Petra Šinkovec

Kraljevina Jugoslavije je bila država, ki je nastala leta 1929 s preimenovanjem Kraljevine SHS. Nato je ustavodajna skupščina leta 1945 razglasila ustanovitev Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) (Kraljevina Jugoslavija 2014), ki se je leta 1963 z Josipom Brozom Titom na čelu preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ) (SFRJ 2014). Kaj je bilo v Jugoslaviji za mladino tako posebnega, da se še sedaj, v današnjih časih, nekateri zelo radi spominjajo svoje mladosti in časa, ko so rasli pod Titovim vodenjem države? Katere so bile tiste dejavnosti, na katere so pionirji čakali in se na njih pripravljali celo leto?
Veliko zgodb sem slišala iz časa Jugoslavije, iz časov predsednika Tita, ko je bilo po prepričanju mnogih življenje lažje kot danes, zato se mi je porodila misel, da raziščem praznik dneva mladosti, Titovo štafeto oz. Štafeto mladosti ter Kurirčkovo pošto. Pomladni meseci (april in maj) so bili čas za druženje pionirjev. Za njih so različne družbene organizacije organizirale prireditve v čast dnevu mladosti, Štafeto mladosti in Kurirčkovo pošto (gl. Šinkovec 2013).
Zgodba o začetku Titove štafete se začne v letu 1945, ko je Centralni komite Zveze komunistične mladine Jugoslavije želel proslaviti Titov rojstni dan. Spomnili so se na olimpijsko štafeto, ki je potovala mimo Kragujevca. Tako so se odločili, da na isti način s štafeto obeležijo in počastijo Titov rojstni dan. Kot Titova štafeta je potekala od leta 1945 do leta 1956. Naslednje leto (1957) je Jugoslavija na željo Tita pridobila nov praznik, ki pa ni bil dela prost dan: 25. maja so pričeli praznovati rojstni dan predsednika Jugoslavije in z njim so praznovali tudi mladi – ti so s praznikom pridobili praznik dan mladosti. Titova štafeta je od leta 1957 naprej po Jugoslaviji potovala pod imenom Štafeta mladosti (Muzej »25. maj« 1980: 7). Štafeta mladosti se je imenovala tako, ker je tako odločil tovariš Tito, saj naj bi bila »izraz ideala mlade generacije: da obnavljajo domovino, da se veselijo, da napredujejo, da ljubijo, da so jamstvo svobode in neodvisnosti, da so nosilci društvenega napredka v bratstvu in enotnosti ter da so srečni« (Muzej »25. maj« 1980: 7). »Glavne« oz. republiške štafete so bile tiste, ki so jih izbrali glede na aktualno politično situacijo. To so bili JLA, večja mesta, graditelji nekega pomembnega objekta, veliki delovni kolektivi, društvene ali športne organizacije, ki so posamezno pošiljali svojo štafetno palico. »Lokalne« štafete pa so prejemali njegovi predstavniki oblasti in jih nato dali v depo v Beogradu.
Po navedbah iz tistega časa je bil namen predajanja štafetne palice “v tem, da se med državljani Jugoslavije in njenimi kraji vzpostavi neposredna, tako rekoč fizična medosebna vez, in da se vsi sodelujoči povežejo s predsednikom Titom kot zadnjim prejemnikom tega predmeta; edinim, ki ga dokončno obdrži zase, brez obveze, da ga preda naprej« (Čolović 2004: 141). Štafetna palica je predstavljala vez med vsemi Jugoslovani in vodjem tega ljudstva – Titom. Štafetna palica je vedno končala v Beogradu, kjer so izvedli veliko svečano stadionsko prireditev, na kateri je sodelovalo veliko ljudi. Čast nosilca štafete je doletela najboljšega med mladimi – vsako leto je bil izbran drugi mladinec (Muzej 25. maj 1980: 16).
