Laura Radešić

Ko sem leta 2011 postala študentka na Fakulteti za socialno delo, sem se za prvo opravljanje prakse odločila za organizacijo, ki je delala z romsko skupnostjo (kar sem ugotovila šele po začetku prakse). Kmalu so me zaposlene spoznale z ljubljansko družino, kjer sem enajstletnemu fantu nudila učno pomoč in podporo. V naslednjih letih sem prakso opravljala še na drugih področjih (delo na področju duševnega zdravja, delo z ljudmi s hendikepom, delo z begunkami in begunci), kljub temu pa sem na prej omenjeni organizaciji ostala kot prostovoljka in kasneje zaposlena.

Med leti dela z romsko skupnostjo sem se ogromno naučila. Začela sem z učenjem o sebi, svojih predsodkih in stereotipih, kasneje pa sem svoje izkušnje in izkušnje, ki so jih z mano delile Rominje in Romi, poskušala postaviti v družbeni kontekst. Eden pomembnejših mejnikov za to, da sem na položaj romske skupnosti začela gledati iz druge perspektive, je bil pogovor z mladim fantom, ki zaradi svojega priimka ni mogel dobiti zaposlitve. Sama sem ga spoznala kot delovnega in odgovornega fanta – pogosto mi je pomagal pri mojem uličnem delu z otroki in marsikdaj bi delavnice brez njegove pomoči težko izpeljala. Bil je še otrok, ko je lokalno prebivalstvo povzročilo medijsko afero, posledice pa danes čutijo tudi odraščajoči otroci in mladi, ki niso bili nikakor odgovorni za dogajanje v preteklosti. To je bil trenutek, ko sem veliko jasneje videla odgovornost medijev in neromskega prebivalstva pri ustvarjanju življenjskih pogojev Romov in Rominj.

Skozi leta študija so ljudje, ne glede na moje izkušnje z drugimi področji dela, izkazovali najbolj intenzivne odzive prav na moje delo z Rominjami in Romi. Najbolj pogosta odziva sta bila zgroženost nad tem, da delam s “cigani” (bolj pogosto) in fascinacija ter komplimenti o moji “dobroti in plemenitosti”. V prvih letih me je seveda bolj motila zgroženost ljudi, kjer je običajno v nadaljevanju pogovora prišla na dan tudi čisto odkrita sovražnost, v zadnjem času pa sem več pozornosti začela namenjati drugemu odzivu, ki sem ga na začetku doživljala kot olajšanje (“končno nekdo brez sovražnih občutkov”).
Sčasoma sem začela opažati, da se za takim odzivom pogosto skriva prepričanje o tem, da so Romi in Rominje tako zelo “drugačni od nas”. Gre za problematično delitev na “nas” in “njih” ter eksotizacijo skupnosti. Tudi socialne delavke (do katerih imam zaradi njihove izobrazbe višja pričakovanja) lahko včasih slišim reči, da občudujejo tiste, ki lahko delamo z romsko skupnostjo in da so prepričane, da je to izjemno naporno področje dela. Delo je seveda včasih tudi naporno, ampak katero delo pa ni? Ali si zares zaslužimo občudovanje le zato, ker delamo z ljudmi določene etnične pripadnosti? Ali ne gre pri tem pravzaprav za stereotipne predstave o Romih in Rominjah, s katerimi naj bi bilo vzpostavljanje odnosa še posebej naporno in celo nevarno?

Čeprav pripisujem veliko odgovornosti za vzdrževanje stereotipov in predsodkov o romski skupnosti medijem, tudi znanost prispeva k ustvarjanju takega diskurza. V knjižnici Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo sem pregledovala literaturo, povezano z romsko skupnostjo, in ugotovila, da veliko literature obravnava Rome in Rominje kot romarsko, eksotično ljudstvo. Domača literatura obravnava predvsem dolenjske in prekmurske Rome. Izjemno malo je antropološke literature na primer o ljubljanskih in mariborskih Romih ter literature, ki bi obravnavala aktualne življenjske realnosti Romov in Rominj v Sloveniji.

Antropologija ima priložnost, da vodi od tradicionalnega diskurza in eksotizacije k diskurzu, v katerem je poudarek na večinskem prebivalstvu in njegovi odgovornosti pri ustvarjanju manj ugodnih pogojev, v katerih živijo Romi in Rominje. Raziskovanje kulturnih elementov je vsekakor pomembno, vendar ne smemo pozabiti na tisto, kar je (večkrat bolj kot jezik, glasba itd.) skupno Romom in Rominjam v Sloveniji – to je izkušnja diskriminacije. Potrebne so raziskave odgovornosti večinskega prebivalstva in raziskave, ki bi temeljile na spoznavanju življenjskega sveta Rominj in Romov. Na podlagi etnografskega raziskovanja in analize lahko v znanstveni in javni diskurz vnašamo perspektivo ljudi, ki pogosto ostanejo preslišani, opozarjamo na predsodke, stereotipe in rasizem ter njihove posledice za pripadnice in pripadnike manjšinske skupnosti. Zato spodbujam vse tiste, ki raziskujejo teme, povezane z romsko skupnostjo, da pri svojem delu ne pozabijo na svojo odgovornost pri ustvarjanju diskurza, ki lahko bistveno vpliva na življenja mnogih posameznic in posameznikov.