Renny Rovšnik

Tetovaže segajo daleč v človeško preteklost. Znanstveniki ugotavljajo, da bi lahko bile starejše od 35.000 let. Toliko so namreč stare koščene igle, ki imajo vdolbino na konici, v kateri so našli barve. Znanstveniki predvidevajo, da so se naši predniki tako tetovirali. Takšne igle z barvo so našli v več jamah v Franciji.  Najstarejše tetovaže, ki so jih našli do sedaj, segajo v daljno preteklost. Mumije v Čilu so datirane v čas 7.000 pr. Kr. Znameniti Ötzi, mumija, ki so jo našli v sosednji Italiji, ima tetovaže in spada v obdobje 5000 pr. Kr. Podoben primer je sibirska princesa Ukok, ki sega v čas 2.500 pr. Kr.

Slika 1: Ena od tetovaž princese Ukok

Tudi na egipčanskih mumijah so znanstveniki našli tetovaže. Prav tako je skozi vso zgodovino praktično pri vsakem ljudstvu prisotno tetoviranje bodisi v religiozne, pripadnostne, ljubiteljske, uporniške ali druge  namene. V svojih antropoloških raziskavah so se tetovaž med drugimi dotaknili tudi Claude Lévi-Strauss (1968 in 1995), Margaret Mead (1954), A. T.  Sinclair (1908) …

Na temo tetovaž je bilo narejenih že kar nekaj zanimivih raziskav, tokrat pa pišem iz svojega lastnega vidika. Zame osebno začetek sezone kratkih rokavov in kratkih hlač ter toplo vreme prinese tudi eno plat, ki kaj hitro postane nadležna in nevšečna. Samooklicani varuhi človeške podobe so na preži in samo čakajo, da ti bodo lahko podali svoje mnenje, za katero ti sicer ni mar, ampak vseeno te pa kdaj pa kdaj spravijo iz tira. Sploh kadar imaš kak slab dan in milijon drugih problemov, se najde kdo, ki te dodatno razjezi s komentarji glede tetovaže, ki jo imaš.

Vsi potetoviranci smo se najbrž že navadili opazk. Pa nimam v mislih prikritih ali pa očitno obtožujočih pogledov, ki razkrivajo mnenje opazovalca, kot je denimo: »Aha, satanistka!« Ali pa »drogerašica«, »kriminalka« ipd.; ampak teh čez čas že niti ne opaziš več. Namigujem na verbalne opazke, kot so: »Miška, a ni škoda tvoje lepote… Kaj si si to dala?« Ali pa: »A to imaš nalepljeno?« In: »Kaj si pa mislijo tvoji starši?«

Najhujši med njimi se niti na pogrebu ne zadržijo in ti še tam vsiljujejo svoje predsodke, za katere seveda menijo, da to niso, in že tako žalosten trenutek, ki ga doživljaš ob izgubi ljubljene osebe, spremenijo še v razreševanje sodb o tvojem videzu. Vedno znova se sprašujem, zakaj se moram sploh ubadati z njimi? Od kod si jemljejo pravico, da razsojajo o mojem telesu? Menim, da sem dovolj stara, da lahko sama odgovarjam za svoja dejanja! Tako na različne opazke danes le še zavijem s očmi in jih poskušam ignorirati. V večini primerov to pomaga, kdaj pa tudi ne.

Najbolj vztrajni zbadajo naprej in prav nič kaj dosti ne pomaga, ko jim poskušaš na neko brezpredmetno opazko servirati sarkastičen odgovor, denimo: »Ja, seveda je nalepljen, vsako jutro prežvečim 50 huba buba čigumijev in si nalepim slikice na telo«. Neumorni so seveda starejši, saj izhajajo iz drugega obdobja, ko je to, da si imel tetovažo, pomenilo, da si »poseben«, vendar zagotovo ne v pozitivnem smislu.

Človek bi si mislil, da so sodobne matere odprte za tovrstno dekoracijo telesa, in marsikatera tudi je dovzetna za tetovaže in celo sama potetovirana, najdejo pa se tudi takšne, ki se na javnih dogodkih zgražajo nad tetovažami deklet, ki si s študentskim delom služijo kruh, saj bi moral biti v njihovih glavah animator njihovih otrok seveda videti kot iz škatlice. Kako naj bi to bilo, ne vem, vendar mi pride na pamet kvečjemu kakšno dekle v krilu, ravno prav dolgem, v majici z ovratnikom, tako rekoč spodobno oblečena. In ker jabolka, kot vemo, ne padajo daleč od dreves, takšne mame vzgojijo otroke, ki se prav tako ne strinjajo s poslikavo teles.

Kako majhni otroci prevzemajo vzorce odraslih, sem izkusila tudi sama. Enkrat me je sedemletni fantek zgroženo vprašal, kaj imam to na roki in ali ne vem, da to pa že ni lepo. Presenečena sem, ko stopi nekdo takšen do mene in je pri volji, da se ukvarja z mojim videzom. Človek bi si mislil, da smo se v vseh teh tisočletjih pa menda že »navadili« na tetovaže in jih vzeli za samoumevne, kakor nakit, ki ga ljudje nosimo.

225457_1811156971896_714105_n

Slika 2: Dekle z zmajevo tetovažo

Tako tudi danes, samo če pogledamo poleti malo naokrog, ko ležimo na plaži, ali pa če se sprehajamo po mestu, že težko naletimo na osebo, ki nima vsaj ene majhne tetovaže. In vendarle so še vedno nekakšen tabu v družbi in okolju, kjer se gibljemo. Soočeni smo z odporom, ne samo na ulicah, ampak tudi v ustanovah, kjer želimo poiskati zaposlitev. Redko kje tolerirajo tetovirano osebo na delovnem mestu, ki je v stiku s strankami. Naša družba je še vedno v nekem krču in zastarelih prepričanjih, da so osebe, ki imajo tetovaže, neke vrste posebneži, ki na ta način izražajo svojo deviantno stran. Upamo lahko samo, da se bo takšen pogled v naslednjih desetletjih spremenil in na naše potomce ne bodo gledali tako, kot marsikdo danes še vedno gleda na ljudi, ki nosijo tetovaže, in da bo družba za drugačnost, ki niti ni tako zelo drugačna, odprta ne le na papirju, ampak da bo takšno tudi dejansko stanje.

Literatura:

Lévi-Strauss, Claude

1968     The Savage Mind. Chicago: The University of Chicago Press.

1995     Tristes Tropiques. Paris: Penguin.

Mead, Margaret

1954     Coming of Age in Samoa: a Study of Adolescence and Sex in Primitive Society. London: Penguin Books.

Sinclair, A. T.

1908      ‘Tattooing – Oriental and Gypsy.’ American Anthropologist New Series 10(3) 361-386.