Daša Ličen

V oktobru 2014 so na avstrijskem ali, bolje rečeno, evropskem Inštitutu za znanosti o človeštvu (Institut für die Wissenschaften vom Menschen) gostili svetovno znanega akademika Dipesha Chakrabartyja. Prihaja iz Kalkute, doktoriral je v Avstraliji, sedaj je profesor zgodovine na Univerzi v Chicagu, a to je le zelo površna predstavitev, saj bi ta morala vključevati ogromno število krajev in zanimanj, ki segajo krepko onkraj meja tradicionalne zgodovine. Gre za učenca Ranajita Guhe in pripadnika t. i. skupine subaltern studies (raziskav podrejenih), ki jo obdaja avra, podobna učiteljevi, slutnja tega, da bo nekoč kos velikim mislecem 20. stoletja, pa čeprav v 21. stoletju, a se zato mnogo bolj kot tisti pred njim zaveda svojega časa.

Več o njem si je moč prebrati tukaj: https://history.uchicago.edu/directory/dipesh-chakrabarty.

Dipesh

http://www.iwm.at/events/event/climate-question-i/ (4.11.2014)

Na Dunaju je v sklopu treh predavanj naslovil problem globalnega segrevanja in izzive, ki jih ta postavlja že ustaljenim diskurzom o dekolonizaciji, razvoju, dediščini evropskih imperijev, globalizaciji in postkolonialnemu mišljenju. Sama sem se tja napotila neposredno po rednem predavanju in seveda z nekajminutno zamudo vstopila v prijazno okolje knjižnice inštituta, ki je bila že povsem zasedena. Edini prosti sedež se je nahajal v drugi vrsti na popolnoma drugi strani sobe; v boju, da bi prišla do sedeža, sem zbudila pozornost vseh prisotnih, tudi svojih profesorjev z Gingrichom načelu. Moj vstop je tako bil zagotovo skoraj tako spektakularen kot Chakrabartyjev. Predavanje je, jasno, bilo zanimivo, tudi debata po njem; sklepam, da je enako pripisati drugemu predavanju, ki se ga nisem mogla udeležiti, zato pa sem bila prisotna na zaključnem in najbolj bistvenem. Na tem mestu želim orisati to predavanje, še bolj pa odpreti nekaj vprašanj tudi med slovensko govorečimi, ki so Chakrabartyja do sedaj morda smatrali le za mlajšo verzijo Ravija Shankarja ali pa pri njem iskali recepte za »odkuhanje« globalne krize, ki smo ji priča, a Chakrabarty je več kot to.

prenos

http://ccct.uchicago.edu/anthropocene-rifts/ (22.11.2014)

Climate and Human Condition (Podnebje in stanje človeštva) je naslov tretjega predavanja, ki je bilo močno prepleteno s prejšnjima. Neprestano se je denimo vračal h Karlu Jaspersu in njegovi epohalni zavesti (epochal consciousness) ter Jaspersovemu razumu, ki je dal epohalne zavesti in ga Chakrabarty problematizira. V tem predavanju je skušal Chakrabarty kritizirati Jaspersov izključno antropocentrični pristop k globalnem segrevanju, ki je, jasno, skupen še mnogim drugim mislecem, in mu je vzporedno postavil še zoocentričnega, ki ga smatra za enako pomembnega, še bolj pa je opozoril na napetost med obema omenjenima pogledoma na realnost, ki ju izkušamo v vsakdanjosti. Epohalna zavest obdaja dva prekrivajoča se, a obenem drugačna diskurza oziroma pogleda na svet (antropocentrični vs. zoocentrični), med katerima vlada napetost. V človekovi naravi je, da sebe razume kot mogočnega lastnika tega planeta, ki ima razum, vendar se predvsem nedavno takemu mišljenju ob rob postavlja drugo, to je sicer skromnejša perspektiva, ki človeka vidi kot enega izmed mnogih prebivalcev te Zemlje. Po Chakrabartyju pa smo pravzaprav nekje vmes.

