številnimi krizami. Lani je bilo ogromno protestov, fakultete so bile zaprte po cel mesec ali več. Tudi ekonomske razmere niso najboljše. Zato je bila odločitev, da ostanem tukaj, toliko lažja, saj sem tu ravno ob pravem času in imam nekaj osnov slovenščine, da lahko začnem s študijem. A ne glede na mojo odločitev, Argentina je še vedno moj dom; zdi se mi, da lahko grem tja, kadar koli bi si zaželela. A najprej bi rada preizkusila življenje tukaj, saj se mi tu zdi vse bolj preprosto. Varneje se je sprehajati po mestu ponoči, ne skrbi te, kakšna bo plača naslednji mesec, ali bo ta nižja, cene v trgovini pa višje.

Kaj pa vajini družini, kako sta sprejeli vajino odločitev?

Alenka: Ko sem jim povedala, da bom tu ostala še en semester, so bili presenečeni, a veseli. Seveda me pogrešajo, a so veseli zame, da sem tu. Ko sem prišla sem, me je moja sestrična na vsak način želela »poparčkati« s slovenskimi fanti – le zato, da bi tu ostala. 

Amaranta: Moji starši so bili začudeni. Sem edinka, a me pri moji odločitvi vseeno podpirata in sta vesela. Pravita, da imata sedaj dober izgovor, da pogosteje obiščeta Slovenijo. Del moje družine ni pokazal nikakršnega zanimanja – kot da gre za še eno povsem običajno odločitev. Moj slovenski dedek ni kazal nikakršnega veselja, rekel je le: »Aha, dobro«. 

Kakšen pa je odziv Slovencev, ki jih srečata in izvejo, da imata slovenske korenine?

Alenka: Zdi se jim čudno, ko vidijo ali slišijo moje ime, ki je zelo slovensko, a ko izvedo, da ne znam slovensko, so zmedeni. 

Amaranta: Kaj pa vem, zdi se mi, da te dajo v enega izmed predalčkov, »Oh, ti si ena izmed njih«. Potem te presojajo v skladu z idejami, ki naj bi veljale za ta predalček ljudi, tvojo mentaliteto, tvojo politično usmerjenost, zato raje niti ne omenjam, da sem Argentinka slovenskih korenin. No nekateri niti ne vedo, da obstajajo Slovenci v Argentini. No, niso vsi odzivi slabi, nekateri so zelo navdušeni. Sicer pa tu sedaj živi že veliko Argentincev. 

Alenka: Mogoče jih zmoti bolj to, da so naši dedje zapustili Slovenijo in si ustvarili novo življenje v Argentini ter se nikoli niso uspeli vrniti. 

Potem, ko sta prišli Slovenijo, se vama je zdelo nujno, da poiščeta svoje prednike, da obiščeta kraje, svojih prednikov?

Alenka: Ne bom lagala, ko sem prišla v Križevce, nisem imela občutka, da sem doma. Seveda so me lepo sprejeli, potegovali so se med sabo, kdo me bo gostil, zagotovo je bilo lepo. A najbolj domače se počutim v Ljubljani. Izredno lepo je bilo, ko sem obiskala luteransko cerkev, kjer je bil krščen moj dedek, še zlasti emocionalno je bilo, ko sem našla njegovo ime v krstni knjigi. Težavo predstavlja predvsem komunikacija z mojimi starejšimi sorodniki, saj ti ne govorijo angleško,  jaz pa se trudim s svojo skromno slovenščino. Z njimi sem preživela božične praznike in skupaj smo delali večerjo. Sedaj bo velika noč in zelo se veselim učenja velikonočnih tradicij, barvanja jajc in podobno, saj tega v Argentini nimamo. S skupino tujih študentov smo obiskali Ptuj in si ogledali karneval; bilo je zabavno in predvsem drugače kakor smo navajeni v Argentini, saj je tu konec zime in se praznuje prihod pomladi.  Pri nas v Argentini pa je ravno obratno, saj se začenja zima in ker je tako vroče, si običajno mečemo vodne balone. 

Amaranta: Nisem še obiskala kraja, od koder je bila moja babica, sem pa obiskala hišo, kjer je živel moj dedek kot otrok; nekdaj je bila kmetija. Bil je čuden občutek. Tukaj nimam takšnega sorodstva kot Alenka. Tu živijo le še dedkova sestra, ki je nuna v Domžalah, in še en dedkov brat, ki ga nisem uspela spoznati, saj je vedno zelo zaposlen. Teta govori špansko, tako da ko sem jo obiskala, sva lahko nemoteno komunicirali. Obiščem jo večkrat, saj sem tu sedaj sama, ona pa nima svoje družine. Ne govoriva veliko o Sloveniji, teta bolj preverja, kako sem, kako se učim in podobno.