Jerneja Šubelj

Od samega začetka študija se srečujem z vprašanjem: »Kaj pa ti pravzaprav študiraš?« Če so ljudje nad odgovorom pretirano veseli, vem da jim pač nič ni jasno. Ko skušam razložiti zadevo, me bodisi gledajo kot tele v nova vrata bodisi pridejo do nekih presplošnih ali napačnih sklepov, ki pogosto zmanjšajo vrednost mojega študija oz. vede na splošno. Kako naj nekomu, ki ne ve, kaj je antropologija, to razložim na hitro, smiselno in enostavno? Meni se tu pogosto zatakne, čeprav bi z veseljem predala to svoje navdušenje naprej.

Sledijo vprašanja, »Kje pa ti sploh lahko delaš?«, »Službe so?«, »Imaš že kaj ogledanega?« Ne, nimam ogledanih profesorskih stolic ali mest v različnih inštitutih. Ne ker ne bi bilo dosegljivo ali ker me ne bi zanimalo, ampak ker še iščem, kaj bi zares rada počela z antropologijo. Seveda bi z veseljem potovala po svetu, delala terenske raziskave ter pisala monografije in članke, ampak kdo ve, kam me bo zanesla karierna pot. Tako kot marsikdo iz drugih strok ne ve. Morda bom delala kaj čisto tretjega, ampak tudi to bom počela z antropološkim duhom ali pristopom. Antropologi smo dejavni povsod, samo znajti se moramo. Seveda ni vse na nas samih, veliko je odvisno od države in sistema financiranja. Res pa bi pomagalo, če bi v okviru študija pridobili več čisto praktičnih veščin, kot je na primer pisanje in prijava na projekte, ki so v zadnjem času ena izmed večjih možnosti za zaposlitev.

Tu in tam se srečam tudi z zlobnimi komentarji glede družboslovnih in humanističnih študijev ter s šalami na račun Filozofske fakultete s strani naravoslovcev ali ljudi, ki nikoli niso študirali, o tem, da lahko pademo samo po stopnicah (in ne na izpitu) ter da en diplomant Filozofske fakultete reče drugemu, če želi poleg hamburgerja še krompirček. Posebna kategorija je tudi nepriznavanje strokovnosti naše vede s strani drugih sorodnih ved oz. pogled na nas z viška. Na Oddelku za zgodovino, kjer sem poslušala izbirna predavanja, je profesor označil etnologijo za pomožno vedo zgodovine. Tudi sodelavec, ki je podiplomski študent zgodovine ima večkrat povedati kakšno na račun etnologije in antropologije, ki naj bi služili zgodovini in naj ne bi imeli prave znanstvene vrednosti, saj se ukvarjata (očitno zgolj) z ustnim izročilom, ki v zgodovini ne velja za zanesljiv vir. V resnici pa si mnoge vede sposojajo naše metode pri raziskovanju, posebno opazovanje z udeležbo. Ali si moramo sorodne vede res metati polena pod noge, se postavljati ena nad drugo, namesto da bi sodelovali in soustvarjali?

Večkrat se mi zgodi tudi, da mi nekdo reče: »Saj to bi pa ja morala vedeti, če si antropologinja!« Ali pa: »Ali ni tole tvoje področje?« Vsaka tema je lahko antropološka in potencialno odi v antropološki diskurz. Antropologija je prisotna na vsakem koraku. A tako kot so v medicini zdravniki specializirani za različna področja in bolezni, imamo tudi antropologi različna polja zanimanja in ne obvladujemo vseh tematik.

Veliko ljudi sicer pozna antropologijo iz serij in filmov. Tudi sama sem se prvič srečala s poklicem antropologinje v ameriški seriji Kosti (Bones). Lik Dr. Temperance Brennan me je tako navdušil, da ko sem ugotovila, da forenzične antropologije v Sloveniji ni mogoče študirati, sem želela skombinirati študij antropologije, varnostnih ved in biologije. K temu, da sem vseeno pristala na kulturni antropologiji, je pripomogla še ena ameriška serija, Šepetalka duhov, kjer eden izmed fikcijskih junakov Ned Banks preučuje antropologijo okultnega. Po večini so fikcijski antropologi v serijah forenzični in fizični antropologi ali pa se ukvarjajo z antropologijo okultnega. V najstniški seriji Vampirski dnevniki je Alaric Saltzman profesor raziskav okultnega, v prostem času pa lovec na vampirje. Sicer ne vem, kakšno je v resnici stanje antropologije drugod po svetu, a si mislim, da ni kaj preveč podobno temu, kar prikazujejo bolj in manj realistične serije in filmi.

