Parkour – umetnost gibanja

 

Sanja Guček in Ana Jakopin

Parkour je razmeroma mlada rekreativna disciplina, ki se pri nas šele uveljavlja. Mestu dodeljuje novo funkcijo, ko v njem oblikuje prostor za vadbo, za gibanje. Je gibanje, ki izraža in potrebuje svojstveno percepcijo okolja, saj uporablja elemente mesta kot ovire in z njihovim premagovanjem skuša traceur, izvajalec discipline, svoje telo premikati harmonično in lahkotno, predvsem pa hitro. Gibanje spominja na gibanje živali, je nekakšna težnja po živalskem instinktu in otroški igrivosti. S svojo filozofijo, za traceurje je ta nepogrešljiva, preizkuša meje telesa in uma ter urbano okolje sooča z disciplino, ki ni potisnjena med zidove telovadnic.

1

Stožice, avgust 2014, foto: Ana Jakopin.

Thomson opisuje parkour kot urbano gibanje, katerega izvajalci raziskujejo in izvajajo prav gibanje telesa v urbanem okolju (2008: 259). Z gibanjem sva se seznanili pred tremi leti in med izvajanjem spoznali vrsto ovir, s katerimi se traceurji soočajo, ne le tistih fizičnih ampak tudi socialnih. Skupino traceurjev sva srečali v telovadnici na Pedagoški fakulteti, kjer je imela slovenska parkourska družina treninge.

Po svetu se traceurji združujejo v različno organizirane skupine – nekatere so oblikovane v klube, druge združene v skupnih telovadnicah, tretje s šolami parkourja. Skupine ločuje tudi različno razumevanje parkourja. V Ameriki je parkour že označen kot uveljavljeno gibanje, pri nas pa disciplina še orje ledino.

Dejstvi, da je parkour gibalna disciplina, ki je traceurji nočejo uvrščati k ostalim športom, in da sta struktura in vznik discipline težko primerljiva z ostalimi telesnimi aktivnostmi, o čemer priča okolje, v katerem je nastala, nas lahko še dodatno spodbujata k njenemu raziskovanju in opisovanju. Vendarle pa je primerljiva z nekaterimi disciplinami, ki so se razvile v urbanem okolju (npr. rolkanje) in so nato prešle tudi na tekmovalni nivo.

Začetki discipline segajo na začetek dvajsetega stoletja. Francoski vojak, nekdanji mornariški častnik Georges Hébert, je pred prvo svetovno vojno potoval po vsem svetu in se navdušil nad gibanjem, fizičnim razvojem in znanjem Afričanov. Razvil je méthode naturelle, naravno metodo gibanja, ki je bila sprva temelj urjenja francoske vojske, kasneje pa prilagojena fizičnemu gibanju v urbanem okolju oziroma tako imenovani urbani džungli (urban jungle) (Clegg 2011: 10). To je bil način vadbe, ki je telo in um zaobjemal pod geslom: »Bodi močan, da boš uporaben!« Hébert je takole opisal telesa staroselcev: »Njihova telesa so bila odlična, prilagodljiva, okretna, trajna in odporna, čeprav še nikoli niso imeli učiteljev za gimnastiko, a so živeli z naravo« (Lamb 2012: 5). Zasnoval je svoj sistem športne vzgoje in ga strnil na postopno stalno krepitev telesa, vse od otroštva do odraslosti, katerega cilj je zagotavljanje fizičnega razvoja telesa na podlagi »povečevanja organskih naporov, poudarjanja sposobnosti v vseh zvrsteh naravne vadbe in nepogrešljivih pripomočkov, kot so hoja, tek, skakanje, štirinožno gibanje, plezanje, ravnotežje, metanje, dvigovanje, branjenje in plavanje« (Urbanfreeflow).

Naravna metoda, namenjena gibanju v urbanem okolju, se je dotaknila tudi mladeniča, pravzaprav najstnika, Davida Belleja, ki je skupaj s prijateljem Sébastienom Foucanom in skupino Yamakasi v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja v pariškem predmestju Lisses začeli izvajati disciplino gibanja o gibanju oziroma umetnost gibanja (art du deplacement) (Lieven, Amel in Sirpa Tani 2012: 17). Uporabili in nadgradili so naravno metodo in ji dodali mentalno komponento. Disciplino so poimenovali parkour, izhajajoč iz francoskega poimenovanja vojaškega treniranja z ovirami parcours du combattant oziroma pot vojaka (Clegg 2011: 10).

Beseda parkour izhaja iz francoskega glagola parcourir, ki pomeni potovati, prečiti, teči čez (Murray 2010: 4), beseda parcours pa v francoščini pomeni pot. Mesto, urbano okolje so v novonastali disciplini uporabili kot polje z ovirami. Nujna in ključna komponenta pri izvajanju aktivnosti je okolje, ne katerokoli, ampak tisto, ki te neposredno obdaja. Parkour označuje nove načine gibanja skozi urbano okolje. David Belle parkour definira kot »umetnost hitrega in kolikor je le mogoče učinkovitega gibanja človeškega telesa skozi dano okolje« (Parkourtrain 2015). Sébastien Foucan je v parkour vkomponiral azijske filozofije in borilne veščine. Njegova različica discipline se imenuje freerunning, v kateri izvajanje parkourja vključuje izvajanje salt, torej obratov telesa okoli prečne osi. Kasneje, leta 2001, je bil posnet film z imenom Yamakasi; film prikazuje skupino najstnikov, vsi so potomci priseljencev iz bivših francoskih kolonij, ki uporabljajo svoj način uveljavljanja v družbi, brez uporabe drog, na miroljuben način in skozi gibanje po pariških predmestjih. Film je močno populariziral parkour.

