Kristijan Troha

Kdo se še spomni igranja zunaj s prijatelji, izdelovanja potičk iz peska ali blata in nabiranja žuželk? Lego kock, preproge s mestom, kaset, nedeljskega Živžava in VHS kaset? Cartoon networka, Yu-Gi-Oh in kart Pokemon? Netloga, telefonov na preklop, CD predvajalnikov  in MSN-ja? Jaz se. In vsi, rojeni nekje nekje med leti 1980 in 2000.

kolaž0Viri slik: Preproga s mestom, CD predvajalnik, MSN, VHS kasete

Milenijci ali generacija Y, nasledniki generacije X in predhodniki generacije Z, smo otroci generacije baby boomerjev, ki so rojeni nekje med letoma 1946 in 1965. Naša generacija pa je razdeljena še na dve skupini. V prvo sodimo tisti, ki smo odraščali z računalniki, telefoni in video igricami, v drugo pa tisti, ki so odraščali s tablicami, pametnimi telefoni in aplikacijami. Na splošno pa smo generacija z najvišjo stopnjo izobrazbe, najnižjo povprečno plačo in najvišjo stopnjo nezaposlenosti. Znani smo tudi kot generacija lenih, narcističnih in vase zagledanih, ki še vedno živimo s svojimi starši. Pa vendar, ali je bilo z drugimi generacijami iz perspektive starejših kdaj drugače?

Velikokrat sem to slišal, v zadnjih letih pa se o tem tudi veliko piše, da milenijci nimamo občutka za ljudi, nočemo trdo delati, se preveč zabavamo in smo veliki navdušenci nad tehnologijo. Resda množično uporabljamo socialna omrežja, a menim, da tega ne proglašamo kot zakon naše generacije. Telefoni so prav tako le orodje, medij povezovanja, zabave in izobraževanja, ki ga pač znamo več kot odlično izkoriščati, saj nam lahko telefon služi kot prenosni računalnik in TV, njegovo kamero lahko uporabimo za kaj več kot le selfije, služi nam kot rokovnik in še kaj. Zaradi tega še nismo leni in nesocialni. Mogoče smo navzven res videti nesocialni, vendar pa smo s pomočjo tehnologije bolj povezani kot kadarkoli prej.

Kot vsaka generacija poprej razvijamo vrednote, ki ne sovpadajo s vrednotami prejšnjih generacij; v našem primeru je to generacija naših staršev, torej baby boomerjev. Rodili smo se v pogojih, ki si jih nismo zastavili, in soočeni z mnogimi težavami, ki jih nismo povzročili. Smo pa poklicani za njihovo reševanje – če nam bodo starejše generacije sploh  prepustile vajeti.

kolaž2Viri slik: Množična uporaba telefonov, nezaposlenost in onesnaževanje

Naša prihodnost je sicer videti zelo mračna, vendar pa to ni zagotovo. Velik pomen pripisujemo družini, ki si jo sami sestavimo, prijateljem, enakopravnosti, osebnemu razvoju, skrbi za okolje, trajnostnemu načinu življenja itn. Smo optimistični in inovativni, zvesti in solidarni, kar potrjuje tudi naslednje poročilo. Dokler ne bomo presegli stereotipov, se bomo morali še bolj potruditi pri delu. To nekaterim prinaša občutke panike, saj je bilo nekoč veliko lažje iti po nekih ustaljenih poteh, ker tudi ni bilo toliko možnosti. Ta prednost, da je svet za nas bolj odprt, je tudi slabost, saj se moramo zavedati, da je vse odvisno od nas samih. V prihodnosti, ki nas čaka, moramo še bolj sodelovati med seboj, da ne posplošujemo, tako kot so to delali nekoč, in ne smemo se podcenjevati. Počasi prihaja čas, ko se bodo morali starejši učiti od mlajših.