Manca Rozman

Glasba je splet dejavnosti, predstav in predmetov, ki sestavljajo zvočni vzorec s     kulturnim pomenom, tega pa prepoznavamo kot nekaj, kar obstaja na ravni, ki se razlikuje od vsakdanje komunikacije. /…/ Glasbene zvoke oblikuje kultura, katere del so. /…/ Je izključno človeški pojav, ki obstaja le z družbeno interakcijo; se pravi, ustvarjajo jo ljudje za ljudi in je oblika naučenega vedenja. (Merriam 2000: 22)

V tem zapisu se bom dotaknila glasbene teme, ki jo bom povezala s Slovenci, zbori, petjem in ljudskim petjem. Te stvari so me vedno zanimale, tudi kot »nostalgično etnologinjo«, z njimi pa sem se in se ukvarjam v prostem času. Letošnje poletje je bilo v glasbenem smislu zelo zanimivo. Predvsem za pevke dekliškega pevskega zbora Carmen manet, ki so v Latviji 22. 7. 2017 dosegle nekaj zelo zanimivega. Slovenija, sploh veste kaj? Prvo zmago Slovenije na Evroviziji – za zbore seveda.

Zmagovalni zbor Evrovizije v Rigi Carmen manet iz Kranja Foto: EBU/Ojārs Jansons/Reinis Rudzitis

Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija je s finančno podporo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za prvo tekmovanje Evrovizijski zbor leta, ki je potekalo v Rigi, izbralo zbor mladih deklet iz Kranja. To je dekliški zbor Carmen manet, zbor bivših dijakinj Gimnazije Kranj z zelo sposobnim dirigentom Primožem Kerštanjem. Zbor je izvajal priredbo ljudskih pesmi z naslovom Adrca, skladateljice Katarine Pustinek Rakar, ki opisuje življenje ženske v slovenski ljudski pesmi oz. življenje slovenske ženske v obdobju 19. stoletja. Skozi to kompozicijo spremljamo odraščanje dekleta, prvo zaljubljenost, poroko, rojstvo otroka, slovo od moža, ki odhaja v vojsko, in žalovanje ob njegovi smrti. Splet ljudskih pesmi se konča z vstajenjsko pesmijo Aj, zelena je vsa gora, ki simbolizira nov začetek in novo upanje (Š., Š., M. K. in P. G 2017).

Pri tem koncu pesmi sem opazila zanimivost, saj se je konec tega napeva končal z melosom slovenske himne Zdravljice, nad čemer sem bila pravzaprav zelo navdušena. Vseeno bi lahko kdo rekel, da je malo klišejsko, ampak je to tako mojstrsko povezano s samo melodijo ljudske pesmi, da je to lahko opazil le tisti, ki je pozorno poslušal.

Druga, bolj udarna skladba Ta na Solbici Sama Vovka, se prav tako zgleduje po ljudskem melosu slovenske manjšine iz Rezije, tudi besedilo je v rezijanščini. Pripoveduje o tradicionalnem praznovanju poroke v vasi Solbica v Reziji, kjer razposajeni topot nog plesalcev preglasi reko Bilo in odmeva od Kanina. Sodobna glasbena podoba vključuje tudi tradicionalno rezijansko rezko petje oz. petje na grlo (odprto, rezko petje, kjer zvok prihaja iz stisnjenega grla), topot z nogami in ploskanje (Š., Š., M. K. in P. G 2017). Torej avtorska skladba na podlagi ljudskih motivov, ki s svojim zanimivim zvenom gotovo pritegne pozornost vsakega poslušalca.

Moj vtis o samem tekmovanju je bil odličen. Bila sem navdušena. Pravzaprav sem imela ob gledanju te predstave in ob sami zmagi kurjo polt in solzne oči, tako kot imajo nekateri takšne občutke ob zmagi naših športnikov. A tokrat je bila na sporedu glasba! Glasba, ki tudi, nevede, tako kot šport, pravzaprav združuje Slovence. In to zborovsko petje. Nekateri se ne bi strinjali z menoj, a če bi vedeli, da v Sloveniji poje v zborih najmanj 64.000 ljudi (najverjetneje še več, če bi všteli še manjše ne prijavljene skupine in pa cerkvene zbore), bi mi prav tako pokimali. Že to, da imamo Slovenci svetovno (tudi medijsko) znane zbore, kot sta na primer Perpetuum Jazzile in Carmina Slovenica ni nekaj vsakdanjega, poleg tega pa imamo tudi druge svetovne priznane zbore.

