Katarina Kranjec

Spomnim se, ko nam je učitelj Damijan Lenče v zadnjem razredu osnovne šole pri izbirnem predmetu astronomija nekega jesenskega dne še pred sončnim vzhodom pokazal zvezdo na vhodni strani neba, za katero se je izkazalo, da je v bistvu Venera, drugi planet od Sonca. To »zvezdo« sem videla že večkrat, a nisem vedela, da gre za planet, in to spoznanje me je vznemirilo, saj so se mi pred tem trenutkom zdeli planeti, zvezde in ostala nebesna telesa nekaj popolnoma oddaljenega, nedostopnega in skritega tam nekje daleč, stran od pogleda človeka. Moram reči, da me je občutek, ki sem ga imela ob pogledu na planet, navdušil nad opazovanjem neba in me spodbudil, da sem stopila do učitelja z željo po malce širšem znanju astronomije.
Učitelj me je seznanil z revijo Spika, ki sem jo začela prebirati kar v šolski knjižnici. Gre za prvo slovensko astronomsko revijo, ki je začela izhajati že leta 1993, njen urednik pa je Bojan Kambič, slovenski fizik in profesor. Revijo sem prebrala vsak mesec, ko je izšla. Opazila sem, da pripomore k spoznavanju širše javnosti z astronomijo, velikokrat organizira dejavnosti, povezane s tovrstnimi temami in spodbuja bralce k opazovanju neba. Ob branju te revije sem prišla do spoznanja, da fizika vsekakor ni visoko na seznamu mojega zanimanja – prispevkov v veliki meri niti nisem razumela, saj so povezani s fizikalnimi zakoni in za njihovo razumevanje je potrebno več kot le osnovnošolsko ali srednješolsko znanje; za amaterske astronome, ki se ukvarjamo le z opazovanjem neba, je branje pogosto prezahtevno. V 2. letniku srednje šole mi je profesor fizike predlagal uporabo programa Stellarium, pri katerem lahko na želenih koordinatah vidiš realistično podobo neba. S tem programom sem si pomagala pri lociranju zvezd in ozvezdij pa tudi nekaterih planetov. Najprej sem pregledala, ob kateri uri bo določena zvezda ali planet na nekem območju, nato pa sem šla na teren in poskušala slednje zvezde in planete poiskati. S prostim očesom se zaradi svetlobnega onesnaženja v Ljubljani vidi le vzhodni del neba, pa še tu so ob večerih vidne le svetlejše zvezde.
Pred nekaj leti sem si kupila daljnogled s povečavo 16×50, s katerim sem opazovala ptice, v veliko pomoč pa mi je prišel tudi pri opazovanju neba. Poleg daljnogleda sem si pomagala še s knjigo Bojana Kambiča z naslovom Opazujmo ozvezdja z daljnogledom 10×50, v kateri je pregled vseh 66 konstelacij. S knjigo pod roko, daljnogledom in ročno svetilko sem se tako nekega zimskega večera prvič odpravila opazovat nočno nebo. Noč je bila izredno mrzla, a mlaj in popolnoma jasno nebo sta mi dala voljo, da sem se namestila nekje sredi travnika v okolici Ljubljane. Takrat se je na vzhodni strani neba zelo lepo videl Orionov pas, po katerem sem se tudi orientirala. Ta pas predstavljajo tri zvezde v ravni liniji, ki jim z ljudskim izrazom pravimo Kosci. So del ozvezdja Orion, ki ga sestavlja osem zvezd in je viden z vseh delov sveta. Desno od Orionovega pasu je zelo svetla zvezda, imenovana Rigel – sedma najsvetlejša zvezda in ena izmed prvih, ki so vidne na večernem nebu. Levo od Orionovega pasu je malo bolj rdečkasta zvezda z imenom Betelgeza – gre za rdečo nadorjakinjo (to je zelo velika zvezda, ki je že na koncu svojega razvoja). Obe zvezdi sta del ozvezdja Orion.
Če vzamemo ozvezdje Orion za izhodišče, se višje na nebu in malce bolj proti levi nahaja zvezda Kapela, ki je tudi vidna že kmalu po sončnem zahodu. Vidimo jo lahko skozi vse leto. To je ena izmed petih zvezd, ki skupaj tvorijo ozvezdje Voznika – še eno ozvezdje poleg Oriona, ki ga zlahka prepoznamo tudi amaterji. Desno od omenjenega ozvezdja je skupek malih zvezdic – temu astronomi pravijo zvezdne kopice. Gre za gostejše skupine zvezd (Kambič 2014: 102). To kopico, ki je nam najbolje vidna, imenujemo Plejade oziroma Gostosevci. Sestavlja jo sedem zvezd, ki so dobile ime po starogrških plejadah. Pozimi, po 22. uri zvečer, ko je ozvezdje Oriona že visoko na nebu, sem pod njim zagledala najsvetlejšo zvezdo, imenovano Sirij (v ozvezdju Veliki pes). To je v bistvu dvozvezdje, ki ga sestavljata Sirij A in Sirij B – ta vsakih petdeset let obkroži prvega. Niti s prostim očesom niti z daljnogledom se ne da opaziti, da gre za dve zvezdi, pa tudi z večjimi teleskopi je opazovanje zahtevno predvsem zaradi tega, ker Sirij A popolnoma presvetli drugega (Kambič 2014: 443).