Chakrabartyjevo izhodišče je Jaspersov sklepanje, da v ekstremnih situacijah razmišljanje znotraj ene discipline ne deluje. Na začetku skuša pokazati, kako ekonomija ali podobni omejeni pristopi v ekstremnih situacijah, kot je globalno segrevanje, enostavno ne funkcionirajo. Ekonomski pristop je odsev t. i. probabilističnega mišljenja, ki nas obkroža. Neprestano namreč izračunavamo tveganje. Tveganje je negotovost, ki jo lahko izmerimo in na tak način krotimo. Takšne prakse utemeljujejo oseben pogled na svet. Njihovo osredotočenje nikakor ni usmerjeno v zgodovino planeta in njegovih sprememb, ampak v samo fiziko planetarnih sprememb, ki ji umanjka zgodovinskosti. Tak ekonomsko naravnani pristop nas sooča s tveganostjo in verjetnostmi, a zmeraj predvideva neko stabilnost. Znanstveniki, ki upoštevajo zgodovino planeta, pa dogajanje vidijo precej drugače. Vsak torej po svoje, in sicer zaradi lastnih specifičnih metod, a so oboji zaskrbljeni. Ekonomski pristop jemlje klimatske spremembe kot tveganje in pristopa k temu ravno tako, kot bi pristopil do vseh ostalih tveganj, kar je t. i. zavarovalniški pristop. Zanje je klimatska kriza dokaj predvidljiva; za druge, ki se poglabljajo v paleološko preteklost planeta, je pa značilen vitalističen pogled na Zemljo: vidijo jo kot organizem. Zavedajo se nepredvidljivosti modrega planeta, skupaj z genocidnimi razsežnostmi, ki ga segrevanje ozračja lahko doseže. To nasprotje bi lahko imenovali tudi nasprotje med kaotičnimi in probabilističnimi pristopi. Chakrabarty vmes dodaja »globalno segrevanje bi lahko bilo – ne pravimo, da bo bilo, ampak lahko bi bilo – usodno za človeka« (»global warming could be – I am not saying it will be but could be – catastrophic for humans«), to se namreč niti ne bi zgodilo prvič, na to pa ekonomski pristopi raje pozabljajo. Zadeve so po mnenju vitalistov popolnoma nepredvidljive, planet je neukrotljiva zver, a nekako se moramo soočati z njimi. Ekonomsko naravnani izračuni tveganja pa raje vidijo spremembe v manj usodni luči, saj sicer njihovi ukrepi ne bi bili možni, pravzaprav absurdni, kot pravi Martin Weitzman, sicer harvardski ekonomist, ki ga glede na zgoraj podano dihotomijo ne moremo umestiti med klasične ekonomiste. Gre za primera neučinkovitosti razmišljanja znotraj disciplin oz. vrtičkarsko razmišljanje (departmental thinking), o katerem je pisal že Jaspers. V vseh vedah bi radi razmišljali o klimatskih spremembah kot o predmetu, a to ni plodno.

V drugem delu predavanja nadaljuje o razmišljanju v skrajnih časih. Sedanji skrajni zaradi globalnega segrevanja, za Jaspersa zaradi možnosti uporabe atomskih eksploziv, naj dodam, da je tedaj šlo (zgolj) za stikalo, sedaj ga nimamo. Jaspersova epohalna zavest prisotna v skrajnih časih ima dve lastnosti, in sicer trajnost oziroma nespremenljivost, saj ne podaja hitrih rešitev, in nekaj, kar je sicer tudi podlaga političnemu mišljenju, a je hkrati nad njim – nadpolitična. Ljudem je po Jaspersu skupen razum, to je ta druga lastnost in pravo bistvo človeka. Razum je skupen celotnemu človeštvu in njegovi zgodovini, in to je podlaga, o kateri je govoril Jaspers. S tem se Chakrabarty ne strinja povsem, a približajmo se tej problematiki nekoliko počasneje. Ne gre za to, da bi bila Jaspersova percepcija razuma šibka. Denimo naivna ali del tehnoloških inovacij, prav tako Jaspers razuma ne vidi kot sredstva za ohranjanje človeka, kot rešitve; predavatelja moti nekaj drugega v zvezi s tem razumom. Razum je za Jaspersa neko osnovno razpoloženje vsakogar, primerja ga s Heideggerjevim konceptom občutja (Stimmung). Kot že rečeno, pa za Chakrabartyja Jaspersov razum s svojim potencialom, da združuje čisto vse ljudi, ne more biti izhodišče. Z njim se ne strinja povsem, zato predlaga nekaj drugega, toda kaj?