Sama sem se nekaj let nazaj veselila, da bom klasificirala ljudi glede na fizične meritve lobanj in drugih kosti, iz katerih bom lahko razbrala spol, starost in raso ljudi, da bom poznala vse kulture sveta ter točno vedela, kako se kakšen element uporablja pri določenih ritualih in podobno. Ko sem prišla na fakulteto, sem najprej spoznala, da obstaja le ena rasa, in to je človeška rasa, da značilnosti obredov ne bom spoznala skozi predavanja, ampak z lastnim raziskovanjem in da zaradi difuzionizma nikoli ne moremo zares popolnoma popredalčkati stvari, saj nobena kultura ni statična in omejena, ampak v najraznovrstnejših stikih z drugimi kulturami. Padla sem  v novo polje znanja, ki se mi je na začetku zdelo zelo teoretsko, z naključnimi zanimivostmi iz sveta in z najrazličnejšimi temami, ki sem jih obravnavala pri svojih študijskih obveznostih. Med študijem sem se naučila, kako zmotne so bile moje predstave o veljavi fizične antropologije in meritvah lobanj, h katerim so prispevali mediji. Znebila sem se zablod in dobila občutek, da obstaja mnogo znanja in stvari, ki bi jih morali slišati vsi, in naenkrat sem dobila utopično željo, da bi rešila svet.

Priložnosti za male korake k reševanju sveta so na vsakem vogalu. Pred kratkim me je na ulici ustavil fant, ki me je želel prepričati, da darujem denar v dobrodelne namene, saj bi s tem pomagala prikrajšanim »plemenom« v Indiji. V svoji pripovedi je popolnoma napačno predstavil situacijo na drugem koncu sveta, uporabljal napačne termine in me želel prepričati, da jaz pa že ne vem, »ali imajo tam še vedno plemena ali so že dovolj razviti, da jim lahko rečemo ljudstva«. Srečanje sem izkoristila, da sem mu razložila pravo uporabo terminov; žal mi je le, da ga nisem tudi opozorila, da s svojo razlago viktimizira ljudstva in služi denar bolj za potrebe organizacije, ki ga plačuje, kot za pomoč ljudstvom samim. Problem pri tem, ko želim nekomu razložiti, da niti tisto, kar so ga naučili v šoli, niti uporaba izrazov, ki so splošno v uporabi, nista pravilni, je, da me ne jemljejo resno, jaz pa izpadem samo prepotentna feministka (čeprav si samo želim enakopravnosti za vse ljudi), ki misli, da vse ve in dirigira druge, ali kot nekdo, ki ima enostavno slab smisel za humor (ker se mi rasističen humor pod oznako črni humor ne zdi smešen). Verjetno v vsem skupaj manjka nekaj diplomacije, ampak prav tako so potrebne reforma šolskega sistema, splošna razgledanost in po mojem mnenju tudi določena mera vrednot. V svetu egocentričnosti, kjer ti nič ne manjka, zlahka gledaš zviška na druge in se ti vse zdi zaman in ne omembe vredno.

Antropologija trenutno še ni v najboljši poziciji, ampak če pustimo ob strani kolonialno zgodovino, pomanjkanje vrednot, šolski sistem in vzgojo, prepreke in omejitve z vseh strani ter še kaj drugega, smo si antropologi malce sami krivi, da je tako. Sama mislim, da bi se morali bolj zavzeti, da bi antropologijo približali ljudem z raziskavami sodobnih pojavov in da se moramo nehati vrteti le v akademskih krogih. Morda bi jo ljudje, če bi vedeli, kaj je, bolj cenili. Menim, da bi se morali mladostniki z njo spoznati že v osnovni šoli, nujno pa vsaj v taki ali drugačni obliki v srednji šoli.

Zame antropologija ni le študij ali upam da v prihodnosti moja služba. Antropologija je moj način življenja. Čeprav je včasih težko, ker me ljudje pogosto narobe razumejo ali vidijo kot prepotentno »ženšče«, ki se ima za več od drugih in na vse gleda z viška, izredno cenim vso širino znanja. Kadar naletim na oviro in dvome, v tem vidim prostor za uveljavljanje antropologije in priložnost za delo, ki nas čaka. Na tem mestu bi omenila dva že obstoječa primera dobre prakse – evropsko združenje socialnih antropologov EASA, ki želi nadgraditi antropologijo z organiziranjem različnih konferenc, in letni simpozij Zakaj svet potrebuje antropologe. Menim, da bi se moralo tovrstnih konferenc udeležiti čim več antropologov, da bi v svetu dvomov in skepticizma spoznalo lastno vrednost ter dobilo zagon za nadaljnje delo.