Katarina Ravnihar

Si danes sploh še lahko predstavljamo življenje brez interneta, računalnikov in telefonov? Večino časa se sploh ne zavedamo, kako smo ves čas izpostavljeni in »priklopljeni« na ta globalni tok informacij, medijev. Večkrat sem že od svojih znancev med pogovorom slišala kaj o tem, da so naši starši in stari starši še večino svoje mladosti preživeli brez tovrstnih naprav, ki bi jim omogočale v katerem koli trenutku poiskati katero koli informacijo ali stopiti v stik s komerkoli.

Pravzaprav je današnja družba že tako močno odvisna od tehnologije, da že na vsakem koraku vidimo ljudi s telefoni. Še celo družimo se ne več, ne da bi bodisi mi, bodisi sogovornik vsaj enkrat pogledal na ekran. Ne dolgo nazaj pa sem se po čistem naključju znašla v situaciji, kjer mi je bilo na zabaven in hkrati srhljiv način predočeno dejstvo, da nam zares grozi to, da bomo postali brezglave lutke, ki ne znajo uporabljati svojega lastnega razuma. Govorim o muzikalu We Will Rock You, katerega vsebina se mi zdi iz antropološkega vidika zelo zanimiva, še posebej ker je bil scenarij napisan pred več kot trinajstimi leti, a se mi kljub temu zdi, da je problematika, ki je poudarjena v tej predstavi, še toliko bolj aktualna danes, kot je bila takrat. Zato sem se odločila, da bom skušala na kratko povzeti glavna sporočila, ki sem jih kot gledalka in hkrati kot antropologinja razbrala pri tej predstavi.  

Naj poudarim, da je vsebina predstave zabavna in hkrati tudi družbeno kritična, sama pa jo bom skušala vpeti še v teoretski okvir. Vsi liki, ki se jih bom bežno dotaknila, so bolj ali manj karikirani in jih zato ne gre jemati povsem dobesedno.

Zgodba se dogaja tristo let v prihodnosti, kjer je svetu zavladala svetovna korporacija Globalsoft, Zemljo pa so preimenovali v »Planet Mall« (Planet nakupovalni center). To bi torej lahko razumeli kot kritiko potrošništva, ki v zadnjih letih neustavljivo narašča. Hkrati pa ves čas poslušamo o nekih skrivnih elitah, ki naj bi nas nadzirale, ne le na lokalni, temveč na globalni ravni, pa naj bodo to strici iz ozadja, Rockefellerji ali pa iluminati. Eden izmed avtorjev, ki je pisal o ideoloških aparatih, ki jih je mogoče pri tem uporabiti, je bil  Louis Althusser (1980 (1970)). Ena izmed njegovih glavnih zamisli je, da mora država poskrbeti za reprodukcijo produkcijskih virov in reprodukcijo delovne sile, tako da s svojimi aparati, zlepa in zgrda, v svoje projekte vključuje državljane.

Noam Chomsky (glej Barsamian in Chomsky 2001) piše o vplivu propagande in medijev na množice ljudi. V predstavi, ki jo opisujem, se mladi imenujejo GaGa otroci, ki jim korporacija vztrajno vsiljuje razne reklame in proizvode, predvsem pa so popolnoma odvisni od interneta in živijo le še v virtualnem svetu. Prepovedana je živa glasba, druženje in vse ostalo, kar bi lahko dišalo po resničnem življenju. Tukaj že lahko opazimo prvo jasno kritiko potrošniških družb, konformizma in namigovanje na otopelost. Že sama besedna zveza »GaGa« lahko kaže na breponavljanje, sicer pa je povezana s pesmijo Radio GaGa (skupine Queen). V videospotu, ki spremlja to pesem je prikazana množica ljudi, ki usklajeno ploska, kar namiguje na uniformiranost in poenotenje skozi popularno glasbo.  

Tudi Theodor Adorno, pokaže, da popularna glasba deluje kolektivistično in niti ne omogoča individualne reakcije ter piše o standardizaciji glasbe. Pri občinstvu sproži sistem mehaniziranih odzivov (Adorno 1941: 17) kar je tudi močno prisotno v tej zgodbi. Otroci so namreč na odru srhljivo usklajeni in delujejo že skoraj robotsko. Poslušajo pa le glasbo, ki je dovoljena s strani oblasti.

Fotografija 2: Gaga Otroci

Mehaniziranost družbe, v kateri živijo ti liki, me spominja tudi na opozorila Walterja Benjamina (1936), ki pokaže, da se z razvojem vizualnih medijev, predvsem s filmom, razvije tudi kult zvezd ter s tem tudi kult lepote. Ta »kultura kiča« je močno prisotna tudi v tej zgodbi, vendar so prisotni tudi liki, ki ga strogo zavračajo.

Kljub vsemu pa celotno sporočilo zgodbe ni le negativno, ampak nosi tudi nekaj upanja. V prvem prizoru izvemo za legendo, po kateri naj bi nekdo (»sanjalec«) svet odrešil s pomočjo zadnjega skritega inštrumenta na tem planetu. Torej gre za odrešilno moč glasbe?

Za to, da ustvarjamo in izvajamo glasbo, ne zadošča le obvladovanje instrumentov – poleg tega zahteva še ustvarjalnost in izražanje, ki sta nepogrešljiva dela ustvarjalnega procesa. Torej brez razmišljanja tega ne moremo početi. Vprašanje, ki se zastavlja, je potem naslednje: če so torej otroci otopeli in so vajeni, da jim »ni treba misliti« (ker to pač namesto njih počnejo računalniki in druge ‘pametne’ naprave), kako naj jih potem glasba odreši?

Svoj prispevek bi sklenila s Timom Ingoldom, ki meni, da ljudje nismo le pasivna bitja (ki so narejena in dokončana), ampak tudi tisto, kar šele nastaja. Z drugimi besedami: »Ljudimo se!« Zdi se mi namreč, da je prav to glavno sporočilo te predstave. Ljudi in še posebej mlade želijo spodbuditi k razmišljanju, kreativnosti in izražanju. Predvsem pa je stanje, ki ga prikazujejo v tej zgodbi, opozorilo, kaj bi nas lahko čakalo v primeru, da ne postanemo bolj proaktivni.

Literatura:

Adorno, Theodor W.

1941 ‘On popular music.’ Studies in Philosophy and Social Science, New York: Institute of Social Research 9: 17-48.

Althusser, Louis

1980 (1970) ‘Ideologija in ideološki aparati države. (Opombe k raziskavi.)’ V: Ideologija in estetski učinek. Zoja Skušek Močnik, ur. Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 35-99.

Barsamian, David in Noam Chomsky

2001 Propaganda and the public mind: conversations with Noam Chomsky. London: Pluto Press.

Benjamin, Walter

1998 (1935-1939) ‘Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati.’ V: isti, Izbrani spisi. Ljubljana: Studia humanitatis, str. 145-176.

Ingold, Tim

2014 ‘That’s enough about ethnography!’ Hau: Journal of Ethnographic Theory 4(1): 383-395.