Toda zakaj Slovenci tako radi pojemo in se z rezultati iz mednarodnih tekmovanj uvrščamo v sam vrh zborovske lestvice? To je bilo tudi vprašanje, ki ga je pri Odmevih dobila ena izmed pevk zbora Carmen manet. In ravno njen odgovor me je napeljal k temu, da sem začela o tem razmišljati. Na vprašanje pravzaprav ni znala odgovoriti, meni pa se je v glavi pojavljal odgovor. Kot pravi Karmina Šilec, ena izmed vplivnejših slovenskih zborovodkinj:

V vsej zgodovini, skozi vse vojne in tragedije, ki so se dogajale na današnjem ozemlju Slovenije, smo Slovenci peli in peli. In s tem ohranjali svoj narod, svoj jezik in kulturo. In tako imeli rek – trije Slovenci – zbor. (2012: 15)

Slovenci smo vedno radi peli – sploh v skupini, večglasno. Morda je to vplivalo na današnje pevske zbore? Zakaj pa ne (Kumer 2002: 10)? Zakaj ne bi bila ljudska pesem in njena uporaba v preteklosti kriva, da se je Slovencem vtisnilo v narodno zavest, da znajo peti, večglasno, odprto. Vse to pa ima pravzaprav močan kulturni pomen. Skozi svojo zgodovino, skozi svojo kulturo se je narod pravzaprav izoblikoval v to, kar je danes. Kaj je danes? Zmagovalec zborovske Evrovizije. In to z ljudsko pesmijo, ki se na srečo ohranja tudi v manjših folklornih zasedbah ali zasedbah, ki izvajajo ljudsko glasbo v moderni preobleki in pa v pevskih zborih. V vaseh se pravo ljudsko petje še najde, predvsem ob kakšnem delu, na primer trgatvi, vendar je ponekod že prepogosto preneseno na skupine pevcev ljudskih pesmi (Tisti, ki raziskujejo ljudske pesmi, se jih naučijo in pojejo za publiko). Vedno težje pa je najti še prave ljudske pevce ali celo mlade, ki so to dediščino prejeli in jo ohranjajo naprej. Zato bi lahko rekli, da je danes zbor še eden izmed redkih nosilcev ljudske pesmi (sicer večinoma v interpretirani obliki, ki stilno niti ni več tako podobno ljudskemu, odprtemu petju) v Sloveniji, saj le-ta izginja tudi tam, kjer je še najbolj ohranjena, v ruralnih delih. Ljudska glasbena umetnost je tako našla eno svojih bivališč v zborovskem petju. Tako zanjo vsaj nekdo skrbi, saj potrebuje posebno skrb, nego in pozornost (Šilec 2012: 118).

Moj odnos do glasbe je zelo spoštljiv. Zaljubljena sem vanjo. Predvsem v ljudsko pesem. Z njo že nekaj časa zorim, jo iščem, raziskujem njena besedila in melodije. Moja »glasbena vzgoja« se je razvijala skozi osnovno šolo, kjer sem igrala flavto v glasbeni šoli, v orkestrih, kjer sodelujem že več kot 10 let, cerkvenih zborih, v kvalitetnejših mešanih zborih in konec koncev tudi pri folklorni dejavnosti, kjer sem svojo veliko pozornost poleg plesa posvetila tudi pesmi. Poslušala sem vse od ljudske pesmi v izvedbi zborov, zasedb, ki izvajajo ljudsko glasbo v sodobni obliki, pevcev ljudskih pesmi in pa do samih ljudskih pevcev. Prav vse včasih ne zveni ravno uglašeno, kot bi danes pričakovali, vendar v vseh teh posnetkih ali pri samih ljudeh najdeš neki žar.

Žar same pesmi, ki se naseli v človeku in ti jo ta predstavi s svojimi čustvi, s svojim občutenjem, z nečim, kar je slovenskega – ponosno, zavedno. Sam žar tistih ljudi, ki so to peli v težkih in prav tako v veselih časih. Tudi Šilčeva, ki se podaja tudi že v same ekstreme zborovske glasbe, pa vedno znova tudi slavi fenomen ljudske pesmi, saj pravi, da imamo Slovenci privilegij, ki je povezan z zgodovino, identiteto, saj imamo večglasno ljudsko petje. Slovenci smo popolnoma neodvisno od akademske kulture razvijali ljudsko večglasje, in to celo tja do šestglasja. Večglasje so naši predniki razvili z lastno invencijo ob vodenju glasov in nekim notranjim občutkom za estetiko (Šilec 2012: 118).

Tako včasih poslušam ljudsko pesem, ki je nekateri ne razumejo. Čudno me pogledajo in si mislijo, »ta je res čudna, kakšno cviljenje posluša, kje v tem vidi smisel,« včasih pa se tega vprašam tudi sama, ko poslušam današnji radio, ki vsak dan predvaja eno in isto tujo glasbo. In prepogosto – glasbo brez smisla, narejeno za širše občinstvo, ki jo ta takoj požre, prebavi in po kakšnem letu popularnosti odvrže. Kaj pa ljudska pesem? Obstaja že desetletja, stoletja. In vedno znova jo zagovarjam! Vendar je tudi zanjo nevarnost, da jo bomo enkrat zavrgli, če je ne bomo ohranjali.