Fotografija 1: Levo zgoraj ozvezdje Voznika, desno zgoraj Plejade, spodaj ozvezdje Oriona. Vir Stellarium.

Ob istem času je iz okolice Ljubljane na severno-vzhodni strani neba z lahkoto opaziti amaterjem najbolj poznani skupek zvezd, Veliki voz – sestavljen je iz sedmih zvezd, in kot lahko sklepamo že iz imena, spominja na voz. Veliki voz je v bistvu del ozvezdja Veliki Medved, katerega vseh zvezd še nisem razločila, jih je pa kar nekaj.


Fotografija 2: Veliki voz. Vir Stellarium.

Pozimi (na primer leta 2014) pa nebo ni bilo zanimivo le zvečer in ponoči, temveč tudi zgodaj zjutraj, ko je pred sončnim vzhodom na južni strani neba svetil Jupiter, peti planet od Sonca. Od zvezd ga ločimo po tem, da ne migota. Če pa ga pogledamo z daljnogledom, lahko opazimo tudi kakšnega izmed njegovih štirih največjih naravnih satelitov oziroma lun. Zgodaj zjutraj pa je lepo svetila tudi zvezda Spika (iz ozvezdja Devica).
Nekaj večjih in svetlejših zvezd ter planetov pa lahko prepoznamo tudi poleti. Eden izmed najlepših trenutkov je zvečer ležati na pokošeni travi, poslušati čričke in lisice ter zreti v vesolje. Najbolj zanimiva za opazovanje sta po mojih izkušnjah Jupiter na zahodu in Saturn na južni strani neba, ki ju opazujem po sončnem zahodu. Na enem izmed opazovanj sem na zahodni strani neba večkrat zagledala zelo veliko zvezdo, za katero sem ugotovila, da se imenuje Arktur. Leži v ozvezdju Volarja ter je četrta najsvetlejša zvezda na nebu in najsvetlejša zvezda na severni polobli. Na najvišji točki neba leži še ena svetla zvezda, Vega, za katero se zdi, da bi lahko ime dobila po znanstveniku Juriju Vegi, vendar ga ni. Njeno ime izhaja iz arabske besede ‘waqi’ in pomeni padati.
Ob zelo zgodnjih jesenskih jutranjih urah, ko sem hitela na študijske obveznosti, sem malce pred vzhajajočim Soncem opazovala veliko in mogočno Venero ali »zvezdo« Danico. Kot »zvezdo« večernico sem jo opazovala v obdobju zahajanja Sonca. Venero zelo rada opazujem še danes, saj je bil to prvi planet, ki sem ga uzrla. Če imamo srečo, lahko v poletnih večerih opazimo tudi planet z imenom Mars, ki pa sveti rdeče. Trenutno spomladi zahaja malo za Soncem.
Slednje zvezde sem opazovala bolj zvečer (med 21. in 23. uro) kot ponoči, saj so zgodaj zvečer vidne le tiste najsvetlejše. Za začetne opazovalce je lažje gledati v nebo zvečer, ko sveti le nekaj zvezd, kot pa ponoči, ko so utripajoče lučke tako številne, da je težko razločiti med njimi. Seveda pa je potrebno iti čim dlje stran od mesta, kjer ni take svetlobne onesnaženosti.