V spomladanskem času pa je za jugoslovanske pionirje potekala še ena akcija – »Kurirčkova pošta«. Z njo so hoteli počastiti kurirje med drugo svetovno vojno, ki so imeli težko nalogo, ko so morali prenesti sporočilo od enega štaba do drugega in se pri tem izogniti vsem sovražnikovim zasedam. Kurirčkova pošta je potekala od leta 1963 do 1989. Vendar se je vsebina pisma od leta 1980 spremenila. Kurirčkova pošta ni več vsebovala čestitk predsedniku Titu, zamenjale so jo ekološke vsebine in naloge, ki so jih morali reševati posamezni pionirski odredi (gl. Šinkovec 2013).
V ilegalnih okoliščinah dela ali v vojni, ko ni mogoče uporabljati običajnih komunikacijskih zvez, mora vsako politično ali obrambno gibanje nameniti kar največ pozornosti organiziranju samostojnih ilegalnih zvez za varno in hitro prenašanje poročil, navodil, propagandnega gradiva itd. Zveze po terenskih vodih (kurirska postaja), ki so bile organizirane v času narodnoosvobodilnega boja, kažejo moč in iznajdljivost tisočih udeležencev, ki jih je vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja uspelo organizirati v eno najizvirnejših in najpopolnejših poštnih mrež, mrež, ki so delovale nepretrgano ves čas vojne in prepredale celotno ozemlje združene Slovenije, pa tudi do Vrhovnega štaba in onkraj državnih meja ter omogočale hitro zvezo za prenos sporočil in navodil različnih vodstev političnega in vojaškega narodnoosvobodilnega gibanja, pa tudi prenos stotisočev izvodov propagandnega gradiva v vse okupirane in osvobojene predele Slovenije. Organizacije Komunistične partije Jugoslavije v Sloveniji, ki je mejila na tri sosednje države, so se morale še posebej izkazati s prevzemanjem organiziranje ilegalnih prehodov – čezmejnih kanalov za prenos pošte in propagandnega gradiva (Zakonjšek 1985: 731).
Za zaupno službo na kurirskih postajah je bilo treba izbrati le pogumne, preizkušene borce, zveste osvobodilnemu boju, po možnosti člane partije ali vsaj njene simpatizerje (Zakonjšek 1985: 738). Potrebna je bila velika stopnja predanosti in zavesti, da so bili borci voljni zapustiti svoje čete in brigade ter postati člani tajnih kurirskih postaj. Da bi poudarili vojaški značaj kurirske relejne službe, so zato že od vsega začetka skupino kurirske relejne postaje poimenovali tudi terenski vod (TV), kar je bil naziv za najmanjše vojaške enote na terenu. Tako so kurirske postaje dobile oznako TV z ustrezno vrstno številko relejne linije, neke vrste šifro, kar je ustrezalo tudi konspirativnemu značaju njihove službe (Zakonjšek 1985: 739).
Kurirji in vezisti niso posredovali le vesti, pisna in radijska sporočila, temveč so bili v prvi vrsti pogumni borci, politični delavci, obveščevalci, vselej pripravljeni, da dosledno izpolnijo naloge in žrtvujejo celo svoje najdražje – življenje. Bili so spremljevalci nekaterih najodgovornejših političnih in vojaških voditeljev, zavezniških misij, ki so potovale po kurirskih linijah. Vselej jim je bila prva naloga ohraniti življenje sotovariša, nato šele misliti nase. Vsak njihov korak je bil tvegan. Sovražnik jim je nastavljal različne ovire in pasti. Mnogi se niso vrnili na izhodiščne točke, v tabore in enote. Za vedno so ostali na svoji nedokončani poti, na poti, ki jo v častnem spomin nanje, v spomin na vse borce in dogodke NOV imenujemo »transverzala kurirjev in vezistov NOV Slovenije« (Dobnik 1980: 8).
Med vojno so kurirji imeli nalogo, da so prenašali sporočila od baze do baze, pri tem pa so morali hoditi po »skrivnih« poteh, da jih sovražniki ne bi ujeli. Tako se je po vojni razvila dejavnost za mlade, da so lahko podoživeli kurirske izkušnje, pri tem pa spoznavali svojo zgodovino ter se zabavali.