Kar nekaj desetletij so se raziskovalci (etnologi, folkloristi, slovenisti, zgodovinarji…) na terenu borili za to, da bi zbrali in ohranili, kar se da veliko ljudskih pesmi. In so tudi jih. Slovenska zakladnica zapisanih in ohranjenih pesmi je pravzaprav tudi tako bogata. To raziskovanje danes še vedno poteka pod okriljem Glasbeno-narodopisnega inštituta in samostojnih raziskovalcev, npr. tudi v folklorni dejavnosti, vendar vse to v precej manjšem obsegu, kot so raziskovalci raziskovali nekoč. Je pa seveda tudi manj neodkritega materiala oz. podatkov, ki bi jih lahko našli. Strinjam se z Zmago Kumer, da če ne bo slovenske pesmi, lahko kmalu izumre tudi jezik – brez tega pa narod ne more biti več slovenski:

Ljudska pesem je najstarejši del kulturne dediščine slovenskega naroda in hkrati sestavni del njegove današnje kulture, ker pomeni njene korenine. Narod je kakor drevo. Če mu prerežeš veje, bo spet ozelenelo in še živelo. Če pa mu izpodrežeš korenine, usahne. Drevo, ki je zakoreninjeno globoko v zemlji, vzdrži tudi v hudih naravnih ujmah. Enako bo narod obstal, če se ne bo odtujil zemlji, na kateri se je pred davnimi stoletji naselil, ki ga preživlja in ki mu je postala domovina. (2002: 7)

 

Tako me je od zborovske Evrovizije odneslo k ljudski pesmi in Slovencem. Vendar je vse to povezano. V medijih sem zasledila, da je dirigent Primož Kerštanj v zgoraj navedenem intervjuju za Odmeve povedal, da so dekleta na odru uživala, da so se predala glasbi, vživela v vsako pesem, kot da ne bi nastopala za občinstvo, ampak zase. In pomislila sem na ljudsko pesem in na to, čemu je namenjena. Ljudski pevci so vedno peli iz veselja do pesmi, iz užitka do lepe pesmi, ne pa namenoma za poslušalce. Seveda so vedeli, da jih kdo na vasi posluša, ampak to ni bil njihov namen, saj so peli, ker so ob tem uživali (Kumer 2002: 11).

Mogoče je takšno razmišljanje nesmiselno, vendar je morda ravno ljudska pesem pri pevkah nevede spodbudila občutke veselja, žalosti, čustvovanja, hrepenenja, sproščenosti, vznemirjenja – vso to energijo pa je začutila komisija, ki je nato izbrala dekleta za zmagovalke. Ko sem gledala druge tekmovalce iz drugih držav, sem bila navdušena nad dovršenostjo, tehniko zborov, vendar prav zares ni bilo takšnega presežka energije kot pri »Karmencah«. Je morda kriva ljudska pesem, ki je marsikateri drugi niso vpletli v svoj program? Je res ljudska pesem, in seveda tudi dovršenost zbora, prevzela tudi samo strokovno komisijo? Jaz mislim, da je tako. Da je tudi drugim poslušalcem, ki ne poslušajo ljudskega »cviljenja,« le-to ogrelo srce v tistih šestih minutah programa.

Veseli me, da je tokrat organizacija, ki skrbi za Evrovizijo (EBU, združenje evropskih radijskih postaj), končno začela z nečim, kar še ni »pokvarjeno«, kar (zaenkrat) še ni samo »cirkus« na odru, kar prevečkrat vidimo na razvedrilnih prireditvah, tudi na tistih z dolgo tradicijo, kar je velik primer Evrovizija v originalnem pomenu. Vprašanje je, koliko časa bo to trajalo, ampak letošnja izbira zmagovalca zagotovo še ni bila »kuhinja«, tako da je imela »mala Slovenija« možnost za zmago. Mogoče bo ta dogodek v Sloveniji sprožil preobrat, da se bodo ljudje še bolj zanimali za zborovstvo ali celo ljudsko pesem, mogoče pač ne. Vendar je bilo vredno. Saj smo Slovenijo zares postavili na neko zborovsko raven, tudi za tiste, ki se za kaj drugega kot za popevkarsko Evrovizijo ne zanimajo.

Veseli me, da sem lahko izrazila svoje misli, svoja čustva in svoje navdušenje v ta zapis. Lahko sem pisala o nečem, kar me zanima, o nečem, kar počnem z žarom. Mogoče moja mnenja niso ravno  strokovno podkovana, mi je pa dalo misliti. Razmišljala sem, premlevala in dojemala nove dimenzije na tem področju. Vsekakor pa se veselim vsakega novega napredka, ki se bo zgodil ali se dogaja v glasbi, tako ljudski kot umetni.

 

VIRI IN LITERATURA:

Kumer, Zmaga

2002 Slovenska ljudska pesem: Njena vsebinska, oblikovna in glasovna podoba.         Ljubljana: Slovenska matica.

 

Merriam, Alan P.

2000 Antropologija glasbe. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

 

Šilec, Karmina

2012 Nolite tacere: Prevedeno v glasbo. Maribor: Carmina Slovenica.