Fotografija 3: Nebo v začetku marca 2016 ob 21. 42 uri. Vir Stellarium.

Za opazovanje pa niso zanimive le zvezde in planeti, ampak tudi nekateri nebesni pojavi. Zelo lepi so utrinki oziroma astronomsko gledano meteorji, ki za sabo pustijo le svetlo sled. Kot pravi rek, si lahko ob utrinku nekaj zaželimo in to se nam bo uresničilo. No, meni se sicer še nič ni uresničilo, a vendar… Ob določenih dnevih nastopijo meteorski roji – to so utrinki, ki prihajajo iz »ene točke« in padajo v večjem številu kot po navadi. Med najbolj znanimi meteorskimi roji so zagotovo poletni Perzeidi, ki so najbolj vidni v noči iz 12. na 13.. avgust.
Prelepi so tudi bolidi. Gre za zelo velike meteorje, ki jih lahko opazimo tudi sredi dneva, saj svetijo veliko močneje od meteorja. Sama sem neke poletne noči skozi strešno okno uzrla le njegovo posredno svetlobo, celega pa mi za enkrat še ni uspelo videti.
Še en zanimiv nebesni pojav je konjunkcija – ko se na videz stakneta dve sicer nepovezani telesi. V letošnjem letu si bo možno ogledati dve. Dne 18. oktobra bosta v konjunkciji Mesec in Venera, 13. decembra pa Mesec in Mars. Nebesnih pojavov je še kar nekaj, a nekateri so tako redki, da jih številni ljudje nikoli ne vidijo. Vendar so tudi vsakodnevni pojavi zanimivi za opazovanje. Zame je nekaj najlepšega ob začetku dneva zagotovo sončni vzhod. Če pa boste kdaj na nočnem nebu opazili letalo, ki mu luči ne utripajo, gre v bistvu za satelit. Teh je na nebu ogromno, in kdor pozorno gleda v vesolje, ga bo slej ko prej zagledal.
Pomembno je omeniti, da nebesna telesa niso vedno na istih koordinatah, tako da ni mogoče enega izmed njih opazovati vsak dan in vsako leto – njihova lega je odvisna od vrtenja Zemlje okoli svoje osi in njenega kroženja okoli Sonca.


Fotografija 4: Ozvezdje Orion. Vir Orion constellation.

S tem prispevkom sem želela na kratko povzeti svoje srečevanje z astronomijo in začetke svojega opazovanja vse od osnovne šole naprej. Želela sem predstaviti pripomočke in literaturo, ki so mi pomagali pri opazovanju in izpostaviti nekaj zvezd in planetov, ki jih lahko vidi začetni opazovalec. Tudi v prihodnosti nameravam opazovati nebo, locirati še kakšno zvezdo in ozvezdje; morda si bom nekega dne kupila tudi teleskop. Namen tega zapisa je še spodbuditi koga, da bo vsaj enkrat z mislimi odpotoval v vesolje, se odpravil v naravo opazovat nebo in se srečal z nepojmljivimi pojavi mogočnega vesolja.

Vir:
Kambič, Bojan
2014 Ozvezdja z daljnogledom 10×50. Ljubljana: Cambio.