Po poročanju traceurjev Slovenske parkour družine je parkour v naš prostor zašel šele z uveljavitvijo spletnega portala You Tube, ki se je izkazal kot najboljša platforma za vzpostavitev in predstavitev discipline po vsem svetu.

2

Slovenska parkour družina, Postojna 2015, foto: Enej Progar.

Zanimanje raziskovalcev je v skladu z naraščajočo priljubljenostjo discipline v zadnjem času naraslo (Kidder 2013: 231); njihovi dotedanji izsledki poročajo o vrstah značilnosti in pravil pri skupinah traceurjev, ki so jih opazovali. Parkour je postal neke vrste »alternativna oblika urbane mobilnosti« (Sharpe 2012: 166), ki je v raziskovalcih in akademikih vzbudila pozornost v zadnjih sedmih letih, ugotavlja Finch (2012:  b. n. s.). Je torej sodoben kulturni fenomen.

Skupaj s free runningom, rolkanjem, rolanjem in urbanim gorskim kolesarjenjem ga raziskovalci uvrščajo k »utelešenim mobilnim praksam«, ki preizprašujejo odnos med telesom in urbanim prostorom (Saville 2008: 894; Lieven, Ameel in Sirpa Tani 2012: 17). Lieven in Tanijeva tudi ugotavljata, da je med raziskovalci parkourja najbolj zastopano prav raziskovanje odnosa med telesom in prostorom, kjer izsledki poročajo o močni povezavi mobilnosti in medsebojnih odnosov (2012: 17).

Bolj kot ekstremna narava discipline pa raziskovalce zanima odnos traceurjev z urbanim okoljem. Za traceurje je podoba mesta v nenehnem transformirajočem se stanju (Daskalaki, et al. 2008: 58). In nenazadnje taka jim najbolj ustreza. Njihov cilj je pripravljenost telesa in čim bolj tekoči flow, ne glede na katero oviro naletijo. Spominja na otroško igro, otroško raziskovanje in interakcijo z okoljem; je vsakič novo in hipno spoznavanje okolja (Merzel 2012). Lahko bi parkour uvrstili k iznajdbam vsakdanjosti, ki govorijo o umetnosti delovanja; ta posameznikom omogoča, da se osvobodijo pritiskov sodobne urbane družbe in jih z vsakdanjo iznajdljivostjo obrnejo sebi v prid (Augé 2011: 43).

Merzel v svoji raziskavi posveti pozornost odnosu parkourja z urbanim okoljem. Želi odgovoriti na vprašanje, kako izvajanje parkourja utrjuje pokrajino Londona. Podlaga za razumevanje je odnosnost vzpostavljena med telesom, okoljem in gibanjem, kar so tudi osrednji odnosi v raziskavah prostora in kraja. Ugotavlja, da so mnogi raziskovalci odnos med gibanjem in okoljem vedno teoretizirali s poudarkom na kulturnih, ne pa fenomenoloških (na gibanju osnovanih) definicijah prostora. Pravi, da so tovrstne teoretske podlage, ko gre za preučevanje socialnega fenomena, kot je parkour, neustrezne, in opozarja, da je potrebno pazljivo umestiti in preučiti prepletanje gibanja in zaznavanja, o čemer pišejo številni antropologi (Feld in Basso 1996). Nujno, ugotavlja, je potrebno tudi teoretizirati gibanje in zaznavo okolja kot traceur.

 

Uporabljena literatura:

Augé, Marc

2011 Nekraji: Uvod v antropologijo nadmodernosti. Ljubljana: Maska.

Clegg, L. Jennifer

2011 ´An existential phenomenological examination of parkour and freerunning.´ Neobjavljeno diplomsko delo. San Jose: San Jose State University, The Faculty of the Department of Kinesiology.

Daskalaki, Maria, Alexandra Stara in Miguel Imas

2008 ´The parkour organisation: Inhabitation of corporate spaces.´ Culture and organisation 14(1): 49–64.

Finch, M. Robert

2012 ´Ontological perspectives on Space and Place in the Study of Parkour.´ Academia.edu. 

Kidder, Jeffrey L.

2013 ´Parkour: Adventure, risk, and safety in the urban environment.´ Qual sociology 36: 231250.

Lamb, D. Matthew

2014 ‘Self and the city: Parkour, architecture, and the interstices of the ‘knowable’ city.’Liminalities: A Journal of Performance Studies 10(2): b. n. s. 

Lieven, Ameel in Sirpa Tani

2012 ‘Parkour: creating loose spaces?’ Geografiska Annaler: Series B, Human Geography 94(1): 17–30.

 

Murray, B. Joseph

2010 ´Knowing Obstacles: Urban dialogues in parkour practice.´ Neobjavljeno magistrsko delo. Central European University, Department of Sociology and Social Anthropology.

 

Saville, Stephen

2008 ‘Playing with fear: parkour and the mobility of emotion.’ Social and Cultural Geography 9(8): 891–914.

Sharpe, Scott

2013 ´The aesthetics of urban movement: Habits, mobility, and resistance.´ Geographical Research 50(6): 166–172.

Thompson, David

2008 ‘Jump city: Parkour and the traces.’ South Atlantic Quarterly 107(2): 251–263.