Daša Ličen

Včeraj smo se udeleženci poletne šole antropologije v Piranu napotili v Muzej solinarstva, ki je nasedel na razprodajno politiko slovenskega gospodarstva, podobno kot smo od prihodu sami nasedli z barko na blato. Pravzaprav gre tudi v primeru prvega naseda za blato, sicer spretneje zapakirano. Približno petdeset študentov in profesorjev s številnih evropskih univerz je nad muzejem in njegovo okolico bilo presenečenih, na eni strani zaradi čudovite kulturne dediščine in narave tega krajinskega parka, na drugi zaradi propadajočih solnih polj in solinarskih hiš. Hvaležni smo Pomorskemu muzeju, ki nam je omogočil vstop, in Veroniki ter Boštjanu, ki sta nas tam pričakala, kljub temu, da v muzeju nista stalno zaposlena. S to fotografijo izražamo podporo Muzeju solinarstva in protestiramo proti dogajanju v slovenski družbi, o kateri se je prav v zvezi z Muzejem solinarstva pred časom prav na tem blogu razpisala Maja Strehar. Celoten krajinski park ne bi nikdar smel priti v domeno Telekoma, ki skuša soline pretvoriti v petični Gardaland.

Pred Muzejem solinarstva

Pred Muzejem solinarstva