Dvomi, da se lahko le z razumom soočimo s klimatskimi spremembami, saj v družbi obstaja napetost, ki izhaja iz razdeljenosti sveta, in sicer med človeštvom kot zavedajočo se entiteto in človekom kot živalsko vrsto. Gre za napetost med Jaspersovim človekom z razumom, in človekom kot silo, ki ni sposobna samorefleksije, ali med homo in anthropos. Vendar, ali homo ve, kaj anthropos pravzaprav počne!? Radi verjamemo v razum, po naravi smo seveda antropocentrični, a nas obenem k zoocentričnemu pogledu vabi antropogena klimatska kriza. Razum potemtakem ne zadostuje, ker nagovarja le eno stran razdelitve. Slednja je bila v središču Chakrabartyjevega predavanja in jo je poimenoval napetost.

Obstaja mnogo avtorjev, ki nagovarjajo eno ali drugo stran razdelitve: obstajajo zagovorniki teorij, ki vidijo človeka kot boga na zemlji in nagovarjajo zgolj k zmanjšanju energije, vendar pa se velja vprašati, zakaj ne bi tudi prebivalci t. i. tretjega sveta radi užili sadov, ki smo jih pred tem bili deležni mi? Zadeve so mnogo manj preproste, kot se zdijo; gre tudi za vključenost narave in odgovornost do drugih bitij na tem planetu. Če človeka postavljamo v središče in zanemarimo vse ostalo se hkrati postavljamo v nevarnost, saj tudi ostala bitja, virusi in bakterije vplivajo na nas. Na planetu smo po eni takih teorij zgolj gostje; ta namreč ni bil narejen za nas – »gostoljuben za življenje, ne za nas« (»hospitable to life, not us«).

Na neki način ljudje dejansko smo v središču segrevanja, saj smo ga sami povzročili, a po drugi strani gre za segrevanje planeta, ki bo pač preživel tudi brez nas. Znanstveniki, ki človeka vidijo kot gosta, raziskujejo tudi druge planete in vidijo Zemljo v širši perspektivi, drugače od Jaspersa. Če obstaja tak razum, kot ga je razumel Jaspers, potem mora priti iz spoznanja, da ljudje pridejo pozno v dobi Zemlje in so bolj gostje kot gostitelji. Živimo, skratka, v dvoglasju antropocentričnega in zoocentričnega pogleda na svet. Pred politiko in konkretnimi ukrepi moremo razumeti to osnovno razdelitev, ki bi jo po Chakrabartyjevem mnenju lahko primerjali s Heideggerjevim temeljnim občutenjem Grundstimmung . Za Chakrabartyja je dvoglasje tisto, kar je za Jaspersa razum; dodaja mu še drugi potreben pol, ki je zoološke narave. Po njegovem mnenju obstaja razpoka, ki teče skozi epohalno zavest in ločuje med človeštvom, ki samega sebe projicira v svet, in človeštvom kot dominantno silo v smislu geofizikalne sile oziroma entitete, ki same sebe ne premisli. Ne gre za izbiro med eno ali drugo skrajnostjo, med antropocentrizmom in zoocentrizmom, h kateremu nas globalno segrevanje poziva, ker namreč lahko živimo zgolj v napetosti med obema.

Več o nizu predavanj tukaj:

http://www.iwm.at/the-institute/former-visiting-fellows/dipesh-chakrabarty/