Kurirčkova pošta je bila množična, svojevrstna in priljubljena med pionirji. Pobudo za kurirčkovo pošto so dali sodelavci otroške revije Kurirček z namenom, da bi pionirjem približali boj za svobodo. Prvič so pionirji kurirji šli na pot 15. maja 1963. Pot po Sloveniji je potekala po progah: TV-Dolenjska (Baza 20), P-Primorska (Ajdovščina), G-Gorenjska (Kranjska Gora), K-Koroška in Š-Štajerska (Gančani). Dolenjska proga se je začela na Bazi 20. Vsaka smer je imela svoje geslo, ki so ga poznali samo pionirji kuriji (Ban in Zalokar 2009: 45).
Do leta 1980 se je pot Kurirčkove pošte vedno končala ob dnevu mladosti v Beogradu, kjer je tovariš Tito že pred stadionsko prireditvijo svečano sprejel in podpisal dnevnike kurirčkove pošte. Pismo, ki je vsebovalo skupne čestitke slovenskih pionirjev z najboljšimi željami za njegov rojstni dan, je prebral vsako leto pionir iz druge republike (Ban in Zalokar 2009: 46).
Sklepam, da je akcija Kurirčkove pošte potekala le v Sloveniji, če gledamo spodaj navedeno izjavo: »Pismo, ki je vsebovalo skupne čestitke slovenskih pionirjev z najboljšimi željami za njegov rojstni dan, je prebral vsako leto pionir iz druge republike« (Ban in Zalokar 2009: 46). Tudi v drugi literaturi in virih nisem zasledila, da bi takšno akcijo izvajali po celotni Jugoslaviji, zato predvidevam, da je bila Kurirčkova pošta akcija le slovenskih pionirjev. Iz Slovenije v Beograd je kurirčkovo torbico prinesla pionirska delegacija. Zaradi njene vsebine (čestitke predsedniku Titu) jo je na beograjskem stadionu 25. maja osebno prejemal predsednik Tito do leta 1979. Po letu 1980 ni bilo zaslediti podatkov, kje je končala skupna kurirčkova torbica (gl. Šinkovec 2013).
Kurirčkova pošta ni bila ravno povezana s Štafeto mladosti. Skupno jima je bilo prenašanje rojstnodnevne čestitke tovarišu Titu, povezovala pa ju je tudi izobraževalna funkcija, saj so na prireditvah ob obeh aktivnostih kot govorniki sodelovali bivši borci, medtem ko so pionirji in mladinci obiskovali pomembne kraje, v katerih so se odvijale bitke, ali so obiskovali pomembne partizanske postojanke. Seveda se ti dogodki niso odvijali ob istem času. Glede na pregledane zapise v Dolenjskem listu je Kurirčkova pošta potovala nekje od marca do aprila, Štafeta mladosti pa od aprila do maja (gl. Šinkovec 2013). Zgoraj navajam le nekatere skupne značilnosti pošte in štafete.
To sta bili le dve akciji, ki so jih mladi v Jugoslaviji nestrpno čakali. V veliko čast jim je bilo, če so bili izbrani za nosilca štafete ali kurirčkove torbice. Ti dogodki so se jim vtisnili v spomin in se jih še sedaj radi spominjajo.

Viri in literatura:
Ban, Vida in Danica Zalokar
2009 Zveza prijateljev mladine Krško – 55 let za srečno otroštvo. Krško: Zavod Neviodunum.
Dobnik, Jože
1980 Vodnik po Transverzali kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Ljubljana: ČGP Delo.
Čolović, Ivan
2004 `O maketama i štafetama´. V: Vlastito iskustvo past present. Radonja Leposavić, ur. Beograd: Samizdat. Str. 137-141.
Muzej »25. maj«
1980 Titova štafeta – Štafeta mladosti. Beograd.
Šinkovec, Petra
2013 Dan mladosti – dan spominov. Neobjavljena diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.
Zakonjšek, Rado
1985 Partizanski kurirji. Ljubljana: Samozaložba.