Daša Ličen


Univerza na Dunaju praznuje letos svojo 650-letnico, poleg številke, ki poroča o dolgoletnem obstoju, je v primerjavi z ljubljansko mnogo večja tudi ta, ki govori o številu študentov – skoraj 100.000 namreč. Ne preseneča torej, da je tukajšnji oddelek za socialno in kulturno antropologijo največji v Evropi, kar za seboj povleče ogromno drugih dejstev, ki ločujejo ljubljanski oddelek za antropologijo od dunajskega. V grobem gledano imata oba isto tradicijo, vendar je ljubljanska mnogo manj razvejana, že zaradi velikosti. Oba oddelka imata sicer poudarek na določenih področjih, Dunaj denimo na vizualni antropologiji, Ljubljana na Balkanu in bolj etnoloških temah, ki so na Dunaju stvar ločenega oddelka za etnologijo. Ločitev je po mnenju Gingricha, eminence tukajšnje antropologije, stvar preteklosti in obstaja bolj kot ne zaradi delovnih mest. Z lahkoto pa si posameznik lahko izbere etnološke predmete, nasploh je nabor izbirnih predmetov izrazito velik, tako znotraj kot zunaj oddelka.

Največja prednost ljubljanskega oddelka je njegova majhnost, ki omogoča, da je celoten oddelek povezan, tako študentje kot profesorji se medsebojno poznajo in so si na voljo. Temu še toliko bolj pripomore dejstvo, da gre za stavbo, ki je fizično ločena od Filozofske fakultete na Aškerčevi, po mnenju mnogih ima celo mračen pridih, gre skratka za to, da obstaja na ljubljanskem oddelku določena intimnost, ki je na Dunaju ni. Na obeh lokacijah pa lahko govorimo o študentih, ki so si glede na svoja stališča in interese med sabo zelo podobni, verjetno odraz narave samega študija, a so ti na Dunaju mnogo aktivnejši. Če lahko za Ljubljano rečemo, da ima družbeno angažirane profesorje, lahko na Dunaju govorimo o aktivističnih študentih. Ti organizirajo mnogo dogodkov, tako na faksu kot zunaj le-tega, na oddelku pa obstaja celo soba s kuhinjo, ki je namenjena druženju in kjer posameznik zmeraj najde prigrizek ali si postreže s kavo in za to plača po svojih možnostih. Na Dunaju je sicer znotraj inštituta moč najti zelo priznane profesorje, ki se v prvi vrsti zanimajo za svoje prispevke in mnogo manj za družbo ter študente, a je potrebno priznati, da ta oddelek zaradi sredstev lahko gosti mnoge svetovno znane akademike in že zaradi lokacije sodeluje z drugimi družboslovnimi inštitucijami. To Ljubljani manjka, a ima študent tam to prednost, da ga profesor vsaj pozna, pa ne samo profesor, tudi ostali študentje.

Najbolj pa bode v oči nekaj, kar ni povezano z velikostjo, temveč morda z metodami in samo tradicijo, in to so seminarji. Sama sem prisostvovala štirim seminarjem na dveh različnih oddelkih, a so moja opažanja bila potrjena tudi s strani ostali študentov. Gre za to, da Dunaj krepko loči med seminarji in predavanji, če je na slednjih poslušalcev 100, bo na prvih sodelujočih (ne poslušalcev!) okoli 15. Na seminarju ima profesor vlogo moderatorja, ki jo včasih celo prepusti študentom. Ob pričetku semestra sem na urniku opazila, da se določen seminar v celem semestru na njem pojavi zgolj petkrat in mislila, da mi zadeva ne bo vzela veliko časa, a sem se motila. Na vsak seminar se je potrebno pripraviti, predhodno oddati tekst, na seminarju sodelovati v diskusijah, po potrebi kaj predstaviti, oddati daljše seminarsko delo in tudi podati komentarje na potek samega seminarja. Ker da dunajski oddelek veliko na terensko delo, je to zmeraj v ospredju in si je težko zamisliti, da magistrski študent še ni bil na terenu, kar v Ljubljani ni nič kaj nenavadno. Nekateri seminarji so celo organizirani kot teren sam po sebi, v naslednjem semestru se denimo skupina študentov odpravlja na Aljasko, kjer se bo s Petrom Schweitzerjem urila v etnografskem delu. Medtem, ko lahko v Ljubljani angažiran študent neznansko pridobi, ima tukaj vsak študent dolžnost pridobiti določena znanja, če se želi okititi z nazivom antropolog, vendar ga bodo profesorji šele v času morebitnega doktorskega študija jemali resno, no ali pa kot sužnja, kot je slišati od strani nekaterih zaposlenih na inštitutu.

V tekstu gre zgolj za moje osebne vtise, ki kljub mojim prizadevanjem, niso nujno pravilni.